Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Poti in razpotja

Naša alpinistična misel - Mitja Košir: (dr. Klement Jug in Nejc Zaplotnik v njunem literarnem delu)

Najprej moram odgovoriti na bistveno vprašanje: Zakaj se (sintetično) lotevam obravnave značilnejših besedil dveh avtorjev, ki ju loči več kot pol stoletja dolga doba in katerih dela so nastajala v izrazito različnih zgodovinskih, kulturnih in družbenih okoliščinah?

Eden izmed odgovorov: dr. Klement Jug je večino svojih tekstov in vse tiste, ki jih bom obravnaval, napisal pred šestimi desetletji, med letoma 1922 in 1924, torej v zadnjih treh letih svojega življenja. Alpinistična publicistika in pisateljstvo Nejca Zaplotnika pa obsega bistveno daljše obdobje, saj se začne leta 1972 in se zaključuje z letom 1983, torej zajema zadnjih dvanajst let njegovega življenja. Zgolj v tem podatku bi ne našli posebne povezave, ko bi oba pisatelja ne umrla v gorah, oba kot vrhunska alpinista, oba povsem predana goram.

Dalje: Jug je umrl v svojem šestindvajsetem letu, Zaplotnik pa v enaintridesetem, torej sta si bila po starosti vsaj blizu, če že ne skoraj vrstnika, toda Jug se je z alpinizmom ukvarjal vsega skupaj tri leta, medtem ko je Zaplotnik alpinizmu posvetil celih petnajst let življenja. In še ena sorodnost: Jug je v teh treh letih postal prvi naš (slovenski) ekstremni plezalec prvenstvenih smeri, premišljevalec etičnih vrednot alpinizmna, skratka začetnik tistega gibanja, ki je klasični alpinizem kugyjevsko-tumovskega sloga preraslo, se razvijalo s skalaši in potem po vojni z novimi rodovi vrhunskih alpinistov končno prišlo v sam svetovni vrh. Hkrati pa je Jug v svojem kratkem življenju dosegel tudi zavidljivo raven znanstvenega razvoja, saj je kot mlad doktor filozofije veliko obetal (največ iz prve generacije Vebrovih učencev na ljubljanski Filozofski fakulteti), še posebej na področju empirične in eksperimentalne psihologije. Nejc Zaplotnik pa je bil dedič vseh teh rodov ekstremnih alpinistov od Jugovega dalje, postal je eden naših najboljših alpinistov vseh časov in dosegel še veliko več - postal je eden najboljših na svetu.

In končno: več kot zanimivo je prebirati dela teh dveh velikih osebnosti in iz njih izluščiti njun odnos do alpinizma, planinstva, življenja v naravi in do same narave, njun odnos do tveganja in premagovanja največjih naporov. Tu sta si, po natančnejšem branju, mnogo bliže kot se to kaže na prvi pogled, čeprav Jug, doktor filozofije, ves čas ostaja strogi etik, Zaplotnik pa najpogosteje hodi po poteh romantike, ki jo tam, kjer filozofsko razmišlja, zamenjuje z eksistencializmom in filozofijo življenja; seveda je ta pot veliko svobodnejša, kot je Jugova, ki temelji na aristotelovski logiki umevajoče normativne (moralno, nemoralno; dobro, zlo), kot jo je sam imenoval – »materialne« etike.

V tem zapisu bom skušal opozoriti vsaj na nekaj teh, za oba značilnih sorodnosti, hkrati pa tudi na njuna razhajanja.

Slovenski alpinizem se je rodil že davno, pred dvesto in več leti, ko je domačin, živeč pod gorami, začel pogumno pogledovati k vrhovom, jih oblegati in končno tudi osvajati. V tem pogledu je pomembno leto 1778. Potem je prišla klasična doba, z njo pa bolj načrtno osvajanje Julijcev in Grintovcev: Kugy in Frischauf. Klasična je rodila novo dobo, ki ji je na Slovenskem miselni, idejni temelj postavil dr. Henrik Tuma. Mirko Kajzelj je v Pregledu našega alpinizma (glej Naš alpinizem, TK Skala, 1932, ponatis DZS Ljubljana, 1982, str. 34) zapisal, da je prav Tuma pri nas prvi zajel pojem alpinizma tako široko in globoko, kakor so ga takrat obravnavali že Nemci in Angleži. Ta pojem smo šele po Tumi povsem razumeli. Tumovemu sistematičnemu delu na področju alpinizma pa je sledil (če seveda upoštevam le mejnike) plezalski sistematik, prva in hkrati najmočnejša osebnost našega medvojnega alpinizma, prvenstveni plezalec dr. Klement Jug. Njegov vzpon na slovenski alpinistični Olimp je bil blesteč, a žal kratek. Volja ga je gnala od vrha do vrha, od stene do stene. Z absurdno predanostjo boju je premagoval oviro za oviro; povsod tam, kjer je to le bilo mogoče, je tudi zmagoval, pogosto hodil po robu med življenjem in smrtjo, a je ostajal do skrajnosti zbran in hladnokrven. Bil je naš prvi resnični alpinistični samohodec, zaradi tega so ga dolga desetletja tudi obsojali, današnji čas pa že potrjuje njegovo vizijo najpopolnejšega alpinističnega dejanja - samohodstva. S svojega zadnjega, res najtežjega samotnega vzpona - se ni več vrnil.

Dr. Klement Jug se je iz povprečnega planinca bliskovito razvil v vrhunskega alpinista in potem v letih 1922 do 1924 sistematično obdelal praktično vsa ostenja Julijskih ter Kamniških in Savinjskih Alp. Hkrati z Jugovim alpinističnim razvojem pa se je oblikoval tudi njegov odnos do te dejavnosti, ki mu je, kot je sam velikokrat zapisal, nadomeščala tisto, kar je pogrešal v filozofiji. Vendar pa mu alpinizem ni le nadomeščal tistega, česar mu ni »mogla dati filozofija«, temveč je filozofijo tudi dopolnjeval. Voljo, temeljni predmet lastnega preučevanja, je glede na lastno strokovno metodo obravnaval izkustveno, torej na svoji duševnosti in v njej ter skozi njo svoja spoznanja tudi (brezobzirno) uveljavljal. Seveda Jugu volja ni bila sama sebi namen, ni mu šlo za nikakršno »willezurmachtovsko samozadostnost«, ne, volja je bila zanj sredstvo za pridobivanje ali ohranjanje vrednot. Leta 1923 je zapisal v Planinskem vestniku: »Zato ne gre obsojati težke turistike, ker nam ravno ona vzgaja ljudi z močno voljo. In taki so nam potrebnejši kakor povprečneži, ki jih je vedno dovolj. Žrtve, ki so pri tem skoro neizogibne, se človeštvu bogato poplačajo z ljudmi, ki ne padejo. Bahači niso nikdar rekordolovci, ker njih stremljenje se uteši že z bahanjem. Pravi trmasti rekordolovec pa uteši svoje stremljenje le z dejanjem.« (Na Jalovec, PV 1923; tudi v zborniku Planinsko berilo, MK, Ljubljana l969, str. 49)

To Jugovo predpostavljanje volje oziroma stremljenje je njegov filozofski učitelj dr. France Veber v spisu Dr. Jugova miselnost takole opredelil: »Dr. Jug ni bil samo teoretični mislec, bil je v istini mnogo več. Njegovo življenjsko stremljenje je bilo, da uravnava po lastnem nauku tudi vse svoje dejanje in nehanje ter da kratkomalo izloči iz svoje narave vse to, kar pretežno večino ljudi, neomikanih, neučenih in učenih, toliko ovira gledati odkritosrčno, brez ozira na svoj 'veliki in važen jaz' resnici v oči. Jug ni stremel samo po avtonomiji svojega teoretičnega mišljenja, temveč v še večji meri po avtonomiji svojega dejanskega življenja, dobro se zavedajoč, da je prav druga avtonomija pogoj prve, ne pa narobe. V tem neprekosljivem svojem stremljenju je postal mojster klasične samovzgoje: začel je z radikalno eliminacijo najnedolžnejših 'navadic' in 'razvadic' in se končno povzpel do vrhunca, do katerega je dospelo pičlo število mož šele v pozni starosti, v taki mladosti pa samo istiniti - reformatorji.« (PV 1924, št. 1o-11, str. 234.) Kot torej vidimo, je Jugovo sklicevanje na (močno) voljo povezano z njegovim siceršnjim življenjskim geslom, ki ni bilo Uživaj!, temveč Delaj!

Prvič se Klement Jug pojavi v Planinskem vestniku leta 1922 s spisom Trije krti, ki mu je potem urednik Tominšek dopolnil naslov (Trije krti v snegu). Že tedaj, komaj tretje leto svojega gorniškega udejstvovanja, je Jug zapisal: »Tako čist in svež, tako sladko miren se človek vrne s take ture ... vse slabo, ki ga je kdaj vznemirjalo, je utonilo v pozabljenju. Dokler človek more tako pozabljati, mu ni treba misliti na resignacijo, obup, svetomržnost.«

Tako začetek Jugove planinske publicistike kot vse njegovo nadaljnje pisanje naravnost opozarja na njegovo naravo, na njegov izrazito individualen in specifičen odnos do planinstva in kasneje alpinizma kot pojava oziroma ideje. Ni bil estet, bil je etik. Lepoto je podredil resnici, kajti kot filozof je poznal načelne razlike med umetnostjo in znanostjo, vedel je, da ne more enako vestno služiti obema, zato si je za vodnico svojega življenja izbral prav znanstveno resnico in ji ostal zvest do konca, tako zvest, da so spričo njene velikopomenskosti zbledeli vsi njegovi zasebni interesi. Zanj pač ni ne na teoretičnem in ne na aplikativnem področju veljal Nietzschejev vzklik, kako imamo umetnost zato, da bi preživeli zaradi resnice. Morda tudi zaradi tega v Jugovi planinski publicistiki le redkokje naletimo na čustvenost, ki jo vzbuja lepota kakega pojava, prav nikjer pa opis takšnega pojava ali trenutka ne stopa v ospredje piščevega zanimanja, še manj pa se pojavlja kot temeljni nosilni motiv, kot je najpogosteje pri Kugyju. Gora (torej narava) je tukaj zavoljo človeka, meni Jug in dodaja še drugo resnico, prav nič romantično, ko pravi, da je narava najboljša človekova vzgojiteljica in zdravnica. Samo to in nič več. Vendar je za Juga in njegov nazor to dovolj. Narava - to so tudi človekovi psihološki problemi in ti predstavljajo v tem času (1922-1923) Jugovo osrednje znanstveno zanimanje. Najznačilneje in reprezentativno je o tem spregovoril v že omenjenem spisu Na Jalovec. Po nevarnem padcu (zaradi neprevidnosti) v razpoko na snežišču pod Jalovcem, ki pa ga je preživel le z nekaj podplutbami in odrgninami, je zapisal: »Z zadoščenjem pa ugotavljam, da me niti ta nezgoda ni spravila toliko iz ravnotežja, da bi pozabil izrabiti ugodno priložnost za opazovanje zanimivih psiholoških procesov. Psihološki problemi so zame najbolj privlačni. Ko sem prišel k zavesti, ni bila moja prva skrb, kako se rešim iz pasti, marveč ta, da doženem, kako so se v meni razvijali doživljaji. In ker se mi je posrečilo najti pri tem rešitev nekega dušeslovnega problema, me je to tako razveselilo, da sem na mah pozabil, kje sem in sem skušal zavriskati ...« In še nekaj je ugotovil. Dejstvo namreč, da se planinstva in alpinizma ne naučiš iz knjig, ne iz predavanj, ne iz naukov, temveč le iz lastnih izkušenj. Že pred turo na Jalovec in ves čas potem je bil Jug trdno prepričan, da je nespametno izpostavljati svoje življenje. Takole pravi: »Nikoli nisem šel na planine z namenom, da bom nepreviden. In vendar sem bil do skrajnosti - nepreviden. Neprevidnost je docela osebna lastnost, nekako podedovana. Ne da se niti priučiti niti s pridigami odpraviti. Uniči jo edino lastna grenka izkušnja. Srečen oni, čigar taka izkušnja ni pregrenka!« Za Juga bi bila izkušnja pod Jalovcem kaj lahko pregrenka.

