Delo, Gostujoče pero - Barbara Šega Čeh: Razprave o predlogu zakona o Triglavskem narodnem parku so se iztekle. Razočaranje je bilo prepoznavno na treh straneh. ...

... Užaljena nejevolja na strani predstavljavcev in sestavljavcev zakona, ki se otepajo kritike in odgovornosti, brezkompromisna zavrnitev zakona civilnih varuhov narave – ki praviloma ne prebivajo v narodnem parku – ter upravičena skrb avtohtonih prebivalcev narodnega parka za lastni obstoj. Bilanca pretekle pozornosti države do doline v zgornjem toku Soče pa je taka: letos obiskuje štirirazredno podružnično šolo v Soči šest otrok, prihodnje leto se veselijo enega prvošolčka.

Država je v novem zakonu za voznika, ki po avtocesti pelje v napačno smer – bodisi zaradi pijanosti ali celo zaradi stave – predvidela kazen 1200 evrov, če pa jadralca z balonom ali zmajem veter zanese v Triglavski narodni park (TNP), naj bi po novem odštel 10.000 evrov kazni. To je jasen dokaz, kako pomembna se zdi državi zaščita človeških življenj v primerjavi z nekimi zanemarljivimi doskoki v naravo. Še bolj zgovoren pa je v predlogu zakona odnos države do preživetja ljudi na našem zahodnem obmejnem območju. V doslej veljavnem zakonu je bilo omejitev 18, v novem jih je okrog 55, predvidene kazni za morebitne kršitve pa znašajo od 5000 do vrtoglavih 25.000 evrov.

Seveda je skrb države za naravo nadvse hvalevredna, a zavarovati bi bilo treba oboje – naravo in človeka, ki z njo živi. Naj za primerjavo spomnim na veljavne evropske predpise, priporočila in primere dobre prakse na podobnih območjih drugod po Evropi.

Dobri primeri zaščite narave – in ljudi
● Priporočila o smiselnih usmeritvah na gorskem področju (Norderggio 2004; vir: CIPRA):
– usmerjanje poljedelstva v pridelavo kakovostnih izdelkov in ohranjanje tal;
– zavedanje o vrednosti gorskih gozdov;
– dvig gorskega turizma na višjo raven;
– zmanjševanje učinka gora kot ovire;
– razvijanje storitev in omrežij na gorskih območjih na ravni urbanih naselij;
– podpiranje trajnostnega razvoja.

● Upravljanje zaščitenih območij (Bavarska; vir: CIPRA):

Projekti na teh področjih z odpiranjem novih delovnih mest prispevajo hkrati k političnim ciljem in ohranjanju zaščitenih območij.

Vlaganje države v podeželski razvoj na manj razvitih območjih na področju Alp (Avstrija; vir: CIPRA):

V Avstriji je med letoma 2000 in 2006 potekal poseben program, ki se je nanašal na regionalne kooperacijske povezave, zaščitena območja, prostočasne dejavnosti, turizem in mobilnost ljudi, ki se vozijo v šolo ali službo, nove oblike odločanja … in še marsikaj. Za ta projekt je Avstrija namenila 6,9 milijarde evrov. Črpala jih je iz Evropske unije (!).

Manj razvita avstrijska območja so od tega visokega zneska, ki presega evropsko povprečje, dobila 1791 milijonov evrov kompenzacij in bonitet, za varovanje gozdov pa je bilo namenjenih 149 milijonov evrov. Evropska skupnost je na podlagi mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (EESO) pod naslovom Kako zagotoviti boljše vključevanje regij, prizadetih zaradi stalnih naravnih ovir in strukturnih problemov sprejela že vrsto priporočil, ki jih je jeseni leta 2005 potrdil tudi evropski parlament. Posebno poglavje je namenjeno gorskim regijam, naslednje pa težavam zaradi nizke gostote prebivalstva.

