Naša alpinistična misel - Halid Čaušević: (ali nekaj kot dodatek k sociologiji nekoristnega)
Skozi dolga stoletja so se stene vlačile namrgodeno in skrivnostno in vlekle za sabo strah. Njihov raztrgani obraz, nagrizen od razjedanja časa, se je zlovešče nagibal nad dolinami, medtem ko so daleč v modrikasti pršavici blesteli v soncu ali se izgubljali v debelih mrkih oblakih beli vrhovi razkuštranih gora. Nepristopne in daljne stene in vrhovi so bili za človeka - kljub njegovi stalni prisotnosti v gorah - dolgo nekakšen neznan skrivnostni svet, ki je burkal njegovo domišljijo ali pa ga je naredil enostavno brezbrižnega. V sivi, razpokani steni, na kateri je komaj životaril lišaj, ali v vrhovih, okovanih z ledom, človek ni našel ničesar, kar bi ga spodbudilo, da bi se premaknil, se približal in tvegal. Zato je bil ta neznani in nekoristni svet v začetku in še dolgo potem prepuščen in rezerviran skoraj izključno za bogove in demone, ki jim je domišljija prestrašenih posvetila številne pripovedke in legende in celo na nedostopnih gorah zgradila čvrsto zgradbo posameznih verstev.
Ostanki tega prvotnega odnosa do stene, ki grozi, in človeka, ki se boji in trepeta pred neznanim, žive še danes v tem našem vedoželjnem svetu. Mnogi vrhovi Himalaje imajo imena bogov. Po indijskem izročilu živi Šiva na gori Kailas. Šerpe verujejo, da v visokih gorah prebivajo zli duhovi, ki ubijejo vsakega, ki si drzne prodreti tja. Ni malo gora na svetu, ki imajo v svojem imenu prizvok prekletstva (Mont Maudit, Prokletije in podobno). V našem ljudstvu - kot tudi pri mnogih drugih narodih - se prenaša izročilo, da so vrhovi gora glavno sestajališče vil in čarovnic (Vilinac na Čvrsnici). V grški mitologiji je bil Olimp prebivališče bogov. Tudi za sodobne vere so gore mesto božanskih navdihnjenj. Mojzes se je pogovarjal z Bogom na Sinajski gori, Mohamed pa je razodetje sprejel v steni gore Hir.
Pod vplivom teh starih verovanj so posamezne stene in vrhovi - do katerih se je dalo priti razmeroma lahko - celo kasneje dobivali in obdržali določen skrivnostni sijaj. Čeprav na gorah ni bilo več bogov, se je obdržalo verovanje, da je človek na vrhu gore bližji Bogu. Zaradi tega - spomnimo se vsaj najbližjih primerov - so vrh Treskavice imenovali Čab, ker so tam opravljali molitve za dež, vrh Visočice se omenuje Džamija, najvišji vrh Balkana pa Musala (mesto, kjer razglašajo molitve).
Zares je čudno, da človek - ki je že davno iznašel ogenj, kolo in smodnik, ki se je upal na krhkih galejah pluti po velikih oceanih, ki je navsezadnje od nekdaj živel na gori in bil od nje gospodarsko odvisen - da je ta in takšen človek dolgo ostal nezainteresiran za stene. Ne moremo reči, da v vsakem času ni bilo hrabrih, ki so bili pripravljeni oskruniti tudi prestole bogov. Tudi morjem so vladali demoni in bogovi, ki so neusmiljeno ubijali, a so ljudje vseeno odhajali v daljne, spenjene in nemirne vode. Morje pa je obljubljalo, dajalo je hrano in bogastvo, pripovedovalo o novih ljudeh in deželah in tako nudilo možnost hrabrim in brezobzirnim. A stena? Razen nesreče ni mogla obetati ničesar drugega. Bila je enostavno - uporabimo pri tem sijajno izbrani izraz iz francoske alpinistične literature - nekoristna in zato tudi osamljena. Samo v trenutkih, ko so občutili neposredno korist, so se ljudje približali steni. V njenih težko pristopnih pečinah in razpokah je človek v nesreči iskal zaščito, na stenah gradil svoje utrdbe in svetišča, zahajal v brezpotja in prepade in iskal obljubljeni zaklad, lovil vitke živali po groznih pečinah (Mezića stijene na Čvrsnici so dobile ime po nekem divjem lovcu), vodil cele legije po ozkih in težkih prelazih in svoje črede po