Plezala: Zupan France in Šemrov Ksavo 7. avgusta 1950. Čas plezanja 7 ur s počitki. Višina stene 250-300 m po novejših meritvah.
Planinski vestnik - France Zupan: Še preden smo leta 1947 prvič po desetih letih ponovili smer Tarter - Gregorin v južni steni Kogla in s tem nekoliko prezračili domala mistično vzdušje okoli odljudne stene, se je v nekaterih ljubljanskih druščinah govorilo o novi smeri, ki bi jo bilo treba potegniti o direktni smeri v Koglu. Nekateri ljubljanski plezalci so imeli svoje načrte v tem trikotnem rjavem odlomu, ki se tako lepo vidi izza miz pred domom v Kamniški Bistrici. Tudi mene je zanimal problem direktnega vzpona preko dobesedno navpične stene, predeljene v zgornjem delu z orjaškimi odlomi in to tem bolj, ker smer TG ne rešuje problema vrhnjega dela stene, ampak ga obide po desni strani, izrabljajoč kombinacijo dveh naklonin stene in pa močno razčlenjenega sistema, ki teče poševno od leve proti desni.
V letih 1947-50 sem vsako leto prihajal v Bistrico. Skupno z Verovškom in Kočevarjem sem preplezal južno steno Skute v novi smeri in pa jugovzhodno steno Skute, tako imenovani Oltar. Posebnost osrednje rajde Grintavcev so gladke vstromljene plati v južnem ostenju Štruce in Skute (2539m); južna stena Kogla je med njimi najbolj strma in nerazčlenjena.
Ko sta plezalca Kočevar in Blažina, ki sta med tem že beležila v svoj prid poizkus v spodnjem delu stene, prenehala s skupnim delom, sem se leta 1949 začel intenzivneje zanimati za steno.
Sprejel sem Kočevarjev predlog, da skupaj poizkusiva in 1. maja 1949 Sva se znašla v Bistrici, od koder pa zaradi dežja nisva šla nikamor drugam kot nazaj v Ljubljano. Ko sva se čez mesec dni že pri vstopu v steno ravno dobro navezala in si porazobesila kline, vponke in stopne zanke, se je vlilo. Prava visokogorska nevihta z gromom, treskom in točo, ki je odskakovala od tal. Nekaj časa sva čepela pod previsom, nato pa so naju dvignili klici na pomoč. Hitela sva po mokrem rušju in travi do bivaka pod Skuto, kjer naju je čakalo malo presenečenje: pred zaklenjenim bivakom je vdano sedel v nalivu prijatelj Jozafat Govekar z zlomljeno nogo, za silo pokrit s pločevinastim koritom namesto z dežnikom.
Tega leta nisem več nadaljeval s poizkusi.
27. maja 1950 sem bil zopet pri vstopu, to pot s Polonco Matičičevo.
Vstopila sva z melišča preko začetne traverze v previsno poklino, sistem à la Comici. Kljub spomladanskemu treningu sem bil še lesen in neizurjen za tako plezanje. Začetno navdušenje nama je kmalu ohladil veter, ki je vlekel z zasneženih Podov. Ko je pritisnila megla sem porabil prvo poličko, da sva prečila iz centralnega dela stene v smer TG in po njej iz stene. Obligaten droben dež je olajšal pot v Bistrico.
Ko se je Rado prenehal zanimati za smer (imel je druge načrte), sva šla za spremembo neke meglene junijske nedelje z Blažino skozi Gamsov skret do vstopa. Počakala sva, da se je toliko zjasnilo, da sva našla vstop in potem plezala po novi smeri do gredine. Zaradi nemogoče orientacije sva izstopila na levo na Velike Pode. Domenila sv ase, da bova smer poizkusila preplezati vsak zase. Ker sem visoko cenil Sandijeve alpinistične sposobnosti, mi je bilo žal, toda razumel sem ga popolnoma. Niti on niti jaz nisva imela namena, da bi plezala v tej novi smeri kot druga v navezi.
Kratko in malo, domenila sva se, da poiščeva vsak svojega drugega v navezi in želela drug drugemu veliko uspeha pri bodočih poizkusih za osvojitev te trdovratne stene. Za južno steno Kogla, čigar previsna vršna stena mi je dala misliti že ob samem ogledovanju, sem končno uspel dobiti soplezalca Šemrova Ksava iz Ljubljane. Atletska pojava, miren in močan z neuničljivim nasmehom - takega sem poznal že izza časa naše odprave v hercegovske gore poleti 1949, kjer je ravno on s svojim soplezalcem J. Andlovcem dosegela alpnistično največji uspeh.
Ob udobni uri sva odšla 9. avgusta 1950 proti vstopu. Z nama je šel Zajček, ki je bil tako prijazen in nama kasneje nesel okoli stene odvišno ropotijo in nove Ksavove trikuni čevlje. Tako sva vstopila šele ob pol enajstih. Do velike votline na gredini, ki leži približno v drugi petini stene, sva rabila uro in četrt; tu sva se oddahnila v senci. Nad nama so v sončni pripeki avgustovega dne viseli previsi, ki zapirajo gredino. Navezala sva se še na drugo vrv, ki jo je do tedaj nosil Ksavo; pripravil sem stopne zanke. Ksavo si je oprtal mali plezalni nahrbtnik s hrano in čutaro in začela sva. Navpična stena, v katero sem vstopil iz gredine preko majhnega previsa je bila krušljiva, z višino pa je skala postajala trdna, z malimi oprimki in stopi. Vsak meter, ki sva ga imela za seboj, naju je približal cilju in nazadnje sem trdno verjel, da bova danes uspela in izplezala. Težave so bile znatne, toda takega značaja, da jih je bilo užitek premagovati. Od časa do časa je Ksavo izvlekel svoj foto z motivacijo, da bo naredil nekaj za spomin, kar pa je vselej trajalo precej časa, ki ga nisva smela zapravljati. Dan se je neopazno prevesil in ko sem se že visoko v steni na nekem varovališču oddahnil in se razgledal po svetu, sem videl, da so 
se sence pod nama v dolini podaljševale. V Bistrici so že kuhali večerjo, sinjkast dim se je sukljal globoko pod nama nad molčečimi gozdovi v Koncu. Stala sva na mali polički pod veliko lusko nad katero se je bočil majhen previs, nad njim sem slutil vrh. Ta raztežaj je najtežji v celi smeri. Nad previsom je koritasto stojišče, od koder sem prečil 10 metrov na desno čez gladke plati, za voglom pa sem se znašel nepričakovano v travi. Pol šestih je bila ura, ko je po mnogih težavah priplezal tudi Ksavo do mene in pometala sva vrvi in železje od sebe. Vesenje v vertikali sva oba čutila v rokah. Ksavo pa je bil od žeje, nahrbtnika in izbijanja klinov, kjer je večinoma visel na vrvi, tudi precej zdelan. Nekaj časa sva sedela v mehki travi, ki jo je pravkar obdrsnila vlažna,iz doline hiteča megla, nato pa sva pobrala svoje stvari in odšla proti koči na Kokrskem sedlu večerjat in spat. Pravzaprav sem pričakoval, da bo vzpon težji, toda tudi tako je terjal od naju precej.
Na prevali pod Dolgo steno sem za hip ujel podobo Kogla sredi valovanja megla. Drzno je molela gladko odsekana črna stena nad sivino, da je hip nato izginila kot privid. Tudi oni lepi sončni poletni dan je zatonil kot toliko drugih; naglo sva se spustila po strmini.
TEHNIČNA NOTA. Fotografija številka 1 z včrtano smerjo predstavlja južno steno Kogla, kot jo vidi plezalec pri vstopu, to je perspektivično skrajšana. Zlasti vrhnji del je tu podan močno skrajšan čeprav je skoraj še enkrat višji od spodnjega. Zato je tudi smer včrtana v zgornjem delu samo približno. Za ponavljavce itak dodajam detajlno tehnično skico smeri z navedenimi raztežaji, varovališči časi in klini. izstop iz smeri je v višini ca. 2000 m in z vrha ni daleč do markirane poti, ki pelje preko Velikih Podov na Kokrsko sedlo. V slabem vremenu in megli se je treba strogo držati markacij, ker je kraški svet s svojimi vrtačami in neizrazitim terenom silno težaven za orientacijo. Plezanje je večinoma prostega značaja, uporaba klinov je zaradi zasiganih špranj omejena na najpotrebnejše. Pečina je solidna, značilnost stene so vodoravni skladi v centralnem delu stene, kjer plezaš v naklonim 90° kakor po lestvi.
Južna stena Kogla do sedaj, ko to pišem, še ni bila ponovljena.
Mislim, da bi ocena zelo težavno z izredno težavnimi mesti držala.
OPIS SMERI. Vstop v vpadnici vrha pod previsno poklino. Preko vstopnih pečin do male poličke (desno okoli roba delikaten prestop) in 10 m po njej v kot med prislonjenim masivom in steno. Navzgor do stojišča pod previsno poklino, 30 m nad vstopom. Čez previs (klin) in po poklini, ki se neha v plateh na malo stojišče (klin). Levo čez plati v smeri prislonjenih lusk (klin). Okoli lusk vodoravna prečnica in čez navpično mesto na udobno varovališče za bolvanom. Desno navzgor po odprti steni. Nad seboj vidiš klin, ki ga ne smeš vpeti, ker ga moraš obplezati nekaj metrov levo in nazaj nad njega, kjer je zabit klin, ki ga vpneš. Preko malega previska na gredino in po strmi travi do votline (možic s podpisi). Iz votline pod velikimi strehami desno 10-15 m. Kjer se previs neha, vstopiš v navpično, s travo poraslo steno (krušljivo). 50 m navzgor do poličke. Sistem skale se izpremeni v trdne vodoravne sklade. Rahlo proti desni na raz do značilnega stojišča v kotu med steno in prislonjenim stebričkom (zelen grmiček). Po stolpičku prestop v steno in po navpični meni navzgor do velikega bolvana, ki visi kot streha iz stene (klin). Pod bolvanom vesna prečnica v levo in navpično navzgor na varovališče pod dvema vzporednima poklinama. Po desni do luknje
v steni (klin za prijem) in nato čez manjši previs na varovališče (možic). Od tu nekaj metrov navzgor do police iz žive skale pod večjo lusko. Navzgor pod previs (klin)in na stojišče. Od tu traverza 10 m v desno čez plati (klin) in iz stene.