1. Zimska ponovitev - Ciril Debeljak in Milovan Zidar 19. 3. 1950

Planinski vestnik (1951) - Ciril Debeljak: Noč pod stenami! V skromnem zavetju za debelim macesnom se uporno zaganja plamenček malega kuhalnika v ledeno mrzli veter.
Plaho skače njegov odsev po snegu, včasih pa oblizne ivje na raskavi skorji macesna. Kot starec se mi zdi, ves zguban in kriv od udarcev življenja. Koliko pokolenj je šlo mimo njega, koliko gamsov in ovac je iskalo zavetje pod njim v nevihtah in jesenskih meglah. Kaj vse bi vedel povedati ta očak od takrat, ko je prvič plaho pogledal izpod grušča v bele stene nad seboj, pa do danes. Videl je ljudi, nasmejane, srečne in polne življenj a, videl je pa tudi druge, pobite in obupane, doživel je vesele in tudi temne čase v svoji rasti. Okusil je v svojih jeklenih koreninah grenak okus po krvi, ki jo je sesala naša zemlja in otresal igle po ostrem dimu gorečih domačij z doline. Trudno je zastokal v starih kosteh ob sunku vetra, kot bi pripovedoval povest. Plamenček je zaplesal močneje in ugasnil. Trda tema je sedaj okoli naju, le tanka, svetla črta za Karavankami oznanjuje, da bo kmalu dan. Lepi so taki trenutki v gorah, kjer čakaš nekaj lepega, novega in toplega, stojiš plod stenami in čutiš nad seboj oster dih gora, dih zdravega življenja in silnih elementov, ob katerih se človek počuti majhnega, le kamen, ki ga lahko gora vrže raz sebe, kadar hoče in pokoplje v grušč med rušje in bor. Kot je zdrava gora, naj bo zdrav tisti, ki jo obišče, da poišče srečo in zadovoljstvo in v gorah zgladi pot življenja pred seboj. Mi čutimo z goro, ker iščemo svet in pravico le tam, kjer je najbolj čista, iščemo življenje tam, kjer ga je najtežje najti. Gora da vsakomur svoje. Vsak uživa njen čar po svoje. Ta ga najde v previsih, drugi v grapah, tretji v zasneženih grebenih, drugi zopet na prelepih travnikih. Ljubezen naj zbližuje tiste, ki hodijo skupaj za istim ciljem, ljubezen in tovarištvo, ki ne pozna razlike med starim in mladim, učenim in preprostim. V nevarnosti odloča najprej to tovarištvo, moralna in fizična trdnost vseh. Če omaga prvi, ga podpre drugi. Če omagata oba, jima ni žal, saj sta živela in uživala skupaj, omagala in končala skupaj. Kdaj bo napočil ta čas, ko bodo naše misli enake, pogled vseh jasen in usmerjen v skupen cilj, hoditi v gore po srečo in veselje, po moč in samozavest  ...

Molče sva pila vsak svoj ovomaltine, obenem pa grela premrzle prste ob konzervni škatli, v kateri sva ga kuhala. Oba sva mislila na načrt, ki je bil včeraj zasnovan na soncu v bajti, zasnovan tako trdno in brez vsakega dvoma v uspeh. Sedaj sem vedno z večjo skrbjo gledal silno, strmo gmoto nad seboj, ki je počasi lezla iz teme. Bila sva namenjena v Herletovo smer. Vsak prijem in stop sem poznal v tej smeri, saj sem nič manj kot enajstkrat že plezal tam. Skrbel me je najbolj kratek, previsen prag v spodnjem delu, kjer poleti z lahkoto zagrabiš preko. Če sedaj leži sneg ali led na njem, bo najbrž največji problem vse smeri, saj v prečkah v zgornjih delih snega ne more biti. Prestrme in pregladke so, da bi kaj obviselo na njih.
