Polet - Gregor Šket: Andrej Štremfelj, legenda slovenskega in svetovnega alpinizma, predsednik žirije, ki v Chamonixu podeljuje prestižne alpinistične nagrade – zlate cepine

Alpinizem je nedvomno eden tistih športov, pri katerem smo Slovenci v svetovnem vrhu. O naših alpinistih s spoštovanjem govorijo tako v Chamonixu kot tudi v Katmanduju. Med legende slovenskega alpinizma, čigar dosežki izstopajo tudi v svetovnem merilu, gotovo spada tudi Andrej Štremfelj. Danes štiriinpetdesetletni Kranjčan je eden tistih, ki imajo ljubezen do najvišjih vrhov našega planeta tako rekoč v krvi. Sodeloval je pri devetnajstih himalajskih odpravah, osvojil je osem osemtisočakov in za svoje delovanje prejel številna mednarodna priznanja. Zgrabilo ga je že v najstniških letih, ko je začel odkrivati slovenske gore. Potem ga je odneslo v svet. V Himalaji pleza že več kot trideset let. Leta 1977 je (z Nejcem Zaplotnikom) osvojil svoj prvi osemtisočak, 8068 metrov visoki Gasherbrum 1. Čez dve leti sta z Zaplotnikom postala prva Slovenca, ki sta po prvenstveni smeri čez zahodni greben osvojila vrh Everest. Štremfelj je na najvišji gori sveta stal še leta 1990, takrat s svojo soprogo Marijo, s katero sta postala prvi zakonski par, ki mu je uspel tak podvig. Osvojil je še nekaj drugih osemtisočakov: Broad Peak (8068 m), Šiša Pangmo (8013 m) in Kančendzengo (8476 m). Za zadnji vzpon sta bila z Markom Prezljem nagrajena z zlatim cepinom, ki velja za največje alpinistično priznanje. S Prezljem sta prva osvojila tudi vrh Menlungtseja (7181 m). Med njegovimi zahtevnejšimi vzponi velja omeniti še Gyachung Kang (7952 m) in Janak Chuli (7090 m), katerih vrhova je osvojil, ko se je že srečal z abrahamom. Leta 2002 je tridesetletnico ukvarjanja z alpinizmom dokaj nenavadno proslavil: odločil se je za prečenje slovenskih Alp po tridesetih plezalnih smereh v najpomembnejših slovenskih stenah in v dobrem mesecu preplezal več kot štirinajst tisoč višinskih metrov sten.

Zaradi dolgoletnega prizadevanja za ohranitev moralno-etičnih vrednot v alpinizmu so mu organizatorji letošnjih zlatih cepinov namenili vlogo predsednika žirije, ki bo v Chamonixu izbrala največje alpinistične dosežke lanskega leta.

Kakšni ljudje ste pravzaprav alpinisti?

V bistvu smo zelo različni, zato so kakršne koli posplošitve nemogoče. Poleg tega tudi ne maram, če nas označujejo z izrazi, ki vsebujejo pridevnik adrenalinski.

Mnogi pravijo, da ste nagnjeni k izjemnemu tveganju?

Ena bistvenih značilnosti vrhunskih alpinistov je, da v danih okoliščinah poskušamo čim bolj zmanjšati tveganje. Res pa je, da pri najbolj zahtevnih vzponih to pogosto uide izpod nadzora, saj nas tudi razmere silijo k hoji po robu. Z leti se seveda naučiš delovati racionalno, mirno in premišljeno. Seveda zunanji opazovalci tega ne vidijo tako, njim se zdi naše početje norost, a mi stvari vidimo drugače.

Verjetno je poseben tudi vaš odnos do narave in estetike, saj ne nazadnje vidite najbolj skrite kotičke našega planeta, o katerih navadni smrtniki lahko le sanjamo?

Narava je zame bistvenega pomena. Če se alpinizem ne bi dogajal v naravi, me verjetno ne bi tako usodno privlačil. S pridobljeno višino se širi obzorje, povečuje se občutek svobode, kar je pomemben motiv vsakega zahajanja v gore, še posebno pa alpinizma.

Je alpinizem šport ali filozofija, prepredena z neustavljivim nagonom in strastjo?

No, vsekakor je šport, saj so zelo poudarjeni elementi, kot sta fizična in psihična pripravljenost. Hkrati je zelo prisotna tudi filozofija. Brez nje bi bili alpinisti samo nekakšni plezalni stroji, vendar smo mnogo več kakor to.

Poleg tega je zame plezanje, ne glede na pojavno obliko, pravzaprav popolno gibanje. Gre za nenehno iskanje ravnotežja, pomikanje težišča telesa, kjer se porabi čim manj energije in moči pri nadaljevanju, to se mi zdi čarobno. Predvsem pa se gibi ne ponavljajo. Ves čas se pojavljajo novi izzivi. Bolj ko se približaš mejam svojih sposobnosti, več hitrega prilagajanja je potrebnega. Predvsem pa je plezanje mnogo več kot le visenje na rokah, kakor trdijo nekateri.

Pomembna je tudi forma. Kot v vsakem drugem športu se tudi v alpinizmu zgodi, da nimaš dneva. A pri smučarjih slaba forma pomeni petindvajseto mesto, pri alpinistih pa padec, ki je lahko tudi usoden.

Kaj pa strah?

Strah je v alpinizmu pogost in prava mera je dobrodošla. V vrhunskem alpinizmu je nekaj zank, ki te vedno čakajo in te lahko tudi pričakajo. Ena izmed takšnih je gotovo bližina vrha, ki te vleče kakor magnet in zaradi katere pozabiš na meje svojih sposobnosti. Poleg tega smo odvisni tudi od nenadnih poslabšanj razmer, ki lahko stvari zelo zapletejo. Vse to je seveda treba imeti v mislih. Strah morda ni prava beseda, prej bi rekel spoštovanje in pamet.

Verjetno že zelo zgodaj sami pri sebi opravite s pojmom smrtne nevarnosti. Rekli ste, da te čaka in te lahko tudi pričaka. Kako se v zvezi s tem pogovorite s sabo?

Osebno verjamem, da me čaka v vsakem primeru, tudi če se ne bi ukvarjal z alpinizmom. Tudi v običajnem življenju smo vsak dan izpostavljeni številnim nevarnim okoliščinam, na katere pravzaprav nimamo vpliva. Res pa je, da je v vrhunskem alpinizmu teh možnosti še toliko več. V vsakem trenutku lahko od nekod prileti kamen in te zadene, lahko se nekaj odkrhne ...

Priznam, da se s temi vprašanji nikoli nisem preveč ukvarjal, saj je bila moja želja po plezanju enostavno močnejša. To še ne pomeni, da nimam skrbi. Večer pred zahtevnim vzponom je ponavadi zelo stresen, spanec je slab, pojavlja se vrsta vprašanj, na katera ni jasnih odgovorov. A v trenutku, ko vstopim v steno, se osredotočim samo na plezanje, odmislim vse drugo, glava mora biti posvečena le tistemu metru skale, s katerim se ukvarjaš v tistem trenutku.

Kako si razlagate tisti znani pregovor iz Chamonixa, ki pravi, da je razlika med pametnim in neumnim alpinistom pravzaprav enaka razliki med življenjem in smrtjo? Bi se strinjali, da je dober alpinist tisti, ki zna priti dol?

To so zelo zapletena vprašanja, ki nimajo nekega splošnega racionalnega odgovora. Vprašanje je, kaj pravzaprav je izzivanje, kaj je pametno in kaj neumno.

Dejstvo je, da so vedno neke objektivne nevarnosti. Na primer po Alpah se ogromno tvega in to ne samo v najtežjih smereh, temveč tudi v tistih, ki se na prvi pogled zdijo povsem enostavne. A s tem mora razčistiti vsak sam. Vsakič ko se znajdeš pod serakom, je možnost, da se bo odtrgal.

