Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Za Balmatom še Saussure

Slovenski narod (1936): Kako je pred 150-leti velika gorska ekspedicija naskočila Mont Blanc

Prve dni julija naslednjega leta se je Balmat drugič povzpel na Mont Blanc. Poleg tega je pa napravil še drugo bolj zanimivo turo. Saussure mu je namreč poveril vodstvo svoje slovite, 20 članov broječe ekspedicije in z njeno pomočjo je hotel na Mont Blancu delovati tudi znanstveno. Pridobil je za njo 18 najboljših vodnikov in nosačev, ki naj bi spravili na vrh Mont Blanca znanstvene aparate, orodje in živila.
Na čelu te velike gorske ekspedicije vidimo vse znane vodnike iz Chamoixa in okolice. Razen Balmata, ki je bil že zaslovel pod imenom »Mont Blanc«, sta bila med njimi tudi Jean Miehel Cachat in Jean Baptiste Lombard. Zelo napeto opisuje to ekspedicijo sam Saussure v svoji zanimivi knjižici »Relation abregee d`un voyage á la Cime du Mont Blanc«, ki je izšla v Ženevi še istega leta 1787.
To je zanimiva in stara knjižica, vendar pa ni najstarejša alpinistična publikacija. To bi našli v 14. stoletju, če bi že ne hoteli govoriti o poročilih starih Rimljanov, prodirajočih v Alpe kot vojaki in kolonizatorji.

Duhovni oče alpinizma je sam Petrarca in letos je baš minilo 600 let odkar je opisal svojo turo na 1912 m visoko goro v Provensalskih Alpah Mont Ventour. Lenardo da Vinci je pa opeval lepoto gorskih velikanov že leta 1511, ko je opisoval svojo turo na goro Monboso. To bo najbrž 2556 m visoki Monte Bo v skupini Monte Rose.

Toda vrnimo se k Saussureu. Le ta je krenil s svojo ekspedicijo 1. avgusta 1787 na pot in prvič je prenočil na Gori La Cote. Naslednjega dne je nadaljeval pot preko bosonskega ledenika, ki ga podrobno opisuje. Opisuje pa tudi, kako strašno žejo je trpela njegova ekspedicija in kako težko je bilo prenočevati v snegu pod vrhom Dome du Gouter. Žilavi krepki možje, ki niso poznali utrujenosti, čeprav so hodili ves dan, so bili v tej višini že po kratkem kopanju jame tako utrujeni, da so jih morali zamenjati z drugimi. Jamo so skrbno zamašili iz strahu pred strupenim mrazom, toda v nji je bilo tako toplo in soparno, da je Saussure ponoči zlezel iz nje. Opisuje jo, da je bila tako črna kot ebenovina, luna je pa krasno obsevala vrh Mont Blanca. V duhu se je klanjal pogumu in sili svojih prednikov Balmata in Paccarda, ki sta bivakirala na ledeniku pod mnogo težjimi pobočji sama, navezana samo nase.
Ekspedicijo je zdramilo zjutraj bobnenje plazu. Plezanje je bilo vedno težje, utrujenost od trenutka do trenutka večja, tako da so morali večkrat sesti in počivati. Slednjič so se morali ustaviti že vsakih 18 korakov, tako težko je bilo plezanje in dihanje. 3. avgusta ob 11 je pa ekspedicija dosegla svoj cilj. Tudi Saussare se je najprej ozrli doli na Chamonix saj je vedel, da je uprtih mnogo daljnogledov na vrh Mont Blanca in da ljudje tam spodaj nestrpno pričakujejo, kdaj zagledajo drzne plezalce na vrhu. Po dogovoru so zamahali z zastavo v znak, da so ga opazili. In komaj se je odtrgal njegov pogled od vasice 3800 m globoko, že je zaplaval radostno od ledenika do ledenika, od grebena do grebena. Toda časa ni bilo mnogo. Trebi je bilo napraviti celo vrsto znanstvenih poskusov, kar seveda ni šlo lahko. Dihanje je bilo zelo težko, saj je zrak na vrhu Mont Blanca za polovico redkejši, kot v Chamonixu.
Vsi člani ekspedicije so bili v nekakšnem mrzličnem stanju, slabo se jim je delalo in sililo jih je k bruhanju. Pri najmanjšem premikanju je bilo treba loviti sapo. Sausasure je vsem izmeril puls. Sam je imel 100 utripov v minuti, tam doli v Chamonixu pa samo 72. Voda je zavrela šele v pol ure, dočim je zavrela na Ženevskem jezeru v 15 minutah, ob morju pa celo v 12. Niti v štirih urah in pol ni mogel napraviti drugih poskusov. Čeprav so mu v dolini zadostovale tri ure. Nobena jed jim ni dišala, tem manj, ker so bile jestvine zamrznjene. Niti alkoholne pijačo jim niso dišale. Samo vodo so navdušeno pili. Z velikim zadovoljstvom je Saussure ugotovil, da so se z Mont Blanca vrnili vsi zdravi in da imajo oči v redu. S črnimi gostimi pajčolani na obrazih so se obvarovali pogubnega učinka solnčnih žarkov, ki so sežgali njihovima prednikoma kožo do krvi in ki so bili zlasti na ledenikih tako močni, da so jemali človeku vid.

Pozneje so naskočili Mont Blanc še drugi plezalci in kakor na Matterhornu, so začeli tudi tu zlasti Angleži iskati nove pota. Med njimi se je najbolj odlikoval Edward Whymper, ki si je tabori za svoje zadnje domovanje baš Chamonix. Prva ženska na Mont Blancu je bila leta 1909 Francozinja Marie Pardis, čeprav trdijo drugi, da je doseglo vrh Mont Blanca prvo neznano dekle iz Chamonixa. Zdaj je plezanje na Mont Blanc olajšano, ker je na njem več planinskih koč in celo žične železnice. Težkih, zelo težkih plezalnih tur je pa v tem gorskem masivu dovolj. Ob lepem vremenu najde na Mont Blancu tudi večje skupine plezalcev, kar pa ne pomeni, da lahko pride na vrh vsak, kajti že mnogi utrjeni in izvežbani plezalci so morali pod vrhom kapitulirati. Razgled z Mont Blanca je seveda nepopisno lep.
Balmat in Saussure imata v Chamonixu lep spomenik. Še kot 60-letni mož je vodil Balmat plezalce na Mont Blanc. Ko mu je bilo 72 let, je umrl enako čudno, kakor bilo čudno vse njegovo življenje. Na poti za prividom zlata je zagonetno izginil v svojih gorah in nikoli več ga niso našli.
 

Slovenski narod 12. avgust 1936

 

Jacques Balmat (1762–1834)

 

Horace-Bénédict de Saussure ( 17. februar 1740 – 22. januar 1799

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti