Planinski vestnik (1962) - Pavle Šegula: V spomin pokojnemu prijatelju Marjanu Beravsu in fantom iz kranjske GRS.

Prijatelja sta zapustila prijazno gorsko vasico in zavila v goro. Bilo je pozno februarsko popoldne, vendar svetlo in vabljivo v jesenskem soncu, ki se je spustilo že nizko nad grebene Julijskih Alp. Za prst debela snežna odeja je prekrivala trdo starino; kolovoz, ki se lagodno dviga do drč v dolino Suhe, in živahne brzice potoka, je prekrival debel led. Pod oklepom je klokotala voda, tu in tam je iz lukenj uhajala meglica.
Nad potokom so se koraki za kratek čas strmo zagrizli v breg, pa se koj nato spet sprostili na lepo speljani poti, ki se vije skozi redek gozd, med nizkimi macesni in mladim smrečjem.
S kuclja na obronku Suhega vrha se odpira širok razgled. Plavkasti zimski somrak je legal nad dolino; po vaseh nad Kranjem in navzdol proti Sorškemu polju so se sramežljivo prikazovale prve lučke.
V višavah, visoko nad njima so široka, bela pleča gore s poslednjimi močmi lovila rožnato ogrinjalo večera. Pod Plošnicami so vrtinci neugnano podili zajetnesnežne zastave.
»Treba bo naprej«, se je zdramil iz misli Marjan. In spet so se sledi njunih kvedrovcev mešale med stopinje zajcev, srnjakov in gamsov. Z drevja je sršelo ivje.
Dolino je že požrla tema, ko jima je na robu planote udaril v obraz mrzel veter. V bežnem soju svetilke so zatrepetali tisoči drobnih kristalčkov, kot da bi hoteli tekmovati s svetlimi zvezdami, v obilju nastlanimi po širokem, jasnem nebu.
Lesovi naokrog so ječali v sapi, tu pa tam je iz praznine cepnil suh, zverižen bukov list. Nad glavo so se košato predla ozvezdja Rimske ceste in izginjala za obzorji.
»Za nocoj sva doma,« sta menila, ko je zamolklo udaril zapah in so težka vrata ječaje loputnila ob leseno steno gostoljubne Francetove koče.
Misli vasujejo pri tistem večeru ...
Iz prostorne kuhinje uhajajo spomini na teden dni samote in mraza, na dni, ko se je skozi špranje kradla zima in preganjala vonj po domačnosti in človeku.
V štedilniku zopet ogenj prede svojo mrmrajočo pesem. Cvileč prasketajo polena, v loncu hrope čaj.
Kakšna pesem!
Brez not in dirigenta jo oživljajo vrtinci, ki se pode skozi dimnik. Misli in domišljija ji dajejo širino. Preprostim srcem, ki ljubijo mir in samoto narave, razodeva vedno kaj novega. Čarobne besede, ki jih neposvečeno uho ne bo nikoli slišalo, kaj šele razumelo, pripovedujejo izbrancem o večnem prijatelju človeštva - ognju in toploti. Iz sukajočih se plamenov vstaja siva, neznana davnina, ko so naši davni predniki v divjini posedali ob prijaznem ognju. Dal jim je več kot samo toploto. Pred njo in pred lučjo, ki je vrtala v temo, bežali škratje, besi in hudobni duhovi.
V razgretih stenah in temačnem stropu zaprasketa zdaj pa zdaj presušena deska, da se človek nehote zdrzne. Mrzle šipe so se orosile, debele kaplje polze ob oknicah. Zunaj v neugnanem pišu drhte polknice.
Čas, kot da se je ustavil. Roke objemajo kolena, telo željno vsrkava toploto. Oči spremljajo nežne pramene svetlobe. To so trenutki, ko je človek najbližje naravi, ko postaja z njo harmonična celota. Zadoščajo mu najbolj preproste stvari, da okuša srečo.
Marjan, kemik, začenja samogovor o acetilenu, nato preide na svoja romanja po gorah in v naravi. Tudi v njegovih besedah je čutiti ogenj.
Na vrsti so ribe, pripetljaji z očetom ob Savi in Sori, stikanje za raki po potočkih pod Toškim čelom, lov na polhe v gozdovih pod Katarino, nočni pomenki ob tabornih ognjih. Sprehod spominov se poda v Kamniške in v Julijce. Jezik govori o nevarnostih prvomajskega Prisojnika, o srečnem spodrsljaju na snežišču pod Mojstrovko, o taborjenju pri mirnem Krnskem jezeru.
