Na Fakulteti za šport je na pobudo Katedre za gorništvo, športno plezanje in dejavnosti v naravi potekala široka razprava o predlogu uvrstitve planinstva v nevarne športe.
Skupni imenovalec doseženih soglasij želimo posredovati tudi vam.
Predlog, da se planinstvo uvrsti med rizične športe in s tem zmanjša ugodnosti zdravstvenega zavarovanja, je nestrokoven, škodljiv in nesprejemljiv. Dovolite, da navedemo nekatera dejstva, ki podpirajo našo trditev, tako s filozofskega in zgodovinskega, kot tudi zdravstvenega in športnega stališča.
Letos mineva 115 let odkar je Jakob Aljaž kupil vrh Triglava in postavil na njem stolp. S tem dejanjem je simbolično označil, ne samo svoj odnos, temveč odnos vseh Slovencev do naših gora. Ta odnos, to sožitje, to navezanost Slovencev do tega majhnega koščka Alp, so skušali utemeljiti in osvetliti številni strokovnjaki in znanstveniki s področja filozofije, psihologije, sociologije, geografije, zgodovine in športa. Pri tem so se opirali na temeljne misli in osnovno filozofijo, ki so jo zapisali ali ustno predali v obliki bajk ali legend že staroselci in prvi pristopniki. Čeprav zavite v skrivnost, so misli, občutki in ideali ostali zapisani, naslikani, izraženi z glasbo ali preneseni preko ustnega izročila. Kasnejši rodovi so jih posnemali, prepisovali, dodali kaj svojega, a bistvo je ostalo. Še danes se pri hoji in osvajanju gora prepletajo ljubezen do rodne grude, želja po doživljanju romantične in istočasno divje lepote in želja po prvenstvu. Vse to je bilo tudi temelj za borbo proti ponemčevanju naših gora in Slovenskega naroda. Ta borba je kulminirala v ustanovitvi Slovenskega planinskega društva in izjemnemu dejanju Jakoba Aljaža, ki najbolje izraža globino in usodnost tega boja.
Danes je delovanje Planinske zveze Slovenije in njenih komisij, podkomisij ter odborov v največji meri usmerjeno v ohranjanje planinske tradicije, širjenje planinske dejavnosti, varovanje naravne in kulturne dediščine, usposabljanje in izobraževanje svojih kadrov in planincev v najširšem pomenu. V PZS je vključena in jo podpira množica Slovencev in je najštevilčnejša športna organizacija v Sloveniji. Planinstvo je v vseh raziskavah javnega mnenja (Krešimir Petrovič) med najbolj priljubljenimi športnimi dejavnostmi in z njim se ukvarja največ ljudi v Sloveniji. Gre za eno najbolj dostopnih športnih dejavnosti, ki ni vezana na velike stroške in s katero se lahko človek ukvarja v vseh letnih časih ter starostnih obdobjih. Zaradi geografske pestrosti naše dežele lahko izbira med izleti na okoliške griče in gore ali visokogorskimi turami. Pozitiven vpliv planinstva na psihofizične lastnosti ljudi, ki se z njim ukvarjajo je dragocen doprinos k zdravju in dobremu počutju.
Planinstvo se s svojimi mnogimi oblikami (pohodništvo, visokogorske in plezalne ture, turno smučanje, plezalni vrtci - poligoni poleti in pozimi, itd.) pojavlja tudi v turizmu, kot športno-rekreativna ali zdravstveno-rehabilitacijsko-preventivna dejavnost.
Predlagani zakon bi zavrl in zmanjšal planinsko dejavnost in imel velike negativne posledice na športno dejavnost Slovencev. Tudi na vzgojno izobraževalnih ustanovah bi imel tak ukrep negativne posledice. Planinska dejavnost zahteva dodatno usposobljenost in veliko mero navdušenja vzgojiteljev, učiteljev in vodnikov. Pri planinstvu je potrebno upoštevati določene predpise in zakonitosti, da preprečimo morebitne poškodbe udeležencev. To zahteva od vodij dodaten napor in izpostavljenost. Predlagane spremembe bi še dodatno obremenile šole in učitelje, kar bo vplivalo na zmanjšanje, če ne že ukinitev planinske dejavnosti. To pa je v nasprotju s temeljno doktrino planinske organizacije, predpisanimi cilji učnih programov, posebno športne vzgoje in nenazadnje tudi z razumom.
Opozorili bi tudi na metodološke omejitve tistih (zavarovalnice, zdravniki ipd.), ki utemeljujejo domnevno rizičnost planinstva s statistikami poškodb in obolenj, nastalih pri planinski dejavnosti. Glede izredno množičnost in dejstvo, da se s planinstvom ukvarja tudi veliko starejših oseb, je število zdravstvenih težav gledano absolutno seveda veliko, ne pa tudi relativno. Poleg tega pa je tako utemeljevanje tudi pristransko, saj se hkrati ne navajajo pozitivni učinki za zdravje udeležencev, za katerega smo prepričani, da večkratno presegajo škodo, nastalo pri tej dejavnosti.
Še posebej zaskrbljujoče pa se nam zdi, da se dodatno zavarovanje predvideva tudi za otroke (mladostnike) od 14. leta naprej. Tudi če pustimo ob strani povečanje že tako velikanskih stroškov, ki jih morajo prevzeti starši za otroke, potencialne "generatorje" nacionalnega ponosa, se bi s tem ukrepom dodatno obremenilo starše otrok, ki se ne ukvarajajo s tekmovalnim - vrhunskim športom. Prav ti otroci so v najbolj občutljivi fazi bio-psiho-socialnega razvoja in pridobivanja trajnih navad, ki jim bodo omogočale zdravo in aktivno preživljanje prostega časa v vseh nadaljnjih življenjskih obdobjih.
Naravnost grozljivo pa se zdi politično sporočilo, ki bi ga država s predlaganim ukrepom dala svojih državljanom. Namesto, da bi s sistemskimi ukrepi spodbujala športno dejavnost in poskrbela, da bi bilo negativnih vplivov na zdravje ljudi čim manj, bi storila ravno obratno. Če bi bilo to morda še razumljivo pri kakšni marginalni, dejansko visoko rizični dejavnosti, pa je kaj takšnega nerazumljivo in neopravičljivo pri dejavnosti, ki sega v samo srž nacionalne identitete in ki je ena najbolj množičnih in priljubljenih za vse generacije Slovencev in Slovenk.
Zato predlagamo, da se predloga zakona ne sprejme.
S planinskimi pozdravi!
D E K A N
Prof. dr. Milan ŽVAN