Planinski vestnik - Stanko Dimnik: Napisano v l. 1956-57, pri čemer sta mi pomagala pri zbiranju gradiva in z nasveti inšpektor Josip Wester in prof. Ivan Tominec. V obrambo žlahtnega, tisočletnega imena Grintavec in imena Grintavci. / Etimološki slovar - Marko Snoj: Grintovec-vca / Grintavec - Josip Tominšek

Grintava hribina

V terminološkem odseku Inž. društva - v katerem so sodelovali tudi poklicni - jezikoslovci - je bilo pred nekako 25-timi leti odločeno, da naj se uporablja za nemški »Gestein« izraz »hribina« raje kot kamnina, ker je podoben izraz »kamenina« uporabljen že za nemški »Steingut«.

»Preveč je grintav, kar kolje se, ne bo ga moč gladko obdelati,« mi je potožil star kamnar, ko je pripravljal kamen za nov most. Ob klesanju in oblikovanju kamna so mu leta ukrivila hrbet. To je bilo 1. 1926, ko smo zamenjavali trhli leseni most čez Savo Bohinjko pri cerkvici sv. Janeza z novim iz betona, železa in kamna. Tistikrat sem bil še mlad in prav rad sem poslušal mnenje izkušenega starine. Vendar je bilo kljub klesarjevi neugodni sodbi odločeno, da se prav tisti kamen uporabi za novi most, čeprav je grintav. Kajti obloga oboka ni smela biti iz gladko obdelanega kamna - ostati je morala surova - da je most soglašal s častitljivo cerkvico, z jezerom in s stenami Pršivca.
»Grintav kamen« in »grintavec« sem ujel iz ljudskih ust še nekajkrat v poznejših letih v pomenu za dolomitno hribino. Vsakokrat pa, ko sem slišal to besedo kot petrografska ali pa tehnološko označbo kamna, mi je samodejno zaneslo misli na ime očaka Grintavcev. Enak izraz za snov in za ime gorskih vrhov - pravim - gorskih vrhov, kajti cel kup jih imamo tega imena. Ista beseda se rabi kot lastno ime za mnogo gora in hkrati kot izraz za hribino.

Kateri od obeh pomenov bi utegnil biti prvotni?
Leta so minevala. Z grintavim kamnom sva se mnogo srečavala. Moj poklic in veselje do sprehodov po naših gorah, po našem Krasu in po obalah našega morja, vse to mi je dalo mnogo priložnosti, da sem spoznaval domači dolomit. Videl sem, da ga je naša slovenska domovina zelo polna, da ga je skoraj prav tako poln zahodni del naše širše domovine, da pa ga je na ozemlju sosednjih držav, posebno zahodnih, mnogo manj kot pri nas. Spoznaval sem čedalje bolj, da je dolomit - naš grintavec - tisto, kar daje obrazu našega gorstva neko nepopisno, mamljivo, izredno lepoto prav tako, kot je taka hribina, edinstveno gradivo Tirolskih Dolomitov, vzrok, da so le-ti, zaradi svoje lepote tako zasloveli.

Nisem bil mnogo v gorah izven domače zemlje. Kot študent sem pač kolikor toliko spoznal hribe in gore okrog takrat cesarskega Dunaja. V prvi svetovni vojni me je leta 1915 zaneslo na Karpate, leta 1917 v Transilvanske Alpe, leta 1918 v alpsko prigorje ,ob zgornji Piavi v Benečiji. Isto leto in še naslednje sem moral spoznavati italijanske južne Apenine. Zaman sem iskal v vsem tem gorstvu tisto opojno lepoto, kot sem jo imel v spominu iz domačega gorskega sveta. Razmišljal sem: morda je bilo domotožje, morda vojno trpljenje vzrok, da nisem imel v gorah tujine takih toplih vtisov, kot sem jih bil vajen v domačem gorstvu. Morda bi moglo biti vzrok tudi dejstvo, da vidimo doma vse lepše, vse bolj rožnato. Ko pa sem se srečaval v naših Julijcih in Grintavcih s tujimi turisti in se z njimi razgovarjal, sem tudi od njih slišal, kako izredno jih je prevzelo čudovito obrazje slovenskih Alp.
To se ujema tudi z izjavami naših rojakov, ki žive v tujini. Neki naš rojak (Pismo Borisa Šarića, D. ing. NMIED, London, ki mu je mati Slovenka iz Bohinja, napisano spomladi 1956.) v Angliji je napisal spomladi 1. 1956 v pismu inšpektorju Westru, navdušen od njegove klene besede v popisih planinskih pešačenj, objavljenih v Planinskem Vestniku, med drugim tudi tole: »Ni še tako dolgo, ko sem se spustil čez Komno do Zlatoroga, toda nisem se zavedal, da je bilo to takrat za leta in leta. Bilo je to pred tremi leti. Med tem časom sem spoznal Alpe New Sealanda, bil v znamenitem Nac. parku ZDA, občudoval sem Himalajo - sicer samo iz doline - toda lahko rečem, da jih ni lepot nad naše planine. Četudi sem delal ture po Švici, Italiji in Avstriji - nikoli nisem našel zadovoljstva; spomini in misli so mi bolj na turah, kakor jih Vi opisujete.«
Slovenski prirodoslovec in znanstveni pisatelj Ferdinand Seidl (1856-1942 ; Prof. Ferdinand Seidl »Kamniške ali Savinjske Alpe, njih zgradba in njih lice«. Poljuden geološki in krajinski spis. Izdala »Matica Slovenska« 1. zvezek 1907, 2. zvezek 1908. Delo je pisano v krasni besedi in lahko umljivo opisuje geološko zgradbo Grintavcev. Vsak prijatelj planin, ki je to knjigo predelal, ima pri obiskovanju Grintavcev neprimerno večji užitek, kot bi ga sicer imel. Knjiga je danes že zelo redka in zasluži, da bi jo nanovo izdali - seveda - primerno izpopolnjeno po sodobnem stanju znanosti in s komentarjem kakega izkušenega geologa. ) je zapisal v znamenitem svojem delu »Kamniške ali Savinjske Alpe« - delu, ki je pravi planinski slavospev Grintavcem - tudi tole: »Kajti med vsemi kameninami, ki jih ima priroda na razpolago, da iz njih gradi čuda gorskega in zlasti visokogorskega sveta, je apnenec sam ali pa združen z dolomitom najodličnejša. Njemu stoji, kar se tiče krajinske lepote, brez dvoma prvenstvo. Nudi namreč gledalcu lepoto v oblikah in barvah v toliki meri kakor nebeno drugo gradivo. Od njega izvira velik del privlačnosti, ki z njo mamljivo vabijo Apnenske Alpe obiskovalce od blizu in daleč ter jih osrečujejo s trajnimi, veličastnimi vtiski.«

