Zbornik člankov o vsebini in pomenu alpinizma
Prva izdaja, Alpinistični razgledi, Ljubljana 1988
Zbral in uredil France Malešič s sodelovanjem Igorja Radoviča, Petra Markiča, Rudija Kotnika, Aleša Bjelčeviča in Aleša Rotarja
Druga, popravljena in dopolnjena izdaja, delno objavljena na spletni strani Gore–ljudje (uredil France Malešič, za objavo pripravil Franci Savenc, 2000–2006)
VSEBINA
1. Klement Jug: O smotru alpinizma
2. Josip Ciril Oblak: Poglavje o »poduševljenju« planinstva
3. Mirko Kajzelj: O planinskem »sportu« in »umetnosti«
4. Josip Ciril Oblak: Še o »poduševljenju« planinstva
5. Henrik Tuma: Pomen in razvoj alpinizma (odlomek)
6. Mira Marko Debelakova: Tovariši
7. Janez Gregorin: Smrt (odlomek)
8. Albin Torelli: Vrednota alpinizma
9. Rajko Ložar: Več alpinizma
10. Janez Gregorin: V borbi z goro (odlomek)
11. Janez Gregorin: Razgledi
12. Cene Malovrh: Želim si nemega pogovora z gorami
13. Janko Blažej: Kriza mlade alpinistične generacije
14. Janko Blažej: Beseda o ekstremizmu
15. Vlado Fajgelj: Na samotnem vrhu
16. Janez Jerovšek: Psihološka stran alpinistike
17. Marko Dular: Razmišljanje o slovenskem alpinizmu
18. Halid Čaušević: Človek in stena
19. Stanislav Gilić: Alpinistična etika
20. Dušan Lasič: Bilanca
21. Tine Orel: O našem alpinizmu (odlomek)
22. Marko Šurc: Kaj je smisel in kje so meje alpinizma?
23. Iztok Tomazin: Kaj je in kam sodi prosto plezanje v našem alpinizmu
24. Dušan Jelinčič: Kaj alpinist ni
25. Igor Radovič: Alpinizem – zakaj le?
26. Mitja Košir: Poti in razpotja (dr. Klement Jug in Nejc Zaplotnik v njunem literarnem delu)
ZBORNIKU NA POT
»Sem biu tok korashen to mismize nai is viskik tukej ostane, nekar ga un ne usemi, narvezhi moje veselje je na gorah.«
Te besede je na Triglavu leta 1809 pustil zaprte v steklenički Ivan Dežman – človek, ki je svoje življenje zapisal nezemeljskim dobrinam in ne občutjem posameznika. Trinajst let za njim je prišel tako rekoč poslovno na vrh stotnik Bosio, ki je meril zemljo za svojega cesarja. Razumel jih je in zapisal dokaz človekove potrebe, da o zavesti svojega obstoja v teh posebnih, da, prav čudovitih okoliščinah, pusti za seboj zapisano sporočilo. Kaplanova misel je sorazmerna tedanjim časom in odnosu do nove dejavnosti. Razvijajoča se človekova zavest in poglabljajoče se vedenje o družbi sta kasneje razumsko plat prav neverjetno razširila. Čustvenost se je umaknila v literaturo in doživela prav takšen razcvet.
Vrstili so se zapisi, sicer nič več v stekleničkah, prodirali so v gorniško literaturo, v društvena glasila, napisane so bile razprave in knjige. Toda bistvo je ostalo: zapis o občutenju obstoja, pojasnjevanje, iskanje vzrokov in razlaganje posledic. S pisanjem so se ukvarjale tako učene glave, ki so prisluhnile svojim strokovnim nagibom, kakor tudi v znanosti o družbi in človeku neposvečeni ljudje. Slednji so zaradi svoje, hm, nestrokovnosti dodali pisanju tako rekoč neobremenjeno pristnost.
Razvojnost besedil je pri prebiranju zbrane literature lahko razpoznavna. Avtorji se ne ločujejo le po naziranjih in motivih, ki jih vodijo pri pisanju. Koliko črnila je bilo prelitega o športni sestavini alpinizma, danes pa obstajajo nekateri povsem športni kriteriji za presojo etičnosti posameznih dejanj. Razlikujejo se tudi po, recimo temu, tehniki, ki jo uporabljajo, in dokazih, ki jih pri tem predočijo bralcu. Nekateri teksti so že prava literarna dela, medtem ko bi za druge kritično nastrojeni bralec našel mesto v kakem tehniškem priročniku.
Razjasniti in ovrednotiti svoja dejanja ter doživetja je ostal prej ali slej skupni motiv piscev. Beseda pa je skopa tudi pod najspretnejšimi peresi, kadar bi radi opisali mejo obstoja ali blaženi občutek, ko preplezamo še zadnji seženj stene. Velikokrat daje pri tem varnejše zavetje literatura, ki z nezapisanim, a dojemljivim poseže tja, kamor z razumom skovane besede ne morejo. S takšnimi besedili bi lahko napolnili še zajetnejšo knjigo. Tukaj zbrani zapisi gorniške misli predstavljajo po našem mnenju največ, kar so nam predhodniki in sodobniki zapustili na področju racionalizirane besede. Zanimivi in poučni dediščini bi lahko rekli tudi zgodovinski spomin.
Še eno posebnost velja omeniti: vse kaže, da smo take sorte tiči, ki najlažje žvižgajo, če so izzvani. Poglejte, velik del predstavljenih tekstov korenini v takih ali drugačnih polemikah. Ko z uma ostrim mečem mahamo po preklicanih nasprotnikih, ko govoreč v falzetu mahamo z rokami, se nam misli najbolj iskrijo, bi lahko rekli z nekoliko patine na jeziku.
Vse skupaj pa spominja na junaško dobo osvajanja najvišjih gora, ko so se po njihovih pobočjih plazile človeške stonoge, po vrhovih pa so se podili veter, sneg in včasih kak demon. Na ta vrh se ne bomo nikdar povzpeli. Nikoli nam ne bo povsem jasno.
Aleš Rotar, 1988
ŠE NEKAJ BESED
Večkrat nam planinska javnost bolj ali manj upravičeno očita, da je tehnična vzgoja naših alpinistov dobra, moralno-etična pa zaostaja. Po drugi strani pa je v našem alpinizmu mogoče opaziti skokovit napredek. Po letu 1975 se je število alpinistov trikrat povečalo, sledili so izredni uspehi od Himalaje do prostega plezanja X. stopnje. Alpinisti so o svojem delovanju tudi razmišljali in si imeli o tem tudi kaj povedati. Tako je prišlo do razčiščevanj moralno-etičnih in drugih načelnih vprašanj, ob tem pa smo ugotovili, da zaradi nepoznavanja marsikdaj le ponavljamo tehtne ugotovitve prejšnjih generacij.
Koroški alpinist in psiholog Igor Radovič je leta 1982 predlagal, naj bi objavili vse dotedanje pomembne članke o alpinizmu. Naslednje leto so urednik France Malešič, psihologa Igor Radovič in Peter Markič ter filozof Rudi Kotnik pripravili širši izbor člankov za zbornik Naša alpinistična misel. S tehtnimi predlogi so sodelovali Marijan Lipovšek, Tine Orel, Tone Strojin, Franci Savenc, Janez Benkovič, Tone Škarja, Andrej Dernikovič, Bine Mlač, Mitja Košir, Željko Poljak in Matej Šurc. Zamisli pa takrat žal ni bilo mogoče uresničiti.
Izredno uspešno delovanje novega uredništva Alpinističnih razgledov pod vodstvom Sreča Trunklja vedno bolj kaže, kako nujno je potrebno zapolniti vsaj največje med vrzelmi starih obljub. Pri končnem izboru in pripravi je bila odločilna pomoč sourednikov Aleša Bjelčeviča in Aleša Rotarja, Danilo Cedilnik pa je pripravil naslovnico.
Zavedamo se, da nismo pripravili prav lahkega branja, vendar bo vsakdo gotovo našel kaj zase, morda celo »svojega« avtorja, katerega besede so mu posebno drage, in kmalu bo spoznal, kako žive in sveže so napisane misli, koliko povedo današnjim alpinistom, koliko sorodnega je tudi za športne plezalce in kaj vse nam povedo kot čisto navadnim ljudem v današnjem trenutku.
V našem sedanjem samospraševanju, kaj je tisto bistveno za našo istovetnost in samopotrditev, lahko ponovimo z Dularjem, da so to gore in doživetje, čeprav smo planinci, plezalci in alpinisti med seboj izredno različni. Morda smo prav s tem našli tisti mali čarobni skupni imenovalec, ki nam omogoča, da živimo v gorah drug ob drugem in vsak po svojih željah in možnostih, ne da bi za koga pri tem zmanjkalo čistega gorskega zraka in prostora. In če pomislimo, da bi bili s tem lahko droben zgled tudi drugim ...
France Malešič, 1988
Pripis k drugi, popravljeni izdaji na spletni strani Gore–ljudje, 2000,
in k dopolnjeni izdaji, 2006
Začelo se je pravzaprav tako, da je bila v Alpinističnih razgledih objavljena razprava s (točnim) naslovom Vrhunski alpinizem kot oblika indirektnega samodestruktivnega vedenja – Primer Klementa Juga. Avtor je bil ugledni psihiater prof. dr. Lev Milčinski, ki se je veliko ukvarjal z vprašanji samomora. Juga je obravnaval z vsem spoštovanjem in upoštevanjem podatkov, ki jih je imel na voljo. Pobudniki študije so bili prav Mirko Kajzelj in drugi še živeči Jugovi prijatelji, ki tega vprašanja nikakor niso jemali kot problem ali celo napad nase.
Oglasila sta se najprej Andrej Dernikovič in Milan Vošank, nato pa je Igor Radovič napisal prvi članek o alpinizmu. Milčinski je potem objavil svoje dopolnilo. Ob vsem razumevanju in spoštovanju nedvomnih človeških kvalitet alpinizma je opozoril na možnost, da bi bila v nekaterih neugodnih okoliščinah pri vrhunskem alpinizmu morda prisotna tudi posredna oblika samodestruktivnega vedenja, ne da bi pri tem mogli očitati na primer Jugu, da je bil samomorilec.
Prišlo je do izredno zanimivega srečanja in pogovora v dvorani Akademskega alpinističnega odseka, ki sta se ga udeležila tudi Milčinski in Kajzelj. Zanimivo je, da takrat o članku in Jugu niti ni bilo besede. Vsebina pogovora je bila objavljena v Alpinističnih razgledih pod naslovom Alpinizem ni krava. Takrat se nikomur ni zdelo, da bi moral Juga posebej braniti pred Milčinskim (le kasneje se je dvema planinskima piscema zgodilo, da sta ga želela braniti pred dramatikom Dragom Jančarjem, avtorjem drame Klementov padec) in tudi ne Milčinskega pred slovenskimi alpinisti ali celo obratno.
Vse to je pomagalo tudi pri Radovičevem predlogu iz leta 1982, da bi zbrali in objavili pomembnejše članke o alpinizmu. Zavedli smo se, da imamo res veliko pokazati in začeli smo zbirati gradivo za zbornik.
V letu 1988 se je dogajalo marsikaj prelomnega in pomembnega za nas vse. Kljub naglici in vročici zaradi tedanjih dogodkov je bilo gradivo pripravljeno dovolj skrbno. Tik pred izdajo je bilo treba zaradi tiska spremeniti obliko in velikost teksta, tako da je tik pred tiskom nanovo nastalo precej drobnejših in tudi večjih napak. Žal jih potem ni bilo več mogoče popraviti. Po zaslugi tehničnih urednikov Sreča Trunklja, Mirka Lindiča in Mojmirja Štanglja je zbornik izšel v predvidenem času in je bil predstavljen na mednarodnem festivalu športnega in turističnega filma in ob podelitvi literarne nagrade Nejca Zaplotnika. Doživel je res dober sprejem.
Prva izdaja zbornika je danes skoraj nedosegljiva. Njena oblika ima pomen predvsem za ljubitelje stare gorniške literature, ki brskajo vsepovsod, da bi našli še kakšen papir, v katerem bi bilo nekaj lepega o gorah, sicer pa je zaradi nekaterih pomanjkljivosti manj uporabna.
Leta 2000 je zato urednik pripravil prečiščeno besedilo, v katerem je bilo kar najmanj dotedanjih napak. Dodan je bil tudi drugi del razprave Rajka Ložarja, avtorja, ki si je že davnega leta 1933 želel več alpinizma. Besedilo je bilo objavljeno na spletnih straneh Gore-ljudje, vendar zaradi tehničnih ovir le delno in sedaj ni več dosegljivo.
Prihajajo nove in nove generacije planincev in alpinistov, ki o svojih dejanjih prav tako razmišljajo in pišejo. Zato je prav, da je vsebina zbornika dosegljiva tudi vsem mlajšim. Večini bralcev lahko pove veliko zanimivega, zahtevnejše pa opozarja na dodatne vire. V zborniku je sedaj uvrščen tudi izreden članek Mire Marko Debelakove s pomenljivim naslovom Tovariši.
Vsak od bralcev bo še vedno lahko našel avtorja, ki mu je najbližji. Morda bo koga prav prebiranje te vsebine spodbudilo, da bo napisal svoje razmišljanje ali celo razpravo. Pridružil se bo hvalevredni skupini alpinistov in drugih piscev, ki so v zadnjih dvajsetih letih napisali o alpinizmu veliko tehtnega. Vsi bomo izredno veseli, če bo mogoče objaviti tudi vse najpomembnejše, kar je bilo napisanega v zadnjem času.
France Malešič, 2006