Počasi je lezel na vzhodu žar vse više in više. Zlato je obrobilo vrhove, od Visokih Tur tam za krivično mejo Koroške in odsevalo na grebenih Rink, Mrzle gore in Skute. Sedaj je stala pred nama stena Ojstrice svetla in bleščeča kot kristalen grad. Prvi pogled nanjo je kruto odbil vsako možnost poizkusa v tem delu stene. Zeleno je bleščalo nad pragom. Pršič je vrtinčil po ozkih poličkah v gornjem delu stene. Vedel sem, da je poizkus igra z življenjem. Ob tem snegu ne bi prišel daleč, če bi sploh vstopil. Poleg tega pa je žvižgalo preko stene kamenje in ledovje; votlo je udarjalo v globok pršič pod Herletovim vstopom. Milovan je molče stal poleg mene in mislil najbrž isto kot jaz. Čakal je, kaj porečem, a opazil sem plahost in negotovost v njegovih očeh. Dostikrat je bil že pozimi v gorah a pod takšno steno še ni stal.
Pogled mi je ušel tudi na strme hlebce in bolvane severozahodnega raza. Šele pred nekaj meseci sva ga zdelala z Ivanom v prvenstvenem vzponu. Malo drugačen je bil sedaj. Poleti varni in lepi kamini so sedaj dihali mrzlo, zadelani s snegom in zaprti s strehami. Najtežji del smeri pod Rdečim odlomom v gornjem delu stene je osipaval pršič. Kaj ko bi poizkusil tu, če je že Herletova šla po vodi! Kar odleglo mi je, ko sem dejal Milovanu: »V raz greva.« Zmetala sva ropotijo v nahrbtnik in zagrizla do kolen v napihan pršič proti vstopu. Vedel sem vnaprej, da tudi to ne bo lahko delo. Že prvi metri pod kaminom so bili gladko zasneženi, čeprav je tu strmina blizu 90°. Milovan je varoval kar provizorno brez klina in pravega stojišča, ko sem vstopil. Vsak stop in oprimek sem moral očistiti snega in s tem že po nekaj metrih premočil rokavice. Vtaknil sem jih v žep in kljub precejšnjemu mrazu plezal dalje z golimi rokami. Zaradi ledu in krušljive skale sem zabijal kline kar zapovrstjo. Počasi je zmanjkalo špranj in ob težkem prestopu s stene v kamin sem stal v kritičnem položaju. Vse, kar sem prijel, je zletelo Milovanu na glavo, ki je prenašal udarce brez pritožb. Precej sem tvegal, ko sem končno prestopil kar na leden in gladek kamin. Noge so bile v njem brez koristi, ker je vibram nemočno drsel po gladkem ledu. Čudni so občutki, če visiš v izpostavljenem kaminu in ne moreš naprej, še manj pa nazaj. Če je že začetek tak, ne bova ta teden preko. Po nekoliko brezuspešnih poizkusih sem s pomočjo lednega kladiva zlezel toliko više, da sem dosegel zasneženo zagvozdeno skalo. Precejšnja količina snega, ki je bila na njej, je padla za moj vrat in v rokave, ko sem iskal oprimkov. Prosto na rokah sem se potegnili na skalo in tam varoval. Pravkar sem zabijal klin, ko pribrenči kamen tik moje glave. Skril sem jo v dno kamina kot goska pod perut. Tudi Milovanu ni šel daleč od glave, ker je razburjeno zaklical: »Naprej, kamenje leti!« Ej, to slišim sam, da kamenje leti. Pa Bog pomagaj! Koliko stoletij je čakal, preden je šel na izprehod preko stene, pa bi midva ne nekaj minut. Zabil sem klin in zaklical naprej. Dolgo časa je šaril okoli klinov in rdečega prestopa, preden je po kaminu pridrsal do mene. Presneta reč, to pa res ni preprosto. Dalje je bil kamin malo bolj prijazen, le mraz je lezel za name, sneg pa za vrat. V lepi, a zelo težki plezariji po ledenem dnu kamina sem dosegel streho in prestopil v levo, v odprto in dobro razčlenjeno steno v izhod no stran raza. Na malem snežnem stebričku pod drugim kaminom sem varoval. Kmalu je prilezel Milovan in zajahal v sneg za mojim hrbtom.
