Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

O planinskem »športu« in »umetnosti«

Naša alpinistična misel - Mirko Kajzelj:

V septembrski številki Planinskega vestnika je na zadnji strani uredništvo priobčilo vabilo k javni razpravi o planinstvu. Dovolite, da tudi jaz izrazim svoje mnenje o tem vprašanju. Odgovarjam kolikor mogoče na kratko.

Ali je planinstvo šport ali ni? Če hočemo rešiti to vprašanje, moramo vedeti, kaj je šport. Šport je v prvem pomenu besede in sploh gibanje v prosti naravi, ki ima namen, da si krepimo telo in plemenitimo duha. Ali je torej planinstvo šport? Je, ker točno odgovarja tej oznaki. Če to priznavajo Angleži, Nemci in drugi veliki narodi, zakaj bi se potem ravno mi temu upirali, zlasti če za to ni razloga? Seveda ne smemo zamenjavati prvega pomena besede šport s poznejšim, ko se mu pridruži rekorderstvo. To pa je šport v drugem, ožjem pomenu besede.

Gospod dr. J. C. Oblak pravi v septembrski številki, da gleda na planinstvo »raz stališče umetniškega doživetja« in da je »pravo, res poduševljeno planinstvo« umetnost. To dokazuje na ta način, da je priroda sama gola materija, ki jo umetnik-estet-planinec obda »z vsem čarom svoje fantazije« in jo tako »poduševi«.

S tem nazorom se ne morem strinjati. Priroda sama nam nudi toliko lepote, da je človeška fantazija niti ne dosega, in tvori sama estetično harmonično enoto.

Vzemimo konkreten primer: sončni zahod v snežnih višavah. Kateri slikar nam more naslikati, kateri pesnik opeti to prelivanje barv po snegovih od svetlorumene in rdeče do temnovijoličaste in črnomodre, to niansiranje v oblakih med temnim in svetlim? Ali more kaj podobnega ustvariti človeška fantazija ali še povečati tako krasoto?

Mislim, da ne. Zadostuje, da pride nepokvarjen človek tja gor in vidi ... Naj bo še tako reven, bogastvo prirode je tako veliko, da se ne bo vrnil prazen. In vesel je lahko, da more vse to tiho opazovati in razumeti; nikar da bi skušal dvigniti to popolnost s svojo fantazijo! Gotovo pa je seveda, da je treba opazovati s čustvom. Planinec je pobožen vernik pri službi božji prirode.

Naše čustvovanje je tako bogato in mnogostransko, da ob motrenju prirode ne rabimo še subjektivnega dodatka fantazije. Nekaj drugega je pri umetnosti, kjer umetnik nima dovolj izraznih sredstev, da bi opazovano predočil in mora zato sprejeto sliko prekrojiti in ji dodati subjektivno noto, ki je dostopna sredstvom, tako da podana slika kolikor mogoče malo izgubi od resnično doživete. Za to je pač potrebno globlje »umetniško doživljanje«, čustvovanje in fantazija.

Vsak nepokvarjen človek ima ključ do prirode, do njenih krasot: kako ne – saj je vendar iz nje izšel, saj je ona njegova pramati, ki ga kliče nazaj k sebi. Zakaj naj bi torej planinstvo bilo samo domena posameznikov?

Brez vsake umetnosti in fantazije doživiš dušo narave, ki je v njej sami – če znaš gledati. Na žalost danes več nego polovica planincev ne zna »gledati«. A zakaj? Ker jih omejujejo znaki civilizacije, jih spominjajo na njihov običajni milieu in tako utesnjujejo njihove misli, preprečujejo pravo opazovanje. Odstranite konservne škatle z vrhov in potov, časopisne liste, lupine, žalostne »spomenike« in vse druge znake, a naučite ljudi, kaj je prava kultura pa boste videli uspeh.

*****

MIRKO KAJZELJ, O PLANINSKEM »ŠPORTU« IN »UMETNOSTI« - PV 1929, št. 10, str. 225.
- Mirko Kajzelj (1908-1986): doktor medicine; oče Bogumil je bil član piparske druščine in ga je od malega z bratom Vladimirom (1905-1972; soustanovitelj Skale) vodil v gore. Plezati je začel v gimnaziji, največ s Herbertom Drofenikom po Kamniških in Savinjskih ter Julijskih Alpah; precej sta se ukvarjala tudi z zimsko alpinistiko in smučanjem. 1925 je novoustanovljeni plezalni odsek Skale dal pobudo za plezalni vodnik Naš alpinizem. Glavni urednik Kajzelj je med študijem v Gradcu natančno pregledal tudi tujo literaturo o naših gorah in izredno skrbno pripravil gradivo za tisk, Drofenik pa odlične ilustracije. Naš alpinizem, ki je izšel leta 1932 (ponatis DZS, 1982), s svojo izčrpnostjo in kulturno bogatostjo daleč presega običajne plezalne vodnike in je eno najpomembnejših kulturnih dejanj našega predvojnega alpinizma. (»Priroda ni človekova nasprotnica, ampak učiteljica in vodnica. Človek premaguje zapreke prirode in ta boj mu da zrelostno spričevalo za življenje. Res: včasih so zapreke prehude in kandidat omahne. Ali je kriva priroda ali kandidat? Nihče. Priroda ne sluti, da mož ni kos vprašanju; on pa se tega loti v upanju na zmago. Zgodi se, da pade tudi zmožni. Slučaj ali zakon usode?... Na vsak način pa je strahopetno in nemoško ne lotiti se zapreke zaradi tveganja. Kdor tvega in upa, je že dosegel uspeh. Kdor pa ne tvega, ni še nikoli imel uspeha. To velja za planinstvo in tudi za življenje; saj je planinstvo del šole življenja, koncentracija življenja. Seveda: vsak in vsi se ne bodo spuščali v tveganje. Lammer imenuje take v Jungbornu filistre in pravi zasmehljivo, da gleda filister na alpinizem z istim pogledom in ga kritizira z isto pravico kakor rojeni glušec simfonijo ... Nismo vsi enaki in prav je tako na svetu.«)
- milieu: (fr.) okolje, v katerem nekdo živi.

 

Kategorije:
Novosti BIB SLO Vse objave
Značke:
BIB novosti

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45952

Novosti