Delo, Sobotna priloga - Marko Bauer: Mož, ki si je priplaval Ameriko
Kot ponavadi je bil potreben pogled od zunaj. Martin Strel. V polno ali prazno? Nič od tega. Ne blefer ne vrhunski športnik. Tako rekoč herzogovski lik. Naj bo nekaj govora o tem herzogovskem in tem tako rekoč.
V poznih šestdesetih se Werner Herzog peš odpravi čez Alpe, vse do meje s Slovenijo, da bi zasnubil svojo prvo ženo. Leta 1974 je v Planici, da bi na high-speed kamero ujel Veliko ekstazo rezbarja Steinerja. 50.000-glava množica, avizo »Oj, Triglav, moj dom« in staknjene glave organizatorjev terjajo najdaljši polet vseh časov. Slovenščina se sliši kot aramejščina iz Gibsonovega Pasijona. Njihova stava, njihov up, Walter Steiner, se po prvem padcu odloči, da iz tega hriba ne bo Golgote. Leta 1991 Herzog kolikor toliko zrežira Krik stene po premisi Reinholda Messnerja, katere osnova je Maestrijev dvomljivi vzpon na Cerro Torre leta 1959 in ki v nadaljevanju postane Česnova južna stena Lhotseja – vse tja do podrobnosti, da je protagonist Martin športni plezalec in da nima dokaza, fotografije z vrha. Med brati v Himalaji odpove tisto vitalno – zaupanje.
Herzog je po lastnem pričevanju (O hoji v ledu) konec 1974 romal od Münchna do Pariza, da bi Lotte Eisner spravil s smrtne postelje. Pričevanje Eisnerjeve: »Nesmisel. Pričakala sem ga na železniški postaji.« Saj, ne gre za smisel, gre za vizijo. »Včasih se moraš lagati, da bi povedal resnico,« bi dejal Herzogov predhodnik Robert J. Flaherty. Ekstatično resnico. Laganje, ki ni nezdružljivo z zaupanjem. Nekakšen pragmatizem, ne katerikoli. Ameriški.
Big River Man oziroma Mož, ki je preplaval Amazonko (kako predana opisnim naslovom je ta kultura, tudi tam, kjer opisovanje ni potrebno) skuša biti pod vplivom Herzoga, a je še bliže Mangart-Veselkovemu Odklopu. Zgoščenosti in razredčenosti časa kot da namenoma zbujajo sumničenje, zastavljajo vprašanje prepričljivosti, toda premetenejši izmed nejevernežev vedo, da je tisto, kar manjka Strelovi samooklicani disciplini, ravno falsifikacija. Če je nihče ne ovrže, potem ne obstaja. Film ne skriva, da s svojim tempom in ritmom pripada ravno tisti logiki, ki redči amazonski pragozd. Kot ne skriva svojega muzanja ob tem, da je white trash, ki – kot gre ustaljeni posmeh – bolj pluje, kot plava, nadvse posebna smet, deklarativno okoljevarstvena smet. Le kaj je bolj vzdržljivo od smeti? Toliko bolje, če promovira tiste iste burgerje, zaradi katerih klecajo drevesa. Reka tako ali tako ni več stvar narave, temveč mitologije in tehnologije, kot pokaže The Ister (2004), video esej Donave, Hölderlina in Heideggerja.
Martin Strel je cirkuška atrakcija, a to je svet, ki priklicuje Kafko in druščino, bitja prve Narave. Šarlatanstvo je nujna sestavina originalnosti. Kot v Kafkovem fragmentu Veliki plavalec na gala banketu razglasi olimpijski zmagovalec in svetovni rekorder: »Pravzaprav niti ne znam plavati. Vselej sem se hotel naučiti, toda nikdar ni bilo priložnosti.«
Mar se v primeru Strela ne stikata Herzogovo Veliko in Majhno, kot ju v Podobi-gibanju vidi Deleuze?