Dobrih sto petdeset let je komaj preteklo, odkar je znano, da obstoji dolomit. Torej ni še tako dolgo, odkar so spoznali, da je poleg apnenca, kalcijevega karbonata (CaC03), tudi še dolomit, zmes kalcijevega in magnezijevega karbonata (CaCOs. Mg COs). Seveda vsebujeta oba dva redno še nekaj drugih primesi, tako železov, manganov, cinkov karbonat, predvsem pa še delce gline, ogljik in še drugo. Francoski geolog, akademik Déodat de Dolomieu (1750-1801; Po navedbi v »Herders Konversations Lexikon« III. Aufl. 1903, str. 1391.) je prvi ugotovil, da dolomitna hribina in pa hribina dolomitnega apnenca ni isto kot apnenčeva, da ni ista samo po kemični sestavi, temveč tudi po vnanjosti in lastnostih. Po Dolomieuju so nanovo odkrito hribino imenovali. Naše ljudstvo, naši predniki, bržčas že staroselci naših krajev, so pa dolgo, dolgo prej že ločili apnenec od dolomita in dolomitnega apnenca. Upravičeno moremo to sklepati po naši besedi »grintavec«, ki pomeni isto, kar je kulturno starejša Evropa spoznala mnogo kasneje - vsaj tisoč ali več let je tega - kot dolomit.
O starosti besede »grintav« zgovorno pričajo številna imena gora, krajev in voda (Glej: a) dr. Henrik Tuma »Imenoslovje Julijskih Alp« Lj. 1929. Slov. Plan. Dr. b) Upravna razdelitev LRS na mesta, okraje in občine« (zakon z dne 19. IV. in 9. VI. 1952). c) Rihard Svetlič »Kazalo krajev« na Zemljevidu slovo. ozemlja Slov. M. č) Vojaške specialke.) po Slovenskem - skoraj izključno na ozemlju geoloških formacij: trias, jura in kreda. To so geološke tvorbe, v katerih je po naših krajih nagrmadeno predvsem zelo mnogo dolomitne gmote. Ni mi znano, ali sega izraz grintav = dolomiten v živi govorici in imenih ljudi še dalje proti jugu na hrvaška in srbska kraška in planinska področja.
Z imenom »Grintavci« označuje naš narod alpsko pogorje okrog nekdanje štajersko-koroško--kranjske tromeje. To je pogorje, ki so mu po nemškem poimenovanju »Steiner Alpen« popačili pristno domače ime s prevedenko »Kamniške Alpe«. Precejšnje je število vrhov z imenom Grintavec. Tako je najvišji vrh v Grintavcih Grintavec (2558 m), ob koroški meji je Virnikov Grintavec (1654 m) in blizu Storžiča Mali Grintavec (1812 m). V Julijcih imamo tudi več vrhov tega imena in sicer: Veliki Bavški Grintavec (2344m), Mali Bavški Grintavec (2277 m) in nad Rabljem Predelski Grintavec (1944m). Isti besedni koren je rabljen v Julijskih Alpah še za planino Grintavica 78 (Grintojca) in desni pritok Mostnice v Bohinju  ( France Bezlaj »Slovenska vodna imena« I. del Slov. Akad. znanosti in umetnosti Lj. 1956.). Pri Cerknem nad Idrijo pa imajo Grintavo grapo.
Tudi nekaj vasic in zaselkov ima tako ime - značilno - vedno na kraških tleh. To sta dva na Kočevskem in sicer eden blizu Starega trga, drugi pa pri Osilnici. Tam se tako imenuje tudi potok, ki se izteka v Kolpo. Na Dolenjskem je blizu Zagradca kraj tega imena. Četrti kraj istega imena je južno od Kopra pri Šmarju.
Poleg naštetih imen poznamo še ledinska imena: Grintojca, Grinčca, Grintež, Grintar in Grintovške njive.
Posebno zanimiva priča o starosti imen, narejenih iz pridevnika grintav, je vrh Grintwitz - danes Grimpitz v dolini Murice (Anton Melik »Slovenski alpski svet«1954), torej na ozemlju, ki gotovo že nad pet sto let in več slovensko.
O dolomitu vedo učbeniki in knjižna dela o geologiji ter tehniški geološki priročniki marsikaj povedati. Vse pa je mnogo premalo za tehnika in najbrže tudi za prirodoslovca. Obširna knjiga prirode ima še mnogo nenapisanih poglavij. Poglavje o dolomitu ima gotovo več praznih kot popisanih listov.
Kakšen bi utegnil biti vzrok, da vemo o dolomitu tako malo? Morda dejstvo, da v državah, ki so v kulturnem razvoju pred nami, ni mnogo te hribine, vsaj ne tako izrazitega dolomita, kot ga je v izobilju pri nas. Našemu doraščajočemu rodu geologov, kemikov in tehnologov se odpira široko področje, kjer bodo morali še marsikaj razčistiti.
Lepo so označili dolomit naši davni slovenski predniki, ki so poimenovali gore, bregove, grebene, rebri in prehode po našem dolomitnem ozemlju in pri tem poudarili značilne oblike in tehnološke pojave dolomita. Razglejmo se samo po geografski karti našega gorstva in po imenih bomo spoznali, kje prevladuje grintav kamen.(Rudolf Badiura: »Ljudska geografija« 1953). Koničasti vrhovi - kajti koničasto je vrhovje dolomita - so poimenovani takole: Grintavec, Ojstrica, Ojstro, Ojstrnik, Ojstra, Ostrež, Ostri vrh, Ostrovec, Strelovec, Klek, Špik, Špičje, Rog, Rogatec itd. Grebenasti in planjasti vrhovi - največkrate pod mejo drevesnega rastja, imajo imena: Grmada, Grmače, Oškrt, Peč, Pečina, Opčina, Pečice, Pečje. Prehode iz doline v dolino v dolomitnem gorstvu je ljudstvo, imenovalo: škrbina, škrbinj, škarje. Štrlinam ob stenah, vrhovih in grebenih je reklo: Štrlek, Kleč, Stolp, Stolpič, Zob itd. Grintavi vrhovi, stene, grebeni so oškrbljeni, se koljejo, pokajo, razpadajo, se drobijo in se meljejo v rohat grušč in oster drobir melišč. Tam nastajajo sipci grobega peska, dobro označeni z imeni: Melci, Melje, Molnik, Melina, Melič, Sipci - in če razpada dolomitni drobir v zadnjo stopnjo svojih oblik, so to: Peski, Peščevnik, Peščenik, Peščevnica.
Virje, Virnik je tam, kjer leži dolomitna gmota na nepropustni skrilasti in glinasti podlagi in se pojavljajo ob njeni meji izvir ki vode, ki jo zbira nagrmadena grintava hribina. Voda, ki izvira iz grintavega grušča, drobirja in peska, odnaša ob nalivih mnogo najfinejših peščenih drobcev, da dobi svetlo, včasih sinje-modro ali sivo-modro barvo. Zato je tako vodo naš davni prednik imenoval: Bela, Belica, Motnica, Motnišnica in tudi Meljnica, Melja. Če beremo danes na kartah ozemlja izven naših meja, na primer italijansko ime Fella ali nemško Fellach in Moll, vemo, da je te reke krstil davni slovenski prednik.
Staroselci na današnjih slovenskih tleh so nam zapustili takale imena značilnih vrhov po grintavem svetu: Kuk, Kum, Hum, Krn in morda spada sem tudi Kucelj in Cicelj. Verjetno so s temi imeni izražali v svojem jeziku značilnosti dolomita, ker nahajamo taka imena samo v dolomitnem gorstvu.
V novejši dobi poudarjajo opisovalci gorskih vzponov in gora radi posebnosti dolomitne hribine. Kugy (Dr. Julius Kugy: »Aus dem Leben eines Bergsteigws« 1925) na primer pravi v opisu vzpona na Bavški Grintavec po dolomitni strmini v družbi gorskega vodnika Tožbarja takole: (»... in einem engen Kamin, dann rechts hinauf zu schmalen Schuttbändern, alles entsetzlich brüchig. Jeder Griff, jeder Tritt drohte auszubrechen. »Grintovec, Grintovec!« rief Tožbar einmal über das andere und schlug dabei mit der flachen Hand auf das tückische Gestein. Grintovec heisst der »Runzelige«, der »Grindige« ( a) Kluge: Etimol. Wörterbuch: Grind = grober Sand. b) m. Theodor Heinsius, Hannover 1835 Wörterbuch Grind= Grand = grober Kiessand (Kies, Gries, Grind), der »Brüchige«! Von seiner beispiellosen Brüchigkeit hat er seinen bezeichnenden Namen«),... po ozkem kaminu, zatem na desno navzgor k ozkim peščenim gredam, vse strašno krušljivo. Vsak oprimek, vsaka stopinja je grozila, da odpove.»Grintovec, Grintovec!« je zaporedoma vzklikal Tožbar in udarjal pri tem z dlanjo po zahrbtni hribini. Grintovec pomeni grbančasti«, »peskasti«, »krušljivi«! Od svoje brez primerne krušljivosti je dobil svoje značilno ime«.
V Planinskem Vestniku je bil nedavno ( Planinski Vestnik 1956, št. 9: Mirko Markovič, »Na Korabu«) opisan vrh Korab (2764m) v pogorju ob naši meji z Albanijo. Opisovalec je dolomitnemu obličju tal pesniško vzkliknil, ko se dolomita morda ni niti zavedal, takole: »Strme stene in kamniti špiki, katerih se kakor s kremplji oprijemajo korenine gorske vegetacije, ustvarjajo čudno in prijetno mešanico temne zelenice in rumenordečega kamnitega plašča, kjer pa tega ni, je površje izrezljano z bogatimi rezbarijami, žlebi in stolpiči, kar je spet nasprotje neskončnemu zelenemu morju.«