Globoko je ležala dolina, vsa v soncu in prvih dneh pomladi. Do tu gor se je čulo bučanje slapa Rinke in blesk zelene in čiste Savinje. Na prisojnih straneh je sneg že pobralo, le v senci sten je še ostal globok in nedotaknjen. Zmotil naju je klic izpod stene. Napenjala sva oči in slednjič opazila tri drobne pike na blazinah pod steno. Bili so Rado, Danka in Andlovic. Vem, da se je nemalo začudil, ko je zagledal najine stopinje proti razu, namesto proti Herletovi. Bil je prepričan, da se sedaj že pehava kje pod pragom ali luknjah v Herletovi. Zavriskal sem mu in želel srečno pot. Počasi so lezli dalje v strmino proti Škrbini in Kopinškovi poti. Tudi njim ne bo v tem mehkem globokem snegu preveč prijetno, če ne že kar nevarno, saj je sneg komaj čakal sonca in toplote, da se odtrga in zgrmi v dolino. Veter in pršič, ki je plesal po grebenu, naju je kmalu vzdignil. Milovan je na dobro zabitem klinu varoval, ko sem načel drugi kamin. Vedel sem naprej, da bo težji kot prvi, saj je kar tulilo v njem. Ledeno ivje je viselo z obeh sten. Drobni prijemi, ki poleti pomagajo preko, so bili zaliti z ledom. Le počasi in s skrajno previdnostjo sem plezal. Izpostavljenost je tu občutna. Skala je trdna in gladka. Prsti premraženi in trdi,da sem komaj še čutiti oprimke in sneg. Plezal sem bolj s koleni in komolci ter dosegel veliko počeno streho, ki je pokrivala kamin. Oprt na kolena sem iskal mesta za klin. Vsak poizkus, da bi zabil, je bil zaman. Po nekaj udarcih je ,klin vrglo iz špranje mimo moje glave v globino. Milovan je s skrbjo gledal in trdno stisnil vrv. Čutil je, da sem v težkem in da v tem položaju ne bom več dolgo vzdržal. Bolela so me kolena in počasi sem začel zdrsavati na gladki steni. Če se mi ne posreči zabiti klina, ne vem, kaj bo. Še enkrat sem poizkusil visoko nad seboj v mali dolbinici. Kakor prej je klin odskočil, da sem ga komaj še ujel v zraku. Sedaj je bilo treba nekaj storiti. Karkoli, samo da rešim kolena iz težkega položaja. S težavo sem se vzdignil za pol metra in bil sedaj tesno pod streho. Tvegal sem edino, kar je bilo tu možno. Izplezal sem na rob kamina, zabil dolgo ledno kladivo v zbit sneg, se potegnil do njega, zabil še desnico v sneg do komolca in se potegnil preko. Le kratke trenutke vzdrži človek v takšnem položaju, a bilo je dosti, da sem z levico preprijel ob strehi v dobro razčlenjeno in suho skalo nad njo. Ulegel sem se s prsi na sneg in se s skrajnim naporom potegnil v udobno votlino nad streho. Dolgo ni bilo glasu od mene. Počival sem in hukal v prste, ki so posineli od mraza in napora. Ko sem zaklical naprej, je Milovan zavrisnil. Z nekaj udarci je izbil klin in plezal za menoj. S silo obeh je bil kmalu pri meni. Oba sva bila zasopla. Bil je ta detajl eden najtežjih, kar sem jih preplezal pozimi v gorah. Stena nad nama je od tu s kratkim previsnim skokom prešla v nekoliko lažji teren, a se pod vrhom zopet pognala kvišku pod strme odlome in stolpe do Ogrinove prečke. Slutil sem vnaprej, da bo tam najtežje; saj je že poleti terjala drobna prečka pod »paradižnikom« izrednih naporov in previdnosti. Imela sva tu šele 150 m stene pod seboj, še 400 m naju je pa ločilo od vrha in sonca. Kako dobro se mi je zdelo, da nisva šla v Herletovo! Z gladkih navpičnih plošč je zeval led in nepretrgoma žvižgal preko stene na zasnežene police pri vstopu. Kot bela nit se je vlekla Herletova prečka prav preko najtežjega dela. Koliko moči in samozavesti je zbral France v sebi, da si je drznil naskočit steno v tem delu, kjer ni prehoda. Tudi zanj ga ni bilo. Večkrat ga je stena odbila od sebe, a ni odnehal. Ure in ure je visel v silni izpostavljenosti na zagozdah in s prebijačem izsilil prehod. Izsilil ga je s svojo jekleno voljo, trdno odločen, da zmaga, da prav v najtežjem delu te silne stene izpelje slovensko smer, ki je še danes ponos Savinjskim Alpam.