V svojem plezanju sem nekoč pred leti prišel do točke, ko sem bil prepričan, da se meni in soplezalcem iz mojega najožjega kroga ne more nič zgoditi, da smo enostavno tako dobri, pametni in izkušeni. A to je bilo povsem napačno razmišljanje, ki se je razblinilo v trenutku, ko je Nejca Zaplotnika zasul plaz. Takrat sem dojel, kako neznanska je moč narave, predvsem pa, da se je vsake še tako nedolžne smeri treba lotiti s trezno glavo, spoštovanjem in vsemi potrebnimi pripravami. Če se ukvarjaš z alpinizmom, se moraš s tem enostavno sprijazniti. Po drugi strani pa se mora tako rekoč vsakdo sprijazniti s tem, da je življenje nevarno. Živiš zdravo, ne uživaš alkohola in kave, a si vseeno izpostavljen nevarnosti, da se bo celicam zmešalo in boš zbolel za rakom. Vsakič ko sedeš za volan, obstaja možnost, da bo avto, ki vozi nasproti, zavil na tvoj pas ... S tem smo soočeni in sprijaznjeni. Hkrati pa se alpinisti vsem zdimo čudni in neodgovorni. V resnici pa se nevarnosti izpostavljamo na nekoliko drugačen način, ki se večini ne zdi nujen. Nam pa se zdi ta naša potreba eno naših bistev.

Med nami velja prepričanje, da je najbolj nevarno občasno ukvarjanje z alpinizmom, tisti, ki je izraz neke mode in poze in ne izvira iz globin notranjosti.

V svoji karieri ste bili priča številnim smrtnim nesrečam vrhunskih slovenskih alpinistov. S kakšnimi občutki se spopadate v teh tragičnih trenutkih?

Morda se bo slišalo kruto, a pri sebi opažam, da z leti postajam čedalje bolj trdosrčen. Z alpinističnega vidika me je daleč najbolj prizadela smrt Nejca Zaplotnika. Po tej nesreči si več kot eno leto nisem opomogel. Čustveno me je povsem strla smrt ženine sestre Barbare.

Z leti pa sem na človeško minljivost začel gledati drugače. Pred nekaj leti mi je umrla mama. Zbolela je za rakom in je zelo trpela. S tega vidika bi moral biti celo vesel zanjo, saj je bila odrešena vseh muk in bolečin. Ugotovil sem, da je moja žalost pravzaprav egoistična, pogrešal sem njeno navzočnost, toplino, pogovor z njo.

Pri vseh alpinističnih izgubah, ob katerih mi je seveda neznansko hudo, pa se mi zdi, da je tako enostavno moralo biti, da je bila takšna njihova usoda ... Hkrati v vseh teh tragedijah poskušam najti nekaj pozitivnega.

Tudi meni bi pomagalo, če bi se lahko o vsem tem pogovarjal z določenimi ljudmi iz njihove bližine, to pa se mi iz čustvenih in etičnih razlogov ne zdi možno.

Kaj nam zapuščajo vsi ti umrli velikani? V njihovih poteh je gotovo tudi višji pomen?

Določeni žalostni in hudi trenutki ljudi spodbudijo h globljemu razmišljanju. Premišljujemo o stvareh, ki nam, ko vse teče, sploh ne pridejo na misel. Takrat nastajajo knjige in modrosti, ki so mnogim lahko v poduk, opomin ali spodbudo. Zato sem prepričan, da je v vsem slabem tudi nekaj dobrega.

Seveda pogrešam kolege in prijatelje, ki so se prezgodaj poslovili. Z nekaterimi smo si bili res zelo blizu in težko se sprijaznim z mislijo, da na tem svetu nikoli več ne bomo šli skupaj v hribe. A bolj kakor za njih mi je hudo za njihove najbližje. Hudo mi je za žene, ki so izgubile može, za otroke, ki so ostali brez očetov. Če to preslikam nase, bi me še na onem svetu morilo, če bi nekdo trpel zaradi mojih užitkov. In to kljub zavedanju, da bi bil verjetno povsem drugačen mož in oče, če ne bi plezal oziroma če bi moral čez plezanje narediti križ. Kakor koli obračamo, je plezanje res zelo pomemben del nas, nekaj, kar nosimo globoko v sebi.