*

Grintavec v pomenu dolomit je prvi zapisal Henrik Freyer (1802 do 1866; Rokopis geologa H. Freyerja, prvega kustosa muzeja Kranjske, ki ga hrani Državni arhiv LRS v Ljubljani), kot je besedo slišal iz ljudskih ust. To je bilo verjetno komaj nekaj desetletij zatem, odkar je Francoz Dolomieu ugotovil, da je dolomit nekaj drugega kot apnenec.
V tisku je izraz »grintavec« prvi uporabil v petrografsko-tehnološkem pomenu pisatelj in prirodoslovec Fran Erjavec (1834-1887), ki v učbeniku prirodopisa in rudninstva za gimnazije in realke iz 1. 1883 pravi: »Grintavec (Dolomit). Grintavec je na oko vapnencu jako podoben, ali je nekoliko trši in v kislinah se topi le polagoma in ne šumi skoro nič. Navadno je gabrnat ali grintav ali celo raskav in luknjičav. Zidarjem in kamnosekom daje dobro gradivo. V naših planinah nahaja se tu in tam poleg navadnega apnenca.«
Mnogo več šolski učbeniki o dolomitu tudi kasneje niso navajali. Šele 1. 1930 je v »Mineralogiji in geologiji za višje razrede srednjih šol« profesorja Dolžana Franca opis dolomita nekoliko razširjen: »Dolomitne gore kažejo bolj ostre, rogljate (grintave) oblike ko apnikove. Znani Tirolski Dolomiti so zgrajeni večinoma iz dolomitiziranega apnenca. Voda, ki ima C02, laže topi apnenec kot dolomit (v 10 l vode se more stopiti 11,8 g .apnenca, toda le 3,1 g dolomita). Gorovja, ki jih gradita apnik in dolomit skupno, dobivajo zato bolj in bolj rogljate, dolomitske oblike. Dolomit se uporablja v kiparstvu, iz njega se pridobiva C02 in žge apno«.
Še en opis dolomita zasluži, da si ga ogledamo. To je opis prirodoslovca Ferdinanda Seidla iz 1. 1907 v že omenjeni knjigi o Kamniških Grintavcih: »Dolomit ali grintavec je apnenec s primešano ogljikovo kislo magnezijo (CaC03 +MgC03). Dolomit je dostikrat luknjičav; ravnokar odkrhnjen kos se na prelomnini v svetlobi leskeče kakor kos sladkorja. Tako ga že na prvi pogled ločimo od zelo podobnega apnika. Dolomit, navrhovačen v drobnih ali debelih plasteh, pa tudi neskladovit, gradi cela pogorja.«.
V raznih strokovnih knjigah ( Na pr.: a) Ing. Dr. phil. Josef Stiny: »Technische Gesteinsknnde« 1919. b) A. Moos u. F. Quervain: »Technische Gesteinskrunde«,1948. c) Dr. L. Marić: »Sistematska petrografija«, 1945.) nisem našel mnogo več o dolomitu. Poudarjajo njegovo svetlo sivino, ki da je včasih celo zelenkasta - kar preseneča - saj vendar poznamo pri nas dolomit predvsem svetlo-rumenkaste, rožnate do rjavkasto-rdečkaste barve. Ugotavljajo, da more dolomit vsebovati največ 46% magnezijevega karbonata in da dolomitna hribina močno pušča vodo. Glinasto škriljaste plasti pod dolomitno gmoto - n. pr. werfenski skladi – silijo podtalnico, da privre na plan. Apno, žgano iz dolomitnega kamna, je pusto. Če pa vsebuje nad 25% magnezijevega karbonata, ga je treba žgati dlje in do višje temperature, sicer je prepusto za normalno uporabo. Omenjamo tudi, da še ni pojasnjen nastanek dolomita. Za mnogo, kar bi tehnik želel vedeti o dolomitu, stikamo zaman tudi po tujih strokovnih knjigah.
Trditve o opisih dolomita si pogosto nasprotujejo. Razumljivo. Dolomitovanje, to je razmerje med magnezijevim in kalcijevim karbonatom, je namreč zelo različno. Če je majhno, samo nekaj procentno, se dolomit skoraj ne loči od apnenca. Še danes ni določeno, kdaj neha apnenec in kdaj se pričenja dolomit. Od tod zmešnjava, da celo strokovnjaki označujejo včasih hribino, ki je v resnici že dolomitna, za apnenec. Pri večjem procentu magnezijevega karbonata se začenja izrazitost dolomitne hribine, to je rožnato-siva barva, močnejša razpočenost in štrcljaste, škrbinaste oblike. Ko doseže dolomit največji procent magnezijevega karbonata, začne razpadati v grušč, drobir, grobi pesek in se polagoma prži v prah. Ker padavine mnogo hitreje topijo apnenec kot magnezijev karbonat, je na površju hribine - predvsem v vrhovih gora -- sčasoma dolomitovanje čedalje močnejše - s tem pa narašča tudi vsrkavanje vode in zato hribina tudi čedalje hitreje razpada.
Vse to je vzrok, da je vnanjost tal, ki jih tvori dolomitna hribina, zelo različna - zato pestra in za oko-prijetna, pestra v najožjem krajevnem, a tudi v pokrajinskem merilu. Od dolgočasne, puste, gladke dolomitne gmote vidimo prehode do največje razgibanosti oblik in pisanih barv.

*

Popotnik, ki prihajaš s planine Ovčarija do škrbine Štapce, se moraš tam skloniti k steni in stopati po železnih klinih, da prideš na stezo, ki drži po drobirju melišča med pritlikavim ruševjem ih koči pri petem in šestem Triglavskem jezeru. Pogled z višine po dolini jezer naslaja oko. Vkljub temu, ko stopaš naprej, ti pogled nehote obstane pri klinih ob pečini. Presenečen si, da zagledaš na grapavem (Grapav = rissig, po rokopisu Planinske terminologije dr. H. Tume) površju sive stene polno pisanega rast ja. Pravi alpski park. Nežno-modri, priščipnjeni kelihi Cojzove zvončnice, zvrščeni ob komaj vidni skalni reži, na enem koncu še v popkih, na drugem v odcvetevanju. Malo naprej so skupinice sinje-modrega svišča in za soncem obračajočega se živo-žoltega sončeca (helianthenum). Vmes sesajo hrano na pogled kot prilepljeni na golo skalo raznih vrst kamenokreči (saksifmge) in homulice (sedumi), beli petoprstniki (potentile), blazinice vesele, skalne zvončnice in druge.
Prav tako ali še lepše skalno cvetje moreš videti po mnogih drugih krajih oškrbljenih pečin Julijcev in Grintavcev. Posebno boš užival njih lepoto ob ozkih policah po stenah in pečinah Rodice, Kuka, Bogatina. Naletiš na tako mesto skoro na vrhu Ojstrice in izredno lepo ga vidiš, ko se naslanjaš ob steno Konja na steza. proti Presedljaju. Na lep planinski park naletiš tudi v nižjih gorah, na naših tisočakih, na primer po severozahodnem pečevju Polhograjske Grmade. Tu sicer ni Cojzovih zvončic, tudi ne kamnokrečev - so pa vedno zeleni netreski, homulice, dolgostebelna sončeca, volčini, bujno dehteči gorski klinčki in še drugo cvetje, ki krasi škrbine in stene.
Od kod pisanemu rastlinju hrana v sami skalni pušči? To nam pojasni sama grintava skala, če si jo pobližje ogledamo. Površje ji je grapavo križem prepreženo s prav tankimi, očem komaj spoznavnimi režami. Tu in tam je reža razširjena v razpoklinico, morda celo v zevasto špranjo. Vse so nam opazne, čeprav tako drobcene, samo zato, ker so poudarjene z žoltasto, rjavkasto ali rdečkasto izločino, pa tudi s prahom, ki se nabira ob njihovih robovih. Režavost in razpoklost ni samo privršna. Celo zelo globoko sega včasih v notranjost hribine in še nevzdržno napreduje. Reže, razpoklinice in zevi so vzrok,da površje grintave skale tako željno vsrkava vsakršno vlago bodisi od dežja, rose in celo kapljic megle. Z vpijanjem vlage skala nabreka, dokler je sončna pripeka ali sušno vreme ne izsuši. Tako menjavanje vlažnosti je posebno izrazito tik pod površjem. Posledica je, da nastajajo v hribini neenakomerne molekularne napetosti - zato skalna gmota čedalje bolj poka in se drobi. Zimska zmrzal to še pospešuje. Pronicajoča podnebna voda pri tem željno žre in odnaša kalcijevo spojino, počasneje tudi magnezijevo. Po stenah razpoklinic,ostaja manj topka ali sploh netopka ostalina gline, železovih spojin in drobcev magnezijevega karbonata. Železov jeklenec (Fe C03) prepereva v stiku z vodo in zrakom v rjavi železovec (limonit, 2 Fe3+3 H20) in še naprej v rusi železovec (hematit, Fe203). Od njih dobiva glinasta izločina rumenkasto, rjavo ali rdečo barvo, da nastaja motno rumena okra in rjava ali rdeča ilovica (ing. Hrovat Alojzij: »Kraška ilovica«. Lj. 1953). To je tista ilovica, ki jo poznamo po bolj rabljenem imenu »terra rossa«. V planinskih strminah le težko obstaja na svojem mestu, izplakuje jo voda v doline, v reke. Po krasu ostaja in se nabira v kontah, vrtačah in dolinah ter daje tam zelo rodovitno zemljo (Preperina grintave hribine daje v splošnem prav rodovitna tla. Le v strminah, kjer preperino dnaša, ostaja pusto skalno skrotje brez preperine. In še tam se v režah in špranjah naseljuje lepo rastje. Toliko k trditvam Badjura »Ljudska geografija« str. 130 1953).
Tudi v notranjosti najožjih rež in razpoklinic je nadih barvaste izločine in od tam ,odseva skozi kamnito snov na površje. Od tod izvira rumenkasti, svetlo-rožnati ali rdečkasti soj te hribine. Sveže oškrbljena mesta v stenah so včasih krvavo rdeča: od tod n. pr. Krvava peč. Take rdečkaste oškrbljenine v stenah krepijo barvitost grintavih planin. V režah in razpoklinicah, polnih glinene preperine, ki ji v globini nikdar ne usahne vlaga, rijejo pajčevinasto tanke koreninice, da dovajajo vodo in hrano rastju na površju grapave skale. Tanke in debelejše koreninice segajo meter globoko in še več in razganjajo razpoklo skalo.
Stalna vlažnost, dobra hrana in zaščita, ki jo imajo koreninice v globokem skalnem objemu, vabijo pestro alpsko rastlinje, da se naseljuje po golih stenah. To oso jurišne čete gorskega rastja, ki kljubujejo neurjem, pripeki, suši in zimi, da prve utirajo pot drugemu rastlinstvu.
Grintava hribina nudi torej gorskemu rastlinstvu prav posebno ugodne pogoje za življenje. Pogoji so boljši kot pri samem apnencu ali katerikoli drugi skalni hribini. Zato ni naključje, da imamo prav našem slovenskem alpskem svetu, ki je poln dolomita, toliko lepih in redkih rastlin. Samo poglejmo, koliko jih ima pridevek triglavensis, carniolicum, vohlinensis, iliricum ali po osebah ( Po podatkih prof. Tominca Ivana. Dodatek iz knjižice: Josip Wester, Balthazar Hacqet 1954 str. 56 in 18) iz naše domovine. Navajam samo nekaj najznačilnejših med njimi: Gentiana triglavensis, Gentiana Froelichii, Arabis vochinensis, Erysinum carniolicum, Euphorbium carnilicum, Viola Paulini, Astrantia carniolica, Trinia carniolica, Viola Zoisii, Campanula Zoisii, Saxifraga carniolica, Potentilla carniolica, Alchemilla carniolica, Linum julicum, Polygala carniolica, Daphne Blagayana, Primula carniolica, Lilium carniolicum, Iris Cengialti var illyrica in še druge.
Nadalje sem čital, da sta po Hacquetu imenovani rastlini: Hacquetia epipactis (tevje) in Pedicularis Hacqueti (ušivec). Isti avtor navaja še: blažec ali grintavec = Scabiosa.
S tem bi bila podana približna slika grintave hribine, kolikor utegne zanimati planinca.

