Gorniška potepanja: Ni samo žarelo, bolj prav bi bilo napisati, da je gorelo. Dobesedno!
Kje gorí?! V peči? Na gôri? Ne, ne, nad grebenom Peči …
Ste že bili kdaj na kakšnem vrhu, ko je zažarelo nebo v prelepi večerni zarji in ste hkrati vedeli, da boste morali zaradi prizora, od katerega je zelo težko obrni
ti 
oči, sestopati v temi? Na grebenu Peči nad Deželo, pod katerim vas vabijo na obisk podgorske vasi s svojo Potjo kulturne dediščine, za katero so najbolj zaslužni Matija Čop, Anton Janša, France Prešeren, Fran Saleški Finžgar in Janez Jalen, je bilo tako. Nebo nad Julijci ni samo žarelo, bolj prav bi bilo napisati, da je gorelo. Dobesedno! Dolga pot je že bila za nama in nad to podobo raja, kot bi rekel poet, se je že pošteno mračilo, midva pa sva bila še kar precej oddaljena od izhodišča. Nikamor se nama ni mudilo. Počitek se je oznanil kar sam – brez odvečnih besed. Govorili so oblaki … Ko je požar ugasnil, naju je sprejela temna Večna pot.
Greben (brezniških) Peči je najzahodnejši del Kamniško-Savinjskih Alp, ki ga od Karavank loči dolina Završnica. Dodatek v oklepaju se mi zdi smiseln, saj 
poznamo greben Peči tudi drugje, in tako ni 
težav s tem, katerega imamo v mislih. Najvišja točka grebena se imenuje Vrh Peči (na zemljevidih Smokuški vrh, 1122 m); vzhodneje je sicer še malce višji gozdnati vrh z imenom Pleče, ki pa bi ga zelo težko prištevali h grebenu. Prečenje je ponekod ravno dovolj zahtevno in časovno dolgo, da tudi v suhem vremenu ni nikakršen nedeljski sprehod, ki bi ga opravili z rokami v žepih, če je vse skupaj še mokro ali celo zasneženo, pa je zahtevnost seveda še toliko večja. Grebena torej nikar podcenjevati, čeravno bi ob hitrem pogledu na zemljevid kdo utegnil samo zamahniti z roko in reči, da greben, ki samo z najvišjim vrhom doseže tisočico, že ne more biti kaj posebnega. Pa je. Kadar pozimi v visokogorju grozijo snežni plazovi, lahko na tem »predpražniku« karavanških odličnikov doživimo zelo prijeten gorniški dan.
Možnosti je obilo. Lahko se povzpnemo na posamezne vrhove ali pa izvedemo prečenje celotnega grebena. V tem primeru je seveda treba streti kakšen 
logistični oreh. Lahko se seveda vrnemo po isti poti ali pa najdemo pod 
grebenom primerno vzporedno stezo. Tedaj nam malo lovljenja pravih neoznačenih stezic ne bo ušlo. Popisati jih je skoraj nemogoče, vendar sem že bral opise na spletu, ko so se gorniki po vzponu iz Žirovnice do Vrha Peči bolj ali manj uspešno vrnili na izhodišče brez asfaltne podlage pod nogami. Morda bo kdo od njih kaj napisal. Veliko zanimivega o tem področju lahko najdete v vodniku Kamniško-Savinjske Alpe, kjer se je Andraž Poljanec zelo potrudil in odlično opisal tudi ta, v prejšnjem vodniku Planinske zveze Slovenije pozabljeni del našega drugega najvišjega gorovja. Prečenje grebena je v svojem vodniku, ki je izšel pri založbi Sidarta, opisal tudi Andrej Stritar, tistemu, kar bo sledilo, pa bi bilo lahko naslov »Prečenje grebena Peči na Goriškov način«. Seveda bo vse skupaj malo samosvoje, a verjetno česa drugega tudi niste pričakovali, kajne?
Preden bomo skočili v gojzarje, pa še imenoslovni odstavek. S poimenovanjem posameznih vrhov je križ – kot še marsikje v naših gorah. Domačini večinoma 
uporabljajo drugačne toponime, kot so zapisani na zemljevidih, vendar tudi kartografija ni popolnoma enotna. Poimenovanje v vodniku in tem opisu bo istovetno tistemu v povesti Janeza Jalna Ovčar Marko. Ne bom napisal, da vzemite kdaj v roke to knjigo, ker vem, da ste eno od najbolj priljubljenih Jalnovih del že velikokrat prebrali. Za pokušino, če je kdo morda že malo pozabil, pa je tule kratek odlomek: »Med Stolom in Jelovico in do Triglava je spomladansko sonce obsevalo prvo zelenje … Reber se je vzpenjala vsa pisana od plota za poljem do melov, ki so se svetlo sivi usipali izpod Skal v Pečeh.«
Na pot. Začnemo v Begunjah ob gostilni Pri Jožovcu. Mimo pošte in gasilskega doma se povzpnemo po prijetni označeni poti čez Poljško gmajno do cerkve sv.
Petra, ki stoji na razglednem pomolu nad Deželo. Za popestritev lahko ob poti splezamo na zanimivo skalo. Če se malo potrudimo, lahko nalahno pozvonimo, nato pa nadaljujemo zložno do Sankaške koče. Za njo strmo navzgor, sledi kratek spust, nato pa se mimo počitniških hišic in lovskega doma povzpnemo na gozdnato sedlo, do koder pripelje gozdna cesta iz Završnice. Markirana pot se nadaljuje v severovzhodni smeri proti Poljški planini in Begunjščici, mi pa zavijemo levo na neoznačeno stezico, ki nas v kratkem vzponu po širokem gozdnatem slemenu pripelje na najvišjo točko grebena – Vrh Peči. S prepadnega roba je odličen razgled na Deželo, Julijce in Dobrčo. Vzhodneje je sicer še višji gozdnat vrh z imenom Pleče (1131 m), ki pa ga (vsaj v planinskem smislu) večinoma zanemarjamo.