Ali se, ko se pripravljate na odpravo, v mislih ukvarjate tudi z odgovornostjo do bližnjih, do tistih, ki ostajajo v dolini in se tresejo ter molijo za vašo usodo? V tem oziru vaše početje vsebuje tudi nekaj egoizma. Vam pri razumevanju tega pomaga, da ste poročeni z vrhunsko alpinistko in da ste bili sami verjetno kar nekajkrat v koži tistega, ki je čakal doma?

Dobro vem, kakšni so občutki, ko je nekdo izmed bližnjih v steni, ti pa doma samo misliš nanj. Lahko rečem, da znam ceniti to čakanje. To še zdaleč ni enostavno.

Otroci, sploh v mlajših letih, to občutijo drugače, saj se verjetno niti ne zavedajo nevarnosti. To neznanje in nevedenje jim na neki način celo olajšuje vse skupaj. Nekaj podobnega bi verjetno lahko trdil za svoje starše, ki sploh niso vedeli, s čim se ukvarjam in čemu sem izpostavljen, ker sami pač niso hodili v hribe. S tega vidika je Marija kot vrhunska alpinistka in odlična poznavalka seveda na slabšem, saj točno ve, v kaj se spuščam. V najinem primeru je to stvar ljubezni. Da tistemu, ki ga imaš brezpogojno rad, privoščiš, da počne tisto, kar ima najraje, in se sprijazniš z vsemi tveganji, ki spadajo zraven. Družinski prepiri, še posebno v zadnjih dneh pred vzponom, gotovo nimajo blagodejnih učinkov. Temu strokovno rečemo urejen socialni status.

Ne predstavljam si, kako zelo težko bi živel brez tovrstnega razumevanja. Če se najdeta dva, ki se oba ukvarjata z alpinizmom, je seveda laže. V nasprotnem primeru je mnogo teže, ne nazadnje tudi zaradi številnih odsotnosti. V vsakem primeru pa morajo biti te stvari jasne od samega začetka. Če nekdo pričakuje, da bo drugega že minilo ali da ga bo celo odvadil, se vse skupaj gotovo ne bo dobro končalo.

Zaradi vsega tega še toliko bolj občudujem svojo ženo, ki je bila precej sama z majhnimi otroki, hkrati pa je tudi njo gnalo v hribe ...

A vseeno sta skupaj doživela tudi nekaj fantastičnih alpinističnih podvigov. Med drugim sta postala prvi zakonski par, ki je skupaj osvojil vrh Everesta. Kako močna izkušnja je bila to za vaju?

To je seveda zelo močna in lepa izkušnja. Everest sva izpeljala izredno tekoče in brez kakršnih koli zapletov. V lepem vremenu in neprevelikem mrazu sva osvojila vrh in se še isti dan spustila do tretjega tabora. A bile so še močnejše. Na primer, ko sva plezala v El Capitanu v narodnem parku Yosemite v Kaliforniji in sva v poletni vročini skoraj umrla od dehidracije, ker sva vzela premalo vode.

Bi lahko navadnim smrtnikom, tistim, ki v dolini berejo o vaših podvigih, razložili, kaj se s človeškim telesom dogaja, ko se znajde v območju smrti, tako fiziološko kakor psihološko?

Ne vem, ali ljudje, ki ne hodijo v hribe, sploh lahko razumejo, kako vse postane drugače. Plezanje na veliki višini je zelo povezano z voljo. Telo je namreč ves čas povsem izčrpano, tako da je vse odvisno od impulzov, ki prihajajo iz možganov. Vsak korak zahteva izredno količino psihične energije. Tudi ko se ustaviš, da bi se nekoliko nadihal, se sploh ne spočiješ, in potem se moraš prisiliti v vnovični začetek in to, da se po petih korakih ne boš spet ustavil. Občutek imaš, da ti bo razneslo pljuča. Glava je tako rekoč neprištevna. Res moraš zelo dobro poznati samega sebe, da v takšnih razmerah lahko deluješ na stopnji, ki v tistih krutih okoliščinah kolikor toliko ohranja neko osnovno varnost.

Koliko vse to zmanjšuje občutek veselja in zavedanja veličine dosežka, ko se znajdeš na vrhu?