*

Leta 1896 je Fran, Levec (1846-1916), slovo lit. historik, jezikoslovec in pisatelj, zapisal v Planinskem Vestniku taople: »Nedavno sem bral v nekem nemškem spisu, da naš lepi, jasni Grintavec pomeni der Räudige, Krätzige ( Slov.: garjevec, garjev, hrustav, grintav). Bes te lopi, ta jo je pa pogodil, ta!
Grintavec pravijo na Dolenjskem ob Temenici dolomitu. V istem pomenu najdeš besedo tudi v Pleteršnikovem slovarju in v Erjavčevi mineralogiji. Grintavec (tako, a ne Grintovec bi morali pisati to besedo) pomeni torej der Dolomitberg. Narod okoli Mengša, Kamnika, Radomlja, Doba in Domžal in široko po Gorenjskem sploh ne pozna niti Kamniških niti Savinjskih planin, ampak vse to pogorje zaznamuje s skupnim imenom Grintavci (Dolomitberge),n. pr. V Grintavcih se bliska; iz Grintavcev je prišla toča, proti Grintavcem drve oblaki itd. Nikdar ne pozabim, kako je bil žaljen moj jezikovni čut, ko sem štirinajstletni deček slišal v šoli svojega učitelja prvič govoriti o Kamniških planinah in o gori Grintovcu, meni pa so bili z doma znani samo množinski-Grintavci!« Dobesedno tako je zapisal Levec, ki je bil rojen in je rasel na Ježici ob Savi, torej na Ljubljanskem polju.
Lansko leto je izšla knjiga: France. Bezlaj,( Opomba v prvem delu te študije.) »Slovenska vodna imena« in v njej omenja o imenu Grintovec: »Vsa ta imena so izvedena iz slovo apel. grinta »Grind, Raude«,izposojena iz visoko nemškega »Grint, Grind« (etim. Štrekelj, Slavo Lehnwerk 22); iz tega grintav, grintavec, grintavica itd. (Pleteršnik,I 251 d)«. Podobno mnenje sem slišal tudi od drugih naših jezikoslovcev, ki pravijo, da je naša beseda grintav izvedena iz srednje visoko nemškega korena »Grind ali Grint«, ki pomeni hrapavost ali garje - torej tvorbo na površju kože.
Iz prvega poglavja te študije vemo, da je bistvo dolomitovanja neke vrste notranje preperevanje, razpadanje v notranjosti hribine. Deževnica in snežnica, ki prodirata globoko v notranjost grintave hribine, ji precej hitreje topita kalcijev kot magnezijev karbonat. Zavoljo tega postaja hribina čedalje bolj izrazito dolomitna, to je: razpokana, naškrbljena, da začne razpadati v drobir in pesek. Ves proces se razvija brez kakšne tvorbe na površju, ki bi količkaj spominjala na hrapavost ali pa garjavost.
Če temeljito pogledamo starejše nemške slovarje, posebno etimološke, bomo našli za besedo »Grind« poleg »Ráude, Krätze«še nadaljnji pomen. Za besedo »Grind = Grand« navajajo še pomen: Grober Sand, Kiessand, Gries, Grind. Etimolog seveda ni spoznal zveze tega drugega besednega pomena z dolomitom. Ni vedel, da je končna oblika dolomitovanja grob, robat pesek, to je prav tak pesek, kakršen je bil starodavnim prebivalcem naših kraških in hribovskih krajev jako dobrodošel. Iz rečnega proda v davnini niso znali oziroma niso mogli sejati grobega peska, to je maltnega peska, saj takrat še ni bilo mrež za sejanje. Če pa so hoteli - na primer Kelti - zidati peči za taljenje rude ali stanovališča, so nujno potrebovali maltni pesek. Po kraških in gorskih krajih uporablja naše ljudstvo še danes robat dolomitni pesek za pripravljanje malte, saj imajo tam le redkokje možnost pridobivati ga iz rečnega proda. Zato je razumljivo, da so staroselski prebivalci naših krajev imenovali tak željno iskan pesek, ki jim ga je nudila priroda že v uporabnem stanju, s posebnim izrazom. Seveda niso bili to naši slovenski predniki - a tudi ne Nemci, kajti tista doba, ko smo dobili to besedo, je morala biti mnogo prej, kot so ti pričeli pritiskati na naše ozemlje. Verjetno smo prejeli koren granit od takrat že precej kulturnih Keltov, manj verjetno od Ilirov. Etimologi in pa izkopanine staroselskih bivališč bi nam mogle v tej stvari marsikaj.- pojasniti.
Koren grint so naši davni predniki pomašili v besedo grintavec v pomenu grobi pesek. Ker pa je bil dolomitni kamen kažipot, ki je staroselcu naznanjal nahajališča dolomitnega peska, je prešlo to ime še na dolomitno hribino, ki se je po vnanjosti tolikanj značilno ločila od drugega kamna. Odtod pomenski prehod še za označbo krajev, gora in pogorja grintavca. Zato ni čudno, da imamo to ime uporabljeno za kraje, gore in gorovja po vsem slovenskem ozemlju, kjerkoli nastopa dolomit.
Značilno in pomembno je, da se glasi prvi zapis besede grintavec v etnografskem pomenu, ohranjen v rokopisu Henrika Freyerja (1802 do 1866) takole: »Dolomit (krainisch: Grintouc, Pesek, Šuta, bei Ratschach Zelenc)« (Rokopis Henrika Freyerja v Državnem arhivu LRS v Ljubljani »Tiopographisch geognostische Tagebuch« str. 14 v prvem delu te študije.)
Piše torej: pesek, šuta. Šuta iz nemškega Schutt, izraz, ki ga tudi uporabljajo za Schotter = gramoz. Pripombo »šuta« moremo tolmačiti kot poudarek za grobi pesek, to je dolomitni pesek - v razliko k mivki, ki je fini pesek. Pred več kot sto leti je torej Freyer ujel ljudski izraz grintavec v pomenu grobi pesek, to je maltni pesek.
V nemški strokovni literaturi nisem doslej čital besede »Grind« v pomenu grobi pesek, niti je nisem slišal v govorici in skoro gotovo ni izraz več živ. Beremo ga še v etimoloških in nekaterih starejših slovarjih in v leksikonih. Pač pa spominja na moren Grind nekaj imen potokov, manjših rek in krajev ob njih v Nemčiji, na Danskem, v Angliji itd. Domnevam, da so ti narodi, prav tako kot mi, sprejeli Grind v pomenu grobi pesek od staroselcev, najbrže Keltov, niso pa imeli potrebe kot staroselci naših krajev, da bi ga po svoje bolj poudarili in oblikovali.
Verjetno je torej, da smo sprejeli izraz »grind « v zelo zgodnji dobi neposredno od predslovenskih staroselcev. Morda kmalu po prihodu naših slovenskih prednikov v našo današnjo domovino. To moremo sklepati iz dejstva, da je to ime tako močno razširjeno za kraje, gore, pogorja in vode po. naši slovenski domovini. A ,še iz nadaljnje domneve, ker izvira morda tudi koren besed »apno« in »apnenec«, pri nas najbolj raširjene hribine, bržkone tudi iz keltščine. Čital sem namreč, da tolmačijo ime Apenini, gorovja po hrbtenici italskega polotoka, od keltske besede pen = gora. (glej Herders Konversation Lexikon« III.Aufl. 1903) Če je tako - potem je zanimivo: izrazi za apno, maltni pesek in kamen, torej osnovno zidarsko gradivo, bi tedaj bili iz iste dobe. Jezikoslovec bi mogel to bolje pojasniti.
Po vsem tem moremo sklepati, da te beseda grintavec oblikovana po korenski dediščini nekdanjih staroselcev, ki so bili zelo redko naseljeni in zato je umevno, da smo jih jezikovno ponašili. Od njih smo se naučili marsikaj koristnega ,ali se vsaj izpopolnili v nekaterih spretnostih, kot na primer v lončarstvu, rudarstvu, fužinarstvu, kovinarstvu, osnovnem zidarstvu. Prevzeli smo tudi nekaj izrazja iz njihovega hesedišča, predvsem imena gora, voda in krajev pa tudi drugih besed. Menda je beseda »pisker«, ki jo imamo vzporedno s slovanskim »lonec«, dediščina po Keltih ali morda Ilirih.
Čeprav izraz grintavec po korenu torej ni izvirna slovenska beseda, jo moramo spoštovati kot našo, saj je nastala pred 1000 leti in smo jo po naše oblikovali. Naši davni slovenski predniki so jo v prvih stoletjih po naselitvi na našem današnjem ozemlju najbrže uporabljali mnogo pogosteje kot v nadaljnjih vekih, i v pomenu snovi i kot gorsko ali krajevno ime. Pridobivati je začela na pomenu in znanosti in šoli zopet tedaj, ko je z napredovanjem geološke znanosti bila pred dobrimi sto petdesetimi leti odkrita dolomitna hribina.
Najbrž smo edini narod, ki je dal tej hribini svoje lastno, izvirno ime, in to že sto in stoletja prej, kot je zahodni kulturni svet spoznal to hribino in jo krstil z imenom dolomit. Zato ni samo pieteta do preteklosti, ki nam veleva, da cenimo našo besedo grintavec, temveč je tudi ponos, da so bili naši davni predniki, ki so tisoč ali več let prej, kot je to dognal zapadni kulturni svet, spoznali, da je razlika med dolomitom in apnencem.
Pa bo kdo rekel: saj to so bili vendar Kelti ali drugi staroselci. Res je tako. Vendar se moramo zavedati, da ima vsa srednja Evropa krvno močno mešano prebivalstvo. Prav posebno pa velja to za nas, kajti v resnici smo potomci ne le davnih Slovencev, temveč tudi raznih staroselskih narodov, ki so bili takrat redko naseljeni in so se zlili s prihajajočimi Slovenci. Prav tako pa smo tudi potomci narodov, ki so jih življenjske vihre mnogo vodile čez naše ozemlje.Težko je pri nas reči, kdo je bolj Slovenec, Kelt, Ilir, Latinec, Nemec ali potomec še kakega drugega naroda. Dejstvo pa je, da smo ohranili naš slovenski in ga oblikovali ter razvili do visoke stopnje. Ni pa samo v naši krvi, več tudi v našem jeziku nekaj dediščine, ki spominja na naše nekdanje prednike - dediščine kot spomenik zlitju staroselcev z našimi slovenskimi predniki. Prav beseda grintavec je tak žlahten, častitljiv spomenik v našem  jeziku.

*

Vendar ne moremo reči, da cenimo ime Grintavec tako, kot bi zaslužilo. Ne posvečamo mu pažnje, ki bi mu pristajala. V mislih imam Slovenski Pravopis (Breznik-Ramovš) iz 1. 1935,oziroma 1937 kakor tudi zadnjega iz 1. 1950. Marsikoga je presenetilo, da je pravopis sprejel narečno obliko »Grintovec« in ne slovnične oblike »Grintavec«, kot je bila dotlej in je tudi danes vkljub Pravopisu še vedno v rabi. Samo za snovni pomen te besede je še obdržal slovnično obliko »grintavec«. Ponovno sem čul kritiko - celo ogorčena kritiko proti taki odločitvi Pravopisa. Res ne razumem, kako so mogli prezreti rabo tega gorskega in krajevnega imena v tisku iz preteklosti, polpreteklosti in tudi sedanjosti. Evo samo nekaj ugotovitev:
1. V tisku je to ime Grintavec prvi omenil 1. 1689 Valvasor (1641-1693 22 J. W. Valvasor »Die Ehre des Herzogthums Crain« 1689,1. Band, II. Buch stran 143.). Takole piše o njem: »Grintauiz ein hocherhabner Schneeberg ligt oberhalb Crainhurg«. Če preudarno čitamo, vidimo, da je uporabil pravilno slovnično obliko besede. Zapisal je to ime pač tako, kot ga je sišal izgovarjarti. Kako dobro je Valvasorjevo uho sprejelo to ime iz ljudskih ust, moremo sklepati po samoglasniku i v končnem zlogu besede. Z njim izraža polglasnik prav tako, kot ga je izražal dr. France Presherin v svojem podpisu.
2. Naši pisatelji, posebno tisti planinske smeri, so uporabljali in še uporabljajo skoro izključno slovnično pravilno obliko Grintavec - mnogi od njih še danes kljub »Pravopisu«. Pisatelji Fran Erjavec, Janez Trdina,dr. Henrik Tuma, Ferdinand Seidl, Fran Levec, Fran Kocbek, Janko Mlakar, Josip Wester, Vilko Mazi itd. poudarjajo »Grintavec«.
Dr. Jos. Tominšek (dr. Jos. Tominšek, Antibarbarus. Plan. Vestn. 1937, str. 292.) je po izidu »Pravopisa« ugotovil v PV glede pisanja slovnične ali narečne oblike takole: »Trdno stojijo Grintavci. Grintavec-grintav-grinta; tako je ime nastalo. Takih tvorb imamo in jih lahko naredimo več, po vrsti: rja-rjav-rjavec; Pega-peg,av-pegavec; koza-kozav-kozavec; slina-slinav-slinavec; goba-gohav-gobavec ... Take tvorbe, vedno s pripono -av, -ava, -avo nikoli z -ov, -ova), ki pomenijo navadno kaj slabega, navajajo v svojih pravilih vse slovnice, tudi najnovejša. Zato se v jezikovno zavestnih planinskih in drugih spisih,odkar se zavedajo prave tvorbe s pripono -av, piše vsa zadnja desetletja Grintavec, Grintavci (za vse gore tega imena). Če najnovejši pravopis točno zahteva pridevnik »grintav, -a, -o« a v neposredni bližini natis ne »Grintovec«, potem moramo, če ne pripuščamo opravičljivega lapsusa calami, na tako prakso aplicirati pravilno tvorbo: muha-muhav-muhavec. (Muhavček je znani vrh nad Komno). S pridevniki na -av naj se nikar ne zamenjajo pridevniki iz živalskih in rastlinskih imen na -ov: gad-gadov, gams-gamsov-Gamsovec, smreka smrekov-Smrekovec, Vrbovec, Lipovec«.
Inšpektor Wester je dodal še: Jalovec, Dobovec, Borovec, Cerovec, Hrastovec.
3. Revije in knjižne izdaje naše planinske organizacije pišejo skoro dosledno še danes slovnično obliko »Grintavec« morda prav po zaslugi nekdanjega urednika PV dr. J. Tominška.
4. Zemljevidi Slovenskega ozemlja, tako Orožnov, ki je izšel pred nekako šestdesetimi leti in kasnejši Bohinčevi in drugi, pišejo Grintavec. Isto obliko tega imena navajajo črtežni zemljevidi Alojza Knafeljca in Delkinovi, ki so bili tiskani za planince pred nekako petintridesetimi leti in tudi še kasneje. Prav tako je pravilno pisano Grintavec na jugoslovanskih vojaških specialkah kot tudi na zemljevidih Julijskih Alp (1952) in Kamniških Alp (1954).

*

V južnotirolskih Alpah je dobil del dolomitnega gorovja zveneče ime Dolomiti. Ker je ime dolomit za hribino nastalo šele pred dobrimi stopetdesetimi leti, ne more biti tudi ime Tirolskih Dolomitov staro mnogo nad sto let. To ime ni izšlo iz samega naroda, temveč je umetno uvedeno po šoli in uradih.
Tudi mi imamo svoje Dolomite, najmanj tako čiste in pristne, kot so svetovno znani Tirolski Dolomiti. Naše ljudstvo je samo spoznalo posebnost in lepoto grintave hribine v davnini, in takemu gorovju dalo izvirno ime Grintavci. Kasnejši rodovi so zaradi tujih vplivov to pozabili in danes se ne zavedamo vrednosti tega imena. Kar trudimo se, da ga izpodrinemo z umetnim nazivom, ki je nastal v tujini in bil pri nas razširjen po šoli in uradih, kot prevedenka iz nemščine. Ne morem razumeti, da sicer tako razgledani in globoki Ferdinand Seidl ni spoznal vrednosti imena Grintavci in da v že omenjenem opisu alpskega pogorja nad Kamnikom ne govori o Grintavcih, celo se tega imena ogiba in predlaga samo imeni »Kamniške ali Savinjske Alpe«. Enajst let prej (1.1896) je Fran Levec opozoril na lepoto in upravičenost imena »Grintavci« - čudno, ali Seidl tega ni vedel? Takole piše Seidl (1. 1907) na str. 13 svoje prve knjige: »Priimek Kamniške Alpe sta uvedla v znanstveno slovstvo Hacquet in Wulfen leta 1778. Služi torej že skoro 130 let in je eden najstarejših skupinskih nazivov v Alpah sploh. Leta 1875 je za turistiko v Kamniških Alpah velezaslužni vseučiliški profesor J. Frischauf uvedel za to visokogorsko skupino priimek Sanntaler Alpen, to je Savinjske Alpe«. Kako to, da je sicer toliko temeljiti znanstvenik Seidl prezrl še tretje, to je domače, žlahtno ime »Grintavci«. Omeniti pa je treba, da piše Seidl ime gore Grintavec in prav tako snovno ime grintavec v slovnično pravilni obliki s končnico »-avec«.
Zanimivo je, da omenja Seidl takoj za navedenim odstavkom v opombi tole: »Hacquet piše v svoji znameniti knjigi Oryctographia Carniolica,( V arhivu Slov. Narodnega muzeja 1778)
na strani 33 prvega dela: »Sobald man den kleinen Kankerfluss übersetzt hat, so fangen die hohen Alpen wieder an, welche mehr als über die Hälfte kahl sind; man heisst sie Grintauzi, Kozhna, Brana und auch Oistriza, ,oder am gemeinsten: Ta Kamelshka Planina, auf Deutsch die Steiner Alpen, weil nicht weit davon eine Stadt liegt, welche Stein, oder in unserer Sprache Kamniek oder Kamelk heasst.«
Seidl je torej prezrl, da pravi Francoz Hacquet: »man heist sie Grintauzi« in naprej »auf Deutsch die Steiner Alpen«. Kolikor sem mogel ugotoviti, ima Hacquet na zemljevidu, ki je priložen njegovi knjigi, v gorovju nad Kamnikom označeno »Grindouze«. Množinske oblike tega imena si Hacquet gotovo ni sam izmislil, temveč jo je vzel iz ljudstva.
V Westrovi knjigi »Iz domovine in tujine« čitamo pripombo (Jos. Wester »Iz domovine in tujine«, Izbrani planinski in popotni spisi. S. P. D. 1944. »Ojstrica-Veliki vrh-Konj« str. 75.)
»Tu mi bodi dovoljen skromen imenoslovni ekskurz. Hacquet pravi v svoji znameniti knjigi »Oryctographia Carnioliae« (str. 33): »... ko prestopimo malo reko Kokro, se zopet pričenjajo visoke Alpe, ki so več ko nad polovico gole. Imenujejo jih: Grintavci, Kočna, Brana, Sedlo in tudi: Ojstrica, najbolj navadno pa: Ta Kamelška planina, po nemški: die Steineralpen.« Na zemljevidu v 1. delu imenuje osrednjo skupino »Grintouze«, južno predgorje »Kamenske planine«, v III. delu pa mu je glavno gorovje »Grintouze«, sprednje pa »Kamenski Planina«. Vzlic nedoslednosti v pravopisu Hacquet jasno loči glavno gorsko vrsto od predgorja, dasi je to v tedanji (1778-1784) kartografski tehniki nejasno predočeno ... « V isti opombi nadaljuje Wester: »Seidl se ni odločil za enotno poimenovanje, temveč dopušča dvojnost imena; zato je dal svoji standardni knjigi naslov: Kamniške ali Savinjske Alpe. Kocbek nazivlje svojo monografijo ,Savinjske Alpe´, kakor so se tudi Čehi odločili za ,Savinske Alpy´. Slovenska matica je dvojnost imena rešila v svojem zemljevidu na salomonski način: osrednjo skupino od Kokre do Raduhe nazivlje Savinjske Alpe, vse predgorje na južni strani, od Kalškega grebena do Menine, pa Kamniške Planine, in to poimenovanje je prevzelo tudi v novo specialno karto vojnega geografskega instituta v Beogradu. Domače ime za vso gorsko skupino pa ostane ,Grintavci´, ki jih pozna ves preprosti narod kamniškega okraja in daleč po Gorenjskem.« Še v nečem Seidl ni natančen. Zapis nemškega imena Steiner Alpen ne izvira iz 1. 1778 od Hacqueta in Wulfena, temveč sem opazil, da ga že 1. 1744 navaja Ivan Gizma Florjančič (roj. 1681) v svojem Zemljevidu vojvodine Kranjske. Za Grintavce ima označeno »Steiner Alben«. Žal je uporabljal Florjančič na tem zemljevidu samo nemška imena.
Posamezniki - častne izjeme - so spoznali žlahtnino imena Grintavci. Navedel sem že Levčev poziv (Planinski Vestnik, letnik 1896 »Nekaj opazk o naših zemljepisnih imenih« str. 76.) iz l 1896 in ga en del ponavljam: »Narod okoli Mengša, Kamnika, Radomlja, Domžal in ši:l1O'ko po Gorenjskem sploh ne pozna niti Kamniških niti Savinjskih planin, ampak vse to pogorje zaznamuje s skupnim imenom Grintavci (Dolomit gebirge).«
Janez Trdina (1830-1906), o katerem je zapisal Ivan Cankar (Ljubljanski Zvon, letnik 1905 Cankarjeve uredniške pripombe), mojster slovenskega jezika: »Prave narodne govorice ni nihče tako pogodil kakor Trdina ... «, navaja v svojem življenjepisu:( Ljubljanski Zvon, letnik 1905. Dr. F. Derganc »Trdinov življenjepis«) »Še lepši pa je pogled na snežnike, katerim pravijo Mengšani Grintavci, ker jim to ime ne pomeni le enega hriba, ampak vse Kamniške Alpe tja do Jermanovih vrat.«
V Črtežnem zemljevidu št. 9 v Brilejevem Priročniku za planince iz 1. 1950 je vpisal V. Mazi: »Osrednji grebeni Grintavcev«. V tekstu je ime v tej obliki uporabljeno še nekajkrat.
Josip Wester je 1. 1954 naslovil v Plan. Vestniku svoj prispevek »V slovo Grintavcem« in tudi že leta 1931 »Z Jezerskega prek Grintavcev v Kamnik«. Tam čitam: »... še enkrat premotrim visoko progo svoje planinske ture po Grintavcih ter se od njih poslovim s te zadnje razgledne točke. V kako enotno oblikovano skupino so gorotvorne sile izobrazile ves ta gorski sklop, a vendar še nima enotnega imena!« (Plan. Vestnik. 1931 Jos. Wester »Z Jezerskega preko Grintavcev v Kamnik« in isto v njegovi knjigi »Iz domovine in tujine« 1944, str. 75.)
Odločno zagovarja množinsko obliko tega imena Rudolf Badjura,(Rudolf Badjura »Ljudska geografija«, 1953) ki pa je mnenja, da naj bi veljalo tako ime samo za osrednji, visokogorski del Grintavcev. Vendar, kolikor sem mogel ugotoviti, imenuje ljudstvo z množinska obliko »Grintavci« ves gorski masiv z vsem predgorjem. Kamniška planina (planina = die Alm) pa je le del njihovega predgorja.
Profesor Melik piše:(Anton Melik »Slovenski alpski svet«, 1954, str. 31.) »Pač pa je iz žive govorice skupno ime Grintovci ... «
Oba, tako Badjura kot Melik, pišeta narečno obliko, ker sta se očitno ravnala po »Pravopisu« iz L 1950.

