Janez Pikon: Zasluži si pisanje, ki je poslanstvo zaključila v juliju, leta 1973 (1878 - 1973, torej polnih 95 let), v tem času je zamenjala devet lastnikov, so žago dokončno zaprli, udarec strele je zanetil močan požar in obrat je v celoti pogorel. 
Prvo žago v Soteski je zgradil KID leta 1878. Poslovno poročilo KID-a za leto 1880 navaja, da je znašala novogradnja dveh polnojarmenikov v Soteski in enega skladišča za oglje v Podkoritu, 17442 goldinarjev. Prvotno sta bili na tem mestu dve venecijanki z lesenima vodnima kolesoma, ki sta letno razžagali okoli 600 m³ hlodovine. Prvič so obrat povečali leta 1898. Vgradili so preprosto Jonvalovo turbino z močjo 50 KM in prvi polnojarmenik. Leta 1910 so žago razširili in posodobili. Vgradili so še drugo, sodobnejšo Francisovo turbino z močjo 80 KM in montirali še drugi polnojarmenik, ter vodno kolo za pogon generatorja za električno razsvetljavo.
Krožne žage in drugi manjši stroji so bili starejših tipov. Prvotni vodni žagi so demontirali. Stavba je bila lesena in dolga 52 m. Zanimiv je bil transport nažaganih desk od ponojarmenikov do skladišča. Potekal je s pomočjo visečih vozičkov na tirnicah, ki so bile pritrjene na stebrih, zabitih v tla. Voziček je imel dve tekalni kolesi, ki sta bili medsebojno povezani s ploščatima železnima prečnikoma, na katerih sta bili pritrjeni dve obešali. Vsako je imelo po dve prečni kljuki, na katere so nalagali nažagane deske, plohe in tramove. Vozičke so ročno porivali od žage do skladišča in nazaj.
Ob žagi so postavili brunarico za prebivanje žagarja. Dolga je bila 11,7 m in široka 8 m. V pritličju so bili trije prostori, velika veža in dve ogrevalni sobi, na podstrehi pa je bila še ena soba, namenjena gozdarju.
Do žage v Soteski so hlodovino plavili po Savi Bohinjki z vseh treh žičnic, ki so bile neposredno ob reki. Leta 1906 so dogradili železniško progo Jesenice - Gorica, vendar je že leta 1900 cesarsko-kraljevi gozdni in državno posestni upravitelj Pirker pri reviziji trase proge zaradi žičnic in žage uspel izposlovati postajališče v Soteski, namesto na Bohinjski Beli, kot so najprej načrtovali. Od glavne postaje so speljali kratek industrijski tir do žage in tako omogočili bistveno krajši manipulacijski čas lesne mase, kar je lesnemu zaledju bohinjskih planot na široko odprlo vrata v svet.
Žagarski obrat je pogosto menjal lastnike. Do leta 1895 je bil v KID-ovi lasti, potem pa v lasti verskega sklada, ki ga je takoj oddal v najem firmi Piussi iz Udin. Med letoma 1910 in 1912 ga je najela firma Schwarz z Dunaja, v letih 1912 in 1913 firma Galjanšek iz Gorice, leta 1914 pa ponovno firma Piussi. Med prvo svetovno vojno je žago upravljala Avstro-Ogrska vojska.
Žaga v Soteski je bila ponovno obnovljena po drugi svetovni vojni v letih 1945 - 1946, ter opremljena z dvema polnojarmenikoma. Kapaciteta žage je znašala 10000 m³ hlodovine. Za pogon sta služili dve vodni turbini jakosti 120 KM. Kasneje, v juliju 1955 so žago prenovili v proizvodnjo lesne moke, ki je neprekinjeno obratovala do julija 1973.
Takratno Lesno industrijsko podjetje LIP v Bohinju in na Bledu je omogočilo, da je žaga v Soteski nadaljevala svoje poslanstvo do julija, leta 1973 (od leta 1878 do leta 1973, torej polnih 95 let), v tem obdobju je zamenjala devet lastnikov, so žago dokončno zaprli, kajti udarec strele je zanetil močan požar, kljub takojšnjem ukrepanju takratnih gasilcev iz Bohinja in Bleda je tovarna za izdelavo lesne moke, pogorela.
Dandanašnji, manjša elektrarna obratuje na mestu bivše žage iz devetnajstega stoletja.
Vir: Vladimir Vilman, Lambert von Pantz in delavstvo KID
Janez Pikon