V istem spisu Jug prvič začne javno razmišljati o »športnem« v alpinizmu, ki mu pravi nekoliko zajedljivo kar »rekordolovstvo« in ki je postalo eno temeljnih vodil njegovega alpinističnega udejstvovanja. Po njegovem nikakor ne smemo pozabiti, da so ravno trmasti rekordolovci najbolj agilni in najbolj samostojni ljudje in bi človeštvo brez njih le slabo napredovalo. Takšni ljudje so tihi delavci, ki jim ni mar, če se z njihovimi uspehi bahajo drugi. Ljudje, ki opravljajo svoja najboljša dela in dejanja iz trme in rekordolovstva, so kljub vsemu boljši kot gnila, povprečna voda. Potem pa se mu zapiše stavek, ki poleg ostalega potrjuje že obravnavano tezo o njegovem zapostavljanju »elementa lepega«: »Gotovo je, da se večina težkih tur ne izvrši zaradi krasote planin in podobnega, s čimer se ponavadi turistika zagovarja, marveč prav iz trme in rekordolovstva.« Jugu je torej bistvenejši jasen cilj ali smoter kot pa zgolj doživljanje, ki nima nujno kakšnega pomembnejšega cilja, razen čustvenega sproščanja.

Poglejmo samo, kaj je Jug zapisal dve leti kasneje, leta 1924 v članku O smotru alpinizma, objavljenem v Planinskem vestniku leta 1928 (glej spredaj): »Mnogo je alpinistov, ki sami ne vedo, čemu hodijo v hribe; zato iščejo na vseh straneh alpinizmu smotra, da bi svoje početje opravičili. Najlepši dokaz za to, kako malo si je večina turistov v tej zadevi na jasnem, je pač v tem, da je vsa alpinistična literatura prepolna pogosto pretiranih slavospevov planinam in onim deloma resničnim, deloma pretiranim in deloma izmišljenim dobrinam, ki jih planine nudijo in zaradi katerih je baje treba, da se planine obiskujejo. Eni iščejo v planinah lepote, drugi zdravja, tretji religioznost itd. Če se vprašamo odkrito, zakaj gojijo ljudje sploh alpinizem, tedaj padejo vsi ti zagovori, ki hočejo biti splošnoveljavni.«

Besede o Jugovem pojmovanju samega smotra alpinizma skušajmo dopolniti, zato najprej poglejmo, kaj Jugu pomeni - plezalsko dejanje. Prve plezalne ture so po njegovem sinteza telesnega in duševnega. »V stenah, kjer je človek postavljen vsak hip pred nove in še nepoznane probleme v tisoč variacijah, je treba iskati rešitve teh problemov in z njimi tudi samega sebe s treznim poudarkom, ki omogoča smotrno ravnanje v nevarnosti. In to samostojno premišljeno iskanje izhoda iz težkega položaja, to razumno obvladanje ovir s pomočjo moči in zmožnosti, ki so na razpolago, ravno to je činitelj, ki da plezalnim turam njihovo zanimivost in privlačno silo.« S temi programskimi besedami je Jug zaključil tretje nadaljevanje svojega najobsežnejšega objavljenega teksta Plezalne ture v vzhodnih Julijskih in Kamniških planinah (PV 1924, št. 4, str. 89) - raztegnilo se je preko dveh letnikov Planinskega vestnika in bi se prav gotovo nadaljevalo, ko bi ga ne prekinila smrt.

Zdaj pa to mišljenje skušajmo dodatno razložiti s pomočjo konkretne jasne izpovedi, zapisane v istem besedilu, le nekaj strani pred že omenjenimi besedami. »Ne dam sicer veliko na življenje samo: drugače ne bi imel toliko zadoščenja v tem, da se izpostavljam nevarnostim in da neodvisen od lastnih življenjskih afektov mirno in sigurno zmagujem oviro za oviro. Nasprotno: smešno majhni se mi zde vsi, ki v oboževanju samega sebe po filistrsko pazijo, da pač ne pride njihovo malopomembno življenje v najmanjšo nevarnost. Toda če postavi človek svojemu življenju neki življenja vreden cilj in živi potem ne zaradi življenja samega, marveč v nadi na ta smoter, tedaj mu je težko pustiti to nado, tedaj je dolžan živeti.«

Avtor nam skuša najbolj nazorno razložiti bistveno vsebino svojega pojmovanja alpinizma, ki ga zdaj že lahko strnemo v smiselno celoto: tveganje, zadoščenje v nevarnosti, premišljeno iskanje izhoda in življenjski smoter. Da mu nikdar ni šlo za nekakšno tveganje zaradi tveganja samega po sebi, za nevarnost zaradi nevarnosti same, je seveda moč razbrati že iz citiranega zadnjega stavka, ki ga vsebinsko in smiselno dopolnjuje ena njegovih pogosto ponavljanih misli, kot jo je v istem letniku Planinskega vestnika, v številki 10-11, na strani 237 navedel Vladimir Kajzelj: »Saj jaz se ne morem in ne smem ubiti! Preveč dela me še čaka, dela do pozne starosti.« Žal še tako neuklonljiva volja in še tako trdno prepričanje o utemeljenosti lastnega početja nista bila dovolj ko sta se srečala sicer močna osebnost in trenutek, ki mu ta osebnost ni bila več kos. Tam, kjer je iskal potrditve v pravilnost svoje življenjske opredelitve, je bila smrt hitrejša. Meje med razumskim dojemanjem in nagonskim doživljanjem, ki ga je kot znanstvenika scela zaposlovala, tisti hip, ko jo je prestopil, ni mogel več analitično razložiti.

Skušajmo strniti povedano in poglejmo, kakšno je iz različnih zornih kotov osvetljeno celostno Jugovo pojmovanje alpinizma, ki ga je etično visoko cenil in ga postavljal delu ob bok. Zanj je bil alpinizem potreba po smotrnem plezanju, kjer se z razumom obvladuje položaj in ne nekakšno zaganjanje brez razsodka, kjer je rezultat prepuščen usodi in ne lastni volji. Jug ni plezal iz strasti, marveč zaradi svoje odločnosti in kadar se je odločil, se do skrajnosti ni umaknil. Tudi na svojem zadnjem vzponu ne. Po njegovem mnenju je bil temeljni motiv, ki je gnal prve alpiniste v gore, »njihovo stremljenje po prvenstvu, volja do zmag nad čim večjimi ovirami in nevarnostmi«. (O smotru alpinizma) Alpinizem je preizkuševalnica volje in tovariške zvestobe, zato zahteva močne in ne cmerave ljudi. Alpinizem je bistvena predpostavka Jugovega življenja, ki mu ne da miru in v njem budi hrepenenje - vedno le dalje in dalje. »Mnogi so mi že rekli, da me je ledišče opomnilo, stena me bo nekoč - pomirila ... Mogoče je, saj me je že mnogokrat rešilo golo naključje. Toda živeti življenje brez vedno večjih uspehov, brez vedno večjih zmag nad samim seboj in vsem, kar je ovira tvoji pošteni volji, torej tudi ovira napredku in izpopolnjevanju, to se pravi kljub domišljavosti živeti življenje enodnevnice ali pa kvečjemu majčkenega 'človeka', duševnega pritlikavca. Kdor pa hoče biti ponosen nase, ne sme biti majčken, tudi če ne doseže miru nikoli, razen ko pade! Samostojnemu in ponosnemu človeku je najhujše, če mora na tistem polju človeškega udejstvovanja, v katerem on vidi smoter svojega življenja, biti na drugem ali še slabšem mestu; brez žrtev ni borbe, brez borbe ni zmage in brez zmage ni resnične veličine.« (PV 1925, št. 3, str. 63)