Na vrhu si še najbolj vesel dejstva, da ti ni treba še više in da pot vodi samo še navzdol, čeprav tudi ta prinaša številne skrbi. Zaradi osvojitve vrha pa pravzaprav ni posebnega veselja, saj poleg vsega tam gori ponavadi vladajo dokaj neprijazne vremenske razmere, tudi če je vreme jasno, pogosto piha močan veter ...

Največje veselje je, ko se znajdeš na toplem, tam se šele dobro zaveš, kje si pravzaprav bil. Sicer pa imam sam do vseh dosežkov dokaj ponižen odnos. Nekako ni v mojem slogu, da bi priplezal na rob stene in ji zaklical: »Zdaj sem te pa!«

Kako po vašem mnenju moderna tehnologija vpliva na alpinistične dosežke?

Največjo spremembo pomeni uporaba satelitskih telefonov, ki seveda zmanjšuje veličino posameznih dosežkov in alpinizmu jemlje čar. O pošiljanju spodbudnih SMS-sporočil v steno in predvajanju glasbe imam svoje mnenje.

A niso samo telefoni. Tudi računalniški programi, kot je na primer Google Earth, so vnesli precej sprememb. Včasih smo šli najprej pogledat, kako se sploh pride do gore, danes pa to lahko ugotoviš s pomočjo računalnika. Precej bolj zanesljive so tudi vremenske napovedi. Prav zato je v zadnjih letih več uspešnih vzponov v Patagoniji. Včasih tega ni bilo, takrat smo v stene vstopali tako rekoč brez vremenskih napovedi, zanašali smo se na trenutne razmere ter na znanje in izkušnje, ki so nam omogočale bolj ali manj natančno sklepanje. Zaradi vseh teh dejstev so določeni dosežki povsem neprimerljivi. Vzemimo za primer Šraufov in Humarjev Daulagiri. Na kraju, na katerem je Humarja pobral helikopter, je imel Šrauf pred sabo še nekaj dni kalvarije, ki bi se lahko na vsakem koraku usodno končala. Z Markom Prezljem sva bila na primer pri plezanju na Menlungtse (sedemtisočak v Tibetu) nekaj dni hoda oddaljena od civilizacije. Niti midva niti najina spremljevalca v baznem taboru nismo imeli nobene komunikacije z zunanjim svetom. Vse, kar bi se nama zgodilo, bi morala rešiti sama, brez zunanje pomoči. Vzpon, opravljen na tak način in v takih okoliščinah, ima gotovo večjo vrednost in tudi večji čar. Morda je to pogled skozi moje alpinistično-romantične oči, a o tem se v naših krogih čedalje več govori.

Lahko v prihodnosti pričakujemo, da bodo vzponi brez telefona več vredni, podobno kot so bili včasih vzponi brez dodatnega kisika?

To je zelo dobro vprašanje. Ja, gotovo bi lahko začeli razmišljati v tej smeri. Odpovedati se vremenski napovedi bi bila pravzaprav norost, če to možnost imaš. Druga stvar pa so ostale olajšave in kalkulacije, kako in kdaj te bo kdo prišel reševat v visoko himalajsko steno. Računati na to in zato še dodatno tvegati se mi zdi še bolj nevarno kot plezati brez možnosti komunikacije z zunanjim svetom. Na ta način se namreč grdo poigraš s svojo psihično stabilnostjo in te to lahko drago stane.

Pogosto se govori o komercializaciji, zaradi katere alpinisti niso več zgolj romantiki, zaljubljeni v gore in naravo. Vendar alpinizem nikakor ne sodi med športe, v katerem bi se vrtelo veliko denarja?

Drži. Glede denarja je alpinizem v svetovnem merilu bolj pri repu seznama. Večino vrhunskih alpinistov sponzorirajo proizvajalci opreme, to pa je bolj ali manj tudi vse. Zato se precej vrhunskih alpinistov preživlja tudi z vodništvom in predavanji.

Zakaj tisti prvinski alpinisti pravzaprav ne marate medijske pozornosti oziroma zakaj postrani gledate tiste svoje kolege, ki hočejo iz svojega početja narediti spektakel?

