Janez Pikon: Mlada srca rokodelcev je zbudila zlato iskrico in se razvila v goreč plamen, ki je preplavil mlado notranjščino kovinarjev. Širni zeleni gozdovi, modro nebo in glasba. To so bili lepi trenutki, čisto nov duh je zavladal med njimi, novo življenje je vzklilo. 
Zgodovinska dejstva pričajo, da je Bohinj zibelka glasbene, natančneje godbene dejavnosti na Gorenjskem. Prvo KID-ovo kovinarsko godbo so ustanovili že leta 1875. Ob ustanovitvi je štela dvanajst mož. Med njimi so bili Nikolaj Bernard, ter njegova brata Paul in Rudolf, Jože Ravnik, Jakob Slamnik, Nikolaj Prezelj, Matevž Žnidar, Matjaž iz Bitenj in Švigljč iz Kamenj. Učil jih je takratni učitelj v kraju. Godba je prenehala delovati že po nekaj letih. Jože Ravnik je bil premeščen v Tržič, kjer je ustanovil novo godbo s petnajstimi godbeniki. KID najpogosteje povezujemo s črno metalurgijo. V zaledju težkega in nevarnega fizičnega dela so posamezni delavci čutili in izkazali potrebo in željo po glasbi, nenadomestljivi prvini notranjega čustvenega sveta posameznika, ki usmerja kulturno življenje vsake skupnosti. Nadvse zanimiv zapis o glasbenem udejstvovanju KID-ovih delavcev je ob 75 letnici družbe sestavil Alojz Smrekar.
Zapisal je lastne spomine in pričevanja treh starejših sodelavcev, železarskih veteranov iz Bohinja, to je Luke Šoberla, Jakoba Iskre in Ivana Mencingerja. Navedeni Bohinjci so začeli muzicirati med svojim trinajstim in šestnajstim letom ter so spremljali delo štirih glasbenih rodov. Smrekar je v svojem sestavku zapisal:
»Avgusta 1944 je minilo 75 let, odkar so bratje Luckmann s tovariši združili vse male železarske tovarnice širom naše domovine v Kranjsko industrijsko družbo, ki je s svojim razvojem preoblikovala celo Gorenjsko. Z vedno moderneje urejenimi delavnicami je dajala vedno več in več kruha in zaslužka našim ljudem. Čim so svoje privatno življenje nekoliko uredili, že se čuti pri njih stremljenje po kulturi. Želijo si oplemenititi srca in duha. Ustanavljali so pevska društva, čitalnice, tamburaške zbore, ljudske odre in nazadnje cele godbene orkestre, pihalne in godalne. Namen tega spisa je, da prikaže, kako so naši delavci vedno dolgo in trdo delali, pa so kljub temu še našli čas za svojo glasbeno izobrazbo.«
Leta 1869 so v Bohinju že močneje zapela kladiva. KID je prevzela tvornice tudi v Bohinju, tem kraljestvu zlatoroga. Privabila je delavce z vseh vetrov. Kmalu so se pojavili tam tudi »progarji.« To so bili potujoči češki muzikantje iz Prage, ki so takrat potovali širom sveta in bili v naših krajih, kot severni bratje Slovani posebno dobrodošli. Bili so mojstri v igranju. Ko so pred bohinjskimi tovarniškimi delavnicami priredili koncert, jih je z navdušenjem poslušalo staro in mlado. Nič čudnega ni, če se je v srcih takrat navzočih rokodelcev zbudila zlata iskrica, katera se je kmalu razvila v goreč plamen, ki je poplavil vso notranjščino takratnih kovinarjev. Širni zeleni gozdovi, plavo nebo in glasba. O, to so bili lepi trenutki, čisto nov duh je zavladal tam, novo življenje je vzklilo. Zvok kladiva je postal svetlejši in jasnejši. Uho je iskalo in našlo sozvočje v naravi in samem sebi. Več mladih fantov in mož se je z vso silo prvega navdušenja začelo učiti glasbe. Med njimi je bil najbolj agilen in nadarjen Nikolaj Bernard. Njegov oče je bil ključavničar češkega rodu, ki pa se z glasbo ni bavil. Sam Bog vedi s kolikim trudom in žrtvami se je Bernard, saj ni bil več tako mlad, izpopolnil v glasbi toliko, da je s par tovariši igral po kmečkih svatbah in podobnih nastopih. Tako je nastala znamenita bohinjska kovaška godba, ki je bila prva godba na Gorenjskem. Okoli leta 1886 je bilo v Bohinju zaposlenih 250 do 300 težkih delavcev in obrtnikov. Prvi godbeniki so bili trezni, idealni fantje in možje. Glasbene podlage razen kapelnika Bernarda ni imel nihče. Nikolaj Bernard, ki je bil basist je večkrat hodil v Ljubljano, kjer se je pri nekem vojaškem godbeniku, feldveblu učil skale in prijeme za posamezne pleh instrumente, da je potem doma učil svoje godce. Instrumente so si kupili sami, zato so h godbi lahko pristopili le oni, ki so si mogli sami nabaviti svoj instrument. Morala je biti silna želja za glasbo, če so takrat dali 20 do 30 goldinarjev za instrument, zaslužili pa so okrog 65 krajcarjev na dan. Sčasoma se jih je nabralo že dvanajst godbenikov. Vaje so imeli kar pri Bernardu doma. Že leta 1882 so ustanovili v železarskem obratu (požarno brambo) za celotni Bohinj pa leta 1884 gasilsko društvo (požarna bramba), ki je prevzelo tudi godbo, katera je s tem šele dobila pravo obliko in poglobila delo. Kapelnik bohinjske požarne brambe je postal seveda Bernard, dosedanji kapelnik kovaške godbe. Sprejeli so se novi člani. Tempo je postal silnejši. Dobili so gasilske uniforme, katere so sami plačali. Bili so preponosni, da bi koga prosili za podporo. K vajam so hodili redno in se niso nikdar izmikali. Pri pouku je vladal red in mir. Kapelnik Bernard je bil zelo čislan in so ga vsi respektirali. Od začetka je Bernard poučeval godce kar v svoji hišici, kasneje je dala tovarna na razpolago mizarsko delavnico, ki jo je mizar Lovro Markizeti pred vajo pospravil. Mizar Lovro je pri godbi udarjal činele. Pouk je bil sledeč, najprej so se naučili note, potem pa vse skale in grife. Šol za posamezne inštrumente v Bohinju ni bilo, takoj so se lotili lažjih koračnic. Teorije jih ni učil nihče. Modernih učnih pripomočkov niso poznali niti imeli. Bernard je sicer večkrat dejal, da »čim več boš plozal, boljši bo ton.« To je bilo vse, kar so izvedeli iz akustike. Vaje so imeli ponavadi ob sobotah in nedeljah, včasih pa tudi med tednom, kakor je pač nanesel šiht. Delali so namreč podnevi in ponoči. Pri vajah so vadili posamič in skupaj. Ritmično so jo še kar pobirali, težje je bilo z intonacijo, posebno ker so imeli instrumente iz raznih tvornic in se ni dosti pazilo na ton. 9/8 in 12/8 takta v Bohinju še niso poznali. Igrali so večinoma lahko glasbo, koračnice, polke, valčke, lažje potpurije in uverture. Med drugimi koncertnimi komadi so že takrat igrali uverturo »Zvveikampf skladatelja Herolda,« katero so potem na Jesenicah ponavljali čez 50 let. Ob priliki so se spravili tudi na latinsko mašo, katero je kapelnik Bernard priredil za godbo na pihala. Godba je imela par dobrih glasbenikov, ki so celi orkester »vlekli za seboj.« Za presojo umetniškega delovanja teh glasbenih veteranov je treba pomisliti, da se takrat razen čeških progarjev v Bohinju ni čulo drugega kot naša domača pesem. Železnica takrat še ni vozila v Bohinj in vendar so korajžno začeli orati ledino in jo preorali do Jesenic. Takšnega idealizma poznejši godbeniki ne poznajo več in vendar so ti možje imeli svoje male in velike skrbi, kot jih imamo danes. Delavec ali obrtnik je takrat zaslužil 25 do 28 goldinarjev in je dobro shajal, če se je držal svojega okvirja. Ob nedeljah si je privoščil kakšno svinjino, med tednom pa preprosto kmečko hrano.