nemogočih strminah (Minin Bogaz na Durmitorju). A vsi ti stiki človeka in stene so bili nekako izjemni in obrobni. Skladno so se ujemali z mejami koristi, ki so jo pričakovali in iskali v steni. Drugače so vse do najnovejše dobe - če namerno zanemarimo osamljena dejanja vedoželjnih posameznikov iz časa renesanse in kasneje - stene in nedostopni vrhovi stoletja ostajali veličastno ločeni od vsakodnevne človeške stvarnosti in potreb. Šele v 18. in 19. stoletju je osvobojena in močno vzplamtela znanstvena misel - neredko spodbujena s političnimi ali čisto ekonomskimi pobudami - zaustavila svoje radovedne poglede tudi na daljnih vrhovih in stenah, ki so zelo hitro postali predmet obsežnih in bučnih znanstvenih raziskovanj. Številni posamezniki in mnoge odprave so prišli skozi do takrat gorska prostranstva Evrope (Alpe, Dinaridi itd.) in takoj nato prešli na druge celine. Prvi znanstveno urejeni podatki o svetu sten in vrhov so postali dostopni navadnemu človeku, ki je že ob koncu 18. stoletja izvedel, da je človeška noga stopila na vse važnejše in do takrat nedostopne evropske vrhove in tudi mnoge vrhove Azije in Amerike.
S tem trenutkom se je odnos med človekom in steno bistveno spremenil. Do takrat malo znana, grozna in zloglasna stena je postala zaželeni cilj mnogih. Hladni učenjaki so našli v njej neizčrpno področje raziskovanja. Zato so prihajali k njej s polnim žarom in navdušenjem, a tudi oprezno in pametno. Šli so po najzanesljivejših in lažjih pristopih, ker je bil v tej prvi dobi raziskovalcev komaj rojeni alpinizem samo in izključno zasilno sredstvo za uresničevanje drugih ciljev.
Te »stranske« vloge se je alpinizem hitro osvobodil. Človek, ki je bil enkrat osvobojen »kompleksa stene«, je lahko uvidel, da samo znanstveni cilji ne morejo biti izključno gibalo spopada z daljnimi gorami in nedostopnimi navpičnicami. Ali deviška lepota hrepenečih vrhov in velikih ledenikov - nad katerimi zvene besede nekega Rousseauja: »Lepo je samo tisto, kar je strašno!« - ni sama zadostna, da človeka potegne v ta neznani svet in da revolucionarno spremeni njegova dotedanja merila o vrednotenju lepega? Ali nima enake moči tudi človeška vedoželjnost, osvobojena skrivnostnega strahu, da pokuka v neznano, da enostavno pogleda, kaj je »gori«? In navsezadnje, ali že samo plezanje in obvladovanje vse bolj težavnih vzponov ne nudi izrednega zadovoljstva, katerega izvor najdemo v socialno-psihološkem občutku zmage, osebne nadvlade in premoči, uveljavljanja lastnega »jaza«?
Tako se je začel zavestni in neposredni obračun človeka in stene. Novi alpinistični »val« je še nadalje goreče nudil svojo pomoč znanosti, a je nastopal tudi povsem samostojno. Iskali so vedno težje vzpone, prvenstvene smeri, neosvojene vrhove, »napačne« in celo »najbolj napačne« pristope. To so brez dvoma že izrazito športne odločitve, pri katerih se v alpinizmu kaže tekmovalnost ne le med plezalcem in steno, ampak tudi med samimi plezalci, ki vedno težijo, da bi bili »prvi«, da bi premagali »prvenstveno« in tako na določen način - ne glede na to, da se to ni posebej poudarjalo in da ne obstaja istočasno tekmovanje - ne priznali dejanj drugih.
Tej dobi osvajalcev v zgodovini alpinizma lahko sledimo - z vsemi njenimi odkloni - od 19. stoletja do današnjega časa. Pri tem seveda - zaradi ostalih raziskovalnih dejanj - točne časovne meje začetka te dobe ni mogoče točno postaviti. Zmage in porazi in tudi številne žrtve po skoraj vseh gorah našega planeta nam zgovorno govore o neusmiljeni bitki med človekom in steno, ki vzporedno z napredovanjem človeškega znanja in plezalne tehnike nudi vse večji odpor in kaže svoje vedno bolj nove in težavnejše strani.
