Po domače Bobek - Borovški. 29. 1. 1862 - 3. 12. 1949

Obisk pri Bobku

(Ob njegovi 75 letnici.)
Janez Pečar, po domače Bobek, je izmed zadnjih še živečih vodnikov iz »klasične« dobe dr. Kugyja in dr. Tume; njegovi drugi iz onih časov že davno vsi počivajo pod rušo: Andrej Komac, nenadkriljivi mojster v skali, Tožbar, revež brez čeljusti - borec z medvedom – pa Kravanja, Ojcinger, da omenimo prvake. Le Joža Komac, »divji Joža«, menda še živi tam nekje v Trenti. –
Bobek je še čil, živahen in dobre volje, pa zgovoren, da sploh ne prideš do besede pri njem. Zadnjič poleti, ko mi je deževje pokvarilo nameravano turo na Prisojnik, sem ga obiskal v Kranjski Gori. Njegova hiša (štev. 36) je nasproti cerkve. Dasi je bilo še zgodaj - ura je komaj odbila sedem - je bil koj pripravljen, da stopi z menoj na pol litra belega k »Razoru«, češ, »kava mu navsezgodaj nič kaj ne diši, žganje je pa premočno za človeka v letih«.
Bobek je suhljat mož tršate, srednje velike postave, nosi sivo brado in očali, na glavi zelen klobuk, za trakom pa par očnic. Med pogovorom venomer vleče kratko čedro, premeteno pomežikuje z očmi in se zadovoljno smehlja.
»Rojen sem leta 1862,« mi je razkladal, to se pravi, da sem letos dopolnil 75. leto. Pa sem še krepak; ravno včeraj sem šel peš čez Podkorensko sedlo v Beljak in nazaj.* Pa mi nič ni, še ´noje´ me ne bolé. - Gore sem spoznal že v mladih letih; ko sem bil 19 let star, sem bil že ´ta divji´. Potem sem postal´vodja´ (vodnik), sem imel knjižico nemškega planinskega društva. Vodil sem mnogo znanih ljudi, imena sem že pozabil. Kar poglejte v knjigo, pa boste videli. Veste, te-le knjige so od leta 1905 naprej, prej sem imel že dve drugi, pa sem jih moral oddati v Beljak, ko so bile polne. Vodil sem vsevprek: Slovence, Nemce, Čehe. Precej jih je med njimi, ki so bili znani turisti. Postavim dr. Kugyja, ki je bil zmerom v družbi, največkrat je bil z njim Bolaffio. Peljal sem oba na Prisojnik in na Ponco. Pozimi smo večkrat poskusili na Prisojnik, pa smo se morali vrniti, ker je bil sneg premehak. Enkrat sva pa z Ojcingerjem pred praznikom daleč gori napravila stopinje in po njih so šli drugo jutro dr. Kugy in njegova družba na vrh. To je bil prvi zimski pohod na Prisojnik. Dr. Kugy je bil dober gospod; vedel je, koliko je treba plačati, dal pa je zmerom več. Tudi obleko mi je dal, še sedaj nosim zimsko suknjo, ki mi jo je on podaril. Velikokrat smo spali na prostem, zgodaj zjutraj ali pa še ponoči smo pa odrinili navkreber.
»Ali ste res sedeli na ognju, kadar ste nočili na prostem?«
»Vem, kaj mislite. Že drugi so mi pravili, da je dr. Kugy v svojih knjigah tako napisal o meni. Saj pravi menda, da sem bil neobčutljiv za ogenj, tako ko tisti močerad, ki mu plamen ne škodi.** Veste, dr. Kugy se je ponoči lepo pokril z odejami in je spal, jaz sem pa, če me je zeblo, počenil nad žerjavico, da sem se pogrel. V plamen se pa seveda nisem vsedel; tako neumen pa nisem.«
»Dr. Kugy je imel zmerom dovolj hrane s seboj; nam je dal od vsega, da smo bili pošteno siti. Salamo smo jedli, pa konzerve, za žejo pa čaj, včasih smo visoko kje v robeh vso noč topili sneg in kuhali čaj. In cigare smo kadili, tiste debele, ki jih komaj v ustih držiš. O, dobro nam je bilo z njim.«
»Dr. Kugy je bil velik nasprotnik ´mark´.*** Vedno nas je svaril, naj jih nikarte ne postavljamo. ´Če boste vse pristope zaznamovali, boste pa izgubili svoj zaslužek. Pa tudi lepše so gore brez tistih rdečih madežev!' je dejal. - Pa danes poglejte! Tako je vse pomazano, da človeka kar srce boli. Brez ´mark je treba hoditi; takrat se pokaže, kdo se spozna v gorah in kdo je za kaj.«
»Kako ste pa govorili z nemškimi turisti?«
»Nemško. Jaz znam dobro nemško, ker sem se učil v Trbižu za mizarja. En čas sem bil tako vajen govoriti nemško, da sem slovensko kar malo pozabil.«
»Ali ste tudi z dr. Tumo hodili?«
»Seveda. Ta se je pa strašno gnal. Tako je hitel, da smo ga še vodniki, ki smo vajeni, težko dohajali. Enkrat ga je prav zeblo gori v Oknu na Prisojniku. Takrat je bilo prav težko tam skozi priti. Sekal sem stopinje v sneg, dr. Tuma pa je nad menoj trepetal od mraza in je silil: ´Hitro napravite, Bobek!´ Jaz sem našel drug prehod skozi Luknjo v Prisojniku, ne tam, kjer voda teče in kjer je sedaj; vodil sem bolj na desno, v Klinu. Tam je velikanska luknja, notri pa večen sneg in mraz ko v ledenici. Če tja noter padete, ostanete najmanj pet let ´frišen´.«
»Kje ste največ vodili?«
»Na Prisojnik, pa na Razor, na Mojstrovko, Škrlatico, Špik in na Ponce. Večkrat sva vodila tudi po dva, z Ojcingerjem ali z Andrejem Komacem. - Z Andrejem sva bila prijatelja. Prvikrat sva se srečala v Razorjevi steni, takrat sva bila oba mlada in gamse sva zalezovala. Še danes pomnim, kako sem se ga ustrašil, ko je stal naenkrat pred menoj, ves našemljen, s predivom v obrazu in s smolo pomazan. No, saj sem bil jaz tudi tak. Ko sva videla, da imava podobna pota, se nisva več bala drug drugega. - Korobidla sem tudi poznal. Toda on je bolj krave pasel, ni bil ´vodja´. V severne stene si ni upal, bil je bolj boječ.«
»Včasih sem tudi kaj nerodnega doživel v gorah. Enkrat se je tik nad menoj v Prisojniku utrgala velika skala. Držal sem jo s cepinom, tako dolgo, da so neki Tržačani, ki sem jih takrat vodil, ušli na varno. Skala je bila ko miza; vse bi jih bila zdrobila, če bi se zagnala vanje. - Nekoč sem reševal turista iz Razorjeve stene, kjer je bil zašel v nepristopne kraje. Od daleč sem mu vrgel en rokav suknjiča, za drugega sem pa sam držal. Čisto blizu se nisem upal, ker je bil prav ob prepadu in bi me bil gotovo potegnil za seboj, če bi mu bil dal roko; saj sem tudi jaz imel prav slabo stopinjo. Rešil sem ga pa le, 300 goldinarjev sem dobil takrat. – Pri spravljanju lesa mi je pa enkrat spodrsnilo, takrat mi je šlo tako tnalo čez nogo ko miza. Hudo me je prizadelo, pa sem se za silo sam pozdravil; plahte sem dajal na rano, pa olje in rože, največ lapuh. Lapuh je sploh dober za marsikaj; med vojsko, ko nisem imel tobaka, sem pokadil gotovo eno vrečo lapuha. Sploh sem se večkrat sam zdravil. Še zob sem si sam izdrl: malo sem ga namazal, nato sem ga s kleščami izruval.«
Tako je hamljal Bobek. Prelistal sem njegovo vodniško knjigo. Mnogo znanih, posebno čeških, imen je v njej. Opetovano najdeš pisavo dr. Kugyja; Pečar ga je vodil na Pelc in Jalovec (30. VI. 1905), zopet 25. XII., torej o Božiču, na Prisojnik - to je bila zimska prvenstvena tura na to goro. 24. junija 1906 sta plezala novo smer na Visoko Rateško Ponco, kasneje pa skozi ledeni žleb na Razor in končno po novi poti iz Velike Dnine na Špik (15. IX. 1907).
Dr. Tuma ga je rad imel za tovariša na svojih samostojnih vzponih. Vodil ga je B. l.1907. iz Planice na Jalovec, pa čez Pele v Koritnico; drugič skozi Veliko Dnino in po severni steni na Škrlatico ter čez Križ v Kranjsko Goro; in zopet na Prisojnik skozi Okno in po Vetterovi poti nazaj. Dr. Tuma je napisal Bobku sledeče izpričevalo: »P. je izboren iskalec steza v planinah. Zbog svoje opreznosti je posebno priporočljiv šibkejšim turistom, kakor je dober drug i tehnično izvedenim i fizično krepkim turistom.« - Dr. Tičar pa mu potrjuje, da se je 18. IX. 1909 udeleževal rešilne akcije v severni steni Škrlatice, kjer se je tistikrat ponesrečil dr. Stoje. - Od Slovencev sem zasledil v knjigi še Korenčana in Ogorelca, ki ju je peljal čez Križko steno v Vrata, pa dr. Ž. Lapajneta, katerega je 11. VIII. 1907 spremil na Prisojnik. Opetovano sem čital ime glavarja dr. Oskarja Kalteneggerja in enkrat tudi znamenitega botanika, univ. profesorja dr. G. v. Managetta, ki hvali Pečarja, da mu je na poti skozi Pišnico proti Vossovi koči spretno pomagal pri fotografiranju rastlin.
Na kolodvoru mi je dal Bobek pred odhodom za slovo nekaj dobrih naukov: »Pijte na hribih le toplo; s snežnico je izguba, od mrzle pijače se dobi srčna napaka. In nikarte se presiliti pri hoji! Le vedno lepo zložno, pa boste vse tekače prehiteli. - Kadar pridete prihodnjič v Kranjsko Goro, vas bom peljal na Razor čez steno. Nikar me tako neverno ne glejte. Sem še zmerom krepak, čeprav nisem več čisto varen pred smrtjo.«
Takšen je starina Pečar ob 75 letnici, močan in vesel, kakor je ves tisti rod tam gori pod Prisojnikom. Mislim, da bi lahko naložil še kakšno – desetletje na svoje rame! To mu želimo ob jubileju vsi planinski znanci in prijatelji.

*) Iz Kranjske Gore do Beljaka je po cesti 22.8 km, tja in nazaj torej nad
45 km, za 75 letnega moža kar lepa pot!
**) Dr. Kugy imenuje Bobka »Feuersalamander«.
***) Markacij.

Dr. A. Brilej
PV 1937

Pečar Janez – Bobek Borovški

Gorski vodnik (rojen 29. I. 1862 - umrl 3. XII. 1949)

Ko so letošnjo jesen zagoreli zublji bukovja in se zagnali iz Krnice po robeh visoko pod skale Ruse peči, Frdonj, Prednje in Zadnje glave, mimo Skednjev, vse do zlatih osamljenih macesnov-viharnikov na Gamsovi Riži, se je nekaj v starem Bobku, ki je nosil že 88 križev, premaknilo. Slane so požgale poslednje rože. Žareče Bobkove oči, oči strastnega divjega lovca in klasičnega gorskega vodnika niso več tako strastno in mladostno žarele. Vroča kri se ni več tako burno pretakala po žilah.

Stari Bobek, borovški gorski vodnik, spada med ljudi, ki so dajali znati, da so mu mladostne sile pošle, da so mu pošle tiste sile, ki so ga gonile in nosile po vseh tokavah, robeh in strugah visoko v ljubljene borovške gore. Bobku je bilo tesno in mučno ob tem žalostnem spoznanju.
Moral je iskati v svojem 88 letu prvič pomoči pri zdravniku, prvič je moral v svojem dolgem življenju izdati dinar za zdravila. Vsa leta do tedaj ga je zdravila lovska strast, ga je krepil svež gorski zrak, zelišča nabrana na skalnih policah in tesnih okrajkih nad prepadi, tudi gamsova kri pa mu je bila sladek in zdravilen napoj.

Stari Bobek, borovški gorski vodnik, spada med ljudi, ki so dajali močan takt našemu klasičnemu planinstvu in ga uvrščali s svojimi vrhunskimi dejanji na častno mesto v planinstvu vse Evrope.
Izšel je iz tiste druščine bohinjskih Kosov, Korošcev in Škantarjev, ki so osvajali in osvojili ponosni vrh Triglava z juga. Bil je tovariš Mojstrančanom Skumavcu-Šmercu, Vahici, Grogi, Požgancu, Urbasu in Šimencu, ki so naskakovali družno s Trentarji Bergincem, Moto in Pavrom ter Špikom-Medvedom na čelu skalne velikane ponosnih Julijcev doma in daleč na zahodu, kjer se jim je pridružil še slavni Ojcinger. On, Bobek, je bil najbolj podjeten in najboljši med Borovci Korobidljem, Rebekom in Kravanjla.
To so ljudje, ki so skupaj Bosom v Kamniških planinah, postavljali naše gorništvo na pravo linijo - ljudskega gorništva. Bili so to gorniki iz ljudstva, ki ima vso pravico,da spozna lepoto in veličino planinskega sveta.
Bohinjci so uspešno naskakovali Triglav z juga, Mojstrančani so bili skupaj s Trentarji uspešni na severni strani. Bos je osvajal Kamniške planine, Borovci-Kranjskogorci pa so bili kralji gora med Prisojnikom, Razorjem, Škrlatico in ponosnim Špikom. Izbrali so si najlepši delež, to je svet, ki po svoji mogočnosti in pestrosti pač zasluži vse priznanje tudi najbolj razvajenega ljubitelja gora. Starega Janeza Pečarja-Bobka opazimo med njimi na prvem mestu. Vsi so bili mojstri plezanja, ki so se uspešno_uveljavljali v Vzhodnih in prav tako tudi v Zahodnih Julijcih, kjer si je Paver postavil večen spomenik v severni steni Poliškega. Špika, ko je reševal situacijo v tako imenovanem »Passo d'Ojzinger«, ki bi se moral po vsej pravici imenovati le »Prehod Pavra iz Trente«; gorskega vodnika, prvaka nad vsemi.
Vsi ti ljudje so služili svoji domovini in slovenskemu gorništvu. Pionirji so našega planinstva. Močni in trdni so bili; skoval, prekalil in izoblikoval jih je planinski svet. Rekrutirali so se iz stezosledcev in strastnih divjih lovcev. Krasila jih je velika skromnost in srčnost. Vse te lastnosti so jih usposabljale za velika in častna dejanja.
Bili so zvesti vodniki vsem »gospodom« od Willomitzerja in Hacqueta preko Franta, Čermaka in Dvorskega vse do dr. Kugyja- kralja Julijcev in dr. Tume, vseh, ki so z njihovo pomočjo nabirali sami sebi prvenstvene lovorike in kazali vsem poznejšim rodovom pot, v lepoto in koristi gorništva.
Janez Pečar-Bobek si je med njimi vsemi v stenah in na grebenih naših gora postavil trajen spomenik. Močan in trden, uklesan v večno skalo prekrasnih borovških gora. Pokazal je vedno in povsod celega moža z resničnim navdušenjem. Kot prvi je pristopil pozimi 25. decembra 1905 na Prisojnik, utrl si je prvenstveno pot skozi Prisojnikovo okno,
vodil je uspešno reševalce že leta 1900 v severno steno Škrlatice, bil je »ognjeni mož« v Križki steni.
Letošnjo jesen je začutil, da mu je potekla življenjska nit. Žalostno je zrl v svoji nemoči na ljubljene rabe. Solzne so bile oči. Gotovo so mu spomini uhajali nazaj v dni, ko je v mladostni zagnanosti kot strasten divji lovec zasledoval divjad ali ko je v življenjski dozorelosti postal kralj borovških skalnih špikov. Storilo se mu je grenko, legel je utrujen od življenja ...

Tiste prve dni letošnjega decembra so bile gore zastrte z meglami in oblaki. V gorah so vladale mečave in po grebenih je jezdil leden zimski veter.
Na večer 3. december, še preden je legel mrak na borovško vas, so skalni velikani zažareli v škrlatnih žarkih večernega sonca.
Škrlatni zublji na zasneženih robeh Prisojnika, Razorja in Škrlatic so zagoreli v pozdrav umirajočemu življenju starega Bobka. Gore so se poslavljale od človeka, ki jih je najbolj predano ljubil in so mu naklonile bogat delež.
Na stečini Gamzove Riže, spodaj na Mizicah in v Travnem brdu se je ustavila močna tropa črnih gamsov, pod Zadnjo Glavo, v Skednjih in na Prednji Glavi so zalajali srnjaki, pod Ruso pečjo in v Frdonjah ter v Lipnici so se spreleteli divji petelini - ruševci in se sproščeno dvignili visoko v Veliko Dnino. .
Tako je bilo tisti večer, ko je umiral v Kranjski gori gorski vodnik Janez Pečar-Bobek v svojem 88 letu.

Uroš Župančič
PV 1950