Po grebenu nadaljujemo proti razgledišču s klopco in vpisno knjigo (Jecola, 1080 m). Od tod se greben strmo spusti na sedlo Vrh (868 m), kjer sta znamenje 
in vodni zbiralnik. Ponekod je treba kar pošteno prijeti za skalo, da pridemo dol. Nato nas čaka Gosjaška peč (883m, na zemljevidu piše Reber, vendar se to ime uporablja za celotna južna pašna pobočja pod grebenom). Pri sestopu z nje je včasih pomagala lestev, ki pa ni več uporabna, zato je bolje prijeti kaj primernejšega. S sedla Gosjak (814 m), na katerem stoji razpelo, se sprehodimo do vznožja Peči nad Skavalíco, ki je dostopna le s plezanjem. Ni zelo težko, a tistih nekaj metrov »enke« je ravno dovolj, da vzpon ni za vsakogar. Razmišljati je treba tudi o tem, da so isti oprimki dol grede še zahtevnejši, saj je greben proti zahodu prav tako težko prehoden. Čisto potiho dodam … Midva sva nekaj poskušala, pa sva si kmalu premislila.
Previdno splezamo navzdol in obidemo Peči nad Skavalíco na severni strani, nato pa po luštni grebenski potki nadaljujemo do sedla Veža (837 m) in se povzpnemo na Mali vrh (863 m). Na desni strani gledamo pod seboj jezero v Završnici, na levi pa malo bolj oddaljeno Blejsko jezero. Nad prvim se dvigajo Karavanke s Stolom, nad drugim Julijci s Triglavom, na južnem pobočju pa poje zvon (le ura mora biti prava) cerkvice sv. Lovrenca, ki ga bomo obiskali ob vrnitvi. Človek bi kar sedel in poslušal …
Greben se tod seveda ne konča. Po prijetni stezici dosežemo Brin(jev) vrh (715 m) in Lipje, kjer je greben še posebno »gajsten«. Preplezati je »treba« (v 
narekovaju zato, ker se lahko umaknemo na južno stran) navihane skalne roglje in se povzpeti še na zadnjo skalno glavo. Ko zagledamo viadukta stare in nove avtomobilske ceste in ko skozi predor smukne vlak, tudi največji nejeverni Tomaži – kakršna sva midva – verjamejo, da je grebena dokončno zmanjkalo. Mimogrede, tam ni samo železniški predor. Tudi mi se lahko sprehodimo skozenj. Najdemo ga na bližnji poti, ki v »višjem nadstropju« prebije zadnji »repek« Kamniško-Savinjskih Alp.
Čez Lipje in Brin vrh se vrnemo po isti poti. S tem si uživanje na skalnih rogljih zagotovimo dvakrat. Pred Malim vrhom bodimo pozorni na označen odcep steze, ki nas bo pripeljala do cerkvice sv. Lovrenca z zvončkom željá in vpisno knjigo. Božji hram nad Zabreznico ima zelo dolgo zgodovino. Začetki segajo v štirinajsto stoletje, a so v devetnajstem ostale samo še ruševine. Domačini so leto po osamosvojitvi postavili novo cerkvico. To je verjetno razlog, da je ne najdemo na nobenem malo starejšem zemljevidu. Tudi Atlas Slovenije iz leta 1996 in zemljevid Karavanke – osrednji del z letnico 2002 je še ne poznata.
Od sv. Lovrenca sledimo stezici čez strmo pobočje na sedlo Veža, kjer spet dosežemo greben. Tako Mali vrh obidemo po južni strani. Po isti poti se vrnemo mimo Peči nad Skavalíco in čez Gosjaško peč na sedlo Vrh, odkoder sestopimo na Rodine po udobni Večni poti. V tej vasi si lahko ogledamo rojstno hišo Janeza Jalna. Do Begunj nas loči še nekaj malega hoje po cesti. Lokalni poznavalci se bodo seveda znašli drugače (beri: bolje).
Tako, to naj bi bil približni opis najinega prečenja grebena Peči, obogaten s kakšno osebno izkušnjo, nekaj pa sem jih seveda prihranil za konec. Ker sva si 
za prečenje izbrala kratek zimski dan, nama je ob vseh dodatkih (plezanju na skalo pod sv. Petrom, kjer te lahko ležeče pohodne palice mimogrede udarijo po glavi, iskanju prehoda na zahodno stran s Peči nad Skavalíco in še marsičem) na koncu že pošteno zmanjkovalo dnevne svetlobe. Nazaj čez Lipje in Brin vrh nama je že dobro gorelo pod nogami, čeprav takrat na grebenu peči še ni nihče zakuril. Odcep poti proti sv. Lovrencu sva vseeno srečno »zadela«, nato pa je kljub zmanjšani hitrosti na Gosjaški peči močno zagorelo. Ustavil se je čas, ustavila sva se midva in zrla v nebo …
Vsega lepega je enkrat konec. Pravzaprav ne čisto. Tisti dan je sledila še zelo 
okusna zelenjavna (menda se lepše sliši vegetarijanska) večerja, ki so nama jo pripravili Pri Jožovcu. Vsaj zame cvetača, ohrovt, buče, korenje in podobna »kuhana trava«, niso ravno prehrambeni vrhunec po uspešno opravljeni turi, a ob dobri glasbi je marsikaj dobro. In da ne pozabim dodati. Pojedel sem vse. No, skoraj vse …