Ponovno neobetavno vreme in vabilo na festival!
Deževna napoved je veliko slovenskih alpinistov pregnala v doline in na ljubljanske ulice, kjer sem videl in srečal veliko kolegov, a vse bolj moje generacije. Tako se sedaj sprašujem predvsem dvoje: ali ta mladi ne tečejo več za trening ali pa jih jaz ne poznam prav dobro?
Paklenica
Po novicah iz Domžal in Nove Gorice je svoje prvomajsko plezanje z enim vzponom zajel tudi Luka Krajnc (AO Celje-Matica, Iglu, Citywall). Med prazniki je Luka v Paklenici uspel preplezati smer Agricantus (8a, 200 m). Gre za smer precej konstantnih težav, ki ponuja strmo plezanje po ostrih oprimkih. Nekoliko izstopa le najtežji raztežaj. Če se ne motim je sicer smer že bila na Lukovem spisku želja, a čitno sta si bila usojena šele letos. Prvi dan se je v smer podal z Dejanom Korenom in jo naštudiral, drugič ga je v smeri spremljal lokalni junak Marko Marasović, a mu je v deževnem vremenu malo zmanjkalo v najtežjem raztežaju. V tretje je šlo vse gladko in v prvem poskusu. Varoval ga je eden izmed mlade garde primorskih alpinistov Matic Obid, ki je tako dobil vpogled v prihodnost. Luka se vsem zahvaljuje za potrpežljivo varovanje. Po plezanju v Wellsu pa seveda sledi nadaljevanje.
Tudi Gregor Malenšek in Neda Podergajs (AO Ljubljana-Matica) za praznike nista uspela zgrešiti Paklenice in nanizala kar nekaj solidnih vzponov. Najprej Jenjavo (7a+, 350 m) v Anića kuku, nato sta po podobnih začetnih težavah zmogla še Dinkota (7b, 290 m) in za zaključek še legendarno Šubaro direkt (6c+, 350 m). Kolega iz odseka Matjaž Jeran pa je z Nejcem Pozvekom na pogled preplezal smer Gaz (7b, 250 m).
BWSC - komentar
Da je nekako izpadlo tekmovanja BWSC v Paklenici je kriv predvsem splet okoliščin in delo na daljavo. Ker so sedaj rezultati že znani, sem zbral nekaj kratkih vtisov in mnenj o prireditvi. Začnimo pri puncah. Čeprav sta lanski zmagovalki Maja Apat (AK Slovenj Gradec) in Nastja Davidova (AO Ljubljana Matica) za skoraj natančno dve minuti izboljšali lanski rezultat, so se uresničile napovedi tistih, ki so že lani napovedovali, da za odlično Sunčico Hrašćanec in tokratno soplezalko Ingo Patarčić tudi to ne bo dovolj. Pri moških pa že odkar so smer prestavili iz Diagonalke v t.i. BWSC smer, prve naveze plezajo na vročem soncu, ki poleg tega rado posveti v oči, medtem ko tisti z repa štartne liste plezajo v veliko bolj udobni senci. A to je cena za lep pogled publike z ravnega parkirišča na dogajanje v steni. Tako je dosežek (beri – zmaga) Klemena in Jureta Bečana (ŠPO Tržič), ki sta se kot druga na startu soočila tudi z omenjenima pomanjkljivostima, še nekoliko večji. Kot je povedal Klemen je bilo naporno zlasti polurno čakanje na soncu, bleščanje sonca pa je tudi pripomoglo h kakšni bolj zapleteni kombinaciji od idealnih. Glede na to, da je vsaj Klemen do letos bil v smeri samo enkrat in pred tekmo oba skupaj še vsega dvakrat, imata verjetno še nekaj rezerve. O tem nekaj pove podatek, da ju je najbolj skrbela časovna zapora na drugem stojišču, pa tudi enakomeren ritem plezanja praktično ne glede na težavnost raztežaja. Nista pa hotela govoriti koliko hitreje bi šlo in naj to raje pokaže čas in dejanja, kot pa gole besede. A dejstvo je, da bo čas 21:23 Igorja Čorka in Ljubomirja Sakača težko premagati, med drugim tudi zato, ker so organizatorji uvedli malus in za vsak nevpet svedrovec pribijejo 10 sekund in s tem vsaj delno zaščitili rekord. Kot je Klemen izjavil: 'Trenutna forma ni slaba, sistem tekmovanja sva osvojila - tudi s pomočjo sotekmovalcev, ostane nama le še, da samo smer bolj naštudirava.' Podobno je o vročini potarnal tudi Matjaž Dušič, ki je s soplezalcem Markom Bebrom (oba AO Kozjak) že drugo leto zapored popravi osebni rekord za pet (5) minut. Če se še enkrat tako popravita bosta, po letošnjih rezultatih, lahko celo zmagovalca! Zelo dobro za sicer večno zelo perspektivnega Matjaža in mladega Marka, ki sta oba pohvalila zlasti tekočo organizacijo tekmovanja. Da pa slab dan lahko marsikaj pokvari sta skusila Boštjan Potočnik in Gorazd Hren (lani tretja), ki sta zaradi slabšega počutja, za skoraj štiri minute zaostala za lanskim rezultatom.
Festival
Evo, sedaj ga ponovno imamo – že 4. festival gorniškega filma Domžale. Včeraj se je začel med drugim s predavanjem Luke Lindiča (AO Celje-Matica) o njegovem pogledu na alpinizem in njegovih brez velikih besed velikih dejanjih. Kot vedno je Silvo tudi letos iz zaprašenih polic uspel izvleči nekaj starih filmov, ki so med ležanjem v arhivih postali dokumenti nekega časa. Na njihovi prenovljeni strani (za tiste ki tam niste bili od lani) je pregleden spored dogajanja. Zaradi številnih novic, ki so ob pomoči Maje in Mojce preplavile večino slovenskih medijev, o festivalu letos ne sme biti veliko neznank, a naj vas drage alpiniste, poleg predavanja Luke spomnim še na dve, ki bi morali biti na listi 'obvezno ta teden' slehernega. Prvo bo v četrtek predaval Leo Houlding, ki bi moral biti zanimiv tudi za širši krog športnih plezalcev in alpinistov, še zlasti pa za kar nekaj tistih, ki se zadnja leta ukvarjajo s padalstvom, zlasti z BASE skoki. Rolando Garibotti pa predstavlja drugi pol alpinizma, ki se dogaja na področju, kjer se je najbolj proslavil, patagonske stene s poudarkom na njegovih prvenstvenih vzponih. Osebno pa se mi zdi, da sredinega programa s filmom o Donu Whillansu ne smete zamuditi vsi tisti, ki bi radi o alpinizmu (iz)vedeli kaj več. Don je najprej pomikal meje mogočega v peščenjakih in klifih Wellesa, kasneje pa opravil izjemne vzpone in prve pristope v Patagoniji.
Da ne zgrešim še nekaj malega napovedi. Pod informacij lahko podrobno preberete o prihajajočem in seveda že tradicionalnem CCCTju, ki se bo dogajal ta konec tedna v soboto, 15.05., v glavnem v Topli in Črni na Koroškem. Vabljeni vsi, saj je dogajanje res primerno za vse generacije in sloge plezanja.
Srečno!
Peter Mežnar