Iskanja - Stane Škrjanec: Oživijo srčni spomini na prvi pristop, ko sem tako poželjivo božal divja pobočja Pihavca, ki se sedaj nahajajo tik nad menoj. Tedaj sem si v dušo vtisnil neugasljivo slo, da jih nekoč tudi dejansko potipam ...
Ko hribovca razneži pridih nostalgije ... ;-)
Na topel avgustovski vikend z drago zastaviva drzno zamišljen načrt. Prek treh velikanov v Julijcih, Pihavec, Razor in Prisank, se nameniva po še neprehojeni poti. In ker je gorniška pohajkovanja najlepše izvajati krožno, s tem namenom turo tudi začneva.
Avto parkirava pred Erjavčevo kočo pod Vršičem. Na prelazu ujameva avtobus s prijaznim voznikom, ki naju dostavi pred vstop v dolino Zadnjica. Pod vtisom pričakovanj z nasmehom zakoračiva vanjo. Še pred odcepom markirane poti proti Zadnjiškemu dolu v levi brežini izslediva pastirsko-lovsko stezo. Ta naju v prekrasnih okljukih pripelje na travno čistino ter z nje v orientacijskem vozliču do opuščene planine Zajavor. Tu si prvič izdatneje odpočijeva 'žvotci'. V tihi samoti se z leskom v očeh zazrem v podobo na nasprotni strani doline. Zadnjiški Ozebnik. Oživijo srčni spomini na prvi pristop, ko sem tako poželjivo božal divja pobočja Pihavca, ki se sedaj nahajajo tik nad menoj. Tedaj sem si v dušo vtisnil neugasljivo slo, da jih nekoč tudi dejansko potipam.
Nad zaraslo planino se podava v brezpotje. Že v prvih korakih nama napredovanje grenijo hudo strme trave, ki pa se hitro unesejo. V nadaljevanju se mi na čase zazdi, da slediva celo nekdanjo stezico. Ko višje v krajšem rušnatem pasu ugledam obžaganino, sem v to tudi prepričan. Naslednjo kosmato strmino zmoreva skozi najlažji prehod, ki naju brez kakršnihkoli težav pospremi na neizrazito travnato sedlo ob markantni skalnati glavi. Zavoljo strašnih razgledov na mogočna ostenja riti znova pritisneva na mehko blazino k počitku. Tu mi že bežen razved po zgornjih nadstropjih gore v trenu spodžge raziskovalno nabritost, ki se me pri tovrstnih obiskih vedno oprime. Možnost uspešnega vzpona do vrha Pihavca se mi kar naenkrat zazdi samoumevna. Občudovan razpotegnjeni žleb, ki se pne proti temenu namreč na prvo oko izgleda vse prej kot zahteven!
»Draga, poglej ta božanski prehod! Kdo bi si mislil, da bo Pihavec tako darežljiv z nama!« A moj vzhičen naboj v hipu ohladijo njene besede, da ji postaja slabo ..."
Medtem, ko dragi hitim streči s krepčilno pijačo ter jo spodbujam k počitku, me ego vse bolj pekli. Lump izkoristi razumsko meglo ter zgrabi za vajeti, ki jih nezadržno vlečejo sile iz samega pekla:
»Draga … kaj ko bi jaz samo malo pokukal naprej, ti bi se pa medtem dodobra nadihala svežega zraka, si okrepila moči in bi nato morda celo šlo?«
Milost iz njenih oči mi prinese odgovor, ki mu ne bi bilo treba besed: »Seveda, ti kar pojdi. Vem … Z menoj bo vse v redu.« Ne oklevam prav dolgo.
S cmokom v grlu me nosi kot ranjeno zver, ki beži po domačem terenu. Napeto, brezhibno, odsotno. Nahrbtnik sem pustil na sedlu, premorem le palici. Višinski metri opazno izginjajo z gibčnim vijugastim plesom po strmem žlebu, vse dokler se ta ne zapre pred ostrim grebenom. Z lagodnim izstopom na desni rob se znajdem v bolj skalnatem svetu, kjer za balvanom skorajda trčim v kozoroga! Navdušen zapazim, da je vseh skupaj kar čedna skupinica, ki se za moj mimohod niti s prestopom ne zmeni. Razumem. Saj smo nekako v žlahti …
Nad njimi se svet položi in kar naenkrat se znajdem na vrhu sveta. Kakšni razgledi!
