Naša alpinistična misel - Henrik Tuma:

Priroda, kar je dobrega,
vsebujejo tvoja nedra,
ti si plodni vir vseh resnic.
Denis Diderot

Ako povzamemo izsledke razprav, ugotovimo, da je alpinizem najmodernejši socialno-psihološki pojav zadnjega veka. Alpinizem se začne razvijati istočasno kakor moderna kultura približno v drugi polovici 18. veka vzporedno z velikimi boji za prenovo socialnega reda ter z nastopom novega svetovnega naziranja, med katerim so postali tudi odnošaji človeka do prirode drugačni. V evropskem kulturnem svetu se je takrat izvršila sprememba vsega mišljenja in čustvovanja. Alpinizem ima med drugimi pojavi svoj posebni značaj in posebno vrednost. Stopi v zgodovino, ko dobi zunanjo obliko z ustanovitvijo angleškega Alpine Cluba 1857.

Z organizacijo angleških učenjakov-športnikov stopi alpinizem šele na plan. Njegove bistvene sestavine so ljubezen do gore, ljubezen do truda in zmage, vzporedno s tem znanstveno delo, preučevanje visokih gora in prirode. Ta vsebina se kaže v razvoju poznejših alpinističnih organizacij vedno izrazitejše.

V razmerju človeka do prirode vidimo tri razvojne dobe.

V prvi davnini je bila ljudska masa neobčutna za lepote visokih gora, prevladovala sta groza in strah, priroda je odbijala in nadvladovala človeka. Pred elementarnimi dogodki izbruhov ognjenikov in povodnji je človek čutil svojo ničnost in polno odvisnost od prirode. Dokler je bil človek nezavedno kakor žival del obdajajoče ga prirode, dokler je videl v prirodnih predmetih živa bitja, kakor je bil sam, toliko časa se ni mogel zavedati lepote prirode. Imel je proti sebi gorostasne sile viharjev, neba in zemlje, ko je zemlja sama še ustvarjala svojo obliko. Bil je suženj prirodnih sil in šele v trenutku, ko je jel spoznavati predmete izven sebe, jih ločevati od sebe, šele takrat je podzavestno s prvim spoznavanjem prirodnih sil tudi nastopilo podzavestno čustvovanje lepote prirode, ki se je izrazilo v prvi ljudski poeziji.

Človek prve nastopajoče kulture pa se ni mogel takoj otresti strahu pred vladajočo prirodo. Zaradi tega je bilo njegovo prvo čustvovanje prirode tesno zvezano z verstvom. Človek, ki je bil docela odvisen od višjih sil prirode, je videl v posameznih silovitih, nerazumljivih pojavih višja bitja, zla bitja, ki ugonabljajo. Iz te prve dobe je ostalo človeku najgloblje čustvo odvisnosti od najvišjih sil, temelj vsega poznejšega verstva do današnjih dni. Še danes izvira religiozno čustvo, ki navdaja plezalca, ko se loti strme smrtonosne stene, iz čustvovanja neznanske premoči prirode nad človekom. Čustvo odvisnosti človeka od višjih moči je tudi sociologično jedro vsake organizacije človeške družbe pod avtoriteto, smisel države in cerkve.

Ko je zemeljska skorja dobila današnji obraz, ko je človek v milijonskoletni dobi v sožitju s prirodo stvoril složno telo, je v obrambi proti prirodnim silam, iščoč hrano, odejo in streho jel spoznavati sile prirode, razvil svoj razum. Ustvaril je orodje in orožje, da je pridobival od zemlje hrano ter krotil zveri; takrat je šele zagledal poleg zlih duhov v prirodi tudi blagodejne. Priroda mu ni več samo sovražno in uničujoče stala nasproti. Človek je od zemlje dobival sredstva, da se je branil proti zlim silam prirode. To je bila stotisočletja dolga druga doba prvobitne človeške kulture poljedelca in pastirja, skitalca nomada in ribiča. Človek je v delu s prirodo razvil svoje lastnosti; poljedelec-pastir miroljubnost, nomad bojevitost - tam se je razrasla bogata čustvenost in svobodoljubnost, tu krepka volja in disciplina.

Ko sta suša ali vihar vrgla nomada iz step in ribolovca z morja na poljedelca in pastirja, je nastopila doslej približno šest- do tritisočletna doba, na katere zadnjem robu stoji človeštvo danes. Volja je nadvladala čustvenost, zmagovalec je zagospodoval sužnju, premaganemu poljedelcu. Ustanovljena je bila država, z njo civilizacija, to je organizacija človeške družbe v nadredju in podredju, kar je pogoj razvoja višje kulture. Gospod je zahteval zase večje in višje delo, razkošje in polno zadovoljstvo. Prekodelo, ki izvira iz splošne človeške lastnosti, prvotnega nagona gibanja, veselja do truda in dela, ki se je dotlej izgubljalo v drobcih človeške družbe, se je pod gospostvom jelo zbirati v prvo bogastvo. Od preprostega dela na zemlji, ki je dajalo človeku skromno življenje, sta se ločila grad in mesto, razvila se je umetnost. Z gospodstvom je nastopila ideja edinega, vsemogočnega boga. Z ukazom gospoda nad sužnjem je nastal zakon.

Prirode pa človek še vedno ni znal spoznavati.

Ko se je makedonski kralj povzpel na Vitošo, ga ni gnala ljubezen do gorske lepote, ne ljubezen do zmaganja visoke gore, marveč je stopil na visoko razgledišče, da bi videl na zahod, kako naj kot vojskovodja izvede svoje zavojevalne načrte. Vitoša naj njegovim bojnim četam pokaže pot na sever in zahod. Ko je mogočni rimski cesar Hadrijan stopil na Etno, ga ni gnala ljubezen do gore, še manj želja, da bi jo zmagal, ampak zavest mogočneža, ki z visoke gore motri svoje nepregledno carstvo.

Pod mogočnim Rimom je bogatega Rimljana razkošje učilo egoistoično uživati lepoto prirode.

Že pozno v srednjem veku vidimo, kako prva iskra ljubezni do prirode visokih Alp zvabi poeta Petrarco na Ventoux. Podzavestno se javlja ideja ljubezni do alpskega veličastva, še nerazdružljiva od verske ideje iskanja božjega veličastja.

V razvoju človeškega dela se je v nadaljnjem spoznavanju prirodnih sil vzbudila ukaželjnost.

V humanizmu in romantizmu se vzbuja še neopredeljeno, še sentimentalno hrepenenje spoznavati prirodo. Četudi je Jean-Jacques Rousseau poudarjal, da mu ni dovolj lepota ravnine in hribovja, da si želi prepadov, hudournikov in viharjev, poleg izrazitega čustvovanja lepote prirode ideja ljubezni do truda in zmage še vedno ni izrazita.

Razvoj industrije je utesnil človeka v velika mesta, kapitalizem je zavladal človeški družbi, omejeval življenjsko radost in svobodo; takrat šele kot odpor proti temu nasilstvu prikipi želja stopiti v svobodno prirodo, udejstvovati svoje sile svobodno in radostno v prirodi, pristopi poleg estetskega momenta etični in se uvaljavi najgloblji biološki moment.

V polnem novem veku šele prodre ljubezen do prirode in udejstvovanja človeka v prirodi zavestno, v duši in besedi prvič izrazito na dan.

Kakor je človek z vedami spoznaval prirodne sile in jih obračal sebi v prid, tako ga je odpor velikih gora gnal, da jih spozna. Premagal je grozo pred Alpami, samoto, noč in zimo ter vniknil v vesoljnost in neskončnost, s čimer nastopi v alpinizmu zopet verski moment. Tako vidimo, da se čustvovanje prirode razvija vzporedno s človeškim udejstvovanjem. Ideja postane meso s činom in dejanjem.

Ako pogledamo različne oblike človeškega udejstvovanja, vidimo, da sam alpinizem ni docela nova ideja, marveč je le najizrazitejša oblika odnošajev človeka z gorsko prirodo in prirodo sploh.

Stojimo na pragu četrte dobe. Vsa dosedanja civilizacija v državi, vsa dosedanja hiperkultura človeku ne zadošča več. Išče višjo sintezo človeškega uma v stopnjevanju in zvezi čustvenosti z voljo in razumom. Padajo stare klasične in srednjeveške ideologije, sestavljene v teku vekov proč od žive prirode, človeška prirodna sila v velikih masah sili na dan. Enakost uma zahteva enakost človeške družbe, emancipacija od gospostva in avtoritete - nasilja v svobodno avtonomnost.

Alpinizem kot najnovejši kulturni pojav nosi vse znake stremljenja nastopajoče četrte človeške družbene dobe. Vsa mogočna čustvenost ljubezni do prirode daje alpinizmu široko podstavo, na vrh rine vsa mogočna energija, nabrana v človeku posamezniku, dviga se kot voditeljica človeške čustvenosti.

Alpinizem je organska zveza ljubezni do prirode s človeško zavestjo lastne moči in z njenim udejstvovanjem, odsev prirode na človeka in vpliv notranjosti na prirodo.

Alpinizem ima svoje ime po predmetu, na katerem se udejstvuje, po Alpah - visokih gorah, objemlje pa vesoljno prirodo. V Alpah se človeku javi priroda v največji lepoti in enotnosti, zaradi tega je ljubezen do prirode stopnjevana v Alpah do viška. V Alpah hrani priroda vso svojo silo in grozoto proti človeku, zaradi tega tudi boj človeka s prirodo stopnjuje njegovo energijo do viška. Tako postane alpinizem sinteza estetike in etike. Udejstvovanje človeške energije v Alpah v boju s prirodo je alpinistika kot del alpinizma. Dokler se človek tega udejstvovanja ni zavedal, ni bilo alpinizma.

Idejni razvoj alpinizma nam zrcale alpinske organizacije, ki so sledile angleškemu Alpine Clubu po evropski celini. Leta l862 sledi angleškemu Avstrijsko alpsko društvo in za njim dolga vrsta v različnih državah in deželah. Dočim prihajajo iz Angleškega alpskega kluba angleški športniki že sprva kakor Vikingi v tujo deželo na osvajanje, pri drugih alpskih društvih prevladuje odkrivanje prirodne lepote. Temu dajejo značaj Salzkammergut in Severne Alpe s svojimi blaženimi učinki. Poleg uživanja prirodne lepote stoji na odličnem mestu preučevanje in odkrivanje Alp in turizem. Kakor so Angleži takoj sprva osvojevalci Alp, tako so Nemci predstavitelji čustvenega uživanja alpske lepote in preučevalci Alp. Šele leta 1878 je skušal slediti Angležem Avstrijski alpski klub ter se pokažejo pravi športniki v smislu Angležev. A tudi najodličnejši športniki, kakor Purtscheller in Zsigmondy, se ne zavedajo športnega momenta, oba ga celo odklanjata. Šele Hermann von Barth zavestno poudarja moment truda, zmage in nevarnosti. Pozno že, ko jamejo mase prihajati v Alpe, se okoli leta 1900 loči športni moment od golega uživanja prirode in se istočasno, odgovarjajoč nemškemu značaju, prične spor med estetiki in etiki, med sentimentalnimi gledalci prirode in športniki - plezalci - smučarji. Angleški alpinisti so dosledno zavzemali isto visoko športno stališče ter so z vso odločnostjo zavračali vsak poskus spremembe.