Zato pa v istem času srečamo tudi okovane stene. Enkrat osvojena in pahnjena s prestola je postala predmet zanimanja širokega kroga ljudi in celo onih, ki niso imeli niti moči niti spretnosti, da bi k njej prišli samostojno. Zanje so začeli graditi zavarovane steze, gorske železnice, vzpenjače in podobno, kar je omogočilo celemu nizu manj sposobnih in celo nesposobnih, da so brez napora in tveganja videli in občutili lepoto nekega okolja, ki je do takrat pripadalo samo bogovom in izjemnim posameznikom.
Tako so se že v 19. stoletju začeli prihodi turistov do sten in vrhov, o katerih bi nekdaj lahko samo sanjali. Naglo širjenje mest in izboljšanje življenjskih razmer določenih družbenih slojev so vsekakor osnovni vzroki tega pojava, v katerem sociologija prostega časa vidi samo eno obliko razkošja kot tudi v drugih igrah in športih, vsekakor pa razkošja višje družbene vrednosti.
Pojav turistov, ki sami obvladujejo stene in vrhove z ustreznimi tehničnimi napravami in pomagali, predstavlja v določenem smislu razvrednotenje lepote teh gorskih področij. Znano je, da vrednost in lepota neke stene ali vrha ni odvisna le od njene oblike ali lege v prostoru, ampak tudi od težav in problemov, ki jih nudi vzpon. Če teh težav ni ali skoraj ni, naprimer zaradi jeklenice, po kateri drsi srebrnkasta kabina vzpenjače, tedaj se vsekakor zniža vrednost lepote, do katere je sedaj mogoče priti brez napora in strahu.
Preteklo stoletje nam je prineslo še nek značilen pojav v odnosu med človekom in steno: nastajanje uradnih alpinističnih oziroma planinskih organizacij. Vse do polovice 19. stoletja ljudje, ki so se poklicno ukvarjali s stenami in gorami, niso imeli svojih posebnih združenj. Nastopali so glede na potrebe in priložnosti, pogosto tudi v okviru drugih, večinoma znanstvenih organizacij. Medtem pa so povečano zanimanje za gore pokazali učenjaki-raziskovalci in pripadniki določenih slojev meščanske družbe in planinskih organizacij v mnogih deželah. Povsem je razumljivo, da je nastajanje novih organizacij spremljala določena teoretična in programska zmeda, ki se je kazala v različnem razumevanju vsebine planinstva in alpinizma, še posebno pri določanju medsebojnih odnosov teh dveh ljudskih dejavnosti. Prvo planinsko združenje, ustanovljeno 1857. na Angleškem, je imelo izrazito alpinistični in do neke mere raziskovalni značaj. Njegovo je življenjsko geslo: »Kjer je volja, tam je pot!« V drugih deželah so planinske organizacije dale prednost znanstveno-raziskovalni dejavnosti, pešačenju in bivanju v naravi, plezanje pa se je pojavljalo kot drugovrstna dejavnost, ponekod pa so ga povsem ignorirali. Vzroke tega pojava moramo iskati predvsem v dejstvu, da so glavni ton v razvoju planinstva in planinskih organizacij dajali učenjaki-raziskovalci in da v mnogih deželah niso bile raziskane niti običajne gore, tako da je bilo zanimanje za stene drugotno. Razen tega ne smemo pozabiti, da so planinstvo v začetku sprejemali določeni sloji meščanske družbe, ki so želeli v tej dejavnosti predvsem najti spremembo vsakdanjega življenja in počitek v naravi.
Razvoj planinstva se je v večini jugoslovanskih dežel po našem mnenju v glavnem gibal v teh smereh. Skoraj nikoli pri nas ni bila v ospredju stena, ampak gora kot celota. Nasprotno so se v prvih desetletjih našega planinskega razvoja javljale težnje popolnega zanikanja in izključevanja alpinizma kot planinske zvrsti. Spomnimo se, da so še v tridesetih letih tega stoletja ugledni predstavniki planinskega življenja v Bosni in Hercegovini javno zagovarjali tezo, da v planinstvu ni mesta za alpinizem.
