Janez Pikon: Frišarske peči in fužinske kovačnice tudi v Stari Fužini je oživela vsa dolina do Lesc z najbližjo železniško postajo. Po gozdovih je pela sekira, oglarji so pripravljali kope, vse je hitelo na delo, vozniki so vozili oglje do peči in rudo v plavž na Bistrici. 
Spomini nepodpisanega delavca iz Stare Fužine v Bohinju so zanimiv zapis oziroma sproščeno pričevanje neznanega delavca, ki je 58 let delal pri KID-u, rodil se je leta 1869 v Stari Fužini pri Bohinjskem jezeru. »Ob strugi potoka Mostnice, ki teče skozi Staro Fužino (Staro Kladvo - Staro kladivo), sta stali dve f'žnarski kovačnici in težki kladivi, ki sta obdelovali gmote surovega železa in peli železarskemu Bohinju pesem dela, tradicije in boljšega obstanka. Ta pesem me je mnogokrat zvabila v kovačnico, kjer je delal moj oče. Hotel sem izvedeti kaj dela in kako si zasluži naš vsakdanji kruh. Po cele ure sem posedal pri njem in si na tihem želel časa, ko bom tudi jaz začel delati in bom postal železar. Ta moja želja se je kmalu izpolnila. Kot 11-letni deček sem bil 22. januarja 1880 sprejet na delo v eni izmed omenjenih kovačnic. Dodeljen sem bil kot pomožni delavec pri enem izmed omenjenih kladiv. Izdelovali smo različno oblikovano železo, okroglo, kvadratasto in ploščato, predvsem podvozja in razne druge železne izdelke, ter naprave za poljedelsko delo.
Peči smo kurili z ogljem. V peči smo vlagali grodelj in staro železo, ki smo ga morali stalno preobračati z železnimi drogovi in sicer toliko časa, da se je napravila gmota težkega okoli 100 kg. Imenovali smo jo lupa. Za napravo ene lupe in iz nje gotovo število cagljev smo potrebovali približno dve uri. Za vzdrževanje dobrega ognja nam je služil meh na vodni pogon. Vse železo se je obdelalo in oblikovalo pod kladivom. Vse izdelke smo vezali v svežnje in nanj udarili znake zaščitne znamke, »Zois,« »Ullrich« in znak ptice. Te znake smo udarjali na vezi pod kladivom Bohinju.«
Delovni čas je trajal 12 ur, menjavali pa smo se ob polnoči in opoldan. Ob 11 uri zvečer je šel najmlajši po vasi in klical delavce, ki so morali nastopiti delo ob polnoči. Delala sva skupaj z očetom in spominjam se, kako se je mnogokrat jezil, ko je bilo potrebno izvršiti kako naročilo za železarno v Kropi. Izdelovala sva tako imenovane cajne za žeblje. To delo je bilo zelo zamudno, ker se je moralo železo pod kladivom po vsej dolžini nasekati v razdalji dolžine žeblja. Oče je bil plačan za kilogram, zaradi zamudnega dela pri izdelavi polizdelkov za Kropo je zaslužil dosti manj. Za 100 kg idealnega železa je zaslužil 50 krajcarjev. Sveženj je vseboval 20 komadov, če je vseboval nad 20 komadov pa je prejel 60 krajcarjev. Moj zaslužek je znašal prvo leto 32 krajcarjev na dnino, drugo leto 42 in tretje leto 55 krajcarjev na dnino. Življenjske potrebščine niso bile predrage. Če se prav spominjam si dobil za 1 krajcar 1 kg krompirja, za 40 krajcarjev 1 kg masti in za 32 krajcarjev 1 kg mesa.
Z našimi izdelki so bili odjemalci popolnoma zadovoljni, tako glede pravočasnosti izdelave kot kakovosti. Ob priliki obiska v Stari Fužini (Staro Kladvo) nas je pohvalil sam generalni direktor g. Luckmann in obratovodja ing. Böckl. Kot delovodja je bil takrat nameščen Janez Bevc. Poleg dveh frišarskih peči v Stari Fužini sta se nahajali dve peči tudi na Pozabljenem pri Bohinjski Bistrici. Tam sem delal samo nekaj dni, ko sem nadomeščal obolelega delavca. Na Bohinjski Bistrici se je nahajala visoka peč. Rudo so kopali na Rudnem polju pod Triglavom, od koder so jo dovažali na Bohinjsko Bistrico z volovskimi in konjskimi vpregami. Tu izdelani grodelj so nadalje predelovali na Pozabljenem in v Stari Fužini. Staro železo so dovažali vozniki iz Lesc. Vse te dolge vožnje so vedno izkoristili v obe smeri. Vsa cesta od Lesc do Bohinjske Bistrice in še dalje do Stare Fužine in potov do oglarskih kop, ter Rudnega polja je bila vedno polna voz in veselih voznikov. Lep je bil pogled na to vedno živo cesto, lepi so bili časi, ko si poslušal prijetne oglarske, rudarske in posebno melodične furmanske pesmi. Na Bohinjski Bistrici se je nahajala tudi požarna bramba, ter godba na pihala, kar je bilo za tiste čase posebno privlačno za vse Bohinjce.
