Janez Pikon: Leta 1931 se je zbralo nekaj tisoč gledalcev iz krajev po Kranjskem in tujine. Prvi se je spustil po naletu inž. Hanssen. Zavlada popolna tišina. Gledalci se niso mogli načuditi, kaj zmore človek na smučeh, pod skakalnico je zavladalo prešerno veselje. 
Prvi smučarji v Bohinju so bili lovci in gozdarji, ki so potrebovali smuči za opravljanje službe na terenu. V začetnih časih so se za vse discipline izdelovale smuči doma v mizarskih delavnicah. Pred 102 leti (leta 1908) pa jih je začel izdelovati kolar Franc Rozman (Ródar iz Bohinjske Bistrice), po vzorcu zlomljenih smuči, ki so jih tujci pustili v Bohinju (turisti in vojaki, morda pa je bil to gozdar Mirko Hanzlovsky leta 1902). Kolar Franc Rozman je izdeloval odlične jesenove smuči pod blagovno znamko »TRIGLAV SKI« (znamenite in poznane cófarce). Za skakalne smuči je veljalo, da so morale biti iz jesenovega lesa, samo mlada debla, ker je bil les bolj prožen.
Sami so les posekali in ga primerno posušili (les so uvažali tudi iz Slavonije), ter ga obdelovali. Skakalne smuči so bile dolge od 220 cm do 240 cm, široke 12 cm in od 2 do 2,5 cm debele. Spodnja drsna površina je imela 3 žlebove (grabnce), da je smučka drsela bolj ravno po snegu. Teža takih smuči je znašala do 6 kg, z različnimi vzorci, odvisno od ročnosti izdelovalca, vendar se je oblika iz leta v leto izpopolnjevala.
Tomaž Godec se je pričel ukvarjati s smučarskim športom že v letu 1920. Na njegovo pobudo so zgradili novo 25 metrsko smučarsko skakalnico, ki so jo po prvi svetovni vojni postavili pod vasjo Ravne nad Bohinjsko Bistrico in obnovili malo Žižkovo. Prva skakalnica v takratni Jugoslaviji je bila nekoliko manjša (kasneje so jo nekoliko povečali). Tam je skočil Jože Pogačar 9 metrov, kar je bil za tiste čase državni rekord. Leta 1921 so bile v Bohinju že izvedene prve jugoslovanske smučarske tekme. Kasnejša leta smo višje uredili novo 25-metrsko skakalnico in jo vedno vzorno vzdrževali, ter na njej redno vadili. Absolutni rekord skakalnice je v lasti domačina Ivana Rabiča, njegov 27 m dolg skok, ki ga je izvedel v januarju leta 1968 ni nihče več izboljšal. Skakalnica je na ogled ob smučišču Koble 1, saj se tesno združuje s smučiščem. Velja omeniti tudi Slavka Avsenika, ki je leta 1951 v Bohinju na 25-meterski skakalnici treniral 16 bohinjskih fantov.
Bohinjski smučar in organizator Tomaž Godec je v letu 1927 razmišljal, kako bi v Bohinju zgradili 50-metrsko skakalnico, za takratne razmere največjo v Sloveniji in Jugoslaviji. Uspelo mu je zagotoviti sredstva od dveh takratnih bohinjskih občin. Med številnimi tekmovanji po Evropi se je spoznal z norveškim skakalcem in graditeljem skakalnic inž. dr. Torleif Tunold Hanssenom. Zaprosil ga je, da sta pregledala terene v Bohinju in izbrala mesto za skakalnico. Naredila sta načrte za gradnjo. Takoj naslednje leto so pričeli z deli in jeseni leta 1929 je bila skakalnica dograjena. Mnogo mož je takrat modrovalo ob skakalnici in menili so, da bi se vsak, kdor bi šel čezenj, polomil. Leta 1930, ko je zapadlo precej snega je Tomaž Godec skupaj z gospodarjem in očetom domačije Tazgorn na Poljah poskrbel, da je bila skakalnica in okolje odlično pripravljena. Tazgorn je bil takrat gospodar skakalnice. Iz Norveške dežele je pripotoval sam projektant inž. dr. Hanssen, ki je takrat veljal tudi za odličnega skakalca. Tako za Bohinj, Slovenijo in Jugoslavijo je bil to velik praznik - pomemben dogodek. Na dan tekmovanja se je pod bohinjsko velikanko zbralo par tisoč gledalcev iz vseh krajev naše dežele in tujine. Prvi se je spustil po zaletišču inž. Hanssen. Ob skakalnici je zavladala popolna tišina. Gledalci se niso mogli načuditi, kaj zmore človek na smučeh. Ob doskočišču se je razlegalo kričanje in bilo je tako veselo, kot pozneje pod skakalnico na Poljah nikdar in nikoli več.
Od Jugoslovanov so si čez skakalnico upali trije hrabri fantje, kasneje znani skakalci: Bogo Šramelj, Franc Palme in Albin Jakopič. Bogo Šramelj je postavil nov jugoslovanski rekord, ki je znašal 32 metrov, Norvežan Hanssen pa je skočil 43 metrov in se številnim gledalcem trajno zapisal v spomin.
Najvažnejša prireditev je bila leta 1931 na kateri so se zbrali smučarji Češke, Poljske, Norveške, Jugoslavije, Avstrije in Nemčije, kajti zgrajena nova 50-skakalnica na Poljah med Bohinjsko Bistrico in Bohinjskim jezerom (Ribčev Laz) je bila pravi magnet in glas o velikanki se je hitro širil po domovini in Evropi.
Dveletni premor je spremenil marsikaj in preko skakalnice na Poljah se je spustilo že okrog 20 bohinjskih fantov, ki pa še niso imeli izdelanega sloga. Med njimi je bilo tudi bohinjsko dekle (Spotčova Anica, kasneje poročena Stare) iz vasice Žlan ob skakalnici, ki se je nekajkrat v krilu s terenskimi smučmi korajžno pognala preko hrbta bohinjske velikanke.
Bohinjska smuška diva v kikli, ki je prva in edina ženska premagala strah in se večkrat pognala preko Hanssenove skakalnice na Poljah s terenskimi smučmi (zaporedno v letih 1932, 1933 in 1934) je bila Spotčova Anica iz Žlana v Bohinju. »Takrat smo še mahali z rokami po zraku, kot ptiči. No res je tudi to, da sem skakala v kikli. Denarja za hlače ni bilo še za smuči ne, sicer se pa za žensko ne spodobi, da bi bila v hlačah! Kikla seveda ni bila predolga, da mi ne bi opletala okrog kolen,« je dejala Anica pred leti, sicer pa predstavljam Dnevnikov članek in ostalo gradivo, ki ga je kar nekaj.
Leta 1934 ji iz Norveške pripotoval trener Sigmund Guttormsen, ki je treniral jugoslovanske skakalce. Na mednarodni tekmi je trener Sigmund Guttormsen postavil nov rekord skakalnice, nova daljava je bila 53 metrov in je veljal še dolga desetletja kasneje, do povečanja skakalnice, prenovljena pa dopušča skoke do 70 metrov. Domačin Franc Arh (Lavdanov Francl iz Bistrice) je bil na istem tekmovanju drugi najdaljši s skokom dolgim 52 metrov.
Kasneje je bila skakalnica na Poljah vedno dobro obiskana z raznimi odmevnejšimi prireditvami, kot na primer: Slovansko prvenstvo, mednarodne tekme, državna prvenstva, klubska tekmovanja itd. Številni znani skakalci so merili svoje moči na Hanssenovi skakalnici, Horšnar, Janez Polda, Albin Novšak, Rudi Finžgar in drugi, zato ne bi bilo prav, da bi zgodovinska Hanssenova skakalnica, prišla v pozabo.
To so bile zadnje zapisane besede na še vedno dobro ohranjenem rokopisu Jožeta Podlipnika, ki ga skrbno hrani njegova hčer Darinka.
Tekma za Pokal Bohinja in zaključek sezone za leto 2009-10, ki so jo konec tedna pripravili na Hanssenovi skakalnici na Poljah smo ob že priznanih skakalcih, kot so Primož Peterka, Rok Urbanc, Branko Iskra, videli še številne mlade skakalce in skakalke iz Slovenskih klubov in domačega SSK Bohinja. Ob odlični organizaciji SSK Bohinj pod vodstvom Marjana Pavlihe in Branka Iskre, ter požrtvovalnim pristopom nepogrešljivih Bukovcev, so mladi Kristjan, Rok in prijatelji dokazali, da se v prihodnosti skakalnega športa v Bohinju obetajo lepi časi.
Gradivo s podatki: Jože Podlipnik, Darinka Pirnat, Helena in Milan Zalokar, ter Andrej Sodja
Janez Pikon