Malo sva pokramljala, pozdravila soseda, Visoke Ture in Klek ter začela znova. Z votline sem prestopil v levo odprto steno, na ramo prvega stolpa, ki je končevala v previsu. S cepinom sem sekal stopinje v led do skale, ga tam zapičil in vstopil v previs. Še poleti sem tu imel dosti opravka, sedaj sem se pa motal celo uro, preden sem s pomočjo šestih klinov preplezal v strmo grapo, ki je držala na raz. Tu sem pustil Milovana naprej in varoval kar stoje v snegu. Menjala sva še dvakrat in varno stala na drugem stolpu nad strmo, zasneženo severozahodno steno.
Globoke plaznice so jo sekale od grebena pa do vznožja in končevale v jezikih visoko nagrmadenega snega sredi gozdov nad Klemenškovo planino. Oni trije so pravkar gazili v zadnjo strmino pod Škrbino in izginili za robom. Zabil sem cepin do vratu v sneg in varoval Milovana, ki je sedaj sekal naprej v strmem snežnem grebenu proti rdečim odlomom tretjega stolpa. Tu sva hitro napredovala in popravila zamudo v spodnjem delu. Sneg je bil zbit in trden, da sva v dobri uri po strmi prečki v vzhodni bok raza prilezla pod rdeče odlome. Mrko so gledali na naju, kot bi se rogali. Veter je potihnil, mraz pa ni pojenjal, še hujši se mi je zdel, čim više sva bila. Pred vstopom v skalo sva počivala. Ura je bila okoli poldne, ko je prvi klin zlezel do glave v rdeč masiv. Previdno sem otipaval vsak kamenček, preden sem mu zaupal svojo težo. Klin za klinom je lezel v skalo. Po kratki izredno težki prečki v desno sem plezal nekaj metrov naravnost navzgor in prestopil v levo pod debele in gladke plati, ki so bile k sreči suhe. Zanesel sem se tu le na gumo podplatov in po prstih prečil v ozko zasneženo votlino pod najtežjim delom. Klin za varovanje je bil že zabit. Vpel sem in varoval. Počasi je lezla vrv v mojih rokah. Nekajkrat je zaropotalo kamenje, preden je Milovan stal pri meni v votlini. Tu sva počivala in jedla. Ni mi dala. miru izpostavljena in ledena prečka pred nama. Vedno zopet mi je pogled uhajal tja. Zdrkniti tu ne smem. Obvisel bi v zraku pod previsnim odlomom brez moči. Po nekaj grižljajih sem vse skupaj vrgel zopet v nahrbtnik in takoj začel. Pod takimi mesti človek nima obstanka in miru, grize ga negotovost, grize vprašanje ali, ali. Saj je tu ključ vsega trdega dela do sedaj, ključ do uspeha in vrha. Od votline je držal v levo kratek prag z gladko ploščo na vrhu, ki se je zoževala vedno bolj pod previsnim rdečim bolvanom in končno izginila pod njim v ozko špranjo pod ogromno odklano lusko v zahodni strani raza.