Wilhelm Lehner v svoji knjigi Die Eroberung der Alpen sklepa o tem sporu: »Izven majhnega števila čistih estetov je tudi med nemškimi turisti prodrlo spoznanje, da je alpinistika visoki šport«, ter poudarja, da je čudno, kako nemški turisti poleg lepe moške odkritosrčnosti angleških športnikov-alpinistov zatajujejo lastno udejstvovanje, ter navaja, kako često pri odličnih nemških športnikih njih čini, ki so visoko športni, ne odgovarjajo njih izpovedi. Lehner meni, da je že človeški psihi dana radost borbe, ki se ni pokazala le v alpinizmu, ampak tudi drugod. Najnovejši alpinizem imenuje plemenit ali alpinizem osebnosti. Ta smer ne poudarja toliko športne strani kakor alpinizem kot vzgojno sredstvo lastne osebnosti. Tudi pri tem velja motiv borbe, iskanja težkoč in nevarnosti, torej moment športa, dasi pristopi kot nov moment moderne kulture iskanja samega sebe.

Angleži so ostali alpinisti izven svoje dežele v tujem svetu, Nemci pa so postali alpinisti na lastnih tleh. Zaradi tega je tudi angleški alpinizem ostal v ozkih mejah in posest intelektualcev, dočim se je alpinizem med Nemci razvil med široke mase, tako da danes daje smer in značaj nadaljnjemu razvoju. Slovani, ki so bili do nedavna brez prave politične svobode, so v alpinizem prinesli moment domoljubja in le malo je prišel sprva do veljave moment športa in odkrivanja. Šele velika vojna, ki je večjemu delu Slovanstva prinesla politično svobodo, je odprla tudi med njimi moment visokega športa in pristop mas, kar velja posebno za nas Slovence.

Zgodovina alpinskih organizacij nam torej jasno kaže, kako je alpinizem moral zrasti iz različnih plemenskih in zemljepisnih tal, ustvarjenih po zgodovini plemen in človeške družbe.

Angleški alpinski klub se je razvil iz tesnejših stikov posameznih podvižnikov. Nasprotno so vse druge alpinske organizacije nastale po angleški pobudi. Ustanovitev Angleškega alpinskega kluba je dala povod ustanovitvi nemškega, švicarskega itd. Res je, da bi alpinizem kot nujen socialni zgodovinski pojav moral privesti do alpinske organizacije v Alpah samih. Saj so Nemci in Slovenci imeli tudi svoje predhodnike alpinizma, tudi prave podvižnike celo pred Angleži, Slovenci npr. kanonika Valentina Staniča že v začetku 19. stoletja. A že okoliščina, da so Nemci in Slovani delovali na svojih tleh, je morala dati alpinskim društvom na kontinentu drugačen obraz.

Docela socialno-psihološko je, da alpinizem ni mogel nastopiti na mah v svoji sedanji obliki, marveč se kaže prav pri postanku alpinizma, kako so posamezni podvižniki prvi nosilci novega gibanja. Morda se nam nikjer tako kot na postanku alpinizma ne kaže napačna teza herojstva, ki jo je postavil angleški filozof Carlyle, trdeč, da so vir razvoja človeške družbe visoki geniji, iz katerih se avtohtono porajajo nove velike ideje, ki se od njih razširjajo na mase. Nasprotno kaže alpinizem, kako tli ideja veke in veke kakor iskra v pepelu, ki vzplamti, ko zapiha ugoden veter in najde gorivo. Zgodovina pa tudi uči, kako se ideja pokaže pri vsakem umskem gibanju najprej na posameznem geniju vedno le takrat, ko je že zanetena podzavestno v masi. Največji geniji, pesniki in slikarji so nastopili v vseh dobah in narodih, ko se prvič oživlja kaka ideja, vsi stoje na mejniku nove dobe. Niso ustvaritelji nove ideje, marveč prvi njeni nositelji, po njih dobi ideja svoj prvi izraz. Zaradi tega vidimo daleč nazaj podvižnike-alpiniste v pravem pomenu besede, še ločene, nerazumljene od velike mase.

Alpinizma po vsebini ni moč razumeti drugače nego po dialektični poti. Morda je najlepši zgled za dialektično metodo. Pri alpinizmu je ideja ljubezni do prirode neločljivo vezana z udejstvovanjem človeške telesne in umske sile v tej prirodi. Alpinizma ne moremo razumeti drugače, nego da raziščemo nastanek in razvoj čustvovanja prirode in vzporedno z njim razvoj človeškega udejstvovanja: ideja je neločljiva od dejanja.

Ko zasledujemo to zadnje, dobimo v alpinizmu temeljne pojme vsega človeškega udejstvovanja: igre, dela, športa in umetnosti. Na teh vidimo, kako eno izvira iz drugega, kako eno prevzema od drugega temeljne sestavine, med katerimi ena v razvoju stopi močneje na dan in nam prav realno kaže rast pojma in udejstvovanja. Alpinizem je kakor razvita rastlina, ki je nastala iz kali - igre, debla - dela in vej - športa. Zaradi tega alpinizem razumemo le, ako preiščemo in razumemo posamezna človeška udejstvovanja.

Igra je v zadnjem temelju gibanje, ki ga dobimo v vesoljnosti pri vsaki živi stvari, ki se kaže v združevanju in razpadanju. Gibanje mikrokozmov je oboje, je iskanje združevanja in težnja razpadanja. Gibanje zasledimo vsepovsod v vsemiru, brez gibanja ni nobenega bitja, nobene sile, nobenega duha, naj je že to gibanje notranje sestavljanje delov med seboj, ali pa zunanja menjava v vidnem prostoru. Prvo gibanje je še edini izraz življenja kot prosto neovirano gibanje v prostoru. Igra živali in otrok je v bistvu tako gibanje. Vse tri momente nosi alpinizem v zadnjem bistvu še vedno v sebi, je še vedno svobodno radostno gibanje kakor igra. Biološki moment igre in športa je radost in svoboda, ki izvirata iz zavesti rasti, moči in harmonije. Ako sta pri igri ta momenta še manj vidna, sta pri alpinistiki izrazita.

S trenutkom, ko pri gibanju opazimo namen, k pojmu igre pristopi nov moment, gibanje v smeri in k cilju. Že ameba se bliža drugi, da se z njo strne v novo plodno amebo, ki se zopet deli. S ciljnim gibanjem se stvori tudi prvi organ v trenutku, ko se ameba, iskajoč hrano zavije in stvari vrečico, ki omogoča hitrejše in boljše pridobivanje in sprejemanje hrane. Ako isti moment ugotovimo pri človeku, pridemo do pojma delo. Tudi delo je sprva gibanje v smeri svobode in radosti, je igra, h kateri pristopi smer deljenja ali sestavljanja predmetov izven človeka. Tudi otroška igra iz golega živalskega gibanja prestopa v delo, ko postane deljenje in sestavljanje predmetov. Pri igri otroka je razdiranje in sestavljanje temeljni element. Z razdiranjem dobiva sestavine, s sestavljanjem skuša ustvariti nove oblike, kar postane element umetnosti. Tako je prvo delo bila prva umetnost, kakor je bila prva beseda prva poezija. Prva umetnost je ustvarila prvo orodje in orožje in z njima je človek prvič posegel v sile prirode, jih premagal in si prilastil one dele prirode, ki mu služijo. A s tem trenutkom, ko je človek jel ustvarjati predmete za svojo rabo, je tudi postal vezan na zunanje potrebe, vezana je bila njegova svoboda, ki se šele v polnem razvoju dela skuša spet sprostiti.

Čisto obliko igre hrani ples, to je svobodno radostno gibanje, ki išče in najde harmonično obliko v ritmu. Na plesu se s tem pokaže čisti pojem umetnosti, to je tvoritev oblike brez drugega cilja, kot je izrazita slast harmoničnega gibanja. Ko je ples postal umetnost, se je ločil od igre in dela, danes je ples kot umetnost najčistejša oblika harmoničnega gibanja.

Z delom za svoje potrebe človek stopi v odvisnost, delo ga priveže na zemljo. Delo na zemlji postane prva kultura, lov v gozdu postane udejstvovanje sile človeka z orožjem. Kakor je kultura zmagovanje zemlje, prvo spoznanje prirodnih blagodejnih sil, tako je lov v zmagovanju zveri prvo spoznanje telesne sile človeka. Delo je razvilo telesno spretnost in um, delo je priredilo človeške organe in z ureditvijo centralnega človeškega organa, možganov, je nastopil um. Z delom na zemlji in skitanjem s čredami je človek jel spoznavati dobrodelne in zle sile prirode, jih je jel ločiti, izkoriščati dobrodelne ter odbijati zle sile od sebe. Ti momenti se v zgodovini razvijajo in iz sestava teh dveh elementov je nastala prva civilizacija in prva višja kultura ...

... Udejstvovanje v igri kot pripravljanje telesnih in umskih spretnosti za boj že v prvem razvoju postane v bistvu šport. Bistvene znake športa nosi tudi olimpiada starih Grkov. V razvoju pri gimnastiki pristopi zavest lepote telesa. Že olimpijske igre davnine združujejo vse momente igre z zavestjo moči in sile, ki je bila mogoča le pri zmagujočem plemenu. Kakor se je prvotna igra v razvoju spremenila s ciljem v delo, tako tudi šport s prostovoljnim ciljem razvoja telesnih moči in harmonije telesa postane delo. Z zastavljenim ciljem je delo, z razvojem čustvovanja lepote telesa in moči svobodnega uma pa se bliža umetnosti.

Vendar manjka stari olimpijski igri zadnji moment modernega športa, to je iskanje prostosti od vsakdanjega dela in velikomestne družbe, zavest svobode v prirodi. Grške igre so veljale le svobodnemu meščanu, Grku; suženj je bil od njih izključen. Tudi v srednjem veku še manjka ta moment športa ter so viteške igre v bistvu le druga oblika stare grške olimpijske igre, to je gojenje telesne moči, vežbanje telesa za boj in zmago, tam naroda, tu plemstva, čeprav brez pomena gimnastike.

Tako so pojmi igra, delo, šport in umetnost prepleteni drug z drugim, stoje na dnu vsečloveške zgodovine in polnijo vsečloveško udejstvovanje. V prvem začetku je prevladovala igra, v zgodovinski dobi države prevladuje delo, danes se odpira prosta pot svobodnemu udejstvovanju, športu in z vsemi silami stremimo k umetnosti. Borba za obstanek je človeka gnala od igre do dela. Boj za nadredje in vladanje po eni strani, zasužnjeno delo v korist gospoda po drugi je dvignilo delo do obrti in umetnosti. Z delom v družbenem podredju in nadredju je človek vedno bolj zmagoval in spoznaval prirodo. Z nadvladanjem največjih prirodnih sil se delo osvobaja in neprosto delo omejuje bolj in bolj, namesto igre prihajata na dan šport in umetnost, oba kot biološka momenta radosti življenja, temeljnega nagona neomejene rasti vsega in vsemu.

Kakor so igra, delo in šport udejstvovanje človeka kot dela prirode, tako odsev pojavov prirode na človeka ustvarja podzavestno čustvovanje prirode. Ko loči človek v zunanji prirodi harmonično združene predmete, pride do čustvovanja lepote. Dočim vesoljna lepota prirode, to je njena vesoljna harmonija, odeva na človeku le podzavestno, pride človek šele s spoznanjem posameznih oblik do posebnega čustvovanja lepote. Zaradi tega se čustvo lepote izrazito javi šele takrat, ko je človek z delom prišel do spoznanja prirode, ko razločuje nje silo in jo obrača sebi v korist. Morda bi lahko rekli, da nastopi čustvo lepote prirode pri človeku šele tedaj, ko je delo postalo tehnika, to je delo zopet stremi v umetnost z ustvarjanjem predmetov po človeškem duhu in volji izven sebe v smeri harmonije. Zaradi tega nastopi čustvovanje lepote tako pozno v človeški zgodovini, takrat ko se človek druži okoli stroja, ko v družbi jame vladati ogromne sile prirode. Čustvovanje lepote prirode se javi v človeški zgodovini tedaj, ko je industrijsko delo človeka odtrgalo od prirode in zasužnjilo pri stroju, tako da zopet išče izhoda v prirodi. Ko se človek odtrga od dnevnega dela in stopi v prirodo, začuti zopet moment prvega udejstvovanja igre, to je čustvo svobodnega, radostnega gibanja, neoviranega od suženjskega dnevnega dela. Takrat se mu šele odpro oči za spoznanje velikosti in harmonije prirode in šele takrat nastopi izrazito čustvovanje prirode in ljubezni do nje. Lahko rečemo, da moderni šport in izrazito čustvovanje lepote prirode nastopita istočasno in v družbi s tehniko ...

... Z razvojem tehnike in vede človek pride do spoznavanja vedno više in više in jame spoznavati sile gorske prirode, sile morja, gine strah in groza pred zadnjimi najsilovitejšimi pojavi prirode, človek stopi v boj z zadnjimi prirodnimi silami, svest si svoje moči. Ko se človek odtrga od industrijskega mestnega življenja, ko stopi v veliko gorsko prirodo, ko prične boj s stenami in vrhovi, takrat nastopi alpinizem, ki je torej bistvena sinteza ljubezni do prirode in zavest lastne moči nad prirodo. Alpinizma si ne moremo drugače tolmačiti nego v tej neločljivi zvezi. Ni alpinizma brez ljubezni do prirode in ni alpinizma brez športa, to je zavestne sile človeškega telesa in uma. Kakor se je ljubezen do prirode razvila v najvišji meri kot odsevanje prirode na človeka, kakor se je v športu razvilo svobodno radostno gibanje igre preko dela, tako vidimo v alpinizmu vse momente odseva prirode na človeka in odsev človeka nazaj na prirodo. Zaradi tega nam alpinizem predstavlja idejo enotnosti prirode in enotnosti človeka s prirodo, zavest harmonije v prirodi, zavest harmonije v človeku. Razvoj človeške sile nam mora dajati človeško radost, tako da v alpinizmu kakor nikjer prikipi na dan ljubezen do življenja, radost življenja kot biološki moment. Kakor je moment svobodnega gibanja v igri biološki moment, tako v radosti alpinizma najdemo višji biološki moment, ki ni nič drugega nego gibanje človeške duše proti svobodi.

Razvoj alpinizma in njegova vsebina se nam kaže posebno individualistično opredeljeno v spisih najodličnejših znanih nemških alpinistov.

Trije izraziti tipi so, ki se dvigajo visoko nad srednjo maso alpinistov in predstavljajo njihove misli in dejanja.

Dr. Julius Kugy je najstarejšega tipa. Hodi le z vodniki. V gore ga žene ljubezen do prirode. Uživa mirno in zavestno lepoto visokih gora, opisuje svoja pota, poln ljubezni do gora in ljudi, ki ga spremljajo. Spada med alpiniste, ki so bili sicer odlični športniki, a niso hoteli priznavati športnega momenta. Dasi stavi geslo: »Wahrhaft und bescheiden«, je iz njegovega spisa samega razvidno, kako se po otročje veseli, da je prišel na kak vrh prvi in ondi postavil možica, in kako izraža zadoščenje, če je težko turo izvršil v krajšem času kot drugi in kako se čuti telesno silnega. Oboje je element športa.

Dr. Kugyju stoji naravnost nasproti dr. Eugen Guido Lammer. Odkritosrčno kakor angleški športniki-alpinisti izpoveduje, da je športni element v njem zavest moči, iskanje nevarnosti in zmage, bistveni del njegovega alpinizma in prav ogorčen zavrača neodkritosrčnost športnikov, ki sicer plezajo kakor on, pa sami sebe ne razumejo in alpinizmu podtikajo drugo vsebino.

Tretji tip je dr. Oskar Erich Meyer, ki združuje najglobljo ljubezen do gora, uživanje gorske veličine z zavestjo borbe, nikjer pa iz njegovega opisa ne sledi niti najmanjša črtica tekme. Ljubezen do gora in zavest visokega etičnega dejanja sta pri njem nerazdružljivo spojena.

Rekli bi lahko, da spada dr. Kugy med alpiniste estete, dr. Lammer med alpiniste etike in dr. Meyer med alpiniste poete. Pri vseh treh se da vzporedno ugotoviti vsebina športnih elementov: radost nad svobodnim gibanjem v prirodi in zavest nadpovprečne spretnosti in moči v borbah s težkočami in nevarnostmi gore. Kar jih loči, ni bistvena vsebina, ampak le poudarjanje tega ali onega elementa, estetičnega, poetičnega ali filozofskega.

Ako navedenim nemškim tipom primerjamo slovenske tipe dr. Juga in mene, vidimo, kako je vsak človek globoko ukoreninjen v svoji okolici, zemlji in ljudeh, kako mogočno vpliva na vsakega vsakokratni socialni položaj. Dr. Kugy izhaja iz imovite nemške meščanske družine. Mir in zadovoljnost ga spremljata že od doma. Dr. Jug pa je sin proletarca, član tlačenega naroda, ki čuti vso težo tuje kulture. Zaradi tega pri dr. Kugyju mirno uživanje lepote prirode, dočim dr. Jug skuša v sebi preglasiti odpor proti obdajajočemu socialnemu pritisku, najti odrešitev v svobodni prirodi, zajeti moči v borbi s težavami gora. Dr. Meyer zopet sam priznava, kako so prvi vtisi v dobi, ko se je deček razvijal v mladeniča, njegovo poetično dušo za vedno usmerili na visoke gore. Prva vsebina bogatega uživanja je bila merodajna za vse njegovo življenje. Čustvo dolžnosti vsakdanjega dela mu odpre nove predele spoznanja alpinizma. Pri dr. Lammerju stopi na dan, kakor sam priznava, Viking, germanski borbenik, upornik proti izprijeni velikomestni kulturi in mehanični šoli, ki oklepa duh mladine. Kakor na orisanih tipih tako nastaja različno stremljenje za gorami pri drugih alpinistih. Pri vsakem je odločilen posebni moment, ki daje značaj. Pri vseh, ako analiziramo bistveno vsebino njih alpinizma, najdemo temeljne biološke momente igre, dela in športa s prehodom v virtuoznost. Pri dr. Meyerju pride posebno do veljave psihoanalitično načelo: stvarilni vtis prirode v dobi prve spolnosti ter poskus zajeti zunanji svet vase.

Večji in tajinstvenejši ko se nam predstavlja zunanji svet, mogočnejši ko so ti vtisi na človeka, globlja postane volja po vladanju. In ker se na visoki gori podaja vse veličje, želja objeti ta svet ni nikjer tako živa nego v gorski prirodi. Iz tega izvira težnja premagati jo v trdem boju. Nikjer ne pride tako neposredno do veljave gospostvo človeka nad prirodo in prav zaradi tega je alpinizem tako važnega kulturnega pomena, ker človeka prevzame, zedini s prirodo in povzdigne nad njo. Odločilni mik alpinizma torej ni čustvovanje prirode, občudovanje nje lepote in velikosti, tudi ne občudovanje Alp in visokih gora, ampak dejanje, alpinski čin, osvojitev Alp do zadnjih predelov. Ni torej pretežno estetična, ampak etična vsebina, ki je dvignila alpinizem kot novo kulturno gibanje že visoko civiliziranega človeka. Bistveno se loči od golega športa po tesni zvezi z estetičnim elementom in s stopnjevanjem etičnega momenta do polnega vladanja tudi notranje prirode. Z estetičnim naziranjem etičnega momenta v prirodi je prišel alpinizem do zadnje izpopolnitve in preko tega prehaja v religiozni moment.

Analiza človeškega udejstvovanja v igri, delu in športu nam zopet kaže, kako je z delom in tehniko človek prišel do razvoja svojega intelekta, kakor je po tej poti pričel spoznavati prirodo in njene sile in jo zmagovati. Šele z momentom spoznavanja prirode se predrugači v čustvovanju tudi razmerje človeka do prirode. Spoznanje prirode loči blagodejne in zle sile ter v človeku razvije ljubezen do blagodejne prirode, obenem pa odvzame grozo pred prvotno tajinstvenimi silami. Intelekt torej hodi pred čustvovanjem ...

... Dokler je čustvovanje nejasno, prevladuje človeka, človek se udejstvuje le zaradi podzavestnih nagonov in čustev. Moč afektivnega življenja je zaradi tega prevladujoča nad osebnostjo. Ne moremo pa trditi, da pod vplivom intelekta ne daje človeku večje zadovoljnosti in radosti, kar je ravno biološki moment. Večji in hitrejši napredek intelekta ali duha je le prirodni razvoj ureditve afektivnega življenja. Kakor človek po intelektu prične spoznavati zunanji svet, sile zunanje prirode, tako prične spoznavati tudi svoje notranje sile, prične ločevati čustva sle in nesle, ugodja in neugodja ter išče njih izvor. S tem intelektom prične vladati svoj notranji svet. Ravno s tega stališča razumemo pomen razvojne kulturne sile alpinizma. Alpinist išče smrtne nevarnosti, ki daje največji afekt. Ta afekt spoznava ter premaga bojazen pred smrtjo. S tem človek ne zmanjšuje svojega afektivnega življenja, ampak ojači drugi afekt, radost življenja. Človek postaja sam svoj gospod.

Odločilni moment vsega človeškega udejstvovanja je biološki, vrednost dejanja za razvoj in višek življenja ...

... V alpinizmu vidimo odpor proti velikomestni družbi, proti ideološki civilizaciji ter kulturno osamosvojitev delovnega človeka z ritmom vsemogočne prirode. Proč od te družbe, nazaj k prirodi, da ustvarimo novo družbo po ritmu in harmoniji s prirodo!

Ako leži ves napredek in vsa človeška kultura na dveh razvojnih silah, to je na prevladovanju velikosti in tajinstvenosti prirode ter gospodstvu človeka nad prirodnimi silami po eni strani, prevladovanju volje nad čustvovanjem po drugi strani, tedaj je očitno, da je alpinizem najodličnejša razvojna sila moderne kulture. V tej stopitvi, ki postavi človeka preko geofizične odvisnosti, doseže najvišjo izpolnitev ...

... Zveza estetike, etike in verstva je vzbudila toliko polemike o vprašanju, ali je alpinistika šport, ali je treba izločiti vse športne momente ali ne. Kakor je znanstvena polemika marsikaj razbistrila, tako se je zaradi izločevanja športnih elementov iz alpinistike zaneslo v literaturo pretiravanje estetičnih momentov. Najčistejša zavest človeške premoči se pokaže šele v alpinistiki, ki se stopnjuje v iskanju največjega življenjskega truda, četudi z zastavo lastnega življenja. Saj se ta etični moment ne kaže le pri alpinistiki, kaže se tudi pri drugih visokih športih, kakor pri jadranju na morju, v borbi proti viharju, pri lovcu na divje zveri in potovanju v neznani, divji svet. Imamo torej pred seboj organski razvoj človeka od igre preko športa do alpinistike, zveze zavesti telesne in prirodne lepote, končno estetično, etično in religiozno edinstvo ...

... Ideal alpinizma leži v harmoniji duševnega in telesnega udejstvovanja. Alpinizem je duševno - telesno udejstvovanje, ki v iskrenosti in realnosti dosega ali presega celo oblike umetnosti in verstva.

Alpinizem nas po spoznanju prirode in po borbi z gorsko prirodo vede do vrat neskončnosti prirodnih, zunanjih in naših notranjih sil. Obenem pa nam kaže meje naših lastnih sil v borbi s prirodo. Daje nam zavest velikega spoznanja, zaupanja v samega sebe, kaže nam pot, kako človek prodira globlje in globlje v neskončnost sveta.

Pred neskončno in veličastno prirodo človek ali ponižno skloni glavo v zavesti omejenosti svojega uma in svoje moči, vidi v njej vladajoči duh in voljo vsevečne in vsemogočne osebnosti, ustvari si božjo osebnost kot najvišji tvorni izraz umetnosti, ali pa človek dvigne svoj um v visokem poletu, v zavesti, da je neločljiv del neskončne prirode, da se nje sile razodevajo človeškemu umu v vedno novem stremljenju, da se odgrinja zavesa za zaveso tajinstvenosti prirode in vsemirja, da smo poklicani bojevniki v radostni borbi in zmagi, težeč vedno globlje, stremeč vedno više - v tem je naše in večno življenje.

*****

HENRIK TUMA, POMEN IN RAZVOJ ALPINIZMA - odlomki avtorjevega povzetka istoimenske knjige, Ljubljana 1930, Turistovski klub Skala, VIII. poglavje, str. 277.
- Henrik Tuma (1858-1935): sin češkega priseljenca in slovenske matere, doktor prava, odvetnik, politik in mislec, utemeljitelj slovenskega alpinizma kot plezalec, raziskovalec, imenoslovec, izrazoslovec, etnograf, planinski publicist in alpinistični ideolog. Knjiga Pomen in razvoj alpinizma (s posvetilom Naši stremeči mladini) je po vsebini brez primere tudi v svetovni alpinistični literaturi. Napisal je knjigi Imenoslovje Julijskih Alp (1930; Tuma popularno imenovan tudi oče Julijskih Alp) in Beneško Slovenijo (1934) in vrsto člankov v PV od leta 1905 do 1935. Njegov članek Alpinizem (PV 1908, 6-7, 6) je prva razprava o pomenu alpinizma pri nas.
- Turistovski klub Skala: zaradi nesporazumov z gospodarsko-hotelirsko usmerjenim vodstvom Slovenskega planinskega društva 1921 ustanovljen alpinistični klub, ki je gojil predvsem plezalstvo, smučarstvo, planinsko fotografijo, publicistiko in planinski film.
- Denis Diderot (1713-1784): francoski pisatelj in filozof, vpliven razsvetljenec in glavni urednik Enciklopedije. Njegov nazor se razvija od deizma preko materializma do panteističnega naturalizma. Zaradi velikega zanimanja za znanost velja za predhodnika pozitivizma. Polemiziral proti krščanstvu.
- Alpine Club: Angleško alpinistično društvo, prvo planinsko-alpinistično društvo na svetu, s poudarjeno tudi športno platjo. (»Iznašli smo najimenitnejši šport med športi.«)
- skitalec: potepuh.
- makedonski kralj: Filip II. (359-336 pr. n. š.): oče Aleksandra Velikega.
- Hadrijan (117-138): rimski cesar, utrdil državo in prepotoval vse njene province.
- Francesco Petrarca (1304-1374): osrednji renesančni lirik in prvi italijanski humanist, močno vplival na evropsko liriko v času renesanse in kasneje, pri nas naprimer na Prešerna. (»Bil sem gnan od ene same želje, da bi spoznal višino gore.«)
- Jean-Jacques Rousseau (1712-1778): francoski pisatelj, filozof in pedagog, sodelavec Enciklopedije, nekaj časa v krogu razsvetljencev, kasneje se je od njih oddaljil. Kritičen in skeptičen do zahodne civilizacije, ki pomeni odklon od naravnega okolja in življenja in je pokvarila po naravi dobrega človeka. S svojimi nazori o lepoti in vrednosti gorske narave, ki mu je pomenila vir telesnega in duševnega zdravja, velja za enega od pobudnikov planinstva. (»Vse knjige sem zaprl, ena sama pa ostane očem odprta za vselej, knjiga narave.« - »Nazaj k naravi!«)
- Salzkammergut: alpska pokrajina v avstrijskih severnoapneniških Alpah med Dachsteinom, Hollengebirge in Toten Gebirge.
- Ludwig Purtscheller (1849-1900): avstrijski alpinist, ki je bil med najboljšimi v prejšnjem stoletju, soplezalec bratov Zsigmondy, številne vzpone je opravil brez vodnika in sam. Bil je prvi na Kilimandžaru.
- Otto in Emil Zsigmondy (1860-1918; 1861-1885): brata, avstrijska alpinista, med vodilnimi v svojem času, plezala često brez vodnika in sama ter s Purtschellerjem opravila za tisti čas izredno nevarne vzpone. Za Emila je angleški alpinist Clinton Thomas Dent dejal: »Bil je prenevaren, da bi ga posnemali.« Otto je napisal prvo knjigo o nevarnostih v gorah Die Gefahren der Alpen (Nevarnosti Alp).
- Hermann von Barth (1845-1876): bavarski geolog in eden prvih alpinistov v Berchtesgadenskih Alpah, Karwendlu in Wettersteinu.
- Wilhelm Lehner: Die Eroberung der Alpen (Osvajanje Alp).
- podvižnik: človek, ki opravi velik podvig.
- Valentin Stanič (1774-1847): slovenski duhovnik iz Bodreža pri Kanalu ob Soči, človekoljub in vsestranski prosvetitelj (pesnik, pisatelj in prevajalec, učitelj in vzgojitelj, zdravnik, tiskar, rokodelec, zemljepisec, botanik in ljubitelj živali), ob tem pa svetovno znan alpinist. Živel osebno in socialno izredno polno, zanimivo in vsestransko. Kot samohodec je dosegel tolikšne uspehe, da so ga alpinisti večjih narodov dosegli šele po petdesetih ali več letih. Leta 1800 drugi na Grossglocknerju, istega leta sam kot prvi na Watzmannu in Hoher Göllu. V mednarodnih planinskih krogih do sedanjega časa znan kot Stanig, vedno pa z ugledom in spoštovanjem. (»Katera izmed gora mi more kljubovati?« »Razpoloženje tega trenutka se more samo občutiti. Komaj se rešiš iz brezna pogube, te prevzame nepopisna slast.« Anton Martin Slomšek je zanj zapisal: »Ni je krog in krog imenitne gore, katere višavo bi s svojim zrakomeram ne bili pomerili. Po pravici so njih imeli za kralja vsih tedanjih gorjanskih pešcov.« Glej knjigo Valentin Stanič, prvi alpinist v Vzhodnih Alpah, uredil Stanko Klinar, PZS, Ljubljana 2000.)
- Thomas Carlyle (1795-1881): škotski idealistični zgodovinar in esejist (»apostol dela«), pronicljiv in vpliven etik, politik in ekonomist, oboževalec herojev.
- avtohton: prvoten, domač.
- dialektična metoda: pojem dialektika je imel v zgodovini filozofije različne pomene. Po enem od pomenov izraža dinamično povezanost, medsebojno odvisnost stvari, univerzalnost spremembe in samopreoblikovanja. Dialektične metode ne zanimajo trenutna stanja stvari, temveč stvari v procesu, to je stopnje, smeri in možni izid sprememb, ki so rezultat konflikta notranjih in zunanjih sil.
- Julius Kugy (1858-1944): veletrgovec iz Trsta, slovenskega rodu, nemško vzgojen, eden najboljših planinskih pisateljev. Sistematično je prehodil in preplezal Julijske Alpe in z umetniško besedo predstavil njihove lepote in domače gorske vodnike vsemu svetu. Popularno imenovan poet ali celo kralj Julijskih Alp. Napisal je knjige Delo, glasba in gore (Založba Obzorja, Maribor 1966), Iz življenja gornika (1968), Iz minulih dni (1971), Julijske Alpe v podobi (1971), Pet stoletij Triglava (1973), Božanski smehljaj Monte Rose (1976) in Anton Ojcinger, življenje gorskega vodnika (1977). (»Planinstvo mi je bilo srčna zadeva. Kakor klic iz daljave me je doseglo, da sem šel za njim. Nisem mogel drugače! To je vse.«)
- »Wahrhaft und bescheiden«: (nem.) resnicoljubnost in skromnost.
- Eugen Guido Lammer (1863-1945): avstrijski alpinist, med najpomembnejšimi v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja. S svojimi številnimi nevarnimi vzponi je bil zagovornik plezanja težavnih smeri brez vodnika, gledal na objektivne nevarnosti kot na del igre in zahteval, da se z gora odstrani vse sledi človeških rok. Bil je pristaš Nietzscheja, na stara leta pa tudi nacizma. Zaradi ekstremnega pogleda na plezanje (»Stori ali umri!«, Jungborn 1922), s katerim je vplival na nekatere nemške plezalce tridesetih let, so ga veliko kritizirali.
- Oscar Erich Meyer: švicarski alpinist in pisatelj, njegovo najbolj znano delo Tat und Traum (»Alpinista zadnja in najboljša izpoved ostane dejanje. Dejanje, ki ne vpraša, zakaj se je rodilo, kateremu cilju služi. Dejanje, ki zeleni kakor drevo na soncu, ki stoji v življenju krepko kakor pečina.«).
- afektivno življenje, afekt: kratkotrajno močno čustveno vzburjenje, ki ga spremljajo pomembne fiziološke spremembe v telesu.