Polet - Gregor Šket: Chamonix, svetovna prestolnica alpinizma in logična izbira za podeljevanje zlatih cepinov, največje alpinistične nagrade.
Za prestolnice velja splošno prepričanje, da imajo milijone prebivalcev, se bahajo z vplivom na smer vrtenja našega planeta, še šopirijo s kulturnozgodovinskimi spomeniki ... A so tudi kraji, ki so, ne glede na svojo velikost, pravi velikani. Tako so tudi vasice, ki so v določenih pogledih metropole. Predvsem pa so kraji, ki se sploh ne ozirajo na geopolitično razdelitev in pripadnost svoji državi. Chamonix ima le dobrih deset tisoč prebivalcev, a vsebuje vse to. Pravnoformalno sicer pripada Franciji, a v njem se v resnici skriva ves svet, natančneje ves alpinistični svet. Pravijo mu tudi svetovna prestolnica alpinizma in smučanja, Mark Twain ga je opisal kot glavno mesto skupine športov, ki jim je dodal pridevnik ubijalski. Chamonix je pravzaprav sinonim za vse oblike športnih aktivnosti v naravi. Alpinisti ga imajo za idealno kombinacijo skale in ledu. Turistom sapo jemlje gondola, ki se vzpenja na Aiguille du Midi, in smučanje po Vallée Blanche. Lahko bi mu rekli tudi Legoland, kjer se igrajo večni otroci. Gnezdi na nadmorski višini tisoč metrov, a okoli njega se razprostira streha Evrope s številnimi štiritisočaki na čelu z masivom Mont Blanc in istoimenskim najvišjim vrhom stare celine, ki se dviga do nadmorske višine 4810 metrov. Scena je mednarodna, celo Francozi, ki nimajo veliko skupnega s poliglotstvom, svoj ça va brez pomislekov spremenijo v how do you do.
Morda ta naklonjenost do Angležev izhaja iz osemnajstega stoletja, ko je William Windham na svoji večletni turneji po kontinentalni Evropi obiskal tudi Chamonix. Windham je takrat nekaj časa preživel v Ženevi, kjer se je včlanil v britanski krog, imenovan The Common Room. Junija 1741 je z Richardom Pocockom obiskal dolino pod Mont Blancom. Njun obisk imajo v Chamonixu za začetek tamkajšnjega turizma. Prav Angleža sta ledenik, ki teče mimo Montenversa, do katerega se že od leta 1909 vzpenja zobata gorska železnica, poimenovala Mer de Glace, kar bi po naše pomenilo morje ledu.
Dobro desetletje kasneje je v Chamonix prišel Horace-Bénédict de Saussure, švicarski plemič, fizik, botanik, geolog in raziskovalec Alp, ki ga imajo za očeta alpinizma. Saussure je leta 1760 razpisal nagrado za prvega, ki bo osvojil vrh Mont Blanca. Sam je neuspešno poskušal leta 1785. Naslednje leto pa je uspelo gorskima vodnikoma Jacquesu Balmatu in Michelu Paccardu. Saussure je na vrh z Balmatovo pomočjo stopil leta 1787. Osvojitev najvišjega vrha Evrope je zanimanje za Chamonix povečala do neslutenih razsežnosti. Leta 1821 so tamkajšnji gorski vodniki ustanovili združenje Compagnie des Guides de Chamonix, ki je imelo do konca devetnajstega stoletja tako rekoč monopol nad vzponi na okoliške vrhove. Šele leta 1892 jim je ta privilegij odvzelo posredovanje francoske vlade. Od takrat je bilo za vodenje po savojskih Alpah treba pridobiti posebna dovoljenja, ki jih je izdajal Alpine Club de France. Leta 1916 so mestni veljaki uspešno lobirali v Parizu, da so imenu Chamonix dodali še Mont Blanc, saj so se zavedali, da bo to še pripomoglo k njihovi prepoznavnosti v svetu. Čez osem let so prav v Chamonixu organizirali prve zimske olimpijske igre. V šestdesetih letih pa so se načrtno odpovedali večini kmetijskih dejavnosti in povečali turistične zmogljivosti. Kljub vsemu je Chamonixu uspelo ohraniti večino starodavnega šarma in značaja. Mestece nima tako rekoč nič skupnega s francoskimi zimsko-smučarskimi središči, v sklopu katerih so zrasli številni ultramoderni kompleksi, ki kvarijo alpski okolje in gorski mir. Zasluga za to gre predvsem temu, da je Chamonix, kljub temu da se lahko pohvali s kar šestimi različnimi smučarskimi območji, ostal alpinistični kraj. Smučarji, ki prihajajo tja, pa niso klasični turisti, temveč predvsem takšni, ki jih zanima turno in freeride smučanje.
Zlati cepini
Seveda se zdi povsem samoumevno, da so v Chamonixu našle domovanje najbolj prestižne alpinistične nagrade, ki so jim nadeli ime Les Piolets d'Or (po naše zlati cepini). Ideja o nagrajevanju največjih alpinističnih dosežkov preteklega leta se je v začetku devetdesetih porodila uredniku francoske alpinistične revije Montagnes Guyu Chaumereuilu in Jeanu Claudu Marmieru, predsedniku Groupe de Haute Montagne (GHM).
Že takoj na začetku je vidna vloga pripadla tudi slovenskemu alpinizmu. Že prvo leto sta zlata cepina za vzpon na Kančendzengo dobila Andrej Štremfelj in Marko Prezelj. Leta 1996 sta bila za novo smer v vzhodni steni Ama Dablama nagrajena Tomaž Humar in Vanja Furlan, leta 2006 pa Marko Prezelj in Boris Lorenčič za vzpon na Čomolhari. Istega leta je bil uveden tudi zlati cepin občinstva, ki ga je dobil Pavle Kozjek. Le Prezelj in Rus Valerij Babanov pa sta edina doslej, ki se lahko pohvalita z dvema cepinoma.
Hkrati so bili cepini deležni tudi številnih kritik. Predvsem zaradi težav pri poenotenju ocenjevanja slogov in različnih interpretacij alpinizma. Leta 2005 je Ian Parnell prvi umaknil svojo nominacijo. Leta 2006 so njegovemu zgledu sledili še Alessandro Beltrami, Ronaldo Garibotti in Ermanno Salvaterra. Že leta 1998 je soustanovitelj nagrade Jean Claude Marmier zapustil žirijo, rekoč, da je bila njena odločitev čisti polom. V določenih primerih so bile pod vprašaj postavljene celo etične vrednote, ki so temelj alpinizma. Če kje, potem v alpinizmu šteje brezmejno zaupanje. In to je bilo zaradi lažnih dosežkov nekaterih s slavo zaslepljenih posameznikov omajano. Številni alpinisti so v zvezi z zlatimi cepini zaznavali čedalje večji vpliv posameznih pokroviteljev, ki so večinoma prihajali iz vrst proizvajalcev alpinistične opreme. Tovrstna »komercializacija« je vplivala na sestavo žirij in tudi na izbor nagrajencev. Vse je doseglo vrhunec predlani, ko je bila podelitev nagrad zaradi vseh nesoglasij in težav celo odpovedana. Lani so vse postavili na novo in se začeli vračati h koreninam. Organizatorji namreč soglasno poudarjajo, da je prišel čas, ko se mora alpinizem v etičnem smislu spet vrniti k svojemu bistvu. Da morajo veljavo spet pridobiti vrednote, kot so tovarištvo, solidarnost, poštenost. V športnem smislu pa se mora osvoboditi najrazličnejših stereotipov in neobremenjeno iskati novo in izvirno. Morda so prav z mislijo, da v alpinizmu ni zmagovalcev, kot jih poznamo v drugih športih, cepine podelili kar trem izmed šestih nominiranih odprav.