Preči! sem po ploščah 2 m v levo in s pomočjo klina zlezel preko praga na ploščo. Ta je bila strma, a visoka dovolj, da sem stal vzravnan in prislonjen na steno. Sedaj je šlo po centimetrih v levo. Prvi meter še po stopalih, nato pa po prstih. Za roke tu ni prijemov. Vsak nepravilen gib telesa bi me takoj vrgel iz ravnotežja. Z levico sem sedaj dosegel klin, ki je sedel za slab centimeter v mali vdolbinici. Skrajno previdno sem izvlekel vrv in zaponko, tesno prislonjen s prsmi in glavo na steno. Vpel sem se in pritegnil h klinu. Stal sem le na koncih prstov nad 400 m globino. Sedaj pride najtežje. Počasi, po račje sem se sklonil tako daleč, da sem dosegel z rokami špranjo pri nogah, izvlekel najprej levo; nato še desno nogo in tako, vise samo na rokah, preprijel do luske. Malo je mest v naših stenah, ki bi pozimi bila tako težka in naporna, kot je to. Pot je bila odprta. Najtežje je za nama. Sedaj nisem več dvomil v uspeh,vesel sem bil in srečen kljub izčrpanosti in mrazu. To je vzrok in nagon, ki nas veže na gore, ki odpira smeri in pota preko najtežjih sten, ki odtehta vse napore - sreča, zavest zmagovanja, ne nad goro, ki je nepremagljiva, ampak nad seboj,nad mejo zmogljivosti, nad lastno slabostjo. Ta zavest, ta sreča po storjenem dejanju je gnala že mnoge k drznim dejanjem in v smrt, ker niso poznali svojih moči, ker niso poznali samega sebe. Srce in duša odločata v takih trenutkih, volja in samozavest. Roke so le orodje. Trden po volji postaneš po dejanju, kjer doživiš nekaj velikega, spoznaš ceno življenja in težko borbo zanj, spoznaš plačilo, ob katerem bi objel ves svet in mu pokazal, kaj si doživel in kaj čutiš. Rad bi dal del tega tudi drugim, ki še ne vedo, kaj gledajo iz doline in kaj je skrito v teh mrtvih strmih stenah in zasneženih grebenih.
Zaskrbljen glas od one strani me je zdramil. Roke so me bolele od mraza in naporov, ko sem počasi vlekel vrv k sebi. Previdno je prečil Milovan do klina. Tu se je odpel in bil sedaj na težjem kot jaz prej. Visoko nad sabo sem položil vrv za skalni rob in tako v tegu vrvi pomagal Milovanu k sebi. Težko sopeč je prisedel. Molče sem mu dal roko. Samo nasmehnil se je in videl sem, da je srečen.
Počivala sva le kratek čas. Vrh je bil visoko nad nama. Tudi do kolen mokre hlače in prezeble roke so naju gnale naprej. Milovan je zagvozden za lusko varoval. Zopet je pelo kladivo svojo pesem – stop za stopom. Obšel sem nad lusko v levo do ozkega izpostavljenega stebriča. S skrbjo sem pogledal okoli roba in ne zaman .Poleti sicer zračna, a dobro razčlenjena polica je sedaj v blazni strmini visela v globine. Sneg na njej je dosegel proti koncu strmino 80° in bil zraven tega še mehak in visok komaj za pol cepina. Poklical sem Milovana, da je varoval na robu in ga pribil z dvema klinoma. Priznam, da sem se uplašil tega mesta in s precejšnjo negotovostjo našel prvi vstop v strmino. Polico, ki je poleti na pol vesna, na pol plazna, sem delal sedaj vzravnan tesno prislonjen s prsmi na sneg. Z desno sem zabadal cepim, z levo pa sekal stopinje v led, ki je ležal 20 cm pod sipkim pršičem. Počasi je šlo, po polževo. Na sredi police, kjer se ta ostro prelomi v globoki zajedi na levo, sem do pasu tičal v snegu. Vsak korak se je udrl pod nogami. Samo čakal sem, da spolzi sneg z menoj vred raz police. Z naporom vseh sil sem se vzdignil na cepinu tako visoko, da sem dosegel trd sneg. Sedaj sem šel dalje v levo, samo po prstih, naslonjen si prsmi in glavo na steno. Na koncu police sem končno lahko zabil klin in v tegu vrvi lahko prestopil okoli roba v trden in globok sneg. Na cepinu sem varoval Milovana. Čutil sem tu že precej utrujenosti v rokah. To neskončno sekanje ledu ,mraz in napori!