Godba je bila splošno priljubljena. Bohinj je postal v tistih časih središče Gorenjske. Imeli so pevsko društvo, čitalnico, gasilce in godbo. Bohinjska godba je bila edina godba na Gorenjskem do Ljubljane. Izven Bohinja so hodili igrat na Bled, Radovljico in Kranj, ter v druga mesta na Gorenjskem, večidel na gasilske prireditve. Na Jesenicah pa baje niso nikoli igrali. Ko je prišel v Bohinj cesar Franz Jožef I., ga je v imenu bohinjskih kulturnih društev pozdravil Rozman Peter. V drvarnici »Pri liter birtu« na Bohinjski Bistrici se je še tik pred prihodom cesarja učil svoj govor. Pri tej priliki je priredil bohinjski pevski zbor 25 pevcev svoj koncert.
Razmere so bile takrat za godbo zelo ugodne. Igrali so večidel zastonj, le za prehrano in pokritje stroškov. Na uniforme so bili zelo ponosni. Pri korakanju so pazili na kritje in ravnanje. Nekoliko gizdavi so bili ti mladi Bohinjci že takrat. Ko so namreč pri pogrebih nehali igrati, so se njihove glave na mah obrnile proti največji gruči, češ, Bog ve, ali so ti ljudje opazili, kako lepo igramo, ali pa se je kedo obrnil tja iz kakega drugega vzroka. Kedo ve? Notni arhiv so izpolnjevali na začetku na ta način, da so tistim potujočim muzikantom dali pijačo in med tem, ko so oni pili, so na vse pretege v sosednji sobi prepisovali note. Na dan Svetega Florjana so svečano praznovali. Ta dan je šel sprevod z godbo na čelu na vse zgodaj okoli celega Bohinja, potem iz Bitenj čez Babno goro na Jereko, kjer je bila Sveta maša. Na dan 1. maja so šli že ob 4 h zjutraj z godbo skozi vas in potem na hrib Rebro nad Bohinjsko Bistrico. Ti nastopi so bili vedno senzacija za vaščane.
Prvi godbeniki v Bohinju so bili po poklicu kovači, ključavničarji, livarji, mizarji, valjavci pa tudi čevljarji. Doma so vsi vneto vadili. Za vzor so jim bili potujoči muzikantje ali pa ljubljanski godci. Ko so v Ljubljani v Zvezdi, kamor so ob nedeljah nekateri hodili, poslušali vojaško promenadni koncert, so vzdihovali pri sebi: »kdaj bomo mi tako igrali?« Instrumentov niso dosti menjali, kar sije kedo oskrbel, to je ponavadi obdržal. Popravljal jih je za silo najbrž Nikolaj Bernard, ki je moral biti pol čarodeja. Sam sebe in vse novince je učil, vodil vaje, prepisoval note ali pa se je celo spravil na komponiranje, saj so menda že v Bohinju igrali par njegovih koračnic. In če je poleg tega še sam vse inštrumente in pulte popravil, kar se jih je potrlo, potem mu ni moglo ostati dosti časa osebno zabavo in razvedrilo.
Pri študiju so zelo radi pomagali eden drugemu. Godba je bila od vseh cenjena, godbeniki pa so bili vkljub temu skromni, ker so se zavedali, kako malo še znajo. Vedenja so bili vseskozi odličnega. Za zdravje se nikdo ni brigal, ker so bili zdravi kot ribe. Od začetka pijancev sploh niso poznali. Le pozneje, ko so šli za 1. maja na vse zgodaj se ga je tu pa tam kedo nalezel, ker je na prazen želodec pil »tazelenega,« ki pa ga je sam moral prinesti s seboj. Radi vaj niso nikdar zapuščali dela, nagajali pa jim v tovarni radi godbe tudi niso. Čez dan so delali 12 ur, poleti celo 13 ur, potem so pospravili delavnico in držali vajo. Pri velikem požaru 1890 jim ni nič zgorelo, ker so imeli inštrumente doma spravljene. Požar je izbruhnil nad kovačnico, kjer je imela mizarna svoje skladišče. Okoli dimnika je bilo vse leseno in je tam neki tram že dolgo časa tlel. Ogenj je izbruhnil s tako silo, da ni bilo mogoče več gasiti, niti reševati niso mogli dosti, ker jih je ogenj prehitel. Po požaru so čistili pogorišče in zbirali orodje in ga v sodih poslali na Jesenice. Leta 1890 so bili nekateri godci že na Jesenicah. Kmalu so se preselili tudi ostali in takoj začeli z vajami.