Slovenski alpinizem, ki je v preteklih dveh letih izgubil Pavleta Kozjeka in Tomaža Humarja, dva nekdanja nagrajenca, predvsem pa dva velikana svetovnega slovesa, letos ni bil nagrajen z novimi nominacijami. Vseeno je bil deležen posebnega priznanja in časti, saj so organizatorji vlogo predsednika žirije namenili Andreju Štremflju. »Če bi mi pred nekaj desetletji, ko sem prvič prišel v Chamonix in ko smo na črno taborili za pokopališčem in so nas preganjali žandarji, nekdo dejal, da bom nekega dne predsedoval žiriji zlatih cepinov, bi se mu verjetno samo zasmejal. Svojo funkcijo razumem kot veliko priznanje in čast, hkrati pa se mi zdi, kot da se je sklenil neki pomemben krog,« je svojo predstavitev začel Štremfelj. Tokrat so mu v žiriji družbo delale tri predstavnice nežnejšega spola: Japonka Kei Taniguči, lanska nagrajenka in sploh prva ženska dobitnica zlatega cepina, Rusinja Ana Piunova, alpinistka, novinarka in fotografinja ter ruska dopisnica ameriških revij American Alpine Journal in Alpinist, in Britanka Lindsay Griffin, alpinistka, zgodovinarka in novinarka. Poleg njih sta bila žiranta tudi Avstrijec Robert Schauer, himalajec iz Gradca, kjer je leta 1988 ustanovil mednarodno priznani festival gorniškega filma, in španski alpinist Jordi Corominas. V ožji izbor so uvrstili pet nominacij, med katerimi so tokrat prevladovale odprave iz bivše Sovjetske zveze. Pri izboru so ocenjevali eleganco, izvirnost, kreativnost, inovativnost, domišljijo, samostojnost, tehniko, objektivno nevarnost, ekonomično uporabo pripomočkov, odnos do okolja, etičnost in spoštovanje prihodnjih generacij alpinistov. Konklave, kot žirija imenuje soboto pred večerno razglasitvijo nagrajencev, letos niso bile pretirano dolgotrajne. Podobno kot lani so člani žirije ugotovili, da tudi letos ne bo enega samega zmagovalnega vzpona. Strinjali so se, da izstopata vzpona po severni strani zahodnega satelita kitajskega Xueliana (6422 m), ki so ga opravili Škot Bruce Normand ter Američana Jed Brown in Kyle Dempster, in vzpon na nepalski Čo Ojo (8201 m), ki je uspel Kazahstancema Denisu Urubku in Borisu Dedešku. Ameriško-škotska naveza je za vzpon po tehnično zelo zahtevni severni steni Xueliana potrebovala pet dni, svojo smer pa so poimenovali The Great White Jade Heist. Kazahstanca pa sta se štiri dni spopadala z 2600 metrov visoko jugovzhodno steno Čo Ojuja. Urubko je s tem vzponom postal petnajsti človek, ki je osvojil vseh štirinajst osemtisočakov, in deveti, ki mu je ta podvig uspel brez dodatnega kisika. Za uresničitev tega cilja je potreboval devet let.
Čeprav zlatim cepinom pravijo alpinistični oskarji, v resnici nimajo in nočejo imeti nič z glamurjem. Še najbolj bleščeča je dvorana hotela in kongresnega središča Majestic. Vse drugo precej bolj spominja na improviziran red, ki vlada v naravi, kjer se na prvi pogled vse zdi neurejeno, ampak v resnici le tam vse deluje po zelo jasnih pravilih. Podelitev zlatih cepinov je spontan in sproščen dogodek, ob katerem se na koncu zdi, da so pravzaprav vsi zmagovalci, predvsem pa da ni poražencev ...
Besedilo in foto Gregor Šket