Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

S Snežnika brez ovir na Snježnik

Delo, Primorska stran - Dragica Jaksetič: Meja v glavah ni nastala čez noč, trganje na dvoje je bilo počasno in boleče. Verjetno bo meja enako počasi iz glav tudi izginjala.

V času Jugoslavije so Bistričani odhajali na Reko na delo, študij, prodajat ali po nakupih, na zabavo. Mnoge je veliko mesto z velikim pristaniščem posrkalo in so se tja odselili. V tisto smer so se hodili ženit in možit, ali pa se ob prostih uricah zgolj sprehodit na reški korzo, si ogledat izložbe in polizat sladoled. V Opatiji so pili bistriško vodo, Bistričane je bolj zanimala njihova, slana, celo tako in toliko, da se je najlepša plaža v Moščeniški dragi imenovala »bistrška plaža«. In prebivalci Kvarnera in zaledja so prihajali gor s svojimi potrebami in interesi.

Minister za zunanje zadeve Samuel Žbogarje bil v zadnjih nekaj mesecih kar dvakrat na obisku v Ilirski Bistrici. Med svojim prvim obiskom je od domačinov izvedel vse tisto, kar so pred njim izvedeli vsi zunanji in notranji, levi in desni, prometni in kmetijski... ministri. Namreč, kako je državna meja odrezala občino od sveta. Tudi po dvajsetih letih se (nekateri) domačini niso naveličali ponavljati enih in istih stavkov: da so bili prekinjeni vsi gospodarski tokovi, da potem, ko je nastala visoka in in trda meja, država ni zgradila obljubljenega mejnega prehoda za maloobmejni prehod pri Starodu, daje Bistrica materi državi ostala daleč od oka in tako tudi daleč od srca.

Nekaj takega, zelo podobnega, je minister, kot je poročal, pred petkom poslušal v belokranjski Brezovici, kjer so odprli en tak maloobmejni prehod, v petek pa znova, skoraj identično ilirskobistriško zgodbo o težavah z mejo. Minister je spet obljubil, da bo mešana komisija za sporazum o obmejnem prometu in sodelovanju znova začela delovati, ter da bodo proučili možnost za odprtje prehoda pri Starodu.

A že? Ja, nikoli ni prepozno! Toda komu je pravzaprav še mar, ali bodo ali ne bodo, saj dvajset let niso ničesar naredili, zdaj pa ljudi pošiljajo še na referendum, s katerim bi odločili o neki povsem strokovni zadevi, o meji na morju. Nekaj takega so namreč v petek v Bistrici povedali ministru. Verjetno se bodo Bistričani referenduma udeležili -predvsem zato, ker so zdrah o meji, kijih netijo tisti, ki ne živijo ob njej, že zdavnaj siti. Ni jim kaj dosti do tistih latinskih izrazov, povezanih z »dimnikom« v Piranskem zalivu, saj še za sporni delček meje v snežniških gozdovih le malo kdo ve. Tistim, ki imajo na drugi strani sorodnike, službo, morda kupce in poslovne partnerje, je mar predvsem to, da bi z ozkih mejnih grl v Jelšanah in pri Starodu končno odstranili zapornice in uniformirane ljudi in da jim ne bi bilo treba v denarnicah hraniti dveh vrst denarja.

Meja v glavah ni nastala čez noč, trganje na dvoje je bilo počasno in boleče. Verjetno bo meja enako počasi iz glav tudi izginjala. In ko bo in se bodo pomirile tudi strasti, bodo morda Bistričani pomislili, da se jim do najbližjega filmskega koloseja ni treba voziti eno uro - kot se zdaj vozijo do Ljubljane ali do Kopra -, da imajo do najsodobnejših bazenov, gledališča ali do ribje tržnice samo dobrih dvajset minut vožnje po avtocesti z Rupe, daje do Zagreba po dokončanih cestah, reški obvoznici in avtocesti, mogoče prispeti v uri in pol in morda celo na to, daje študij na Reki spet mogoč, najem študentske sobe pa ni potreben.

Lahko bodo spet vozili po bližnjicah do sosedov in žlahte, se brez posebnih procedur odpravili na pot s Snežnika na Snježnik in morda se bo evropska pešpot E6 spet končala tam, kjer se je, v Kvarneru. In navsezadnje, še prihodnjih dvajset let bodo tako laže čakali tudi na avtocesto, ki bi jih povezala z osrčjem lastne države.

dragica.jaksetic@delo.si

www.delo.si  27.05.2010

 

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45947

Novosti