Medtem pa - ne glede na pojav planinstva, ki je imelo v sebi manj surovosti in tveganja - boj s steno ni postal nič manj aktualen. Bogati seznam premaganih sten in osvojenih vrhov po vsem svetuje postajal vedno večji. Zmagoviti obračun s skalo se je nadaljeval kljub žrtvam med dvema vojnama, tako da je bilo po vojni sorazmerno malo število kljubujočih in neosvojenih sten in vrhov.
Tudi pri taki okoliščini ni zamirala človekova volja, da bi vladal nekoristnemu svetu. Nova generacija pa ni šla po starih, utirjenih stezah. Našla je svojo pot in dala odnosu med človekom in steno neko drugačno (ali tudi višjo?) kakovost. Skoraj ni bilo več neosvojenih vrhov, preostale so še mnoge stene, še mnoge nepreplezane smeri, še mnogi zaostali problemi. Te je bilo potrebno reševati in rešiti. Če pa so že morali iti po starih smereh, je bilo treba to narediti bolj nenavadno, in pozornost vzbujajoče, praviloma v najtežjih razmerah. Plezanje ni bilo več zanimivo samo v kopnih stenah pod toplimi žarki julijskega sonca. Steno je bilo treba premagati, ko je najbolj odporna, pri -35° C. Potrebno jo je bilo napasti naravnost in nevarno.
To je približno filozofija plezalskega rodu, ki išče samo najbolj strašna in najbolj tvegana dejanja in tako odpira vrata dobi superplezalcev-rekorderjev.
Ta pojav plezalcev-akrobatov mnogi sociologi pripisujejo posledicam vojne, naprimer Förster in Grassler. Mladina, ki je preživela pekel vojne, se je naučila prezirati življenje in hoditi na mejah smrti. Po njunem mišljenju zaradi tega pomika meje življenjskega tveganja in tako uresničuje nemogoča in »nepotrebna« dejanja, ki samo kažejo hudo krizo, v kateri se nahaja današnji alpinizem.
Nad temi trditvami bi se lahko globlje zamislili, ker obstajajo tudi protirazlogi, ki nekaj pomenijo. Ali ne bi lahko z vso logiko branili tezo, da je današnja generacija samo otrok vzdušja svojega časa? Znano je, da smo v mnogih športih prišli skoraj do meja nemogočega, te meje pa je mogoče preiti le s pomikanjem meja tveganja. Da bi prekosili prejšnje uspehe, je često potrebno kockati z največjimi vrednotami – z življenjem in zdravjem (naprimer avtomobilizem, smučarski skoki in podobno). To in takšno razumevanje vrednosti življenja ni posledica vojne, ampak je to nujni rezultat razumevanja modernega športa, ki je v mnogih disciplinah prešel in pozabil prejšnje dosežke in ki danes išče samo izredne in senzacionalne uspehe. Današnji šport se ne zadovoljuje več z relativno zmago, ki ima pomen za določeni krog ljudi. Od zmagovalca zahteva popolno zmago, najboljši rezultat »vseh časov«. A prav takšen šport odgovarja mladi generaciji, ki po naravi kaže malo skrbi zase in ki zaradi tega kaže do skrajnosti razvite napadalne nagone in željo po uveljavljanju z nevarnim življenjem. Takšno razumevanje ni moglo prezreti niti nove generacije plezalcev, ker je alpinizem prenehal biti tiha dejavnost nepoznanih in izgubljenih v brezpotju.
Morda se ne bomo preveč zmotili, če ponovimo omenjeno trditev, da današnji alpinizem vsebuje mnoge športne sestavine in je zato povsem razumljiva in nujna težnja modernih alpinistov za rezultati, ki bodo ne samo bolj nenavadni, ampak tudi boljši od rezultatov prednikov. Ali ti rezultati predstavljajo »nepotrebna in nekoristna« dejanja, je povsem nebistveno. Nasprotno, po mnenju večine sociologov iger in športa ta dejanja tudi morajo biti neplodna in »nekoristna«, če jim želimo dati športni in ne poklicni in obrtni značaj, ker »kdor iz igre naredi obrt – ta ne igra«.
