Naša alpinistična misel - Vlado Fajgelj:

Preživljam čudovito lepo nedeljsko popoldne na Ojstrici. Nikogar ni bilo v koči, pa sem se sam napotil na vrh z namenom, da počakam na sončni zahod. Nebo je bilo jasno - brez oblačka in vlage je bilo ravno dovolj, da se je obetalo lepo sončno slovo.

Nehote sem se vprašal, zakaj sem danes sredi pisanih jesenskih barv, sredi zaplat novega snega po poličkah, sredi mavričnih barv, zakaj sem sredi vse te redke lepote - sam? Kje so tovariši, s katerimi sem sredi poletja zabijal kline, kje so mladi fantje iz plezalnih šol in zimskih tečajev, kje so alpinisti, ki jih vidim na alpinističnih sestankih?

Pred očmi mi bliskajo prizori s sestankov, prizori z zbora načelnikov, z zbora alpinistov, v ušesih mi zašume besede posameznikov.

Saj res, kaj neki bi delali tukaj? Saj to ni alpinistični čin, saj tu ni problema, mar se ne zavedaš, da je prvi sneg zalil oprimke - poletna sezona je končana!

Če pojmujemo alpinizem kot udejstvovanje v gorah - v Alpah - z namenom, da spoznamo njih prirodo in sebe - svoje duševne in telesne zmožnosti, potem ti ugovori odpadejo. S takšnim nazorom je nujno povezano udejstvovanje v vseh letnih časih, ob vsakih vremenskih razmerah, kajti vsak mesec - vsak dan - celo vsaka ura je v gorah drugačna; različne razmere pa terjajo različno tehniko, različen odnos in različno udejstvovanje. Alpinizem v tem širokem - vsestranskem smislu terja primerno zimsko in letno plezalno tehniko, smisel za prirodo, za opazovanje, terja sistematično udejstvovanje vse leto, terja določeno stopnjo prirodne inteligence. Na drugi strani alpinizem v takšni obliki tudi nudi človeku mnogo več kot sicer.

Danes povečini razširjeno pojmovanje pa je vsebino alpinizma zožilo na vsebino plezalstva. Alpinist-član je, kdor prepleza samostojno III. stopnjo in ga odsek sprejme na svojem sestanku. Dober alpinist je, kdor prepleza čimveč težkih smeri (V. in VI. stopnje) v čim krajšem času, pod čim slabšimi pogoji, z minimalno uporabo klinov. Vrednost alpinista torej dobimo, če število plezalnih smeri pomnožimo s koeficientom povprečne težavnostne stopnje in številom klinov in delimo s številom plezalnih ur. Lepa formula, kaj? Kako bi tudi sicer, če po vzorcu športnih metod sestavljamo ranglisto alpinistov, če moramo sestaviti reprezentanco vrhunskih alpinistov! Toda, če že ne gre drugače pri problemih vrhunskih alpinistov, pri ekspedicijah, potem nedvomno teh idej ali bolje teh metod ne bi smeli vnašati med vse alpiniste, v vsak odsek, v miselnost vsakega novinca.

Po današnji alpinistični vzgoji dobi vsak novinec pri nas z redkimi izjemami vtis, da gre pri alpinizmu samo za to, da preplezaš čim težjo steno. S tem si napravil alpinistični čin, ki ga je vredno kot znamko shraniti v kroniko odseka. Ti čini ti pomagajo, da postaneš član, da bo s tabo hotel plezati tudi starejši ali boljši plezalec, da se piše o tebi po časopisih, da zagledaš tuje gore - skratka da si slaven alpinist. Za to bi bilo edino primerno ime - plezalstvo kot športna panoga zase. Alpinizem pa poleg tega vključuje turno smučanje in z njim zvezane zimske pristope na vrhove, v stene, vključuje opazovanje narave in sebe ter ima pri vsem tem tudi nekaj raziskovalnega, znanstvenega v sebi. Predvsem pa se mi zdi, da alpinizem ne vrednoti dejanja po težavnosti, ampak po doživetju.