Iz mraka se je predstavilo mlado nedeljsko jutro. Mrzlo, kot da se je rodilo prav v srcu zime, je zvedavo poslalo prve žarke svetlobe na pograde, potrepljalo ledene rože v oknih in poljubilo led v posodi na mizi. Hlad je zbegal domačnost, ki se je s skrajnimi silami obdržala od večera, čas je priganjal k odhodu.
Pot proti vrhnji koči je vedno nekoliko napeta za zaležane mišice. Telo se le počasi ogreva, na čelo stopa znoj.
Tistikrat je bilo preveč mraz, da bi se človek znojil. Veter je rezal do kosti in vzpodbujal k naglici, na sapo ni bilo časa misliti.
Vsepovsod je hrumelo. Zlato obsijani vrh in široko belo ramo so zdaj pa zdaj obdali oblaki pršiča. Že blizu koče se pot usmeri proti vzhodu, preden zavije navzgor. Tam se, skozi jaso, odpira na robu pogled proti Krvavcu, potem ko preleti razdrapane boke Malega Grintovca in planjave Zaplate.
In spet segajo misli po doživetjih tiste ure . Sneg je zbit kot beton, da še cepin stežka prodre vanj dalje od konice. Čevlji škripljejo, Marjanove gumarice kljub lastnikovi teži ostajajo brez sledov. Pot pod grebenom Plošnic se vleče brez napora. Na zahodu se kot ena sama trdnjava vlečejo beli in sivi robovi Julijcev.
Ravnica na sedlu je spihana in ledena. Od Jezerskega se zaganja vihar.
Strmo se vzpne breg vzhodnega grebena in koraki včasih onemogli zastanejo. Vendar grejejo in veter se tu pa tam izgubi za robom.
Snežišča so prostrana in strma, ponekod jih pokriva za dlan na debelo mokast pršič. Lepo, a nevarno.
Parajo jih koraki, ki si utirajo pot navzgor; sem in tja zdrvi v dolino bela plošča in izgine v grapi, potem ko se že spotoma iznebi dobršnega dela svoje vsebine. Pogled zdrsne k nogam.
Brez derez taka pot ni kaj prida varna, zato se roka nehote tesneje oklene cepina. Marjan ubira stopinje, ki jih - komaj zaznavne- puščajo za seboj tovariševe okovanke. Oči se razvesele vsakega skalnatega oprimka, ki samoten štrli iz snežne skorje. Tam je pot bolj varna in manj grozeča.
V možgane vrta vprašanje: »Bo višje gori ledeno?«
Prispela sta do Rigelj. Kup izpranih, belih skal iz trdnega apnenca čepi v severovzhodnem boku gore, kot da bi jih nekdo z največjo previdnostjo nasadil v tisto strmal. V njihovi višini se končuje svet redkih viharnikov in zadnjih pritlikavih borovcev. Danes je vse to zadelano s snegom, vsaka skala ima okop in za okopom varno zatišje. Res, tam kjer ne piha, je Soro toplo. Bolj pripravnega počivališča si ni mogoče misliti.
Otrpli prsti razmotavajo nahrbtnik. Po bregu uide jabolko in smešno poskakuje v zmešnjavi pršiča in trdega snega.
»Glej grad zime in mraza, Kočno!« in pogleda se ozreta v modrikasto bela ostenja, v revijo rogljev, v rdeči odlom blizu vrha te divje lepotice ob Grintovcu. Njegova konička se skromno druži z vrstnicami v zobatem grebenu. Na levi čepe Babe in nekam skromna Mrzla gora, na desni se od sončnega ozadja odražata obrisa Kalške gore in Grebena.
