Nekje skozi Blegoš, pravijo, pelje zlata žila, debela kakor stropni tram - a nihče natančno ne ve, kje je. Pač pa bo gotovo vsakdo, ki bo lazil na Blegoš, stopil na »ta lačno korenino«, čemur sledi huda lakota. Da do tega ne pride, pomaga najbolje - poln nahrbtnik.
Planinski vestnik (1951) - Janez Dolenc
Med slovenskimi gorami naš Blegoš ni velikan! In ne obdaja ga veličastnost, ki obdaja naše snežnike in ki je je že nekoliko deležen sosed Ratitovec. Obdaja ga samo ponižna lepota skromne slovenske planine, ki ne pozna večnega snega, ne neplodnih mlevov in ne divjih prepadov. Ali vzlic temu v svoji skromnosti stotero poplača truda polno pot, ki si jo moral prehoditi do tratnate njegove strehe.
Ivan Tavčar: Cvetje v jeseni
Pred 100 leti - 28. avgusta 1851- je v Poljanah na Gorenjskem stekla pisana zibelka, ob vznožju očaka Blegoša je vzbrstelo novo življenje, bodoči »Kosmov dohtar« in slovenski pisatelj Ivan Tavčar je zadihal čisti zrak poljanskih gora. Te gore in njih ljudi je potem vse življenje nosil v duši" med njimi si je tudi izbral svoj večni počitek.
Znano je, da so najlepša dela tega pisatelja tista, v katerih riše svojo ljubo Poljansko dolino in gorjance izpod Blegoša. V živi, topli besedi nam podaja značaje, svojevrstno mišljenje in življenje teh ljudi. Vmes se iskri polno klenih domislic, vedrega humorja in življenjskih spoznanj, do katerih se je priboril po dolgem opazovanju in premišljevanju. Če prebiraš »Cvetje v jeseni", »V Zali « ali »Slike iz loškega pogorja«, se ti odgrne pred očmi živa podoba gorskega sveta okrog Blegoša. Na prvi pogled jo moreš še danes dojeti s podobno romantičnostjo, kakor jo je on. Še so gosto porasla strma pobočja, na položnejšem svetu so njive in senožeti; vmes so tu in tam zaorali hudourniki globoke grape. Še ropota samotni mlin ob Karlovščici iz dneva v dan, še se igrajo postrvi v temnih tolmunih. Šumenje potoka često preglasi bučanje vetra, ki maje pragozd stoletnih bukev po Blegoševih pobočjih. S senožeti Koprivnika se čuje zategel vrisk koscev. Z mladega vrha se je spustil orel, že kroži visoko gori v nebesni modrini v mogočnih krogih, tenko piskajoč. Med mogočnimi krošnjami orehov in češenj se belijo kmečki domovi ... In kako opisuje kmeta - gorjanca! Res je včasih malce preveč sentimentalen in romantično idealiziran, večinoma pa je tako pristno in lepo podan, da kar čutimo utrip njegovega srca.
Na Blegoš kmečki človek ne hodi, ker ga tja ne kliče delo. Vendar ti marsikateri ve povedati o njem prečudne stvari. Prenašale so se od ust do ust, iz roda v rod in so se svojsko pregnetene in pobarvane ohranile do danes.
Prisluhnimo tem prečudnim zgodbam, ki so polnile ljudsko domišljijo in opajale
naše pisatelje!
- V Gradišču v Voljaški grapi pod Blegošem so se nekoč vrstile fužine in graščine, vse last grofice Eme. Na Ulci so kopali ruda, na Blegošu so padale orjaške bukve in gorele kope, fužine so požirale oglje in rudo. Rudarji in fužinarji so živeli v blagostanju, a preobjedli so se, postali so objestni in razuzdani. Za zabavo so odrli živega vola in ga pekli. A ne dolgo. Nad Blegošem je zabučal vihar, na dan je planil strašen lintvern, ruval je drevje in trgal zemljo. Silna povodenj je vse odnašala in zasula Voljaško grapo, graščino in fužine. Grofica Ema je odšla na Koroško, ob odhodu je menda dejala:
»Kranjc, če boš hotel kruh jesti, boš moral za menoj lesti!«
In res so romali nekdaj peš daleč v Krko na Koroško.
Mlinar v Voljaški grapi je nekoč opazil, da mu zastaja kamen. Skoči gledat, kaj je, in zagleda strašansko belo kačo, motajočo se okrog mlinskega kolesa. Voda jo je prinesla prav iz Črne mlake na Blegošu. Mlinar je zbežal od strahu, a brez potrebe, ker se je kača sama odmotala in deroča voda jo je odnesla naprej.
V Poljane je prišel tujec, ki je uničeval kačjo nadlogo. Preden je zakuril grmado in zapiskal na piščal, s katero je privabil, lezečino v grmado, je pregledal še skozi posebno steklo pokrajino okrog. Ko je pogledal v Blegoš, se mu je steklo zameglilo - znamenje, da je tam bela kača. Tako so kače na Blegošu ostale, ker se jih zaradi »ta, bele« ni upal poklicati in jih je še danes dosti.