Ne uživam jih dolgo. Prioritetni sestop me brcne v …. in že se spuščam po smeri pristopa. Mimo nemih rogačev umirjeno, po žlebu pa kot odbijajoča se strela! Drage vihravi pozdrav opazim od daleč in zdi se mi, da ga krasi prešeren …
Tokrat se družno povzpneva na teme prvaka in svet spet zažari.
Kot že rečeno, se morajo razgledi s Pihavca globoko dotakniti prav vsake hribovske duše. Vrtljaj okoli lastne osi ponuja res sanjske podobe. Midva sva se najdlje predajala 'mračni' skrivnosti razčlenjene Stene, ki človeka svareče odbija, a obenem tako ljubeče privlači.
Bosonoga naju v zrcalni sliki na koncu pobara še Razor. Jutri …
S Pihavca se skozi ojekleničeno škrbino spustiva na Kriške pode, kjer na čas posediva pred Pogačnikovim domom. Kaj bi tajil, da pivo po takšnem sprehodu ne sede v grlo, ali celo, da to ni omembe vredno. Da ne omenjam sladkobe peciva, ki je tlakovalo podlago. Ni kaj, prijeten kratek civilizacijski povratek. Od oker odtenka, ki z zahajajočim soncem pred kočo napolni razneženo množico, se tudi sama težko posloviva. Pri bližnjem izvirku pitne vode obnoviva zaloge ter si nedaleč stran urediva ležišče. Pred spancem si skuhava juhico, ki naju poleni v tej meri, da komaj še zmoreva zadnji sobotni napor; zaviti zadovoljni telesci v spalki.
Zaspati visoko v gorah. Na prostem, pod jasnim zrnatim svodom. Da bi mi uspelo na tlesk? Nasprotno. Strmenje v neskončno črnino, posuto z utripanjem zvezd, me vsakič posrka vase z občutkom, da padam. In ta se zdi tako prijetno resničen …
Sanje mi zmoti neljubo škrabljanje. Nagonski prastrah me vrže pokonci. Kaj je zdaj to? Ta zvok … dež?! Nemogoče! Naraščajoči ropot predrami še drago in v trenu sva v diru skozi trdo temo. Prav smešen bi moral biti opazovalcu prizor, ko sva na vrat na nos pobasala vreči in jo skoraj na slepo ubrala v klanec, v upanju, da še kolikor toliko suha najdeva luknjo, ki sva jo gledala prejšnji večer. Ozek spodmol zadeneva v prvo. Po nekajminutnem vedrenju se ploha umakne in ko znova leževa v tabor, se vse skupaj zazdi kot razblinjena nočna mora.
Jutro. Modrina slepi.
Mokro kramo zbobnava skupaj in se mimo balvanov odpraviva med Razor in Križ. Na robu Kriške stene si na poživljajočem sončku skuhava kavo ter posušiva opremo, nato pa zagrizeva v meli! Iščoč najtrše podlage se prebijeva v Razorjev vzhodni vogal, kjer takoj izslediva nezgrešljivo gredino, ki jo naš Tine (Mihelič) dobrohotno opisuje v svojem vodniku (Julijske Alpe, Severni pristopi).
Tu se prične resnejši del vzpona na aristokrata (po Miheliču). Z gredine se po kratkem, ozkem a krušljivem kaminčku povzpneva na širok vmesni svet, katerega prečiva v levo. Izplez na vršni greben se nama zaradi gladke stenske zapore zazdi celo ključni detajl pristopa na goro v tej smeri.
Zadnje metre do vrha opraviva z rokami v žepih.
Prisank. Gora kraljestvo. Že med sestopom z Razorja nama pogledi stalno uhajajo nanj. Za hipec naju zamoti le manjši podor, zaradi katerega je pot na Razor kasneje zaprta. S sedla Planja se po lepi markirani poti spustiva v Škrbino nad Mlinarico (vmes znova izvirek za osvežitev pitnih zalog), od tam pa še zadnjič na turi v daljši, zahtevnejši vzpon po Jubilejni poti skozi Zadnje Okno. Moram priznati, da sem bil nad njenim potekom dobesedno vzhičen! Kakšni prehodi, razgledi, Okno samo … A Prisankov vrh nama tokrat ni usojen, ker (ne)predvidljivko skleneva majčkeno zmesti. Čemu sva se odločila za spodnjo pot pod Zvoniki in ne za nadaljevanje čez teme …
Lepotnih užitkov je bilo že do sem več kot zadosti, umirjeni sprehod proti izhodišču pa je tudi kar godil. Sploh v takšni spremljavi …
Lep pozdrav in srečno!