V Bohinju sicer niso imeli niti radia niti kinematografa, pač pa je bilo tam doma »preljubo veselje.« Ljudje so bili pošteni, dobri, veseli in delavni. Življenje je bilo poceni in vsega je bilo za mal denarja na razpolago. Pečenka je stala 10 krajcarjev, za 20 krajcarjev si se lahko najedel in napil. Res, da si celi dan trdo delal, da so se tresle stene njihovih preprostih lesenih starinskih kovačnic, ampak v nedeljo so si pa zapeli in zaigrali, da se je zibalo in slišalo do bele Ljubljane. Njihova pesem in igra je bila sicer preprosta, kot je bil preprost njihov takratni način obdelovanja železa, pač pa je prišla od srca in našla pot k srcu. Kaj hočete še več?
S preselitvijo na Jesenice je minila doba sloge, skladnosti in sožitja med godbeniki. V Bohinju so bili skupaj sami enako misleči domačini, ki so se med seboj poznali, spoštovali in imeli potrpljenje eden z drugim. V Bohinju je število nihalo med 5 godbenikov začetne sestave do morda največ 20 mož, na Jesenicah pa se je število godbenikov zaokrožilo na 30, z učenci tudi do 40 godbenikov. Med domačine so prisedli tudi tuji, došli iz vseh strani, oblagodarjeni z vsem mogočim znanjem, vrlinami pa tudi raznimi potrebami in razvadami, kar ni ostalo brez vpliva na ostale godce.
Marsikateri potujoči muzikant ali vojaški godbenik je našel zavetje pri jeseniški tovarniški godbi. Ko se je naveličal ali mu plača ni prijala je zopet odpotoval. Včasih je izginil z njim tudi kak inštrument, ostala pa za njim vedno kakšna slaba navada ali razvadica.
Kot rečeno so prihajali godci na Jesenice posamezno. Mali oddelek godbe je tu igral na svatbah že leta 1891. Do leta 1894 je bila že vsa godba preseljena v novi kraj. Učilnice na začetku niso imeli in so vadili po privatnih hišah. Pri reformaciji godbe 1894 je nastopilo denarno vprašanje. Sprejeli so več novih učencev, katerim je bilo treba dati inštrumente v roke. Tu jim je priskočila na pomoč tovarna. Organizirala je godbeni odbor iz vseh pri KID uslužbenih slojev z g. Pongratzem kot zastopnikom tovarne na čelu. Sedaj je prišel pravi na pravo mesto! G. Pongratz, blagajnik KID na Jesenicah, ni bil muzik, pač pa se je zanimal za godbo. Imel je na svoji strani ravnatelja Trappna in vso ostalo inteligenco. Zelo rad je nastopal v knapovski obleki in je uvedel red v godbo. Tudi denar je imel na razpolago. Duša, šef in predstojnik tovarniške godbe je bil vrsto let Hauptmann. Kot nameščenec je nosil rudarsko uniformo in tudi sabljo, katero je včasih pri vajah na prostem tudi potegnil in z njo bodril godbo kot oficir svojo četo. Zlobni jeziki pripovedujejo, da je moral dovoljenje za nošenje sablje drago plačati in da je ob priliki dejal godcem: »Proklete barabe, saj bi tudi vam skomadiral bajonete, pa se bojim, da se pokoljete med seboj.« Bil je pri KID že v Bohinju in je prišel na Jesenice že pred požarom.
Godbeni odbor je nudil vsakemu članu zastonj godbo za pogrebom. Ako pa svojci niso želeli godbo, so dobili nekaj denarja izplačanega. Člani so bili vsi tovarniški uslužbenci in so v poseben sklad plačali mesečno 10 krajcarjev, kar ni bilo veliko. Za ta denar si dobil takrat en slab golaž ali vrček piva. V stari kantini je bila takrat hrana dobra, štruklji ali kaj podobnega. Za 12 in 15 krajcarjev je bilo že več mesnine ali pečenice. Nova obleka je stala takrat 12 goldinarjev, zelo lepa pa 20 goldinarjev.
