Gorniška potepanja: Okolica je, predvsem zaradi slapov, zelo slikovita.
Vodel in Grmuč
Dolgo se že nismo slišali, kajne? Sprašujete, kako se imam? Z eno besedo – fajn. Večinoma se igram, preživljam čas v naravi, naučila pa sem se tudi že sama odstraniti ovojnino s Planinskega vestnika, ki ga prinese poštar. Listanje mi pa gre že precej časa dobro od rok.
Ta teden je zame deloven. Ati si je zaželel malo dopusta in me poprosil, ali bi lahko opisala enega izmed naših prijetnih pomladanskih izletov. Izbrala sem takšnega, ki je bolj 
malo znan, vendar ponuja obilo naravnih znamenitosti, žal pa tudi precej žalostnih spominov na prvo svetovno vojno. Vodel (1053 m), Grmuč (1196 m), Mrzli vrh (1360 m) in Visoč vrh (1482 m) so sredogorski vrhovi (prvi je bolj rama) v Krnski skupini. Vsi po vrsti so imenitni razgledniki. Z Vodela je pogled na Tolmin zelo »avionski«. Čeprav njihove višine niso nič posebnega, so to iz dna Soške doline spoštovanja vredni vzponi. Večinoma poti niso markirane, vendar s pomočjo zemljevida in vodnikov večjih težav ne bi smelo biti. Tokrat se bomo iz vasi Gabrje mimo slapov Sopotnice odpravili na Vodel in Grmuč. Nekaj časa bomo hodili po gozdni cesti in kolovozu, večinoma pa po prijetni neoznačeni stezi. Med sestopom se bomo za nekaj časa priključili označeni poti z Mrzlega vrha.
Začnemo v vasi Gabrje pri vojaški kapeli z italijanskim napisom »torneranno« (vrnitev). Zgrajena je bila po koncu prve svetovne vojne in je bila del vojaškega pokopališča italijanskih vojakov, padlih na soškem bojišču. Pokopališče je bilo v tridesetih letih prejšnjega stoletja opuščeno, kapela pa 
obnovljena pred dobrim desetletjem. Od nje se sprehodimo proti mlinu. Do najvišjega slapu Sopotnice imamo dve možnosti. Lahko že pred mlinom zavijemo desno in se po stezici čez travnik povzpnemo v gozd. Potka nas višje povede v levo. Strmina je kar huda, a kmalu prispemo na zložnejšo in širšo pot. Do slapov moramo kratko sestopiti proti levi. Druga pot se proti slapovom odcepi za mlinom (na smerokazu piše Grofova voda). Tudi tod smo čez travnik kmalu v gozdu, kjer se obrnemo desno in mimo nižjih slapov dosežemo najvišjega. Pot naprej je težko opisati. Gozdnih cest, kolovozov in potk, s katerimi skrajšamo kakšen ovinek, je precej. Treba je pač navzgor, splošna smer pa je severovzhod. Z nekaj sreče se bomo znašli na markirani poti (bolj kolovozu) na Mrzli vrh.
Pri razcepu poti na prej omenjeni hrib in Vodel (na smerokazu piše Vodil vrh) gremo desno in po zložnem kolovozu skozi gozd dosežemo pašnik, kjer se, vsaj 
tako piše, koze pasejo celo leto, zato prosim vse, da za sabo skrbno zaprejo vsa vrata. Markacij od razcepa naprej ni (vsaj mi jih nismo videli), zato se moramo znajti po svoje. Čez pašnik gremo navzgor, kjer ujamemo potko, ki nas skozi gozd pripelje na razgledni Vodel. Na travnatem vrhu je dovolj prostora, da se lahko tudi najmlajši učimo svojih prvih korakov …
Po širokem slemenu nadaljujemo proti Grmuču in Mrzlemu vrhu. Pogled nam uhaja na Krn z njegovimi podaniki in na gore nad zatrepom Tolminke, z 
Bogatinom, Mahavčkom in Tolminskim Kukom v glavni vlogi. Globoko spodaj vidimo Javorco, na nasprotni strani pa se nad dolino sonči vas Čadrg. Sčasoma stopimo na kolovoz, Grmuč pa dosežemo po lepi grebenski potki. Z njega sestopimo na sedlo, kjer je planina Školj. Če je še dovolj časa in volje, se lahko povzpnemo tudi na Mrzli vrh, sicer pa v zahodni smeri začnemo sestopati. Kmalu pridemo do osrednjega spomenika avstro-ogrskega vojaškega pokopališča, ki je na desni strani, malo stran od poti v dolino. Na informativni tabli lahko preberemo:
»Mrzli vrh je bil v času soške fronte 1915 – 1917 najbolj krvavo bojišče v Zgornjem Posočju. Italijanska vojska je v začetnih ofenzivah leta 1915 na vsak način želela zavzeti ta strateško pomemben vrh v Zgornjem Posočju. Napadi so bili neuspešni in so na obeh straneh terjali veliko žrtev. Avstro-ogrski vojski je uspelo ohraniti vrh v svojih rokah do konca bojev ob Soči. Mrzli vrh je bil posejan z manjšimi vojaškimi pokopališči; tu jih je bilo kar 15. Med njimi je bilo tudi pokopališče pripadnikov avstro-ogrskega II. bataljona 18. pehotnega polka sredi katerega je stal danes obnovljen spomenik
z 
napisno ploščo: 'Nihče nima večje ljubezni, kot je ta, da dá svoje življenje za svoje prijatelje. Svojim padlim herojem. Zgrajeno v septembru 1916. II. bataljon 18. pehotnega polka.' Obnovo je po obstoječi fotografski dokumentaciji v letih 2007 in 2008 v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine in Ustanovo Fundacija Poti miru v Posočju« izvedlo Društvo Peski 1915 – 1917 iz Tolmina. Repliko napisne plošče je prispevalo društvo KVH 18IR Hradec Králové iz Češke.«
Pod spomenikom se kmalu priključimo poti, ki pripelje z Mrzlega vrha. Steza je očitno zelo priljubljena med turnimi kolesarji, saj je bolj zvožena kot uhojena. No, mi nismo videli nikogar, smo se pa spodaj potrudili še do izvira Grofove vode. Ni nam bilo žal. Okolica je, predvsem zaradi slapov, zelo slikovita, pa tudi za žejne hodce je z dvema kanglicama zelo dobro poskrbljeno.
Tako, tole je približni opis enega od naših potepanj. Kakšno napako mi boste, vsaj upam, dobrohotno oprostili. Majhna sem še in vse si res težko zapomnim. Za zdaj se nič ne pritožujem, saj mi še ni treba hoditi. Čisto potiho lahko dodam, da mi tudi to z majhno pomočjo že kar dobro gre, a dokler ne bo res treba ... Pssst. Prosim, ne povejte naprej!
Uh, priprava Gorniških potepanj je precej bolj utrujajoče opravilo kot pohajanje naokoli, zato naj to v bodoče kar ati dela. Jaz se grem rajši igrat. Obljubim pa, da mu bom še kdaj priskočila na pomoč.
Lepo se imejte!
Julija