Težavnostne stopnje so nedvomno pripravna reč za medsebojno sporazumevanje alpinistov. Pripomorejo nam, da si hitro in enostavno predstavljamo, na kakšne fizične težave bomo naleteli. Toda v današnjem odnosu do alpinizma težavnostne stopnje marsikomu grenijo ture, marsikoga ponižujejo in marsikomu zapirajo pota v najlepše kotičke gora. Morda ni res? Kolikokrat se pregovarjamo o tej ali oni smeri in zamahnemo: »Ah, to je navadna trojka, ah, on pleza samo štirice,« ali celo »ah, njegove prvenstvene so sami 'šodri' - tretje stopnje!« Koliko lepote je v klasičnih smereh prvopristopnikov preko naših sten! Težavnostna stopnja ne sme biti merilo vrednosti, ampak le težavnosti! Le tedaj bomo imeli pravilni razvoj mladih alpinistov, razvoj, ki se bo skladal z duševnim in telesnim razvojem, razvoj, ki bo izključeval prehitevanje zmožnosti zaradi uveljavljanja in bo pustil pozitivne sledove na telesu in miselnosti, le tako se ne bo nihče sramoval plezati lahke smeri in, kar je najvažnejše, alpinizem bi kot tak postal življenjski študij.

Če izhajamo iz ideje, da je alpinist le tisti, kdor pleza V. in VI. stopnjo, če imaš občutek, da sicer nisi enakovreden član alpinistične družbe, potem pridemo sčasoma tudi do spoznanja, da je nemogoče vse življenje biti alpinist. Saj se tudi nogometaši sčasoma poslovijo od zelenih polj, atleti zapustijo dirkalne proge in smučarji zložijo smuči. Še posebno pa velja za ekstremno plezanje, da mu je človek kos le v razmeroma (povprečno vzeto) kratki dobi. Alpinizem v svojem širokem in po mojem edino pravilnem smislu, pa ne samo nudi, ampak naravnost terja vso življenjsko dobo - od mladostnega poleta do starejše preudarnosti, je študij, ki ga le redki dejansko končajo. Čopov Joža opravlja višje izpite, nešteto pa jih je omahnilo - fizično ali duševno - ne pod težo let ali ohromelih nog, ampak pod težo napačnih idej in zgrešene taktike.

Napačnih idej v tem smislu, da so v prvih letih polni življenjske sile videli edini smisel v V. in VI. stopnji, videli edini smisel v ekstremnih težavah, ki jim kasneje niso bili več kos. Zato so izgubili smisel in odnehali. Primerov pri nas ni treba iskati in jih bo še nešteto, če se odnos ne bo spremenil.

Zgrešena taktika v bistvu izvira iz napačnih idej, tako da se v prvih letih pretirava, preskakuje razvoj zaradi uveljavljanja, konkurence, večjega deleža klinov, za udeležbo v inozemstvu, kar vse pripelje do nesreč, poškodb, trajnih negativnih posledic na telesu in v miselnosti. Nekdaj navdušeni alpinist postane njegov vneti nasprotnik - celo vodja nevednih laičnih nasprotnikov kot žrtev tega »zla« - v bistvu kot žrtev napačne ideje!

Zato so le redki, ki zmorejo ta življenjski študij, zato ni pravilnega prenosa tradicij od starejših na mlajše, zlasti še zato ne, ker nam je vojna vzela precej že sicer kratkih generacij.

Toda to bi se mimogrede premostilo, če bi se dejansko zavedali, kaj nam nudi široko pojmovani alpinizem. Prva, že na zunaj vidna pozitivna stvar bi bila ta, da bi z manjšimi zahtevami po specialnih plezalskih talentih odprl večje možnosti za širši krog ljudi, ki bi z lahkoto obvladali zimsko tehniko v snegu in recimo ledu in poletno do V. stopnje, to je v glavnem III. in IV. stopnjo. Ni naključje, da so naši najboljši alpinisti - plezalci domala vsi študentje. To nam zgovorno priča, da najtežavnejše smeri poleg vseh ostalih faktorjev terjajo tudi dovolj časa za trening, kar nedvomno niti časovno niti materialno ne more biti dano vsem delovnim ljudem. Zlasti čas je tu poleg bližine hribov osnovnega pomena in upam si trditi, da je udejstvovanje v vrhunski alpinistiki mimo talenta omogočeno vsaki normalno razviti osebi, ki ima dovolj časa za trening. Toda ker tega polno zaposlen človek nima, vidi pa v vrhunskem alpinizmu, o katerem se v časopisih edinole piše, edini cilj alpinizma sploh - zato imamo danes stanje, kakršno je. Z drugačnim pojmovanjem alpinizma pa bi dobili širše družbice z zdravimi idejami, brez zavisti in pretehtavanja osebe po težavnostnih smereh, ampak z visoko razvitimi zdravimi tovariškimi odnosi, z bogato vsebino sestavkov poljudnoznanstvenega značaja, z bogato vsebino skupnih in individualnih akcij, ki bi imele tudi opazovalno komponento lepo združeno s športnim momentom. Tu se nam še odpira ena od najvažnejših potez alpinističnega udejstvovanja - namreč zbiranje dragocenih znanstvenih podatkov. Kajti alpinist more priti marsikam, kamor ne more vsakdo. Lahko izmeri višino marsikakega roba, lahko pregleda marsikatero votlino sredi stene, lahko mu je znan ves sistem plazov v njemu najbližjem okolišu. Morda je ravno to slednje ena najzahtevnejših oblik »raziskovanja«, ki čaka alpiniste. Pa to le mimogrede. Alpinist lahko najprej opazi poškodovano zavarovano pot, lahko že v zimskem času opazuje, kateri faktorji najbolj rušijo steze, kje bi napravili novo pot, kje bi najprimerneje postavili kočo. S tem bi alpinizem dobil svojo praktično komponento, ki mu jo ravno v današnjem času pod izrazom parazita v društvu največkrat odrekajo. To bi še prav posebno prišlo do izraza sedaj, ko postavljamo prve zidane zimske markacije, pri čemer običajni markacisti, ki obiskujejo gore le v poletnem času, sploh odpovedo.

