»Wie anders ist das Besteigen der Alpen geworden!«

Pobuden spis znanega pisca! »Eden najboljših in najdrznejših planincev«, .tako imenujejo Nemci svojega Eugena Guido Lammer-ja. Mi in vsi, ki se zanimamo za planinsko slovstvo, ga poznamo po njegovi knjigi »Jungborn«, s katero se je namah postavil na čelo najmlajših, ki jim je ostal do najnovejše dobe voditelj in vzor. Eug. Guido Lammer je ime, ki ima najboljši zvok. Mož dejanja in peresa. Kot samohodec je izvršil vzpone, ki še danes spadajo med najtežje podvige, kar so jih kdaj izvedli planinci v gorah. Kot pisatelj je mojster sloga in zadivlja prav tako z močjo svojega jezika kakor s kleno vsebino svojih spisov. Zadnje čase pa se o njem ni mnogo slišalo. Stopil je v ozadje, toda ni ostal pasiven. Iz svojega zatišja je bistro opazoval vse pojave v planinstvu; presenetljivo - kakor vselej - je stopil sedaj na plan s serijo člankov, ki jih je objavil v znanem tedniku »Allgemeine Bergsteiger-Zeitung«; prerešetal in presejal je razvoj alpinizma izza časov, ko je stal sam na čelu najsmelejših, pa prav do današnje dobe. Kritično je razčlenil vse okoliščine, terenske in tehnične novosti ter duševno usmerjenje alpinistov, sploh momente, ki so povzročili, da se je v zadnjih 50 letih v gorah »vse, prav vse spremenilo«.
»Spremenila se je predvsem narava naših gora; dalje pa so nekatere neznatne tehnične novosti notranje in zunanje popolnoma preobrazile hojo po gorah; in končno je človek sam na nezaslišan način z neusmiljenimi posegi predrugačil in poplitvil gorsko naravo.« Tako je dispozicijo svojega spisa označil »stari godrnjač«, kakor se pisatelj sam imenuje.
Ledeniki ginejo, ledene stene Alp daleko niso več one silne, strnjene gmote ledu, kakor so nekdaj bile. Gore se staralo . .. Sredi osemdesetih let preteklega stoletja je bil n. pr. Lyskamm od severa en sam snežen talar in vrsta ledenih kataraktov je visela ob steni nizdol. Danes je stena napol kopna, skalovje gleda skozi ledeni oklep; skoro brez nevarnosti stopa planinec po razvaljenem skalovitem grebenu.
Še večje spremembe, nego v naravi sami, so nastopile v tehniki planinstva. Naravnost revolucijo so povzročile Eckensteinove dereze, s katerimi more planinec zmagati do 60° nagnjena ledena pobočja, ne da bi mu bilo treba sekati stopinje. V Lammerjevih časih so morali alpinisti sekati na tisoče stopinj navzgor stopaje in - kar je bilo še težje in opasneje - često tudi navzdol grede! Dereze so v takih strminah vzpone ne le olajšale, temveč tudi - skrajšale. Te novosti dovajajo Lammerja do zaključka, da so novodobne dereze skupno z lahkimi prenosnimi, proti vetru in moči varujočimi šotori šele omogočile največje planinske podvige v Himalaji, Karakoramu itd. Vendar je uporaba derez in Zdarskega šotora športno popolnoma dostojna (fair), celo lepša kakor naporno sekanje stopinj in nevarno taborjenje pod milim nebom. - Smuči so olajšale zimske vzpone v gorah; hkrati pa je z zimsko turistiko stopila v ospredje nevarnost plazov, ki je prav za prav nikdar ni moči popolnoma izločiti. Izvršil pa se je nič manjši prevrat v plezanju v skalah. Tu so povzročili spremembe plezalniki in v še večji meri klini. Toda Lammer ni zadovoljen s tem razvojem, češ, ker se je zabijanje klinov in kovaštvo (odnosno kleparstvo) v skalah razšopirilo tako, da predstavlja samostojen šport, ki ga je treba ločiti od planinstva. - »Tudi prejšnji plezalci so uporabljali tu in tam, prav poredkoma, kakšen klin ali kavelj (n. pr. Purtscheller), a služil jim je kot rešilno sredstvo v veliki sili (kakor zdravniku morfij ali kokain); naraščaj pa jih zlorablja kot opojno sredstvo in jih hoče imeti vedno več.«
Ali ni blizu skušnjava, da se porabljajo taki jekleni predmeti tudi za stopinje in prijeme? Tako si prvi plezalec zabija celo lestvo v potrpežljivo skalo! Goram to ni nič novega: že mnogo desetletij »varujejo« planinska društva neštevilne gore in plezalne dostope z železnimi klini, da pridejo nezmožni gori tam, kjer jim odpovesta sposobnost in pogum; vedno so bili plezalci in prijatelji prirode ogorčeni nad tem početjem. Dandanes pa ravno športni plezalci s svojim ravnanjem upravičujejo one nemarne posege v vzvišeno gorsko naravo, in to v času, ko so se nasprotno planinska društva jela sramovati takega odkrivanja gora. Kmalu bodo torej vitezi pete in šeste stopinje edini, ki nabadajo naše najponosnejše alpske stene z železom kakor zajčjo pečenko.
Kakšen napredek!?

Lammer v teh in sledečih izvajanjih krepko polemizuje z Domenikom Rudatisom, znanim avtorjem knjige »Skrajnosti v steni« (Lammer ga imenuje »duševnega kolovodjo vseh klinasov« Nagelfrizen).Vsi ti razni »potegi« in druge tehnične novosti, ki so omogočile vzpone preko sten, katerim starejši plezalci niso mogli. do živega, ker so zametavali taka sredstva, so v očeh starega mojstra nedopustna in nedostojna sredstva; saj se z njimi ustvarja klavrna iluzija zmage nad objektivno nepristopnimi stenami. - Zato mu je vsak ognjegasec na zložljivi lestvi, vsak krovec na slemenu nebotičnika bolj izpostavljen nego dobro zavarovani junaki šeste stopnje ...
Krepke besede krepke ga moža! Lammer primerja delo in položaj plezalca nekdaj in danes. Včasih je bil plezalec popolnoma navezan na svoje znanje in svojo moralno moč. Ravnotežje samo na sebi mu je povzročalo silne napore. Takrat ni šlo za zmago nad skalo; plezalne spretnosti niso bile glavno: zmagovala je krepka volja, neupogljivi značaj nad temnimi silami, nad strahopetnostjo, mehkobo in lenobo, nad brezdelnim oklevanjem, nad pomilovanjem sebe samega, nad zlagano moralo kot krinko strahopetnosti. Danes: Kaj doživlja junak kladiva? Danes, ko je plezalec zavarovan s klinom in s karabinerjem, je težnost, glavna nasprotnica plezalca, izločena. Kje ostane nevarnost? Saj je s klinom in z vrvjo skoro popolnoma odstranjena iz občutka in zavesti plezalca. Na eni strani to ni nič drugega ko mirno delujoč rokodelec, ki ga v naslednjem trenutku potegne tovariš kakor vrečo moke preko odločilnega mesta. Kaj stori on pri tem? To, kar stori - vreča. Nič. Kaj občuti? To, kar bi občutila vreča: »Dospela bom v višino in nič se mi ni treba truditi za to!« Vse številne odločilne težkoče pri vzponu šeste stopinje obvladajo torej udeleženci, tako prvi kakor njegovi nasledniki, s pasivnim vnebohodom, s tehniko žerjava. Na ta način je torej klinarski šport iztrebil dvojno plemenitost vodečega plezalca: Najprvo je njegovi duši odvzel nevarnost in vzvišeno borbo z lastnimi slabostmi, nato pa mu je na vseh tistih mestih, kjer so bili zabiti klini, prihranil telesno in duševno zmagovanje skalovja ter ga je ponižal na kos prtljage, ki jo mukoma vlečejo navzgor. To je prokletstvo klinov!«
In dalje: »Tako plitek je ta rod, da mu zadostuje goli uspeh; nič se ne meni za to, kako ga je dosegel: Sami se goljufajo kakor mali otroci, ko si domišljujejo, da so v resnici premagali severno steno Velike Zinne, jugovzhodno steno Fleischbanke, severozapadno steno Civette itd., dočim je njihovo delo bilo ena samo neprekinjena vrsta samih škripčevih potegov... Moji ljubi mladi planinci! Globoko občutim vašo tragično usodo, da ste bili prepozno rojeni, da so Vam drugi odvzeli vse, prav vse, kar se je dalo v Alpah odkriti s poštenimi sredstvi. Toda mar ne čutite, da beg v laž, v prazno samoprevaro ni izhod, da se vsled vaših klinarskih spretnosti vedno bolj oddaljujete od narave, da duševno obubožujete? Pravi pristni krasni duh odkrivalcev in pobornikov, dobra stara planinska miselnost pa živi dalje in cvete na Kavkazu, na neskončnih gorskih planotah notranje Azije, Južne Amerike, Kanade, Alaske ter Srednje Afrike. Tam, zlasti v Himalaji, raste na tisoče titanskih nalog, ki streme v neskončnost. Tam izginejo same od sebe otroške norčije »pete stopnje, gornja meja« ali »šeste stopnje, sredina« - spričo neznanske, strahotne enotnosti v ledeni prirodi. - Bolje je, da se odpoveste planinskim turam, kakor da uganjate nevredne komedije z našimi krasnimi gorami in nabadate njihove stene s tujimi jim sulicami.«
Tako obračunava Lammer z današnjimi plezalskimi matadorji. Ali ni značilno, da tako ogorčeno obsoja moderne praktike »klinavsov« mož, ki je v razvoju alpinizma zastopil vedno skrajno levo smer, mož, ki mu ni bila nobena stena prenevarna, nobeno vreme prehudo, noben napor prevelik? Ali je samo naključje, da se njegovo mnenje in njegovi nazori presenetljivo krijejo z besedami in izjavami švicarskih, angleških, da, tudi italijanskih resnih in uglednih planincev?
Ali ni nekaj gnilega v deželi alpinski ?

Lammer pa z zgoraj navedenimi ugotovitvami, očitki in napadi še ni povedal vsega, kar ima na srcu. Nadalje se obregne ob umetna pota, ki so jih planinska društva napravila na težko dostopne gore, s klini, z vrvmi in žicami. Kot primere navaja severno steno Montaža, greben Mittelegi na Eiger-ju in Dent de Geant. Stalne železne stopinje in prehodne lestve klinov, ki jih zabijajo »klinavsi«, so Lammerju enako nedostopna in zavrgljiva sredstva za olajšanje težkih vzponov. - Prav tako hud je na markacije, ki ne samo neharmonično motijo skladnost in lepoto gorske pustinje, temveč vzgajajo turista k nesamostojnosti in izločajo vsako duševno delo med vzponom. In koče? Včasih, pred 60-70 Leti so bile koče zasilna zavetišča, ki so ležala globoko doli na planinah in so nudila zasilno prenočišče in zavetje pred neurjem in mrazom. »Ljudje so hodili v gore, kjer so iskali onega drugega življenja, ki jim ni bilo dano v dolini. Hoteli so se čutiti proste in daleč od vse navlake civilizacije; hoteli so se potopiti v priprostost in prvobitnost. Polagoma pa so začela planinska društva zidati v planinah cele hotele, cele naselbine, kjer se nudijo turistu mehke postelje, električna razsvetljava, centralna kurjava in izbrani kulinarični užitki. Kje je ostala divjina gora? (vprašuje Lammer). Gore in vrhovi so postali priveski koč, vsake 2-3 ure daleč stoji planinski hotel in iz njega vodi zavarovana steza, po kateri se v 2 urah povzpneš na vrh, ki je včasih veljal kot težek in nevaren. Turisti pa kar »požirajo« vrhove - deset, dvajset vrhov v kratkem tednu: le množina, število kaj zaleže: srce in zakladnica spomina pa ostaneta prazna. Polna jim je knjiga tur, polna praznih imen! Včasih pa je žarel mukoma priborjeni vrh v pozno starost kot nepozabno doživetje.«
Lammer je znan nasprotnik vsakega dela planinskih organizacij v gorah; po njegovem bi se morale podreti vse koče, izbrisati vse markacije: gorska narava naj bi ostala nedotaknjena v vsej svoji prvobitni lepoti in divjini. Človek, ki gre v gore, naj prenočuje v šotoru, naj se hrani s prinesenimi jestvinarni, poskusi se naj z vsemi silami gora; v borbi ž njimi si jekleni in kuj značaj in voljo ter krepi svoje telo. Tak je ideal Lammerjeve predstave o gorah in o življenju v njih. Današnje stanje mu je daleč od te predstave: koče, domovi in ljudje kvarijo podobo gora; planinci prinašajo v gore svoje malenkostne nečimrnosti in izvajajo na njih svoje plitve športne podvige, šušmarijo kot kovači in kleparji po gorskih stenah in povzdigujejo svoje škripčevo pretegovanje v deveto nebo.
»Mnogi samošportniki gredo malomarno mimo vseh virov veselja; govor kamenitih plasti in dolinskih oblik, tihih gorskih cvetlic ali planinskih živali udarja tuje na njihovo topo uho. Dočim so tovariši moje mladosti z utripajočim srcem čitali pripovedovanje velikih planincev in mojstrov in zlasti častili njihove vodnike kot junake, se nova mladina briga le za vodiče in pičle popise vzponov, ki jih dobe pri novejših športnih plezalcih; pri tem pa komaj vedo, da je v zadnjih desetletjih vzklilo dragoceno planinsko slovstvo, polno vznešenih misli in bogatega čustvovanja. Plezalec naj se zlasti pazi, da ne pade v idiotizem mnogih drugih športov; kajti od nekdaj je bil njegov ponos, da je njegovo početje krepko z asidrano v duševnost in v smislu za lepoto.« Na osnovi teh izvajanj prihaja Lammer do zaključka, da se je vse temeljito
spremenilo v gorah in da so vzponi postali vseskozi lažji in manj nevarni. »Današnje planinstvo kaže neutajljiva znamenja propada, pred v sem tako zvano plezanje po klinih. Kdor pazljivo sledi besedam Rudatisa, spozna prav jasno: da je celokupno športno plezalstvo v Alpah danes v zagati. Vsak tako zvani napredek je le samo prevara. Isto pa čutijo že dolgo vsi misleči prijateji gora ... Prvi klin, ki je bil zabit kot pripomoček za vz pon, je bilo prvo zna men je propada ... Spričo plemenite borbe za daljnje vrhunce sveta učinkujejo ti kovači in žerjavski tehničarji kakor Nestrojeva burka »klin in lift« poleg »Hamleta« ali »Antigone« ...
Naše početje je naravi bolj in bolj tuje, naše doživljanje borno in prazno, naše stremljenje plehko: Obožujemo čisto zunanje uspehe, ne da bi zastavili vse svoje moči; ves promet planinstva nam ne dela veselja. Vedno je le človek kriv; najprej planinec sam s svojimi nespametnimi željami, nato društva, končno poslovni ljudje. Pa ta krivda je samo ena in vedno enaka: Človek »izboljšuje« togo, strahotno visokogorsko pustinjo in jo »olepšuje« za svoje kratkovidne svrhe z neprirodnimi dodatki.
In zaključek? »Jaz pa verujem trdno v dremajočo plemenitost v dušah večine ljudi. Vsem duševno slepim bi rad odprl oči: Poglejte vi vsi, ki so vas spodaj v nižavah zasužnjili stroji: tam gori je Bog zgradil kraljestvo svobode, neskončno pribežališče, gorsko pustinjo od Dunajskega gozda do Primorskih Alp; vse to je vaša last. Prirodne sile domujejo tam, zdaj igraje in božaje, zdaj divje hrumeč, kakor hočejo ali morajo. Svojevrstna lepota vlada tam gori, liki divje ledene dobe, pretresljivi za dušo, ki ni več slepa. Tam spodaj stokate pod jarmom smotrnega dela, tu gori pa se vse roga smotrom; neskončne sile se razsipajo: Hrumeče nevihte, visoki slapovi, tisočeri plazovi in milijarde konjskih sil, podirajoči se stolpi, plohe in bliski. Taka je narava, tako hoče Bog! V malo urah lahko vstopite v kraljestvo nesmotrnosti, kjer sprostite svojo dušo. Spodaj hira vaše srce v tesnobi ulic in sob, vaše mišljenje in čutenje postaja ozko ko vaši pogledi. Povzpnite se na višave in očistite se v brezkončnosti od tesnogrudnosti in malodušnosti!«
»In tam se bodo jeli iz dna duše sramovati vsi, ki so se drznili, s svojimi smešnimi deli posiljevati čudovito božjo prirodo gora. Vedno več ljudi – tako upam - bo govorilo: »Mi bedaki smo le sebe opeharili, ki smo hoteli opehariti gore, jemajoč jim divjino in brezpotje, odljudnost, nevarnosti in strahote. Kajti s tem smo iztrgali iz svojih src vse spoštovanje in oni občutek vznesenosti, ki je bil tako bridek in sladak: Najprvo nas je pritisnil k tlom in nas je razkrojil v nič; nato pa nas je dvignil, ker je čisto naš e to čustvo, ker je naše bistvo z vsem vznešenim sorodno, da: eno«! - -

V drobni brošuri, ki ima komaj 78 strani, je stari planinec Lammer nanizal toliko resnic in toliko tehtnih opazovanj in močnih misli, da to drobno knjižico lahko prištevamo med najvažnejše publikacije alpinske literature v zadnjih letih. Lammer je tu sebi in nam vsem temeljito izprašal vest. Povedal je marsikaj, kar že mnogi dolgo čutijo, česar niso mogli ali niso hoteli izraziti. Lammerjeva knjiga se tiče močno, prav močno tudi slovenskega alpinizma. Tudi pri nas zasledimo lahko prav vse hibe in slabosti, ki jih biča »stari godrnjač«. Upajmo, da bo svarilna beseda te krepke in poštene planinske osebnosti padla tudi pri nas - kakor je gotovo tudi drugod - na rodovitna tla. Čitajte jo vsi! Pikra je Lammerjeva beseda, žgoča njegova ironija, a zlat je njegov namen. Idealist je Lammer in optimist; žalostno bi bilo, če bi ostalo njegovo svarilo klic vpijočega v puščavi.

Dr. Arnošt Brilej
PV 1938