*

Mislim, da sem dovolj utemeljil upravičenost in našo pietetno dolžnost, da pišemo obliko gorskega imena Grintavec slovnično pravilno. Vso gorsko skupino, ki jo po večini sestavlja izrazita dolomitna hribina, pa imenujmo tako, kot jo je krstilo naše ljudstvo prav zaradi te hribine - Grintavci – naši Dolomiti. Umetno ime »Kamniške Alpe« lin »Savinjske Alpe«, ki so ga v svojem jeziku začeli uporabljati tujci, ki niso bili opozorjeni, da smo imeli že stoletja prej naše izvirno, žlahtno ime »Grintavci«, pa prepustimo tujini.

*

Ko sem imel ta spis že dovršen, me je prof. Ivan Tominec opozoril še na ugotovitve jezikoslovca Dušana Ludvika (Slavistična revija, časopis za literarno zgodovino in jezik, Lj. IX. letnik, 1-4 1956. Dušan Ludvik: »Nekaj krajevnih in vodnih imen, str. 189 do 191. Revija ima sicer letnico 1956,vendar pa je izšla šele letos.) o imenu »Grintavec«. Takole piše: »Beseda je sorodna z lat. »frendere« škripati, (raz) treti; z litavskim »grendžiu« »trem« (pripomba prof. Tominca: litavski jezik je od vseh tujih jezikov najbližji slovanskim jezikom); anglosaškim »grindan« »zdrobiti«, angleškim »gmnd« ,»mleti, zmleti«; srednje nizkonemškim »grint« »Grind, Sand«; nizozemskim »grind, grint« »grober Sand, grobes Mehl« ...
To je po Levcu prvi jezikoslovec, ki odklanja razlago tega imena iz »grinta = hrasta« in jo pravilno tolmači. Najbrž pa mu ni znano, da grintavec (dolomit) razpada v štrleke, škrbine, balvane, grušč in pesek, da ostajajo škrbinasti, ostri vrhovi ali vrhovi polni balvanov in skal in ne »glavnat vrh«, »glava gore« - ker bi bil svoje nadaljnje izvajanje morda opustil.
Ludvik omenja o besedi »grintavec« v končnem odstavku svojih izvajanj še tole: »Za slovenske izpeljanke je ugotoviti, da smo ime sprejeli po onemitvi nosnikov lahko še v starovisokonemškem času.« To bi torej bilo po 1. 1000. Ta ugotovitev ne moti izraženega mnenja, da izvira ime Grintavec (ime dolomitnega vrha, ime peščenega potoka, ime dolomitnega kraja) kljub temu od prvih staroselcev. Iz krajevnih imen »Gradišče, Gradec, Ajdovščina itd.« moremo sklepati, da so živeli kulturno močnejši staroselci med slovenskimi prišleki še stoletja, preden so se jezikovno z njimi popolnoma zlili. Ne moremo si zato misliti, da bi po vsem slovenskem ozemlju, kjer nastopa v geološki tvorbi naših tal grintavec, nastalo to ime prav po vplivu Gotov ali drugih germanskih narodov, ki so samo kratko, prehodno bili v naših krajih, in še manj, da bi bili Nemci, ki so kot fevdalci prodirali v naše kraje, ravno Grintavec krstili, vse ostale gore pa bi bili prepustili Slovencem in staroselcem, da so jih poimenovali.

Planinski vestnik 1958 - Stanko Dimnik