»Gremo!«
Na levo od zavetja, skozi rušje in dno grape na drugi višji rob poteka pot v kopnem. Danes je globoko pod snegom, ki zvrhoma polni neznansko strmo grapo. Grape ni ne konca ne kraja. Vleče se od grebena sto metrov višje prek dveh skalnatih skokov pada na melišče in dalje v strugo Belice. Videti je, da nad ovinkom gospodari zračni vrtinec. Veter prizadevno vrtinči sneg. Oblak pršiča lebdi med robema in zastira pogled. Koraki se izognejo prečkanju in se
raje zagrizejo v strmino. Izbero si pot ob nekakšni drobni robni poči, ki se ob skalnatem robu pne naravnost navzgor k grebenu. Izza njega se v sunkih vetra usipajo oblački pršiča in nato nemočno, kot šelesteč potoček, drse v globino.
Hitro napredujeta, a mlajši Marjan bi bil rad urnejši. »Ne skrbi zame!« tolaži ter se usmeri proti levi, prav v smeri vrhnje kope na grebenu.
Drugi ubira pot v stari smeri sam in misli na rob, kjer bo spet za nekaj hipov na ravnem zajel sapo. V tej strmini ni prostora niti za pošten oddih. Sedaj je na grebenu. V obraz z vso silo udari veter.
»Aaah! ... « Krik je Marjanov in zveni nenavadno.
Mogel bi biti odraz začudenja in presenečenja. Še preden izzveni, šine težki, postavni fant z neznansko ihto v globino. Spotoma hrešče in trdo useka cepin. Prek snežnega napušča je Marjan že dvajset, trideset metrov niže. Nekam preveč mirno in neprizadeto drsi navzdol.
»Zaviiiiraj, zaviiiiraj, z oklom!« rjovem za njim v vihar. Dogodek je še preveč svež, da bi mogel vzbuditi kaj več kot navadno skrb.
Marjana spodaj zakriva oblak, prav gotovo se je ustavil. Kmalu se mora prikazati. Slabe volje bo, ker bo moral še enkrat predihati vseh, vseh teh strmih sto metrov do roba.
»Maaarjan, Marjaaan!« se znova vzdrami glas in poizveduje. Odgovor je vse bolj pošasten molk. V srcu se vzdrami negotovost, boječe se izprašuje.
Ura je tri četrt na devet.
Koraki se sami od sebe usmerijo v globino k oblaku in robu.
Oblak, rob ...
Toda Marjana ni za robom.In grapa se brezupno gladka in prazna izgublja v dve sto metrov globoki prepadni strmini.
V grapi leži, kot privid iz sanj, samoten in sam Marjanov cepin.
Klicem odgovarja molk.
V srcu se zganeta strah in obup. Treba bo iti po pomoč!

V nedeljskem večeru stoji pred kočo samotna postava. Nekaj znancev in prijateljev je že davno odšlo v dolino. Po pomoč in k svojim dragim. Dan se je sprevrgel v večer in iz ozračja se spušča mrak. Le veter je še vedno ves neutruden.
Dobro uro in pol po nezgodi sem ga našel. Prav nič več mu ni moglo pomagati. V njegovih kodrastih, črnih laseh so se že naselili kristalčki, katere je veter pometal po bregovih. Oči so počivale, kot da bi spal.
Narava je hrumela in bučala, gore so sijale, črni svatje, kavri, so se razposajeno lovili za snežinkami.
Sedaj pa že zopet visoko, nedosegljivo daleč in visoko ugaša v baržunastem soju večer na samotnem vrhu Storžiča.
Takega večera še nisem doživel, res, takega še nikoli! Iz misli me zdramijo koraki.
H koči se bližajo fantje gorske reševalne, z njimi je tudi zdravnica. Dobrodošli fantje in tovariši, ki znate biti tudi tolažniki.
Jutri boste nesli Marjana v dolino.
Končala se je pot, ki se je prezgodaj iztekla ...

Opomba: Marjan Beravs se je 7. II. 1960 želel povzpeti na vrh Storžiča. V družbi s prijateljem Pavletom Šegula sta zjutraj v lepem, vendar silno gladkem snegu in viharnem dnevu odrinila s Kališča proti vrhu.
Žal pa nista bila primerno pripravljena - imela sta samo cepine, ne pa tudi derez in tako je vrh Rigelj Beravsu spodrsnilo. Morda je bila vzrok slabost ali pa šok, saj si med drsenjem pokojni Marjan ni skušal pomagati s cepinom, s katerim bi se, vsaj v začetku, lahko ustavil. Tako se je lepo zasnovan izlet v zimsko naravo končal s tragedijo, končano je bilo mlado, obetajoče življenje.

Pavle Šegula