Saj ne, da jih ne maramo. A vzponi alpinistov, ki se medijsko bolj izpostavljajo, so zaradi medijske pozornosti v javnosti precenjeni v primerjavi z drugimi. Če v takem primeru jaz kot poznavalec dvignem glas, avtomatično izpadem kot nevoščljivec, in zaradi ljubega miru raje ne komentiram. To je pravzaprav škoda za alpinizem, saj se zato mnogi kompetentni poznavalci izogibajo konstruktivnim komentarjem. Prav v ta namen, čim bolj enotno in strokovno ovrednotiti vrhunske vzpone, KA vsako leto razglasi najuspešnejše slovenske alpiniste in predstavi njihove vzpone.

Kam bi potem uvrstili zlate cepine kot največje alpinistično priznanje, saj gre tudi tukaj na neki način za vzbujanje medijske pozornosti?

Predvsem gre za ovrednotenje najboljših vzponov preteklega leta. Pri vrednotenju medijska pozornost, ki je bila posameznim vzponom namenjena, nima nič opraviti, saj gre za stvar znotraj stroke. Sam to prireditev vidim bolj kakor medijski dogodek, ki osvetljuje alpinizem kot celoto, in izpostavljanje peščice zares dobrih vzponov, verjetno najboljših.

A ta medijska pozornost, ki nekaterim tako zelo godi, je verjetno tudi izjemen pritisk na same alpiniste?

Seveda. Ne samo da to ni dobro, hkrati tudi povečuje nevarnost. Nekateri to ugotovijo dovolj zgodaj, drugi to na žalost zelo drago plačajo. Tomo Česen mi je nekoč dejal, da se je na Lhotseju precejkrat znašel povsem na robu in si dejal, da je tega dovolj, in je to opustil. Dovolj zgodaj se je zavedel, da bi še težji vzpon, kar pa mediji »zahtevajo«, pomenil enostavno preveliko tveganje. Tudi Messner je prišel do točke, ko je opustil tiste najbolj ekstremne podvige. Mnogi alpinisti pa ne znajo odnehati, ampak ker nočejo več toliko tvegati, zaradi svoje medijske slave lahko nekaj časa slabše vzpone prodajajo za »vrhunske«, kar se pa dolgoročno gotovo ne obnese in alpinizmu, pogosto pa tudi njim samim prej škodi kakor koristi.

Leta 1991 sta bila z Markom Prezljem za vzpon na Kangčendzengo nagrajena z zlatim cepinom. Letos boste predsednik žirije, ki v Chamonixu podeljuje ta priznanja. Kolikšno čast to pomeni za vas?

Ne bi rekel, da je to ravno neka velika čast. Bolj gre za izziv in priložnost druženja. Ne nazadnje je predsednik žirije le eden izmed enakih, saj vse odločitve sprejemamo s konsenzom, le ob popolni izenačenosti odloča moj glas. Verjetno bo moja okolica občutila večjo čast kakor jaz.

Vsekakor pa gre za izraz spoštovanja do mojih dosežkov. Seveda mi vse to nalaga tudi precejšnjo odgovornost in izziv. Veselim pa se srečanj s starimi prijatelji in znanci, s katerimi se vedno zapletemo v zanimive debate, ki seveda širijo moje in njihovo alpinistično obzorje. Tovrstna srečanja so pomembna tudi za določanje moralnih vrednot in etičnih načel alpinizma.

Ste imeli kakšne pomisleke, preden ste sprejeli to vlogo, glede na to, da je bilo z zlatimi cepini v preteklosti povezanih kar nekaj zapletov in afer, predlani jih na primer sploh niso pripravili?

Ja, res imajo mnogi precej zadržkov. Meni se zlati cepini vendarle zdijo neki prikaz dogajanja v alpinizmu v preteklem letu. Se pa zavedam, da je danes možno spremeniti in ponarediti tako rekoč vse. A sam na svet vendarle gledam bolj optimistično.

Kako težavno je vrednotenje vzponov? V nogometu se točno ve, kaj pomeni rezultat 1 : 0, v alpinizmu je vse mnogo bolj zabrisano in teže določljivo?