Zdi se nam, da približno podoben razvoj odnosa človeka in stene lahko sledimo – s potrebnimi spremembami – tudi pri nas. Vsekakor se glede na ugoden zemljepisni položaj in razmeroma veliko dostopnost večine naših gora in planinskih vrhov raziskovalcem-učenjakom, ki jim pripadajo prve zasluge za razvoj planinskih idej v našem okolju, ni bilo potrebno lotevati nevarnih plezalskih dejanj širših razsežnosti. Zato je obračun z našimi stenami padel v glavnem na pleča plezalcev – tihih osvajalcev, ki so desetletja iskali nove ali ponavljali stare smeri v negostoljubnih skalah in slavili zmage brez bahanja in javnosti, na enak način pa so tudi žalovali za tovariši, ki os se za vedno umirili na okrvavljenih meliščih.
V najnovejšem času se nam zdi, da tudi v naše plezalsko okolje prodirajo sodobna gledanja. Rešujejo naše »zadnje probleme«, iščejo nove smeri, obstoječe pa ponavljajo v najtežjih in najbolj neugodnih razmerah. Vse to so povsem logični pojavi v krogu nove generacije plezalcev in vsekakor zaslužijo ustrezno pozornost in natančno analizo. Šele takrat bomo našli pravi odgovor tudi na vprašanja, ali današnji alpinistični generaciji lahko zamerimo, da se je usmerila izključno v steno in izgubila izpred oči goro kot celoto.
Čeprav celo niti danes nimamo jasne in natančne opredelitve planinstva in seveda tudi ne razvrščenih planinskih dejavnosti, je vseeno nedvomno, da alpinizem spada v vrsto planinskih kategorij kot posebna oblika odnosa med človekom in steno. (Objektivistično lahko opredelimo planinstvo kot zavestno, družbeno priznano in nekoristoljubno dejavnost človeka, ki se dogaja na gori – vendar je ta opredelitev očitno nenatančna in dvomimo, da bi mogla vzdržati vsestransko kritiko.)
Medtem pa nam podrobnejše opazovanje planinstva (v ožjem smislu) in alpinizma kaže, da se ti dve planinski dejavnosti danes razvijata v dveh povsem razhajajočih se smereh. Moderni alpinizem zahteva od plezalca vedno večje napore in popolnejšo tehniko ter postavlja pred navezo največje težave in probleme, v planinstvu pa se javlja vedno bolj izražen odpor proti naporom in tegobam. Ta odpor se kaže posebno v izogibanju pešačenja, ki je bilo sicer ena od bistvenih značilnosti planinstva. Današnji človek po pravilu želi priti na goro in celo do svojih najvišjih vrhov s kar najmanjšim naporom. Očitno se pojavlja močna težnja, da bi planinstvo »razvrednotili« na običajno bivanje v naravi.
Takšne odklone v planinstvu (v ožjem smislu) je mogoče dopuščati in morda celo priznati, ker se starim in spokojnim goram lahko približa vsakdo po svojem znanju, moči in možnostih.
Samo neokovane stene še danes ne dopuščajo povprečnosti in srednje poti. Kot nekdaj še vedno sprejemajo vsak izziv človeka in se ne predajo brez boja in tudi ne brez žrtev. Zato bodo vedno ostale želja in cilj samo nemirnim in močnim.
*****
HALID ČAUŠEVIĆ, ČLOVEK IN STENA, ali nekaj kot dodatek k sociologiji »nekoristnega« – Naše planine, 1968, št. 7-8, str. 145.
- Halid Čaušević: doktor prava iz Sarajeva, član PD Zagreb, ki se dolga leta ukvarja s planinstvom, alpinizmom in smučanjem. Objavil je večje število člankov in študij o zgodovini in sociologiji planinstva, predvsem v reviji Naše planine, naprimer Poklicni šport in planinstvo (tudi v PV 1988, št. 4, str. 154. Poklicni šport »postaja trda realnost, ki ji moramo priznati pravico do obstoja, pa čeprav nam je še tako pri srcu tisti znani francoski pregovor 'Kdor se igra za denar, se sploh ne igra', s katerim smo včasih navdušeno branili tezo, da mora biti šport absolutno 'nekoristen'.«).
- »nekoristno«: po francoskem poimenovanju alpinistov, npr. v knjigi Lionela Terraya Osvajalci nekoristnega sveta, DZS, Ljubljana 1974.
- Kjer je volja, tam je pot: izrek prvih angleških alpinistov – po naslovu knjige Charlesa Hudsona in Edwarda Shirleya Kennedyja (1856).