Pongratz je šele ustvaril pravo tovarniško godbo, poprej je bila bolj privatna zadeva. Pouk je razširil in poglobil. Z novimi inštrumenti in novimi rudarskimi uniformami okrašenimi na različne načine je prišel tudi nov red v glasbo. K godbi so sprejemali fante, kadar se je kdo javil. Že takrat je veljal za godce svetopisemski izrek »veliko bo poklicanih, toda le malo izvoljenih.« Bog ve koliko fantov se je javilo za pouk o glasbi, ker pa jim ni »samo šlo,« so začeli neredno prihajati k vajam, potem so pa sploh kar izostali. Inštrumente, uniforme in vse druge potrebščine so odslej kupovali z nabranim denarjem. Kot pomoč kapelnika Bernarda je g. Pongratz vpeljal g. Pospischila, nad učitelja nemške ljudske šole, ki je bil glasbeno precej podkovan. Veliko stvari je sam spisal ali prepisal. Kot dirigent se je s kapelnikom Bernardom dobro dopolnjeval. Pri dirigiranju sta se menjala. Za igranje po cesti pa je skrbel g. Pongratz, ki je bil mišljenja, da se koračnica najbolj nauči pri korakanju. To je tudi res edini in pravilni način v dosego dobrega igranja na cesti. Pri igranju med hojo je treba veliko večje spretnosti, odpornosti in vzdržljivosti kot pa pri igranju na mest. Ta tehnika se dobi le med gibanjem. Godba je v ta namen odhajala na vaje v okolico, kjer so lahko brez skrbi vežbali. Največkrat so šli na Poljane nad Jesenicami. Do tja je lep marš okoli dobre pol ure. Bili so že trudni, ko so prišli na mesto. Na Poljanah so imeli počitek in g. Pongratz je delil cigarete in kakšen požirek. Pri povratku so imeli »Pri kovaču« par vrčkov piva in kos sira.
Godba je vsled obilnih vaj kmalu zaslovela širom domovine. Igrali so večinoma na gasilskih prireditvah in kmečkih svatbah. V Bohinj so potovali še z vozovi dokler še ni bilo železnice. Igrali so tudi na pogrebih, pri pogrebu tunelskih žrtev, ob otvoritvi karavanškega tunela in bohinjske železnice in pri sprejemu cesarja Franca Ferdinanda. Svečano so obhajali Svetega Florjana, velikonočno soboto in praznik svetega rešnjega telesa, enako na 1. maja zjutraj. Ko so imeli dragonerji v Lescah manevre, so povabili jeseniško tovarniško godbo.
Kritike ali kakšne strokovne debate o glasbi takrat še niso poznali. Ljudje so včasih dejali »fejst fantje špilajo in fejst pijejo.« To je bila velika ocena takratnega igranja. Da bi godbeniki imeli večje veselje do igranja, sta dirigent in kapelnik povabila iz ljubljanske vojaške godbe feldvebla godbenika. Ta je kvalificiral godce in jim porazdelil razne čine od »frajtarja do feldvebla« po sposobnostih igranja. Napredovanje ni imelo roka, vendar se je pri ponovnem izpitu lahko zgodilo, da je gospod »cugfirer« postal »frajtar,« ker ni nič znal. Plačani pa so bili po činih. Cugfirer je dobil 36 krajcarjev, navaden godec pa 10 krajcarjev od vaje, ki je ponavadi trajala 2 uri. Prej so dobivali plačane samo nastope. Kapelnik je dobil 16 goldinarjev pavšala na mesec. V tovarni so takrat gledali na godce kot na kulturne činitelje. Vse jih je cenilo in k vsaki vaji je lahko vsak lahko brez nadaljnjega odšel, pa čeprav je bil v službi. Vsled otvoritve bohinjske proge se je povečal promet s Trstom. V Škednju je nastala nova podružnica KID in tudi igranja je bilo precej več.
Leta 1909 je umrl dirigent Pospischill. Zaradi političnih vzrokov se je tudi godba ločila v dva tabora. Ustanavljala so se razna društva, kterih vsako je želelo imeti svojo godbo. Tovarniška godba je začela hirati in je do prve svetovne vojne povsem usahnila. Na Jesenicah so nastale tri nove godbe, najprej »Krekova prosvetna godba,« kasneje pa še »Kovinarska godba« in zadnja »Sokolska godba.« Pred razpustom je tovarniška godba štela 30 godbenikov. Po razpustu se kapelnik Nikolaj Bernard ni več udinjal pri godbi, ker se je posvetil konsumnemu društvu.
Vir: Vladimir Vilman, Lambert von Pantz in delavstvo KID
Janez Pikon