Častni občan občine Kamnik
Tomaž Humar se je rodil 18. 2.1969 v Ljubljani. S starši in mlajšima bratoma je živel v Kamniku, v naročju Kamniških Alp. Z alpinizmom se je začel ukvarjati pri osemnajstih letih.
Prve plezalne korake na svoji alpinistični poti je naredil v alpinistični šoli, kamniškega alpinističnega odseka, v letih 1987/88. V nadaljnja dejanja sveta plezanja ga je, med drugimi, povedel tudi Bojč. Ta ga je nekoč previdno opozoril: »Pazi, da ti stvari ne postanejo prelahke!« Začel se je zavedati, da je treba v življenju vse natančno premisliti. Na vrsto je prišla družina, pa branje knjig o bioenergiji, kitajski medicini, prehrani, filozofiji življenja, poslanstvu ... Leta 1994 ga je prijatelj navdušil za vodenje alpinistične šole in alpinizem ga je »zastrupil«, od takrat je šla njegova alpinistična pot strmo navzgor. Čeprav je sam »preskočil« Julijske Alpe in je pravzaprav iz kamniških hribov poletel naravnost v Himalajo, je pogosto poudarjal, da je pri tem imel veliko sreče, danosti in izredne učitelje alpinizma, sicer pa je bil mnenja, da se je vsake stvari treba lotiti po piramidalnem sistemu.
V svojem življenju je opravil prek 1500 vzponov v domačih in tujih gorah, med njimi je več kot 70 prvenstvenih, vsak med njimi pa nekaj neponovljivega, edinstvenega, na meji mogočega.
Jeseni 1994 se je s Stanetom Belakom - Šraufom povzpel na 6986 m visoki Ganesh V. To je bilo njegovo prvo srečanje S Himalajo, sledili so številni odmevni vzponi. Leto 1997 zaznamuje eden najtežjih – vzpon na Nuptse (7742 ml z Janezom Jegličem - Johanom, ki ga je z vrha odpihnil veter in Tomaž je sam, brez prijatelja sestopil v bazo. Izguba dobrega prijatelja ga je zaznamovala za vse življenje, do konca je upal, da bo nekoč našel njegov grob ... Želel je pomagati otrokom pokojnega prijatelja in je sprožil akcijo zbiranja denarja zanje.
Med najbolj odmevnimi vzponi je bilo njegovo plezanje po osrednji južni steni Daulaghirija (8167 ml leta 1999, ki ga je bilo mogoče prvič v alpinistični zgodovini spremljati preko spleta, in pa helikoptersko reševanje leta 2005 iz Rupalske stene Nanga Parbata (8125). V zahvalo je ustanovil Fundacijo za izgradnjo bolnišnice v Pakistanu. Plezal je tudi v Ameriki in drugod, rad je bil v kamniških hribih, še posebej pri srcu mu je bil Rzenik, toda Himalaja je postala njegov drugi dom in gora Langtang Lirung novembra 2009, žal, tudi njegov prezgodnji grob.
Gozdni Joža, kot se je sam poimenoval, je vedno zatrjeval, da ni nikoli plezal za nagrade, čeprav teh ni bilo malo. Leta 1996 je dobil zlati cepin za vzpon na Ama Dablam, istega leta je bil razglašen za slovenskega alpinista leta. Leta 1997 dobi zlato priznanje Občine Kamnik. Leta 1999 je dobil častni znak Republike Slovenije in Bloudkovo nagrado ter bil nominiran za Zlati cepin za vzpon na Daulagiri. Leto kasneje je poleg legendarnega Reinholda Messnerja in Edmonda Hillary ja v Italiji prejel encian za življenjsko delo. Leta 2004 je bil že drugič nominiran za zlati cepin, tokrat za vzpon na Aconcaguo, najvišji vrh Andov.
Tomaž Humar je bil član Alpinističnega odseka Kamnik. Kot alpinistični inštruktor je izšolal nekaj dobrih alpinistov. Kot gorski reševalec je velikokrat sodeloval v reševalnih akcijah v domačih, kamniških hribih, pa tudi v Himalaji. Ob vznožju kamniških planin si je postavil dom, kjer si je leta 2001 s padcem v klet tako hudo poškodoval nogi, da so mu zdravniki prerokovali, da sploh ne bo več hodil. A je zmogel ... S trmo, z močjo, ki jo je premogel le on, je z invalidskim vozičkom rinil v bližnje hribe in s pomočjo domačih in tujih zdravnikov kmalu spet osvajal sedem in osemtisočake ... Bil je alpinist svetovnega slovesa, vedno pa se je rad vračal v rodni Kamnik, pod kamniške planine. S svojimi odmevnimi vzponi in medijskimi nastopi je bil najboljša promocija Kamnika,
Novembra leta 1999 smo mu v Kamniku ob srečni vrnitvi iz Daulaghirija pripravili sprejem, ki se ga je udeležil tudi Reinhold Messner, eden najboljših alpinistov vseh časov.
Po desetih letih je novembra 2009 Kamnik onemel ob novici, da je 40-letni Tomaž Humar za vedno ostal v Himalaji. Njegovemu spominu smo se poklonili z odprtjem žalne knjige in s slovesom v Kamniški Bistrici, kjer so mu prijatelji v spominskem parku postavili spominsko obeležje. V spominu nam bo ostal njegov nasmeh in krepak stisk roke. Spominjali se ga bomo kot zavednega Kamničana in pokončnega človeka za katerega ni bilo nemogočih poti ...