Delo, 01.02.06 Mateja Gruden: Najlepše? Mogoče res, vendar kdaj drugič... Čevlji me začno mučiti...
Delo, 01.02.06, TRIP
Prvič na turni smuki
Najlepše? Mogoče res, vendar kdaj drugič
Iz doline Tamarja proti Kotovemu sedlu – Čevlji me začno mučiti že po prvih korakih – Kako naprej, da ne bo šlo vznak? – Bolečina močnejša od volje
»Turna smuka je najlepše, kar je mogoče pozimi početi v hribih,« zadovoljno razpreda Igor Zlodej, medtem ko jo na smučeh ubirava proti zatrepu pobeljene doline Tamarja. »Stik z naravo je tako prvinski, še zlasti če se podaš kam, kamor zaidejo le redki,« doda. Tega dne bi moral biti – pod zasneženimi julijskimi vršaci (Mala in Velika Mojstrovka sta se bočili na levi, Jalovec na sredi, na desni je valovil greben do Zadnje Ponce) sva bila skorajda sama.
Vse je pripravljeno za prvi turnosmučarski preizkus: osnovna oprema (smuči, vezi, čevlji, psi in srenači, smučarske dereze) je nared za uporabo; pohodne palice so podaljšane, v nahrbtniku in na njem je vsa druga potrebna oprema (med drugim še pohodne dereze in cepin za morebiti strmejše pobočje, kot bi ga zmogli srenači).
Igor ima za sabo 15 let turne smuke, v »dobrih« zimah od 40 do 50 dni, v »izjemnih« pa tudi 70 na leto; v gorah, zlasti v Julijcih, je domač vse leto (je tudi član Gorske reševalne službe Slovenije), a zima mu je s turno smuko najljubša. Tega dne pa je predvsem – učitelj.
Odpravljava se na 2134 metrov visoko Kotovo sedlo, preval pod za nekaj sto metrov višjim Jalovcem; Kotovo sedlo je eno od dveh najbolj priljubljenih ciljev turnih smučarjev nad Tamarjem. »Nanj in na Jalovčev ozebnik se najpogosteje odpravljajo. Ob koncih tedna jih je ogromno,« pove oskrbnica v domu v Tamarju; doda še, da je gneča v dolini ob sobotah in nedeljah neznosna (poleg turnih smučarjev se vanjo zgrnejo še ledni plezalci, tekači na smučeh in sprehajalci), »med tednom pa je mir«.
Čevljarji vse pokvarijo
Res je bil. Od začetka doline, kjer sva pustila avtomobila, do konca poti sva gluho tišino rezala le midva. Res je, kar pravi Igor, da sneg pod smučmi ne ječi toliko kot pod čevlji in da na splošno ne »ropota«. Kreneva po široki steptani sprehajalni poti, ki se sčasoma zapre v gozd. Nad ošiljenimi vrhovi zasneženih iglavcev se odkrivajo razbrazdana siva ostenja; mogočna in navpična oklepajo dolino kot podkev.
»Ne dviguj nog, smučke je treba vleči za sabo, podobno kot pri teku na smučeh,« me poduči Igor, ko opazi, kako topotam po tleh; lažje in manj utrudljivo je, doda. Da smuči ne drsijo preveč naprej (in predvsem nazaj), skrbijo psi, trakovi, prilepljeni na spodnjo stran. Dokler hodiva po blago razgibani poti z zložnimi vzponi, še nekako gre, čeprav potihoma že razmišljam, da bi bilo zgolj s pohodnimi čevlji, brez smuči, brez dodatne teže, lažje (udobneje).
»Kako me ujezijo "čevljarji"!« se razhudi Igor, ko zapustiva steptano pot in mimo doma stopiva na ozko gozdno stezo, ki so jo deloma utrli turni smučarji, deloma pa uhodili pohodniki, »čevljarji«. Za sabo so pustili globoke luknje in grčasto pot. »S smučmi je precej lažje hoditi po gladkem ali po smučinah!« S smučmi se namreč v sneg še zdaleč ne udira tako globoko kot s čevlji. Menda je predvsem načeta pot kriva (tako me vsaj tolaži Igor), da povsem izgubim ritem hoje: okorno se prestavljam, ponekod izgubim občutek za ravnotežje in se obotavljam na mestu kot marioneta, sploh pred vsakim za spoznanje strmejšim »skokom«; tedaj ne vem, ali bo šlo naprej ali vznak. Upam, da bo bolje, ko se bo mogoče dvigniti nad luknjasto stezo na brezhibno belino ali vsaj v smučine v njej. Pa ni.
In kar je najhuje: to sploh ni najhuje.
Bolečina zmaga
Že od začetka hoje me malce nad gležnjem stiskajo čevlji – sposojeni ... »Hm, čevlji se morajo kar se da dobro prilegati nogi. Sicer je lahko konec veselja,« se namršči Igor, ko se mu potožim. No, samo tako mimogrede navržem o tegobi, da ne izpadem reva že po prvih korakih. Morebiti sem jih preveč zatisnila? Malce popustim vezalke in zaponke. Pa ne pomaga prav nič. V nogi skeli čedalje bolj.
(Že) po dobri poldrugi uri hoje sklenem odnehati. Ozrem se po belini za sabo; pobočje se zdi s te perspektive bolj upognjeno, kot se je zdelo med vzponom, se pravi, da se bo mogoče vsaj malce tudi spustiti s smučmi. Resda je turna smuka predvsem hribovska tura in ne smučanje, a vendarle se mi zdi prvi turnosmučarski poskus vsaj malce celovitejši s spustom s smučmi. (Zatesnjeni čevlji med spustom ne bi smeli povzročati toliko preglavic kot med vzponom, meni Igor.)
Medtem ko se trudim sprijazniti s kilavim skorajšnjim koncem prvih »šolskih« ur, Igor odhiti naprej, do roba vznožja hriba, od koder vodi pot na Kotovo sedlo (menda je od tod do vrha še poldruga ura hoje), in se povzdigne za nekaj deset metrov, da bo vsaj nekajkrat povijugal po strmejšem terenu.
»Ni najbolje,« me pozdravi, ko se čez slabe pol ure vrne. »Ponekod je sneg sprijet, drugod je pršič. Do sedla pa bi se lahko skorajda zagotovo vzpela s smučmi, ker sneg ni pomrznjen,« presodi. S smuči odlepim pse, zatisnem vezi in čevlje ter upam na prijeten spust, ki bi vsaj za spoznanje zmanjšal razočaranje in povrnil športno samozavest. Zaman. Sneg je na vrhu pomrznjen v skorjo (ta dan je bil sicer eden iz niza ledenih v prejšnjem tednu), a ni dovolj trda, da bi zdržala pritisk; tako se med spustom nenehno udira v prhek sneg pod njo.
Turnosmučarski spust zagotovo ni »šminkiranje«, eleganca v gibanju (bistveno) ne pripomore k zadovoljstvu ob koncu ture, pa vendarle bi bil občutek malce boljši, če bi vsaj dvakrat zavijugala s smučmi, namesto zgolj drsela po pobočju ali drvela naravnost, skozi pršič ali bolj utrjen, kompakten sneg.
Potem morebiti ne bi čakala, da si vendarle snamem čevlje in smuči – dan bi mi bil morda prekratek. Kaj pa vem, mogoče preskoči iskrica kdaj drugič, predvsem v udobnejših čevljih? Pokimam (si): vsega so bili krivi čevlji!
Mateja Gruden
Jutri pa še zadnji, tretji članek (o osnovni opremi) na temu
turno smučanje iste avtorice.