Vse to bi bila široka osnova alpinizma, njegova prva stopnja v vzgoji novincev in delno sredstvo za družabno krepitev alpinističnih odsekov, za njihov moralni dvig in intelektualno vsebino. Iz te široke dejavnosti, iz teh širokih ciljev bi nujno že samo po sebi zavzemalo plezalstvo višek alpinističnega udejstvovanja, kulminacijo doživetja - krono uspehov. Toda samo to - ne pa edini samemu sebi namen! Tako bi oživele naše koče tudi ob jesenskih in spomladanskih nedeljah, s smučmi bi bile preprežene naše samotne kmetije, planine, tihe krnice brez težkih sten, plazovite grape bi bile dodobra raziskane, turno smučanje bi lahko uredilo svoje dragocene vrednote, s pravilnimi odnosi bi se vstopalo v steno.
Rezultat vsega tega bi končno bil, da mladi alpinist ne bi nikoli izgubil smisla za gore. Ko ne bi bil več zmožen V. in VI. stopnje, bi našel globok smisel v lažjih in zato nič »manj vrednih« smereh, v vzgoji mlajših, v zbiranju izkušenj z različnih prej omenjenih področij in naši vzgojni napori bi dosegli mnogo boljše uspehe.

Saj res, imamo tečaje, plezalne šole ... Toda kje so rezultati? Od petnajstih v plezalni šoli ostane v AO le eden, v najboljšem primeru dva. Od dvajsetih v tečaju srečaš drugo leto največ pet ljudi; in to so seveda sami zimski tečaji, ko se kot volkovi v gozdovih tudi alpinisti nekoliko bolj združimo v krdela, medtem ko je poleti »res škoda dragoconega časa za III. in IV. stopnjo, pa še z novinci!«

Brez ovinkov si upam trditi, da so plezalne šole v takšni obliki, kot se pri nas povečini izvajajo, popolnoma odveč, da se milo izrazim o njihovi škodljivosti za napredek našega alpinizma. S predavanji o zgodovini alpinizma, ki obsegajo v glavnem vrsto imen in letnic naših najzaslužnejših mož in organizacij - pa brez vsakih idej, s predavanji o nesrečah v gorah in o težavnostnih stopnjah ter z enomesečnim nabijanjem klinov ter vlačenjem novincev preko tridesetmetrskih sten ne bomo povečali naraščaja. Primeri, ko najdemo v plezalnih šolah prve dni vrsto mladih, nadobudnih, a plašnih mladeničev, od katerih nekateri sploh še niso bili v gorah (!), ki jih pa pretežka proga šole dokončno odbije od plezanja - takšni primeri niso redki. Spominjam se vrste mladeničev, ki so nedolžno zanihali med Plesiščem in Malim Turncem pod Grmado, ki so prvič zdrknili iz Male skalice in, ker še niso videli gora, jih drugi dan ni bilo več. Našli so se celo tovariši, ki so temu pritrjevali, češ saj je prav tako, kam bi pa prišli, če bi vsi ostali!

Kam bi prišli? Ob pravilni vzgoji bi prišli do tega, da bi postali močan steber planinstva, ne njegov parazit, postali bi del splošnega udejstvovanja mladine - ne pa le ozkega kroga, ob sestavljanju ekspedicij bi imeli na razpolago široko izbiro najrazličnejših strokovnjakov-alpinistov, mimo ekstremnih tehnikov plezanja in še celo vrsto prej omenjenih vrednot alpinizma bi lahko črpali iz številnejšega članstva. Toda to se ne da vzbuditi v plezalni šoli ali na tečaju. Kdorkoli je opazoval ali imel posla s plezalnimi tečaji ali šolami, je moral uvideti, da so vsaj delno uspevali tisti, ki so že bili v gorah, ki so že imeli vsaj v grobem razčiščene pojme o težavah, smislu, morda o idejah vsega početja; skratka pokazalo se je, da lahko novinec največ pridobi - ali izgubi - ob osebnem stiku s starejšim alpinistom, z vzornikom med starejšimi. Zato bi se moral zavedati vsak alpinist-član, da je učitelj in vzornik mlajšim z vsakim svojim početjem, da je odgovoren za njih zgrešene ideje in morda njihove tragične posledice. V vsakega novinca se je treba poglobiti, mu dati pravilen smisel, spoznati njegove hibe in jih znati pravilno prikazati z globokim smislom za prijeten tovariški odnos.

Že vidim, kako je ob svitu petrolejke zbrana pisana družba ob taroku, kako starejši pripoveduje o svoji zadnji prvenstveni, kako dva mlajša študirata svojo jutrišnjo turo in sprašujeta po nadrobnostih, kako se zložno razpredajo naveze po smereh v stenah, kako na koncu vsi zapojejo tisto: »Mi vrhov smo gospodarji ...!« Že vidim v siju zahajajočega sonca ob sebi zanesljivega tovariša - gornika, zagorelega v obraz, z umazano vetrovko in starim klobukom, z raskavimi rokami in prijetnim nasmeškom na ustih, z bistrim pogledom zreva v daljavo, v neraziskan svet, poln prirodnih lepot in skrivnosti. Delava načrte in tehtava možnosti. Polna duševne in telesne energije sva kot dva mlada razigrana gamsa in vrsto sebi podobnih tovarišev imava v koči. Toda joj, kje sem, kam sem zašel?

Sonce tone in krvavordeča barva bo kmalu na višku. Ne vem, zakaj mi je sončni zahod ljubši od vzhoda. Nekaj simboličnega vidim v tem. Morda je to simbol propada dobrih človeških misli, veličastnih idej, morda simbol zahajajoče mladosti, simbol propada mojih svetlih idealov? Počakaj sonce, počakaj še za hip! Morda še kdo pride tu po južnem grebenu (ki je samo na enem mestu III. stopnje!), morda z vzhoda po razglednem Kocbekovem grebenu. Počakaj sonce, morda si še kdo ogleduje greben Ojstrica-Planjava in se pripravlja za zimsko turo, morda še kdo pride po popravljeni Kopinškovi poti. Saj poti je ogromno. Sonce pa tone, neusmiljeno tone in zaide ...

*****

VLADO FAJGELJ, NA SAMOTNEM VRHU - PV 1955, št. 3, str. 117.
- Vlado Fajgelj (1933-1955): izredno priljubljen, obetajoč geograf in biolog, alpinist in jamar. Sistematično obdeloval planšarstvo v Gornji Savinjski dolini, svet Dleskovške planote, združeval študij s plezanjem, veliko razmišljal o idejni vsebini alpinizma, ki naj bi ne bil sam sebi namen, merilo pa naj bi bilo doživetje. 26. junija 1955 ga je v Modec–Režkovi smeri Štajerske Rinke smrtno zadel padajoči kamen.
- kulminacija: višek, vrhunec.
- Turnc pod Grmado: plezalni vrtec - plezališče nad Savo pri Tacnu, ki so ga prvi uporabljali skalaši.
- Joža Čop (1893-1975): skalaš, gorski reševalec in vodnik, izreden plezalec s številnimi odličnimi vzponi. Bil je vodilni v »zlati navezi« (s Stankom Tominškom in Miho Potočnikom). 1945. leta je pri 52 letih s Pavlo Jesihovo preplezal znameniti osrednji steber v Triglavski severni steni; ko je soplezalka obnemogla, je izplezal sam, odšel po pomoč in se vrnil z reševalci. Šegav in izredno priljubljen - naša osrednja alpinistična osebnost po vojni. (»Če se nisem imel kam prijeti, sem se pa na meglo uprl. Veš, jaz hodim po tleh z očmi, ne z nogami«)