Naj sklenem to kratko potovanje skozi delo dr. Klementa Juga z besedami, ki jih je mrtvemu prijatelju namenil Janez Kveder: »Ne sme se trditi, da je vzgojil v sebi le neko strast do gora, željo do užitka, kar miče večino hribolazcev. Poznali smo ga kot vztrajnega samovoljnika, ki mu je bil ideal vzgoja volje in energije ter stremljenje po uspehih, ne zunanjih, ampak notranjih, popolnoma duševnih. V to mu je služilo samozatajevanje, opreznost in pogum; le nesrečen, nikdar pojasnjen slučaj je moral biti vzrok njegovemu padcu. Kakršen na turah, tak je moral biti tudi v zasebnem življenju. Njegov značaj ni poznal neodkritosti, vsekdar je jasno izrazil svoje posebno mnenje. Smisel življenja mu je tvorilo izpopolnjevanje osebnosti; ta njegova zavest se je nekako omalovažujoč vse drugo povzdigovala nad tovariši. Vir te samozavesti ni bila bahavost, ampak zavest o trdni volji in značajnosti.« (PV 1924, št. 10-11, str. 255.)

Hiter razvoj slovenskega alpinizma je prevrednotil vrsto vrednot, predvsem etičnih, tako v alpinizmu samem kot tudi širše v planinskem gibanju nasploh. Seveda ima tudi to povojno obdobje, raztezajoče se preko štirih desetletij, nekaj izrazitih vrhuncev, med katerimi je zadnji - uveljavitev v svetovnih velegorstvih in prodor v svetovni kakovostni vrh - uresničil in udejanil želje in prizadevanja vseh slovenskih alpinističnih rodov od Jugovega dalje. Prav Jug je s svojim delom ostal svetal vzor vsem slovenskim alpinistom, tudi tem najmlajšim, ki zdaj uveljavljajo prosto plezanje, z njim pa vnašajo v alpinizem izrazito športni element. V alpinizem, ki so ga nekoč v skalaških časih pojmovali kot kulturno dejanje. (Glej Torellijev uvodnik Vrednota alpinizma, Naš alpinizem, str. 37; glej tudi spredaj)

Kakšen je bil (je še) Jugov vpliv na povojne alpinistične rodove? Poglejmo, kako odseva v eni najmočnejših osebnosti našega povojnega alpinizma, v Marku Dularju, ki je v svojem Razmišljanju o slovenskem alpinizmu (Glej spredaj) zapisal, da je »lik plezalca-ekstremista lik močne osebnosti, kajti najtežje stene zahtevajo trdno voljo, do neke mere trmoglavost, do skrajnosti razgibano mišičevje in najvišjo moralo, ki daje končno tudi impulze vsemu plezalčevemu delovanju«. Sleherni pozorni bralec bo v tem stavku zaznal velik, čeprav morda navzven prikrit Jugov vpliv, če pa že ne Jugov vpliv, pa vsaj izrazito podobnost v mišljenjski praksi dveh alpinistov, ki sta pisala več kot tri desetletja vsaksebi.

O alpinizmu pa ni pisal le Marko Dular, pisalo jih je veliko in veliko jih še vedno piše. Med tistimi pa, ki so v alpinizmu prišli najviše in dosegli gornjo skrajnostno mejo, če na to zremo z očmi našega časa, je tistih, ki so spoznali najgloblje bistvo alpinizma, le malo. Naj omenim le najznačilnejše. Predvsem v akcijsko memoriranje se je usmeril Ante Mahkota, v izrazito personalistično meditativno smer je šel Danilo Cedilnik, v eksistencialno, življenju povsem predano pa Nejc Zaplotnik; vseh drugih, katerih knjige in članki govore o njihovem odnosu do alpinizma, pa tukaj ne omenjam, ker to pač ni moj namen, hkrati pa tudi njihova sporočilnost ne sega globlje v obravnavano snov. Zlasti Zaplotnik je alpinistično rasel s svojim pisanjem o alpinizmu in hkrati o sebi, kajti že prve njegove korake na gorska brezpotja je spremljal hkratni vrednostni premislek, sprva naiven, celo nebogljen, a vendar premislek, kasneje pa vse bolj domišljen, bolj kompleksen in zato ni nič nenavadnega, da njegovo temeljno literarno delo, njegova avtobiografska Pot, napisana v avtorjevih poznih dvajsetih letih, sega daleč nazaj v avtorjevo otroštvo. V Poti beremo opis njegovega prvega planinskega izleta. »Moja prva 'velika' tura se je zame končala dokaj klavrno: prišel sem sicer sila korajžno na Grintovec, ko pa smo se hoteli spustiti na jezersko stran, sem na izpostavljenem grebenu postal zelen od strahu, držal sem se za jeklenico in s prestrašenimi očmi skušal potlačiti dvigajočo se notranjost. Florijan me je moral odpeljati nazaj na Kokrsko sedlo.« (Pot, CZ, Ljubljana 1981, str. 10) Takrat je bilo Zaplotniku devet let, osem let kasneje, ko mu je bilo sedemnajst let, pa je z odločnimi koraki vstopil v svet strme alpinistike, v svet, ki ga je tudi sam rad poimenoval kot »svet na robu mogočega«.

Leta 1972, torej natanko petdeset let po Jugu, se Nejc Zaplotnik prvič pojavi v Planinskem vestniku. »Sam« je naslov njegovega članka v 12. številki (str. 563), v katerem opisuje svoje prve alpinistične korake, predvsem pa znotraj lastnih mišljenjskih razsežij tudi prvič opredeli svoj alpinistični curriculum vitae, ko najpoprej, preden sploh prvič zapiše lastno besedo, navede besedo svojega velikega vzornika Hermanna Buhla, vzornika tudi v samohodništvu. Potem pa je v tem svojem prvem tekstu zapisal stavek, ki ga je kot akcijski program spremljal vsa leta njegovega alpinističnega udejstvovanja: »In samohodništvo je višek alpinizma.« Dalje pa je na isti strani to svoje prepričanje tudi povsem racionalno razložil, ko je dejal, da se ne igra z življenjem tisti, ki sicer živi sredi nevarnosti, vendar jih pozna in je nanje pripravljen. Tu je nadaljeval: »Ali ni končno vsak človek sam pri sebi potreben potrdila, da ni le del množice, da ni le številka, in če najde področje, ki ga dviga iz množice, se ga bo oprijel, čeprav kdo kaže za njim, da je nezdrav, da je posebnež in celo samomorilec. Ali niso mnogo bolj nepremišljene obsodbe, ki lete nanj, kakor pa njegovo početje? Ali ni obsodba nekomu reči samomorilec, nekomu, ki v 20. stoletju še živi z naravo, ki mu gore pomenijo življenje, ki se mu ob sončnem zahodu še otožno zgane v srcu, ki še zna jokati z dežnimi kapljami in se smejati v sončnem jutru, ki zna garati, pa čeprav za to ni plačan? Kako mnogo manj osamljen je človek, kadar sam stopa po težki poti ali sam proti vrhu v snežnem metežu, kakor pa biti v mestu sredi družbe, sredi zlaganega smeha in sreče.«

Iz Zaplotnika že od vsega (publicističnega) začetka seva pristno hrepenenje, kar bi morda lahko, čeprav ne najbolj neposredno označili z Baudelairovimi besedami: »Nesrečen je morda človek, toda srečen umetnik, ki ga razjeda hrepenenje.« Hrepenenja polna je sleherna Zaplotnikova poved, ki govori o trenutkih v gorah, sleherni stavek je kot slikarjeva poteza na platnu, kjer se iz ideje, iz zamisli rojeva podoba, mojstrska celota. Seveda če slikar zna opazovati, za Zaplotnika pa velja, da je po svetu hodil z odprtimi očmi. Njegovi stavki, kakršen je: »Debela peč. Jesen se počasi tihotapi v gore, macesni rdijo, sive megle nosijo dež iz trentarskih gora.« (Utrinki, PV 1975, št. 1, str. 4), razkrivajo svojega avtorja kot zaljubljenca v tisto lepoto, ki jo lahko v vsej njeni prelesti ponudi le narava. In v njena zavetja se Zaplotnik zateka sleherni svoj prosti trenutek. »Najraje bi pokleknil in kakor Dmitrij Karamazov zagrebel prste v toplo mamico Zemljo in pritisnil svoje vroče čelo na dehtečo prst. Kaj iščemo otroci dvajsetega stoletja? Kaj nas neprestano vleče skozi temne gozdove k belim stenam, v mrtvo skalovje? Ali ne iščemo tistega prvobitnega stika z naravo, od katerega nas je odtrgala civilizacija?« Potem pa pravi, da je narava večna in da so le ljudje minljivi. To pa je že filozofska opredelitev, ki le na prvi pogled govori zoper človeka in naravi v prid, globlji premislek pa nas opomni, da Zaplotnik s tem stavkom postavlja v ospredje tudi človeka kot (najpopolnejši) del ali delo narave. Seveda naravnega in ne razčlovečenega človeka, torej subjekt, nikakor pa ne objekt civilizacijske evforije.

Pojdimo za Zaplotnikom po njegovi Poti. Ta njegov gorniški življenjepis, kakršnega ni napisalo veliko alpinistov, je izpoved bogatega življenjskega utripa, izpoved osebnosti, ki so ji gore ves čas dajale tisto, kar so vsi ostali v mestih že davno izgubili. Zaplotnik je postal del naravnega okolja, v katerega je zahajal iz dneva v dan. Tako, kot so se ljudje morali tisočletja prilagajati naravi in iz nje črpati moč za življenje, tako tudi Zaplotnik ni poniknil, se ni utopil v veletoku vsakdanje naglice zgolj životarjenja. Takrat pa, ko je vsa ta protislovja v sebi in okoli sebe spravil v (literarni) red, je spoznal, da ima kaj povedati. In je zapisal svoj življenjski credo: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« (Pot, str. 23) Kratko, a zgovorno. Pot, moja pot skozi življenje, »my way of life«. Ta pot je potovanje, na keterem si Zaplotnik ne prizanaša, na njej ne prenese nikakršnega samoljubja; en sam asketizem ga je, strogost do samega sebe in do sopotnikov. Trdo, kruto načelo, ki se ga lahko brez odstopanj drže le najbolj odločni, najbolj samodisciplinirani ljudje, ki pa po drugi strani institucionalne discipline sploh ne prenašajo. Z njo se kvečjemu sprijaznijo glede na okoliščine, vendar je nikdar ne sprejemajo za svojo notranjo normo. Zanje velja le disciplina v lastnem početju in zaradi nje lahko vse svoje življenje podredijo tem strogim pravilom.

»Only for dogs and alpinists!!!« Ta angloameriški smisel za humor, ali pa morda kar za realnost, v obliki oglasne table zapisan pri vhodu v alpinistični tabor pod prepadnimi stenami kalifornijske gorske doline Yosemite, kjer so Zaplotnik in njegovi prijatelji pred leti opravili vrsto izvrstnih vzponov, bi lahko uporabili za nekakšen skupni imenovalec razmišljanj o alpinizmu, ki nimajo veliko ali pa nič skupnega z »uradnimi« dogmami in nekakšnimi večnimi resnicami, kakršnih ne manjka v evropski planinsko-alpinistični literaturi in publicistiki. »Le za pse in alpiniste!« Zakaj pa ne? Mar ni to pravzaprav čisto prisrčno opozorilo na alpinistovo posebnost, na tisti njegov »alter ego«, ki ves čas beži iz utesnjene, polikane vsakdanjosti v neko drugo realnost konkretnih človeških odnosov brez olepšavanj in nečimrne kozmetike. V svet, ki je le za »neprilagojene«, med katerimi pa je po nekakšnem notranjem nagonu dogajanja samega v vseh okoljih tega sveta, ki alpinizem poznajo, veliko bolj civiliziranih, mislečih, izobraženih osebnosti, subjektov (ne objektov) postmodernistične, fiziki bi rekli - jedrske sodobnosti.

Prehod iz tega sveta, ki je »le za pse in alpiniste«, nazaj v svet vsakdanjosti pa sploh ni preprost, ni lahak. Poglejmo k Zaplotniku: »Dolga, prašna pot je za menoj. Toda sedaj, ko utrujen, raztrgan in sam sebi tuj popotnik stojim na pragu, ne morem zbrati dovolj poguma, da bi potrkal in vstopil. Le toliko postojim, da mi praznina zaprtih vrat odtuji še tiste ljudi, ki sem jih ljubil, nato jim pokažem hrbet in drsajočih korakov krenem naprej. Kam? Sam sebi naproti!« (Pot, str. 203)

Človeku, alpinistu, kakršen je Zaplotnik, misli vedno uhajajo domov, kadar je v gorah, in v gore, kadar je doma, zato pravi, da so zanj v življenju le delo, otroci in gore resnično pomembni, mimo njih pa nič, za kar bi se bilo vredno truditi in živeti. Torej so gore le del pomembnostne triade, so tudi drugi lepi trenutki: »Če bi bil v alpinizmu profesionalizem, ne vem, kaj bi bilo z menoj. V gorah ne prenesem obveznosti, razen tistih, ki jih narekuje tovarištvo.« (Pot, str. 128)

Alpinizem pa ga spodbuja k (neuniformiranemu) mišljenju, ki vodi v pojmovanje, kakršnih do Zaplotnika nismo pogosto prebirali, vsaj na Slovenskem ne. Predvsem pa Zaplotnik vidi v »samohodstvu višek alpinizma«. To trditev je zapisal leta 1972, osem let kasneje pa je za Alpinistične razglede napisal članek o prostem plezanju (Duty) free climbing /(Dajatev) prosto plezanje/, kjer beremo tudi naslednje besede: »Prosto plezanje je dvignilo etiko in estetiko v alpinizmu, izboljšalo sisteme ocenjevanja, brez smisla pa je govoriti, da je izpodrinilo tehniko.« S temi besedami sicer ne korigira tistih izpred osmih let, s katerimi je izrekel sodbo o samohodstvu, jih pa dopolnjuje, zato poglejmo še, kaj je o samohodstvu (soliranju) zapisal v naslednjem članku za Alpinistične razglede, ki je izšel dve leti kasneje pod naslovom Nekaj kupljenih in nekaj pridelanih misli. Tam Zaplotnik pravi takole: »Soliranje je zame stopnica več v osebnem alpinističnem razvoju. V kateremkoli področju alpinizma bom vedno tisto, kar bom sposoben opraviti v navezi, skušal doseči tudi sam. kaj v resnici dosežeš, je skupek mnogih dejavnikov, važno je le, da se vedno skušaš čimbolj približati sanjam, šele potem lahko tudi resničnost postane lepa. Vedno soliram brez varovanja; če bi čutil potrebo po varovanju, potem bi se te smeri lotil v navezi, kjer je varovanje preprostejše. Plezam tako zbran, da z vsem svojim bistvom možnost padca popolnoma izključim.«

Tako avtor podčrtuje lastno prepričanje in ob njem navaja vrsto »sposojenih misli« kot v dokaz, da v svetu še zdaleč ni sam, ko gre za pozitiven odnos do samohodstva oziroma soliranja. Hkrati pa se ob branju dveh člankov lahko prepričamo, kako je Zaplotnik verjel, da obe disciplini - prosto plezanje in samohodstvo - sodita med vrhunska alpinistična dejanja. Zdaj že lahko doženemo, da je Zaplotnikovo pojmovanje vrhunskih (skrajnostnih) zvrsti plezanja in alpinizma pravzaprav zgovorna (psihološka in tudi filozofska) analiza tveganega dejanja, znotraj katerega je sleherni gib, sleherno napredovanje v celoti odvisno od duhovne zbranosti, ki temelji na spoznavanju samega sebe, na obvladovanju lastnih odnosov v prostoru, predvsem seveda strahu, ki pa ga človek lahko ukroti predvsem z voljo. Z voljo do vrednotenja lastnega bivanjskega načina. Za konec pa naj še enkrat omenim eno bistvenih Zaplotnikovih intimnih razmerij v okviru njegove triade: gore, delo, otroci - njegovo nenehno iskanje lepote v vsem, kar ga je obdajalo. Nič bi ne pretiraval, če bi zapisal, da je bil estet, o čemer pa sam glasno ni nikdar razmišljal, ker je tako opredelitev prav gotovo imel za svoje izključno intimno razmerje. Pa vendar vsaj takrat, ko je pisal, ni mogel povsem mimo njega.

Oglejmo si eno izmed značilnejših misli v njegovi Poti: »Kako lep je svet, če si se moral za doživetje lepote pošteno truditi. Alpinizem je kakor umetnost: v delo vložiš vse svoje moči, vso svojo dušo, pozabiš na vse, živiš le še za meter pred seboj in ko stojiš utrujen na zasneženem vrhu in te sonce ogreva, čutiš v sebi lepoto, ki je ne znaš opisati.« (Pot, str. 38) Tu, na tej točki, kjer je napor smiseln le, če ima za cilj doživetje lepote, pa se začenjata srečevati Jug in Zaplotnik. začenjata in na tej točki zato, ker se prav pri opredeljevanju končnega smisla alpinističnega dejanja, ki ga Zaplotnik umeva kot doživetje lepote, Jug pa kot potrditev lastne volje in lastnega jaza, najbolj razhajata. S teh različnih pojmovnih polov se začenja potovanje k njunemu srečanju.

V uvodu sem poudaril, da Klement Jug vseskozi, ko piše o alpinizmu, ostaja strog etik, medtem ko Nejc Zaplotnik, kadar piše o alpinizmu, hodi po poteh romantike, ki pa jo tam, kjer filozofsko razmišlja, zamenja z eksistencializmom in filozofijo življenja. Naj dodam še, da v nasprotju z Jugom ves čas ostaja svoboden estet. Kako naj torej razumemo strogega etika nasproti svobodnemu estetu? Jug kot filozof stremljenja (volje) na eni strani in Zaplotnik kot izpovedovalec hrepenenja na drugi. Stemljenja kot postavljanje volje pred vse druge oblike teženja k absolutnemu in hrepenenja kot tiste notranje, subjektivne težnje, ki razpira in razširja meje človekovih možnosti. Tako kot je stremljenje v svoji popolnosti najvišje, je hrepenenje najgloblje. Zato filozofija (metafizika) stremljenja in poezija hrepenenja nimata istih poti. Tu sta si torej Jug in Zaplotnik vsaksebi.