V dveh izredno težkih in ledenih dolžinah sem varoval nad Režkovo ploščo, kjer se obe smeri združita. Ob plezanju sva čisto pozabila na čas in sonce. Dolina je že dolgo ležala v senci, le vrhovi so še žareli v zadnjem popoldanskem soncu. S skrbjo sem gledal nad sebe. Daleč je bil še vrh, noč pa že tako blizu. Sneg je postajal trši in mraz je lezel za vetrovko in mokre hlače, ki so kmalu zmrznile. Reklo se je pljuniti v roke, da pred nočjo doseževa vsaj plaz pod Kopinškovo potjo.
Plezal sem dalje po zaledeneli zajedi s pomočjo lestve klinov pod kamin in tam varoval. Počasi je Milovan plezal za, menoj. Medtem sem gledal v zasnežene strmine severne stene Škarij, kjer sva pred letom s Kokošinekom speljala eno najtežjih zimskih smeri v Savinjskih Alpah. Tam je stena krotka, le tretjina najine danes. Truden in premočen se je Milovan vpel pri meni in varoval. V kaminu je zopet pelo kladivo. Led je padal preko Milovana v globino. S težavo sem plezal. Truden sem bil in krči so me grabili v prstih ob, vsakem udarcu kladiva. Stene ni hotelo biti konec. Za kaminom je strm nepreplezljiv bolvan zaprl pot naprej. Obšel sem ga v izpostavljeni ledeni prečki v levo. Brez besed sva se srečala na stojišču, saj niso bile potrebne. Vedel je tudi on tako dobro kot jaz, da morava do večera preko stene, da bi bivak v tem mrazu brez spalne vreče in brez hrane pomenil pogin za oba. Zopet sem plezal, plezal in gledal vrh nad seboj, ki je bil vedno bliže, a še vedno tako daleč. Nog že davno nisem čutil več, niti prstov na rokah. Sekal sem in zopet sekal. Za vsakim stolpom se je vzpel drugi pred menoj, brez konca in kraja. Po izredno težki sedmi dolžini nad kaminom sem z veseljem spoznal, da plezam zadnjo do stolpa, kjer stoji možic in spoj Ogrinove z Režkovo smerjo. Kako toplo je grelo poleti, tu sonce, prijeten je bil počitek. Kljub silnemu mrazu in vetru sem se spomnil tistih toplih ur. Globoko pod snegom, so bili sedaj zakopani spomini v mali konzervni dozi. Sonce je metalo zadnji žar preko ostrih grebenov Ojstrice, Škarij in Grofičke. Krvavordeč je bil gorski svet proti Visokim turam. Večer je bil blizu, z njim noč in mraz. Priganjal sem Milovana. Plezal je tudi brez tega hitro in obenem previdno. Nikdar nisem pričakoval od njega take odločnosti, take samozavesti in moči. Čul je, da gre sedaj za minute, za biti ali ne biti. Molče je varoval in kako varoval. Brez besed, brez vprašanj je spazil vsak moj gib,vlekel in popuščal. Malokdaj sem imel takšnega plezalca na vrvi. Zanesel sem se nanj in morda je prav zato tvegal več, kot je bilo potrebno.
Kljub mraku ne bi smel plezati na slepo srečo, brez klina in brez stojišč preko izredno težkih in izpostavljenih snežnih strmin in ledenih preves. Z zadnjega stolpa sem prečil v desno nad severozahodno steno za nekaj m!etrov, nato pa naravnost navzgor pod prevesne bolvane Ogrinove police. V skrajno izpostavljeni in težki plezariji sem zdelal zadnji prestop pod bolvanom na zasneženi raz pod izstopno polico. Vedel sem, da je to zadnje težko mesto pod vrhom, zato sem ga zmogel. Nisem čutil nog niti rok, ko sem preko prevesnega praga zagazil v meha:k sneg na polici. Mrak je legel na stene, ko sva izplezala zadnjo strmino do Kopinškove poti. Ob prvem siju zvezd in srečnem bitju dveh src sva si stisnila roke. Globoko pod nama je zamolklo mukala živina, je tiho šumel slap.