Pri Črnem studencu, kjer se pravi tudi Za tratami, je zakopan zaklad, zavit v volovjo kožo in zapečaten. Tudi zlata ura je menda notri.
Za Črno mlako v Blegošu je brezno, podobno lijaku, v katerem je zmerom dosti kavk. Pravijo, da je vanj nekoč padlo par volov, vezanih v jarem. Kasneje je voda prinesla pod Črno mlako na dan jarem, jermenje in roge.
V Mihelskih robovih Blegoša je nekdo zakopal pred Turki polno čerfo denarja. Tam je nekoč pasel pastir ovce in je zapazil v robovih, kjer so skale nametane v obliki vhoda, tisto čerfo srebrnikov lepo na vrhu, polno srebrnikov, vrh srebra pa - kačo. Že je hotel seči po denarju, ko je videl, da so mu ovce odšle v škodo in moral je leteti vračat. Hitro se je vrnil nazaj, a o zakladu ni bilo več ne duha ne sluha. To je bila zanj sreča, kajti ta denar je bil zavdan. - Pravijo, da je tu kasneje divjal velik gozdni požar in tedaj je s pečin menda kapljalo stopljeno srebro.
V Mrkuševo gostilno v Žetini so nekoč prišli zvečer trije neznanci naročili so večerjo in prosili za prenočišče. Potem so govorili med seboj, da je pod debelo bukvijo na Malem Blegošu zakopan lonec denarja, katerega bodo zjutraj zgrebli izpod korenin. Krčmar Mrkuš, ki je dobro razumel pogovor, pa jo je sam ponoči popihal z rovnico na Mali Blegoš na mesto, o katerem so govorili. Izkopal je lonec, tujci so pa drugi dan zaman brskali po Blegošu, In od tedaj je bila velika bogatija pri Mrkušu v Žetini.
Sokov Matic iz Žetine, Mrkušev sosed, je tudi hotel obogateti, zato se je namenil v ris. Na prvi sveti večer mu je hudič ukazal priti v ris blizu Andrejonove hiše za vasjo ob poti, ki drži na Kal, na drugi v Vrtačo, na tretji sveti večer pa na Črni Kal med Blegošem in Koprivnikom.
V ris iti pa ni bilo kar tako, treba se je bilo dobro pripraviti: leto dni staro leskovo šibo že prejšnji božič potisniti v špranjo za spovednico v cerkvi, kjer naj bo leto dni, a ne' sme nihče drug vedeti zanjo; eno leto prej se ne sme iti k spovedi; na sveti večer se ne sme božičnega kruha pokusiti, s šibo se je pa treba odpraviti še pred polnočjo na tak kraj, kamor se ne čuje zvonjenje in kjer duhovnik ne hodi mimo previdevat. Na križpotju je treba s šibo začrtati ris okrog sebe z besedami: »Bliže meni nič!« Treba je še narobe zmoliti očenaš in počakati polnočne ure. Vse to je opravil Matic in res: opolnoči se je odprla zemlja pred njim, iz žrela so siknili plameni, med njimi so se zvijale strašne kače. Ko je zamahnil s šibo, je to izginilo, a tedaj se je izpod neba vsula ploha gnojnih vil, kos, bran. Bilo je strašno, a ko je zamahnil s šibo, je preminulo. A vražjih moči še ni bilo konec. Strašilo za strašilom se je vrstilo, eno hujše od drugega, enkrat je Matic že opletel z rokavom kožuha čez ris in pri priči ga mu je odtrgalo, tako da se ni skušal več z begom rešiti strahu in je vztrajal. Slednjič je vrag natrosil zunaj risa krog in krog zlatnine in dragotine, zapeljivo lepe deklice so se sprehajale zunaj risa, da bi ga premotile ...
Prvič je Matic sicer vzdržal, a strah mu je legel v kosti in obležal je. Ni mogel več na Vrtačo ne na Črni Kal, kjer bi dobil nagrado za svojo vztrajnost - vrečo suhega zlata in še črne bukve za povrhu. Na tretji sveti večer je Matic že umiral v svoji bajti, na hruški pred hišo je nekaj zvonkljalo - hudič je še vedno vabil Matica v ris ...
Nekje skozi Blegoš, pravijo, pelje zlata žila, debela kakor stropni tram - a nihče natančno ne ve, kje je. Pač pa bo gotovo vsakdo, ki bo lazil na Blegoš, stopil na »ta lačno korenino«, čemur sledi huda lakota. Da do tega ne pride, pomaga najbolje - poln nahrbtnik.
***
Že ko je dr. Ivan Tavčar - Emil Leon pisal povest »Tiberius Panonicus«, je imel to goro v mislih. In te misli mu je pero preneslo na papir, čeprav je bil precej velik skok iz cesarskega mesta Rima tja pod neznani, samotni Blegoš: Kasneje ga omenja v svojih številnih spisih, tudi v svojem labodjem spevu. »Visoška kronika« ni pozabil nanj. Nam je to v opomin, naj prav tako in še bolj ljubimo naše gore, naš prelepi slovenski svet, celo našo domovino ...
Janez Dolenc