Delo, 02.02.06 - Alenka Puhar: Ljuban Mušič, farmacevt, izumitelj, športnik
Ljuban Mušič, farmacevt, izumitelj, športnik
Mož z neštetimi darovi in vrlinami
Odlikoval se je v številnih športnih disciplinah – Ustanovil je Lekov znanstvenorazvojni oddelek in sodeloval pri nastanku vsaj ducata novih zdravil
V predsobi stojijo trije pari smuči, za smuk in za tek. Njihov lastnik si je skoraj do zadnjega obljubljal, da si jih bo že še nataknil in odsmučal v belino. Toda 1. januarja je odšel v Narnio. Ljuban Mušič, magister farmacije, ki ima zasluge za kakšen ducat novih zdravil, in eden najbolj vsestranskih slovenskih športnikov je po nekaj letih bolehanja omagal, star 93 let.
Mušiči sodijo med tiste družine, ki jih je zaznamovala velika vojna, pozneje znana kot prva svetovna. Oče, ki je bil nadučitelj blizu Gorice, je moral v vojsko, malo pozneje, ko je v vojno vstopila tudi Italija, pa se je začela evakuacija civilistov s tega območja. Iz lepe krajine, pokrite z vinogradi in sadovnjaki, je namreč nastala fronta. V velikem demografskem potresu – prvem, a ne zadnjem v 20. stoletju – ki je spodmaknil Primorce, je bilo preseljenih blizu sto tisoč ljudi. Mimi Mušič, ki je bila tudi učiteljica, je z dvema fantkoma (Zoran je bil rojen leta 1909, Ljuban pa 1912) preživela vojni čas po raznih štajerskih vaseh, najdlje blizu Velenja. V glavnem v hudi revščini.
Življenje se je izboljšalo po vojni, kajti v nasprotju z mnogimi se je Anton Mušič vrnil in kmalu dobil tudi službo – v Grebinju na Koroškem sta se z ženo spet lotila poučevanja. Vendar je bil čas zaostren in tesnoben, ker so vojno nadomestili narodnostni, psihološki, propagandni konflikti. Ljubanu, ki je z mamo hodil po koroških vaseh in z veseljem trgal s plotov avstrijske plebiscitne plakate, se je zarezalo v spomin moreče vzdušje, ki so ga sem in tja prekinjali posebni žvižgi. Kadar se je na cesti pojavil Slovenec, se je oglasil predirljiv in posmehljiv žvižg. Ta jagerska navada pa se je uravnotežila z marsičem lepim in koristnim. Med drugim so se vsi naučili smučati, saj je bila mama Maistrova kurirka in zaveznica, na svoje poti je pogosto vzela fanta s sabo, v tistih časih in krajih pa so bile smuči najboljše prevozno sredstvo.
Slavo so mu prinesli športni dosežki
Podobno je bilo čez čas, ko so bili Mušiči – po plebiscitu, ki je deželo onstran Karavank dodelil Avstriji – pregnani v Jugoslavijo in so zaživeli v Mariboru ali njegovi okolici. Kadar je Ljuban zamudil jutranji vlak, je tekel domov po smuči in se na njih pripeljal do klasične gimnazije. Ne s šolo ne s športom ni imel težav, slavo pa so mu prinesli športni dosežki. V tem pogledu sta bila oba Mušičeva fanta zgledna; telovadba pri Sokolu, taborjenje in izleti z gozdovniki in za nameček preskusi čisto vseh športov, kar si jih je mogoče misliti. Zoran je imel najrajši hojo po hribih, za drugo se ni mogel ogreti, pa tudi nič vidnega doseči, medtem ko je Ljuban hitro postajal bleščeč športnik.
Še preden je čisto odrasel, je obvladal osnove vseh športnih panog, kot mladenič pa se je odlikoval (in to je mogoče dokazati s pohvalnimi članki) v plavanju, odbojki, lahki atletiki, streljanju, kolesarstvu, planinarjenju in plezanju ter smučanju – od alpskih disciplin do skokov in teka. Skoraj deset let je bil član državne smučarske reprezentance. Bil je izvrsten kolesar, na smučeh pa je bil kos tudi takim podvigom, kot je spust s Triglava. Osvojil je spoštovanja vredno število pokalov in plaket. Kot bi mu ne zadoščali, se je v drugi polovici življenja lotil še potapljanja.
Z medicine na farmacijo
Ljuban Mušič si je želel postati zdravnik – sanjal je o pediatriji – in se je tudi vpisal na medicinsko fakulteto v Ljubljani. A to je bil zelo drag študij in kmalu je bilo jasno, da starši ne bodo zmogli. Tedaj je študiral že Zoran, ki je v Zagrebu hodil na Akademijo likovne umetnosti. Fanta sta bila vzgojena pod geslom, da se brez muje še čevelj ne obuje in da sta dolžna prispevati po svojih močeh (začelo se je z nabiranjem užitnih rastlin in nastavljanjem pasti za zajce), a takemu bremenu nista bila kos. Ljuban je presedlal v Zagreb na farmacijo. Nekaj malega je zaslužil s tem, da je pozimi poučeval smučanje, poleti pa nadomeščal dopustujoče farmacevte. Leta 1937 je to postal tudi sam.
Bil je imeniten farmacevt. Bohinčeva lekarna (na Rimski cesti v Ljubljani) je slovela tudi zaradi njega in njegove kreme za otroške ritke. Kako nežna je, je v živo spoznaval, ko je po poroki z Milado Pertot dobil hčer. Po vojni je bil v Trstu šef lekarne vojne bolnišnice, ki jo je nato preselil v Ljubljano, delal je v Istri in Kopru, potem pa pristal v tovarni Lek. Tam se je zelo izkazal in leta 1952 dobil nagrado 6.000 din za »uvajanje novih proizvodov, za stalni trud, za pridobitev stikov z različnimi forumi za izvedbo in prodajo teh produktov, velike iniciativnosti in dela na problemih podjetja, često izven rednega delovnega časa«. Dokument žal ne pove, kaj vse so bili novi proizvodi; zelo znan Mušičev izdelek je ulter, ki je blažil bolečine v želodcu, o nekaterih se govori, da se pod nekoliko prirejenimi imeni prodajajo še danes. Vsekakor je ustanovil znanstvenorazvojni oddelek Leka, potem pa odšel v velika mednarodna podjetja, kjer se je ukvarjal z medicinskoinformativnim delom.
Delavnost in rodoljubnost
Vse življenje je kazal nekaj tistih odlik, ki so bile značilne za begunsko/preseljenske Primorce: bili so nadpovprečno delavni in rodoljubni, v mnogih prizadevanjih dosti uspešnejši kot »kontinentalci« ali »Kranjci«, obdarjeni pa tudi z nekaj več estetskega čuta. Marsikateri kraj, zlasti Maribor, so v kratkem močno spremenili.
Ko bi Ljuban in Zoran Mušič še malo potegnila svojo navzočnost med nami, bi se danes lahko srečala v Mali galeriji v Ljubljani na odprtju priložnostne razstave petih Zoranovih gvašev. Ljuban bi imel le nekaj korakov od stanovanja, ki se mu ni odpovedal, ker je iz njega videl kamniške planine, Zoran bi imel nekaj korakov od hotela, kjer so imeli dovolj dolgo posteljo in če se je le dalo, sobo z razgledom na iste planine. Zdaj nam preostane le, da jima zaploskamo in absentia.
Alenka Puhar