Res je zelo težko. Izbrali smo pet vzponov, a bi jih z lahkoto našli še pet. Pri izbiri smo se večinoma zanašali le na podatke, ki so nam jih alpinisti sami posredovali o svojih vzponih. Pri vrednotenju upoštevamo inovativnost, izvirnost (smer je morala biti prvenstvena in da je bil sestop po možnosti po drugi strani gore), način, številčnost odprave, višino, kdor ni splezal v alpskem slogu, ni imel nobenih možnosti za uvrstitev v ožji izbor. Objektivnost poskušamo doseči tudi tako, da je žirija veččlanska. Glede na to, da na neki način primerjamo jabolka in hruške, seveda obstaja možnost, da se zgodi krivica. Da bi se jim izognili, bi sam morda še najraje videl, če bi kar vseh pet dobilo neko nagrado. Nekaj podobnega se je zgodilo lani.

Kako je z verodostojnostjo? Si alpinisti med sabo verjamete na besedo ali potrebujete jasne dokaze?

Tudi s tem vprašanjem smo se člani žirije precej ukvarjali. Zame ni nujno, da nekdo za dokaz priloži fotografijo z vrha, ker načeloma ljudem verjamem na besedo, predvsem pa zaupam svojim občutkom in intuiciji. Ta prva faza vedno poteka dopisno. V Chamonixu bomo imeli lažje delo, saj bodo nominiranci, ki so se uvrstili v ožji izbor, v živo predstavili svoje vzpone. Takrat se bomo videli iz oči v oči, če se lahko tako izrazim. Glede na njihovo razlago, zgodbo in posnetke si bomo laže ustvarili jasno sliko.

Kaj pa, če nekoga ujamete na laži? Ali ga obravnavate kot izobčenca in lažnivca ali sploh lahko dobi drugo priložnost?

Kdo se zlaže, zame ni izobčenec. Vendar pri meni nima več nobene kredibilnosti in tako tudi nima druge priložnosti. Sam enostavno ne vidim razloga, zakaj bi se nekdo zlagal, da je bil na vrhu, če tam ni bil. To me izredno moti tudi pri različnih komercialnih odpravah, ki enostavno izpustijo zadnjih nekaj deset metrov, ki včasih potekajo po zahtevnih in izpostavljenih grebenih, in razglasijo, da so bile na vrhu. Če nisi bil na najvišji točki, pomeni, da nisi bil na vrhu!

Takšna miselnost se ne širi samo v alpinizmu, temveč družbi nasploh. Povsod se nekaj prireja in razlaga po svoje – prikrojujemo tudi tako pomembna pojma, kot sta družina in resnica.

V zvezi s tem se mi pojavi primerjava z dopingom. Sprašujem se, zakaj ljudje toliko denarja, časa in energije porabijo za laž. Jaz bi dovolil vsa nedovoljena poživila, menim, da bi športniki sami kmalu ugotovili, da vse to ne pelje nikamor in da vendarle štejejo le tiste osnovne moralno-etične vrednote.

Kako bi sicer ocenili moralo in etiko v alpinizmu?

Nekatere stvari me zelo pogrejejo. Spomnim se prizora izpred nekaj let, ko sem prišel v Vrata. V tistem trenutku je namreč pristal helikopter, iz katerega sta stopila dva možakarja, ki so ju pravkar potegnili iz stene. Šla sta v kočo na pivo, potem sta se usedla v avto in odpeljala domov. Potem sem naslednji dan iz časopisov izvedel, da sta se v zahodni triglavski steni zaplezala dva alpinista. Ker sta ugotovila, da ju bo prehitela noč, sta na pomoč enostavno poklicala helikopter. Takim ljudem bi bilo treba zaračunati polno ceno reševanja. V mojih časih bi čez noč bivakiral, naslednje jutro bi se zvlekel do roba stene, ko bi prišel v dolino, pa nikomur ne bi povedal, kakšno neumnost sem naredil. Ob takšnih dogodkih se mi zdi, da so moralne vrednote v alpinizmu povsem na psu. Instantni alpinizem gotovo ni prava smer. Z nagradami, kakršni so zlati cepini, bi radi pokazali pravo smer in nagradili ljudi, ki delajo drugače, predvsem pa imajo v zavesti tudi korenine alpinizma.

Sprašuje: Gregor Šket