Janez Kavar: Zagotovo! Če bi ...
1. obiskovalci Zelenice upoštevali prepoved uporabe zeleniške servisne ceste zaradi nevarnosti snežnih plazov;
2. bila zeleniška cesta ustrezno in trajno zavarovana pred snežnimi plazovi;
3. zasuti pohodnik, s snežno desko na nahrbtniku, odreagiral drugače.
»Bela smrt« je na Zelenici v soboto 13. februarja kosila že tretjič. Po zasutju dveh graničarjev, 13. decembra 1962, zelo blizu kraja kjer se je snežni plaz sprožil tudi zadnjo soboto, ostaja smrt štirih dijakov in dveh učiteljev v plazu na Zelenici, 11. januarja 1977, ena največjih tragenij v snežnih plazovih pri nas. (Doslej največja se je pripetila 29. marca 1937 pod Storžičem, prav tako kot na Zelenici, v Tržiškem koncu.)
Vreme je v soboto neizmerno vabilo v zasnežene gore. Ob intenzivnem opozarjanju medijev in informativnih služb o veliki nevarnosti snežnih plazov v Julijcih in Karavankah, bi pohodniki in turni smučarji morali upoštevati prepoved uporabe zeleniške servisne ceste. Resda so se podali na Zelenico zaradi rekreacije, a bi bila uporaba žičnice v soboto zelo razumna. Druga možnost je bila vzpon na Zelenico po samem smučišču, ki je bilo odprto. Vprašanje je sicer, kako bi se to izšlo z vidika varnosti na smučišču, če bi se truma sto ali celo več sobotnih uporabnikov ceste, na Zelenico podalo kar po smučišču.
Zeleniška servisna cesta je bila zgrajena poleti 2004. Protesti naravovarstvenikov proti gradnji niso zalegli, tudi ne pomisleki mnogih poznavalcev Zelenice, da trasa ceste ni optimalno varno izbrana. Vsemu navkljub gre priznati, da zeleniško smučišče pred gradnjo servisne ceste ni bilo nikoli bolje urejeno. Kdor je kdaj z ročkami reševalnega čolna krmaril s ponesrečencem čez strm in leden zeleniški plaz, bo zagotovo potrdil vrednost servisne ceste. Vseeno pa drži, da cesta ni ustrezno zavarovana pred snežnimi plazovi! Zlasti ne v predelu pod V in JV pobočjem skalnega pomola imenovanega Plot (Triangel). To velja tudi za teptalne stroje in motorne sani, ki jim je cesta prvenstveno namenjena in jo največ uporabljajo.
Trajno varnost pred snežnimi plazovi bi bilo zeleniški cesti možno zagotoviti na dva načina: z namestitvijo snežnih pregrad ali s proženjem plazov izpod Plota z miniranjem. Snežne pregrade (skica 1) bi bilo potrebno namestiti v širini okoli 120 metrov in vsaj 50 metrov vzdolžno po pobočju. Postavitev bi zahtevala znatna finančna sredstva, pa tudi ponoven grob poseg v izgled zeleniške gorske krajine. Zadnje bi se dalo delno omiliti z zasaditvijo dreves izza pregrad. V nekaj desetletjih bi na novo zasajeni gozd od kovinskih pregrad prevzel varovalno vlogo nad cesto. Druga možnost varovanja ceste se ponuja z umetnim proženjem snežnih plazov pod Plotom. Proženje snežnih plazov z obstreljevanjem je prav na Zelenici poznano že od leta 1964. Obstreljevanje v predelu pod Plotom iz več razlogov (konfiguracija, državna meja) ne pride v poštev. Možno pa je umetno proženje plazov z miniranjem. V izogib nevarnemu pristopu do najbolj učinkovitih točk na plazu za miniranje, je možno zgraditi in uporabljati t.i. »strelno žičnico« (skica 2), ki jo v Sloveniji tudi že dolgo poznamo. Pri proženju z miniranjem bi morali samo biti dosledni - ob vsakih snežnih padavinah in v časovnem obdobju, ko se snežna odeja še ne stabilizira in ustali.
Sobotno nesrečo na Zelenici bi zelo lahko okarakterizirali kot »moč usode«. Nesrečni zasuti pohodnik, s pohodnimi palicami v rokah in z na nahrbtniku pripeto snežno desko, se je na zeleniški cesti dobesedno znašel »v nepravem času na nepravem mestu«. Resda je v februarju, ko sonce že posije čez greben Begunjščice na V in JV s travo poraščeno pobočje pod Plotom, ravno čas med 11. in 15. uro, najbolj nevaren za proženje plazov. A če bi bil nesrečnik samo 10 metrov naprej, ali 10 metrov bolj nazaj, ga plaz ne bi zadel in odpahnil. Če bi ob sprožitvi plazu nad njim, stekel nazaj po cesti, bi se verjetno tudi izognil usodnemu plazu. Če bi v trenutku, ko je videl plaz nad seboj, lahko odvrgel nahrbtnik z desko in pohodniške palice z rok, bi se morda izteklo drugače. In če bi bila v njegovi opremi lavinska žolna, bi ga prvi reševalci, ki s(m)o bili na plazišču prej kot 10 minut po nesreči, morda še lahko rešili. Seveda so vse to le ugibanja. A vendarle tudi izkušnja in opomin, če bi se komu kdaj pripetilo kaj podobnega.
Kot sem kratko zapisal v uvodu tega zapisa je Tržiški konec eden najbolj ogroženih s snežnimi plazovi pri nas. Žal se ponaša tudi z najbolj žalostno evidenco kar 21 mrtvih v snežnih plazovih v obdobju od leta 1937 do danes. Zato je Tržič v šestdesetih letih prejšnjega stoletja med prvimi pri nas dobil Komisijo za varstvo pred snežnimi plazovi. Komisija je bila sestavljena iz lokalnih strokovnjakov, poznavalcev problematike snežnih plazov, njen namen pa spremljanje nastajanja nevarnosti proženja snežnih plazov in svetovanje pri trajnem varovanju pred plazovi. Nerazumljivo je bila komisija v devetdesetih letih ukinjena, kljub glasnim opozorilom zlasti gorskih reševalcev.
Ob sobotni nesreči na Zelenici ne gre spregledati poročanja medijev. V mnogih sporočilih je šlo za dezinformacijo, zlasti o mikrolokaciji nesreče (servisna cesta, ne pa neurejen nevaren teren) in ponesrečencu (pohodnik s snežno desko na nahrbtniku). Težko se je izogniti vtisu težnje po senzacionalizmu v poročanju. Skoraj nihče doslej, s svetlo izjemo članka - Varovalni gozd, »smrekce« in življenje, na spletni strani GORE – LJUDJE.NET, pa se pri poročanju ni skušal osredotočiti v iskanje rešitve za trajno zavarovanje zeleniške ceste pred snežnimi plazovi. Ceste najbrž ne bo možno kar zbrisati s terena. Žal si tudi ne upam verjeti, da bo zgolj s predpisi, opozorili, prepovedmi in kaznimi, zeleniška cesta kdaj zares varna.
Janez Kavar