»Ohranitev okoljske dediščine ne sme biti statičen ali reakcionaren ukrep, ki si prizadeva spremeniti regije s trajnimi ovirami v ‘indijanske rezervate’. Nasprotno, to mora biti aktiven in dinamičen ukrep, ki si zlasti prizadeva spodbujati trajnostni razvoj, potreben za ohranitev domačega prebivalstva v domačem prostoru, in zagotoviti kakovost njegovega življenjskega okolja.«

»Študija v zvezi z globalizacijskim procesom svari pred tremi tveganji: težnjo, da bi iz gorskih območij naredili ‘odprt muzej’ (naravne/kulturne rezervate in rekreativna območja), težnjo, da bi spodbudili gospodarsko rast brez uporabe načela trajnosti, in težnjo k zanemarjanju.«

In še najzanimivejše dognanje tega uglednega odbora: »Na splošno je vzrok za nezadostnost javnih storitev na teh ozemljih na kvantitativni in kvalitativni ravni odsotnost kritične mase.«

»EESO tako kot evropski parlament meni, da mora revizija konkurenčne politike Skupnosti omogočiti krepitev učinka regionalnih pomoči za regije s stalnimi geografskimi ovirami in zagotovitev vzdrževanja kakovostnih javnih storitev.« (Uradni list EU, 8. september 2005)

Pri nas: razvojne možnosti na psu
Razlika med dosedanjo neuspešno slovensko prakso in evropskimi, ki v narodnih parkih rojevajo dobre sadove, je očitna. O novih delovnih mestih v zgornjem delu Soške doline, cestnih povezavah, komunalni in komunikacijski infrastrukturi ter vzdrževanju kakovostnih javnih storitev na ravni urbanih naselij ali evropskih primerljivih območij ne bi izgubljali besed, prav tako ne o kompenzacijah in bonitetah. Pridelke na revni zemlji neovirano uničuje divjad, tudi umetno naseljena in nenavadna za te kraje. Ker ni dovoljen odstrel bolnih živali, je na stotine gamsov in kozorogov v mukah poginilo od garij, in to na vodozbirnem območju. Ovce so se nalezle jelenjih uši.

Razvojne možnosti so torej na psu. Le »kritična masa« se je na srečo nekoliko prebudila. Narave pač ni mogoče ohraniti samo s kaznimi ali všečnimi besedami o razvojnih možnostih v nezavezujočih zakonskih preambulah in obrazložitvah. Eden od sestavljavcev zakona prizna: »Res je, zagotovila o ustreznih razvojnih sredstvih danes nihče ne more dati. Žal se tudi državni resorji, ki bi jih morali zagotavljati, zelo težko poenotijo.« No, prav zato imajo ljudje neuresničenih obljub očitno dovolj. Je to težko razumeti?

Tudi vodstvo TNP, ki bi se moralo obnašati kot občutljiv svetovalec in skrbnik parka, ne pa kot njegov fevdalni posestnik, v zadnjih treh desetletjih ni bilo do vsakogar enako rigorozno. Nekateri stalni prebivalci v parku ne smejo odstraniti niti večjega kamna sredi travnika ali senožeti, ki jim je v napoto pri košnji. V predlogu zakona je zapovedana ročna košnja, prepovedani so traktorji. Ljudje naj torej ovcam vozijo travo na lesenih vozičkih, hkrati pa poslušajo hrumenje motoristov skozi dolino? Težko razumljivo – brez vsakršnih zakonsko zagotovljenih kompenzacij, zlasti ob tem, da nekateri že odobreni milijoni državne popotresne pomoči, na primer za cestno infrastrukturo, nikoli niso dosegli svojega namenskega cilja.

Neprimerne strešne kritine ali prenapihnjeni gabariti so v najstrožjem območju parka včasih dovoljeni, ampak samo nekaterim posameznikom, največkrat nedomačinom, ki so bili tudi najspretnejši pri pridobivanju popotresne pomoči, kolikor je ni izpuhtelo v daljno ali kakšno bližnjo Nigerijo. Brezmejna individualna hvaležnost zapoveduje molk. Prav tako se nekdanje vodstvo TNP ljudem ni prikupilo s prepovedjo poti na Zagreben. Prostovoljci Turističnega društva Soča - Lepena so do trudoma obnovljenih spominskih znamenj 1. svetovne vojne, ki jih spoštuje vsa Evropa, znesli na hrbtih skoraj tono materiala, pri obnovi pa sta sodelovala tako Fundacija Poti miru v Posočju kot Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Nova Gorica. A po mnenju vodstva TNP bi obiskovalci teh spomenikov utegnili prestrašiti koconoge čuke – čeprav dve tretjini poti poteka po goličavi.

Najbolj nezaslišano pa je, da obiskovalci spominskih znamenj zaradi prepovedi TNP lahko uporabljajo le tuji, italijanski zemljevid, dostopen celo na spletu, kjer je nekdanja pot jasno vrisana. Prebivalcem parka je TNP pred leti tudi prepovedal saditi »neavtohtono cvetje« ob hišah (naj torej sadijo Bakkerjeve planike in encijan?), ko pa jim divjad uniči pridelek, se ne upajo pritoževati, ker je s tem preveč sitnosti.

Pred nekaj leti je pred očmi domačinov iz zgornjega konca Lepene v ameriško Narnijo na tovornjakih odromalo na desetine najlepših in najvišjih smrek – za filmsko kuliso. To je ključna razlika med pravljico in tisto resničnostjo, v kateri je gorjanski človek kljub razvitemu občutku za sonaravni razvoj, ki ga je podedoval že od svojih prednikov, edino živo bitje v TNP, ki je izrazito deprivilegirano.

Prihodnost: »brainstorming« in srnje mleko
Žal slovenska država ob vseh priporočilih EU, ki opozarjajo na smiselnost ekonomske in socialne kohezije, pozablja tudi na to, da je TNP na primorski strani del občutljivega slovenskega obmejnega območja, ki še ni povsem prebolelo niti minulih vojnih grozot prejšnjega stoletja, kaj šele naravnih ujm, kakršne prebivalstvo Zgornjega Posočja prizadevajo v zadnjih desetletjih. Zato bi bil skrajni čas, da vsaj novo vodstvo TNP prebivalce upošteva kot enakovredne sogovornike, predvsem pa, da bi se hkrati z naravo in našo skrbjo zanjo prebudili tudi pozornost in skrb matične države za obstoj prebivalstva na obmejnem parkovnem območju.

Ljudje si želijo takšne zaščite, kakršne so deležne druge redke vrste živih bitij. Človek, globalno gledano, sicer ni izumirajoča vrsta, čeprav se s svojim uničevalnim odnosom do narave zelo trudi, da bi jo pogubil s seboj vred. Tudi ptice in žuželke niso zaščitene kar vse po vrsti. Zavarovane so zlasti tiste redke vrste živih bitij, od katerih je vsaka zase nenadomestljiva. Čudno je, kako nihče ne pomisli, da bi bilo treba zavarovati gorjanskega človeka, hkrati z vso njegovo obilico znanja o sožitju z naravo, o preživetju v nenaklonjenih okoliščinah, z njegovim dragocenim zgodovinskim spominom vred, ki sega rodove nazaj, z njegovo žlahtno kulturno in etnološko dediščino.

Prebivalci po skoraj treh neučinkovitih desetletjih to pričakujejo tako od novega vodstva TNP kot od poslancev državnega zbora. V nasprotnem primeru lahko na tem koncu kar pozabimo na čompe, skuto in kislo mleko – razen če ne bodo obiskovalci gora med brainstormingom najetih gorskih vodnikov in izključno pod njihovim pokroviteljstvom – kot to zahtevajo civilni naravovarstveniki – po goščavju in zaraslih senožetih lovili in molzli srn in košut. Navodila za sirjenje pa bodo gotovo našli na svetovnem spletu.

Barbara Šega Čeh
Soča, Ljubljana