Veliko zaslug gre našemu vrlemu generalnemu direktorju Notu, ki vozi naše podjetje že dolga leta in večkrat skozi težke, naravnost usodne čase. Vedno nam je stal ob strani in nam zlasti v težkih dneh prejšnje svetovne vojne pomagal s preskrbo živil, kurivom in povišanjem plače. Sploh je polagal vedno veliko važnost na socialne razmere delavstva.
Usoda pa ni bila naklonjena tej za vso bohinjsko kotlino življenjsko važni železarski industriji. Železarna na Bohinjski Bistrici je pogorela 7. oktobra 1890. Ogenj je nastal v kovačnici od koder se je hitro razvil na vsa ostala tovarniška poslopja in jih do tal uničil. Ognjeni zublji so uničili železarno, nam pa zaslužek in kruh. Kdaj se je začelo železarstvo v Bohinju ne vem, končalo pa se je s tem požarom.
Da bi tovarno postavili na novo, nismo upali že zaradi oddaljenosti od železnice, kajti prevoz je bil že občutno drag. Na srečo nas vodstvo KID-a ni pustilo dolgo brez dela. Vse se je preselilo na Jesenice, kjer so bili dani boljši pogoji za razvoj železarske industrije. Še istega leta smo se preselili na Savo. Nabasali smo vsak svoje potrebščine in jo mahnili peš do Lesc, od tam pa z vlakom na Jesenice.
Tu sem bil dodeljen na težko progo, ki je začela z delom že dva tedna po našem prihodu. Delo je bilo na začetku naporno in zamudno saj nismo imeli niti najpotrebnejšega orodja in drugih pripomočkov. Tako smo morali nositi do 430 kg težke ingote kar ročno v peč. Za prenos takšnega komada je bilo potrebnih 6 res zdravih in močnih možakarjev. Za eno vložitev je bilo potrebno prenesti 8 ingotov. Kakor je bilo naporno vlaganje ingotov v peč je bila prava muka tudi izvlečenje le teh iz peči. Pomagali smo si z železnimi kavlji in jih vlačili k progi. To počasno delo pa se je pri valjanju zelo maščevalo, ker se je ingot ohladil in smo ga morali zaradi tega največkrat prerezati in ponovno segreti. Kmalu pa se je v tem oziru delo izboljšalo. Dobili smo lažje ingote in tudi voz za dovažanje k valjčnicam. Vodja proge je bil tedaj ing. Brajnik, tehnični ravnatelj pa ing. Trappen. Delali smo po 12 ur dnevno, zaslužili pa 3 goldinarje na dan.
Dosegel sem 58 let neprekinjenega dela pri KID-u. Dolga je bila pot dela, toda ne brez uspeha. Iz malih kovačnic je zrasla današnja moderna industrija na Jesenicah. Mnogo truda je bilo vmes in mnogo težkih preizkušenj za vodstvo in delavstvo, preden je bil dosežen ta uspeh".
Vir: Vladimir Vilman, Lambert von Pantz in delavstvo KID
Staro Kladvo - star kvadlo - težko kladvo - težko kladivo - norc - althammer, različni narečni in stari nazivi za kovaška kladiva na vodni pogon, ki so neusmiljeno tolkla po razbeljenem železu v Stari Fužini (ime vasi iz preteklosti Staro Kladvo), na Pozabljenem in na Bohinjski Bistrici že v devetnajstem stoletju, ter posredno rezala kruh številnim železarskim družinam v Bohinju.
Stara Fužina je izredno stara naselbina (iz predrimskega obdobja) in zaradi železarstva zelo živahna. Železarska dejavnost se bila zgoščena (Ledine) ob potoku Mostnica, kjer stoji stari Zoisov grad. Naziv za takrat nastali železarski obrat Althammer oziroma Staro Kladvo se je kasneje preneslo na celotno naselje in se je tako imenovalo, dokler se ni vas preimenovala v Staro Fužino. Zaradi možnosti zaposlitve, ki jo je ponujalo železarstvo, se je naselje stalno širilo, sčasoma pa so se oblikovala tudi vaška jedra Zabajer, Na klancu (Na kvanco), Za zevnč, Kurja vas, Krnevovc, V koncu, Na trati, V gradu, tudi Konec in Ledina, kjer so večinoma obratovale starodavne fužine.
Janez Pikon