»V prvi temi čezmerni človek naseljuje okolje, ki je samo čezmerno, in snuje akcijo, ki je tako velika kot okolje. /…/ v resnici akcije ne zahteva situacija, temveč gre za brezumen podvig, ki se je porodil v glavi vizionarja, na videz sploh edinega, ki se lahko meri z vsem okoljem. /…/
V drugi temi /…/ pa Majhno postane Ideja, ki se najprej realizira v pritlikavcih /…/, nato pa se nadaljuje v ljudeh, ki niso nehali biti pritlikavci. To niso več 'osvajalci neuporabnega', temveč so sami neuporabna bitja. To niso več vizionarji, temveč debili in idioti.«
Srečata se Kaspar Hauser in Martin Strel. Prve Hauserjeve besede so: »Horse! Horse!«, po lesenem konjičku, družabniku. Strel odvrne: »Horse! Horse … burger!« Postelja je edini kraj, v katerem se Hauser alias Bruno S. rad zadržuje. V njej se mu prikazujejo vizije Sahare, Kavkaza, hriba, na katerega vrhu je smrt. V Stroszku se bo skobacal iz nje in odpravil v Ameriko po tisti značilni sen. Ko Strel ni sredi podviga ali priprav, je kot nasedel na postelji. Pogostokrat zavzame isto lego, tudi ko je v reki. Hauser je svojih prvih 16 let preživel v popolni izolaciji temnice, na slamnatem ležišču, Strel je vse otroštvo bežal pred očetovim tepežem in se ponoči skrival na skednju.
Bežanje je, pove narator, sin Borut, porodilo plavanje. Linija bega kot poživaljenje, tudi zato je prizor v Postojnski jami, v katerem človek-riba kliče človeško ribico, predvsem demonstracija Butal, pri čemer je točnost dejstev zanemarljiv dejavnik. »Od slovenske vlade ima posebno geslo, da lahko vstopi v jamo. Le vtipka jo v dlančnik in vrata se odpro.« Strel vzbuja občutek, da je lahko v stiku z živalskim kjerkoli in kadarkoli, psihologija mu ne more do živega. Kafka na shizoanalizi Deleuza & Guattarija: »Gregor ne postane hrošč samo zato, da bi ubežal očetu, prej zato, da bi našel izhod tam, kjer ga oče ni znal najti, da bi se izmaknil prokuristu, trgovini in uradnikom, da bi dosegel tisto področje, kjer glas samo še mrmra.« Strelovo mrmranje, brundanje, zatikanje, katatoničnost sin ves čas prevaja v človeško govorico, kar je menda nujno za pripoved, a kakšno pripoved? Takšno, za katero se zdi, da je vse preveč v imenu Očeta, ki preglasi bratovsko jecanje očeta. »Nanj nismo več gledali kot na osebo.« Sin je obenem posredovalec sanjskih vizij, v eni izmed njih Martin leti nad Amazonko, kakršna je bila pred človeštvom in ki mu oznani: »Nič več uničenja, nič več trpljenja in nihče več ne bo umrl.«
Če se je jecljanje Martina Strela v vmesnem času preartikuliralo v globalno turnejo motivacijskih govorov na temo obnašanja »do vod in rastlin po vseh svetovnih kontinentih«, tudi to zveni kot nadaljevanje Herzoga, Melvilla ali Kafke, konkretno, Poročila akademiji, poročila opice o tem, kako se je počlovečila. Strelovi novobratje so Al Gore, Bill Gates, Bill Clinton, Slavoj Žižek. Obet Amerike kot obet bratstva je tudi zgodovina izneverjenega zaupanja, podjetne goljufije. Kot se sprašuje Deleuze v Bartleby ali formula: »So to lažni bratje, ki jih pošilja diabolični oče, da bi obnovili njegovo moč nad preveč lahkovernimi Američani? /…/ ta dolga teorija goljufov bi bila kaj lahko tudi komična verzija pravih bratov, kot jih vidijo preveč nezaupljivi Američani ali, še bolje, ki jih Američani ne zmorejo več videti.« Vsi smo ti Američani.
Marko Bauer