Iz vse Jugove dejavnosti je razvidno, piše dr. Mirko Kajzelj, da ni plezal iz estetskih motivov, da bi občudoval lepote gorske pokrajine, temveč je bil njegov motiv etičen. (Glej Ob 50-letnici smrti dr. Klementa Juga, PV 1974, št. 12, str. 646) Plezal je zato, ker mu je osvajanje (še neobvladanih) sten pomenilo, kot je v uvodu k Jugovim zbranim planinskim spisom zapisal dr. Vladimir Bartol, pomembno preizkuševalnico in utrjevalnico svojih moči za velik življenjski boj. Po drugi strani pa Zaplotnik zapiše, da je alpinizem kot umetnost in vse njegovo literarno delo je uravnano v to smer, ubrano na ta kontrapunkt. Sleherna stran njegove Poti je polna občutenja lepote, kajti lepo ni le tisto prelestno, vzvišeno, temveč tudi tisto turobno, polno znoja in naporov, garanja in zmrzovanja, polno padanj in ponovnih vstajanj, skratka vsega, kar sodi k celovitemu alpinističnemu dejanju in česar Zaplotnik nikdar ne obžaluje. Ne, celo ponavlja z Edith Piaf: »Non, je ne regrette rien«, hkrati pa svoje bivanje utemeljuje v alpinizmu kot načinu življenja. »Nisem se mogel več deliti, alpinizem mi ni mogel ostati niti konjiček, niti šport, postal mi je način življenja.« (Pot, str. 43) Zato bi, kot sam pravi, nekje v svoji notranjosti, skrito, rad odpiral oči ljudem, ki slepi tavajo po mravljiščih mestnih ulic, zaverovani v stehnizirano, zmaterializirano in popredalčkano civilizacijo, torej v nekaj, kar je v njem samem umrlo prej, preden se je sploh rodilo. Odpiral bi ljudem oči za - lepoto.

Če sprejmemo tezo, da je v sleherno umetnost vkomponirana tudi razsežnost lepega, je lepota, ki je Jug ni iskal, vstopila v njegova dela skozi »stranska vrata«. Z njo se namreč srečujemo, ko beremo njegovo mojstrsko publicistiko, ki je zbudila s svojo sugestivnostjo in kritičnostjo veliko pozornost. Ti spisi so po mnenju Vladimirja Bartola, ki je bil tudi sam pomemben pisatelj, najboljše, kar je bilo do takrat pri nas napisanega v planinsko-alpinistični literaturi. V njih odseva magična sila nenavadne osebnosti, predvsem pa so pričevanje prve medvojne generacije. V njih nam je Jug pokazal, kje je za sodobnega slovenskega alpinista preizkuševalnica trdnosti volje in živcev. Kje? V strmih stenah! Z drugimi lahko tekmujemo v duhu, v kulturi, a tudi za tako tekmovanje potrebujemo tako pogum kot samozavest in nenazadnje samostojnost. Duhu, ki nas je dolga leta dušil, duhu malodušja, je Klement Jug napovedal boj in zabil prvi klin v njegovo utrdbo. Sporočil je prihodnjim rodovom, naj postanejo trdoživi, samosvoji in močni. Takšna je okostnica Jugove zapuščine. Po nazorski opredelitvi stojita Jug in Zaplotnik vsaksebi, vseeno pa se s sporočilom sodobnikom in prihodnjim rodovom dopolnjujeta in tako ustvarjata tisto celoto, ki je kot posameznika zaradi različnih zgodovinskih okoliščin njunega ustvarjalnega dela ne moreta zaobjeti in udejaniti.

Smo torej na ničelni točki zbliževanja obeh alpinistov-pisateljev, »au point zero du rapprocher«, kot bi lahko parafrazirali Lacanovo ničelno točko želje (»au point zero du desir«, v J. Lacan, Ecrits, Pariz 1966, str. 46). Jugu je bil alpinizem boj; boj, brez katerega ni zmage, brez zmage pa ni resnične veličine, medtem ko je bil Zaplotniku alpinizem življenje samo. Juga je tudi pri alpinističnem dejanju determinirala njegova znanstvena metoda, Zaplotnika pa življenje s svojimi tisočerimi variacijami. Oba pa sta se alpinizmu popolnoma predala in zanj - izgorela. Prvi v triglavskih strminah, drugi pa pod mogočnimi himalajskimi pobočji. Hodila sta vsak svojo alpinistično pot, vendar ne le zaradi časovne ločnice, temveč tudi zaradi različnih pojmovanj. Sešla pa sta se prav na vrhu, pri tistem najpopolnejšem alpinističnem dejanju, ki mu pravimo samohodstvo (ali soliranje), torej tam, kjer se srečujejo vsi tisti, ki jih mika alpinistično prvenstvo. Ko Jug in Zaplotnik »solirata«, sta oba do skrajnosti zbrana, oba prav nič ne dvomita vase in nimata časa za nič drugega kot zgolj za plezanje samo. Njuna volja je na preizkušnji, kakršno njune osebnostne lastnosti absolutno potrebujejo in se skoznjo potrjujejo. Oba se zavedata, da opravljata najpopolnejše alpinistično dejanje. Dejanje, po katerem je alpinizem tista največja, najpomembnejša uresničitev njunega bivanja.

Jugu odpravarska izkušnja, ki je bila Nejcu tako blizu, ni bila dana. Živel je pač v času, ko slovenski alpinisti o tej obliki alpinizma vsaj glasno še niso razmišljali. Zato tukaj omenjam le, da je bil tudi na odpravah Zaplotniku najvišji zakon - zakon tovarištva. Tovarištvo mu je bila najvišja dolžnost, z gotovostjo pa je moč sklepati, da bi Jug odpravarstvo jemal kot nadvse resno delo, ki bi mu mnogo pomenilo tudi na znanstvenem področju.

Preden končam to potovanje po Jugovih in Zaplotnikovih poteh, naj povem še, da vprašanja samodestruktivnosti (samomorilstva), ki se je pojavljalo v zvezi z Jugovim nesrečnim koncem, se potem večkrat obudilo in aktualiziralo, dokler ga ni v enem svojih spisov zavrnil tudi Zaplotnik sam, zavestno in namenoma nisem obravnaval kot resnejšo domnevo. Lahko bi jo sicer imel v mislih prej, preden sem se lotil temeljitejšega branja spisov obeh avtorjev, potem pa nič več, kajti skorajda sleherna beseda v teh besedilih govori življenju v prid; seveda življenju, ki ima pred seboj jasno začrtan cilj. Jugovo in Zaplotnikovo življenje je imelo takšen cilj. Toda zgodilo se je, kajti gora je hotela; ostaja pa zavest, da njuni življenji nista bili izliti v pesek, kot je nekoč pred mnogimi leti zapisal Klement Jug.

*****

MITJA KOŠIR, POTI IN RAZPOTJA (dr. Klement Jug in Nejc Zaplotnik v njunem literarnem delu) - PV 1983, št. 12, str. 607.
- Mitja Košir (1947): novinar in sociolog, alpinist in gorski vodnik, s številnimi odličnimi vzponi v šestdesetih letih (smer JLA v Šitah, zimski ponovitvi Rdeče zajede v Rakovi špici in Krušičeve v Špiku. Bil v Hindukušu.
- Nejc Zaplotnik (1952-1983): alpinist, gorski vodnik in reševalec iz Kranja, študiral psihologijo in telesno kulturo, med najuspešnejšimi svoje generacije, s precej zahtevnimi vzponi, prvenstvenimi, solovzponi in ekstremnimi smuki prek sten. Bil med redkimi na svetu, ki so že bili na treh osemtisočakih (Makalu 1975, Gašerbrum 1977 in Mont Everest 1979, vse po novih jugoslovanskih smereh). Znan tudi po občutenih člankih in kritičnih mislih. Vrh njegovega pisanja je razmišljujoča, izpovedna knjiga Pot (CZ 1981, nato še več izdaj); kot najboljša planinska knjiga zadnjih osmih let je bila leta 1986 nagrajena na festivalu športnega in turističnega filma v Kranju 1986.
- sintetično: združujoče v celoto.
- France Veber (1890-1975): slovenski filozof, avtor knjig Etika, Problemi sodobne filozofije, Vprašanje stvarnosti.
- empirična in eksperimentalna psihologija: na izkušnjah in poskusih sloneče dušeslovje.
- aristotelovska logika: na izkušnjah temelječa logika grškega filozofa Aristotela (384-322 pr. n. š.).
- Johannes Frischauf (1838-1924): sistematično odkrival Kamniške in Savinjske Alpe in jih predstavljal v svojih spisih, bil pobudnik ustanovitve Hrvatskega planinskega društva 1874, 1977 izdal knjigo Savinjske Alpe, nasprotoval germanizaciji in sodeloval s Slovenskim planinskim društvom.
- willezurmachtovska samozadostnost: po naslovu Nietzschejeve knjige Der Wille zur Macht (Volja po moči; poskus prevrednotenja vseh vrednot, Slovenska matica 1991).
- Na Jalovec: PV 1923, ponatis v Planinskem berilu, Kondor, MK, Ljubljana 1969, str, 36.
- radikalna eliminacija: korenita odstranitev.
- aplikativen: uporabnosten.
- agilen: prizadeven.
- filistrsko: ozkosrčno.
- analitično: razčlenjujoče, sklepajoče od splošnega na posamezno.
- Janez Kveder (1894-1956): soustanovitelj TK Skala, med prvimi plezalci in smučarji po prvi svetovni vojni, organizator velikih turnih smukov.
- samovoljnik (voluntarist): kdor daje volji temeljno vlogo v življenju.
- akcijsko memoriranje: spominski vtisi o dejanjih.
- Ante Mahkota (1936): novinar, med najuspešnejšimi alpinisti petdesetih let, član naše prve himalajske odprave (Trisul II, 7120 m, Trisul III, 6690 m), preplezal Sfingin obraz v Triglavu in druge smeri. Napisal knjigo Sfinga (CZ 1979, nato še dve izdaji).
- personalistično meditativno: osebnostno razmišljajoče.
- Danilo Cedilnik (1947): akademski slikar, alpinist, reševalec in gorski vodnik z izredno težavnimi smermi (Planja, Široka peč), bil na več odpravah (Hindukuš, Makalu), napisal knjigi Congma je hodil spredaj in Sledovi ptic (Založba Obzorja, Maribor 1979, 1984).
- curriculum vitae (lat. potek življenja) kratek življenjepis.
- Hermann Buhl (1924-1957): eden najboljših povojnih nemških alpinistov, izreden samohodec (»Stena me izziva, draži in vabi kot sladkorček otroka. Spodbuja mi čute in mišice in potem sem kmalu nared ...«), sam kot prvi prišel na Nanga Parbat (istoimenska knjiga, Založba Obzorja 1967); ponesrečil se je na snežni opasti v karakorumski Čogolisi.
- Charles Baudelaire (1821-1867): francoski predsimbolistični lirični pesnik, kritik in estet.
- Dmitrij Karamazov: oseba iz romana Bratje Karamazovi ruskega pisatelja Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega.
- civilizacijska evforija: pretirano veselje ob stopnji družbenega napredka.
- credo (lat.): vera, izpoved vere.
- my way of life (angl.): moj način življenja.
- asketizem: spokorništvo.
- institucionalna disciplina: red ustanov.
- dogma: nedotakljiva, neoizpodbitna resnica, ki je ni potrebno in možno dokazati.
- alter ego (lat.): drugi jaz.
- (Duty) free climbing /angl. (Dajatev) prosto plezanje/: AR 1980, št. 7, str. 9.
- Nekaj kupljenih in nekaj pridelanih misli: AR 1982, št. 15, str. 16.
- Vladimir Bartol (1903-1967) slovenski pisatelj; novele Al Araf, kjer pronicljivo piše tudi o Jugu in alpinizmu), roman Alamut.
- Edith Piaf : francoska pevka šansonov, imenovana tudi Pariški Vrabček (piaf – franc. vrabček); Non, je ne regrette rien (Ne, ničesar ne obžalujem).
- Jacques Lacan (1901-1981) francoski psihoanalitik, ki je reinterpretiral Sigmunda Freuda in se ob tem naslonil na strukturalno lingvistiko.

 

Kategorije:
Novosti BIB SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti