Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Tovarišema v spomin ...

Tribuna - študentski časopis: V torek, 9. aprila 1957., v večernih urah je odjeknila žalostna vest po Ljubljani, da sta se 8. t. m. smrtno ponesrečila v severni steni Ojstrice — mlada alpinista — Marko Dular in France Zupan.

Kot izurjena plezalca sta se napotila v Herletovo smer v omenjeni severni steni, ki pozimi še ni bila preplezana. Tako sta si hotela pridobiti izkušenj še za težje naloge pri reševanju problemov naše zimske alpinistike. Toda — žal — njuna pot v gore, so bili njuni poslednji koraki — namesto novim ciljem in doživetjem nasproti — pot v smrt. Nenadni vremenski preobrat je risal nove poteze v obličju severne stene Ojstrice, ki uporno kraljuje nad edinstveno Logarsko dolino ...

Mehko in neslišno je padal sneg po skalah, ko je dvoje bitij v steni iskalo povratka nazaj v svet... Veter tulil v robeh in raznaša naneseni sneg — daleč v dolini je topla bajta, ki ju je čakala ... Toda gora ni hotela tako! ... Nikoli ne bodo razvozlani njuni poslednji trenutki, ko se je bila borba za življenje in smrt; morda so še vedno tam gori zarjaveli klini v razzeblih razpokah, pod snegom in ledom in nihče razen njih ni videl bolečine njunih temnih ur, ko jima je rasla enkrat vera v uspeh, enkrat obup nad dejanjem — ki je jima hotelo izsesati zadnje kaplje krvi — ki sta ga morala izvršiti iz notranje potrebe. Dovršila ga nista tako kot je bilo sklenjeno v srcu, pred tovariši in samim seboj ...

Eden teh dveh je bil Marko Dular, član alpinističnega odseka PD Ljubljana matica, še ne 21 let star študent - kemije, ki je z uspehom uveljavljal svoje telesne in umske sposobnosti z isto strastjo in vnemo, s katero se je predajal študiju, se je zagnal tudi v gore. V štirih letih se je iz plahega fantiča v plezalni šoli razvil vsestransko razgledani, prekaljen alpinist. Več kot stokrat je stal na vrheh kot zmagovalec, ponovil je skoraj vse najtežje vzpone pri nas, se poizkusil na tujem — iz avstrijskih Gesause se je vrnil s tremi težkimi ponovitvami (Dachl — sev. stena). Petkrat si je kot prvi utrl pot na vrhove: od začetnih variant -v Jalovcu in Koglu je nadaljeval z novimi smermi v severni steni Planjave (Glava), Rzenika in Vel. Mojstrovke. Kljub svojim mladim letom si je pridobil lep pregled na področju našega gorskega sveta, ki ga je sistematično obdeloval in svoja doživetja tudi v lahkotnem, vedrem slogu zapisoval.
Sam pravj v svojem članku v Planinskem vestniku 1957, ki je nekaka oporoka obema žrtvama Ojstrice, tole: »... Pozabljena bodo imena ljudi, ki poskušali tod gori. Stena pa bo ostala prav taka, kot danes. — … Šel bom pod steno in kovinsko bo zazvenela stopinja. Klin ... In tedaj bo izpregovorila nema kovina o ljudeh, katerim je služila na poti v višave, k sončnim vrhovom, ki se blešče nad oblaki, o trdi in tihi, zagrizeni borbi. Oživeli bodo ljudje in dejanja ... Dva fanta zavijata vstran s poti. V steno gresta. Po kaj?«
Da, po kaj? — Kam? V neznano gorsko samoto, v sneg in led! V nenadni vremenski preobrat, v severno steno Ojstrice? ... Kdo bi zmogel takrat?...
In tako je ostal le spomin. Spomin na neugnanega, vedno nasmejanega, našega Marka. —
Osebnost Marka Dularja, resnega študenta in odličnega alpinista, tovariša in prijatelja, je bila tako velika, da bo ostala za vedno zapisana v srcih vseh, ki smo ga poznali; za ostale si je pa spomin zapisal sam — njegove stene, ki jih je kot prvi premagal še stoje in govore o njem vsem — vsem, ki hodijo v gore. Govore pa tudi o sotovarišu, posebno Ojstrica, ki je terjala tudi mlado življenje dijaka 6. razreda. gimnazije FRANCETA ZUPANA, ljubitelja gora in narave. France bil med mladimi alpinisti AO »Univerza« najvidnejša osebnost. Bil je član AO in odbora PD »Univerza« in čeprav komaj še ne 17 tet star je že pokazal vse sposobnosti za vsestransko razvitega in razgledanega alpinista, v katerega bi se bil kmalu razvil. Bil je vedno in povsod dober tovariš — v šoli in drugod, vedno vesel in ljubezniv, skromen in pogumen. Že z osmimi leti je zašel v svet gora, ki ga je kmalu nato priklenil nase, da je zašel v alpinistične vrste kot 15 let star fant. Po začetnih vzponih v Triglavu, Planjavi. Storžiču in drugod so ga videle daljne črnogorske gore Durmitoria, Magliča in Prokletii. Videle so ga tudi skoraj vse smeri v Dedcu. Koglu i. dr. Tudi zimske gore s svojo kristalno belino so ga vabile v svoj objem: tihi greben- Savinjskih Alp in strma snežna pobočja Julijcev so bili torišče njegovega zimsko-alpinističnega uveljavljanja, poleg zimskih preizkusnih taborjenj v gorah, za katere se je navduševal kot vodnik taborniške organizacije.

Življenje znanega vedno od sonca zagorelega obraza, ki mu je veter mršil orne lase, je zastalo... Usta se ne premaknejo, besede ostanejo neizgovorjene...
Tako smo s trpko bolestjo v srcih jemali slovo od tovariša z gora, vsi, ki smo ga poznali, ki smo ga imeli radi; vsi, ki smo cenili njegovo dosedanje delo, se veselili njegovega napredka in zidali nanj. Začetniški in nedovršen, kakršen je pač človek teh let, saj v svojih letih še ni mogel pokazati vsega, kar je leglo z njim v prerani grob... Tem njegovim načrtom in idealom je gorelo in živelo njegovo kratko, razgibano, polno dela in uspehov, mlado življenje. Bolečina zaradi izgube in sočutje s starši, ki sta zajela vse ob zadnjem slovesu — žrtev Ojstrice — sta pokazala, kako sta bila gorniška tovariša Marko in France vsem pri srcu in da ju bomo obranili v najglobljem spominu. Našim alpinistom pa bosta ostala v večnem spominu, ki nas bo spremljal po poteh naših gora, ko bomo zopet nasmejani, na varnem robu stene, si križem segali v roke in se spominjali dveh fantov ... Spominjali se jih bomo tedaj, ko bomo zvijali vrvi, obujali spomin in kovali nove načrte — za nove dni, novim dejanjem nasproti...
 

Tribuna: študentski časopis
Leto: 1957, letnik 7, številka 8

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti