Nikogar, le molčeča narava in mi – Najprej po gozdu, potem s cepinom in derezami...
Zimska pravljica nad Tolminskim
Potopljeni v prelep svet nedotaknjene beline
Nikogar, le molčeča narava in mi – Najprej po gozdu, potem s cepinom in derezami do vrha – Na eni strani zima, na drugi pomlad – Neugnani borovci
Jutranji mraz ostro reže v lica. Topla sapa se na zraku ohlaja v redke oblačke, ki se sproti izgubljajo v sinji modrini nad prostranim belim pregrinjalom, ki ga le ponekod prekinjajo temni pasovi in sive zaplate. Široka steza, ki vodi izpod vznožja pobeljenih vršacev nad Tolminskim v njihovo nedrje, je dobro uhojena in začetka poti na vrhove, ki se izrisujejo nekje na sredi obzorja, ni mogoče zgrešiti. Edini smo, ki se to jutro odpravljamo po njej; po tihem upamo, da bomo brez druge družbe ali pa s čim manjšo ves dan. Poleti bi to le stežka pričakovali, zlasti na poti do zlahka osvojljivih vrhov, ki se pnejo do blizu dva tisoč metrov in malce čez. Pozimi vemo, da lahko upamo na samoto.
Vzpnemo se v gozd in uberemo »bližnjico«. Bržkone bi kakšno uro še lahko hodili v spremstvu planinskih markacij, snežna odeja na začetku poti, na približno 1000 metrih (avto pustimo v Tolminskih Ravnah na 940 metrih), še ni tako visoka, da bi jih prekrila, toda izbrana pot, krajša od »uradne«, je že večkrat preverjena in zato dobro znana.
Hoja po gozdu se vleče v nedogled; ne zavoljo časa, trajala bo kvečjemu dobro uro, podaljšujeta pa jo zoprna podlaga, po kateri hodimo, zmes snega, prsti, odpadlega vejevja in listja ter kamenja, in malodušna sivina, ki tlači k tlom izpod povešenih drevesnih vej. Svet onstran gozdne meje nas peha naprej hitreje, da bi ga že vendarle dosegli!
To je to. Iznad ozke zasnežene stezice med borovci se odpre domala nedotaknjena belina, ki se konča na vrhu grebenske gorske pregrade med Primorsko in Gorenjsko. Sneg le ponekod ni prekril sivih skalnatih zaplat, zapadlo ga je premalo, da bi potopil tudi vse borovce tik ob vznožju gora, sicer je vse naokoli belo. Obzorje končuje bleščeča modrina, ki je ne kali niti ena meglica. In nikjer ni ugledati nikogar, od nikoder ne uhajajo drugi glasovi kot narave in naši. Veter pa je nekdo bržkone zaprl v dobro zatesnjeno kamro in dvakrat obrnil ključ.
Rešimo se gozdnega oklepa, ki je zadrževal sonce; žoltavo rumeni žarki se razlijejo po nas ...
Dereze počivajo v nahrbtniku, cepin je pripet nanj, ko med nizko raščenimi iglavci koračimo po uhojeni stezici proti trikotu na desni – Škrbinski plošči, za katero se skriva naš današnji cilj: Vrh nad Škrbino, 2054 metrov visoki vršac nekje na sredi grebena med Tolminskim Kukom (2085 metrov) na levi in Voglom (1922 m) na desni. Od vznožja do sedelca, od koder je do Vrha nad Škrbino še slabe pol ure, se dviguje ozek bel jezik, dobro utrjena snežna grapa; ne prestrma (do 40 stopinj), a sem in tja dovolj za cepin in dereze.
Sneg je dobro sprijet, vrhnja plast je ponekod mehkejša, drugje je domala ledena. Cepin je včasih zgolj nadomestek pohodnim palicam, drugod pride prav njegov okel, nazobčane dereze pa se zdijo vselej uporabno pomagalo. Iztek grape je krasen – nobene opasti, preprosto dvig na sedelce in še vzpon na vrh ... Pogled pade na eni strani na Bohinjsko jezero sredi zimske idiličnosti, na drugi na zeleno Primorsko; če se ne bi nad dolino v plasteh razlegale koprenaste meglice, bi bilo videti lesketanje morja. Zremo v nenavadno dvojnost, v dva letna časa obenem. Višje pa se pogled razlije na večino slovenskih Julijcev s pobeljenimi zašiljenimi kapami in najvišjim stožcem med njimi, Triglavom.
In nikogar nikjer. Še vedno govorimo le narava in mi. Potopljeni v tega dne tako neobljuden in prelep svet se počutimo skorajda onstran stvarnosti in sebstva ...
Po »toboganu« v dolino
Mehka in debela snežna odeja na vrhu in še nekaj deset do sto metrov pod njim dopušča spust kar po zadnjici. Skorajda do borovcev, ki so, ujeti v snežni primež, videti še nižje rasti, kot so v resnici. Poskakovanje čeznje bi utegnilo pot v dolino skrajšati in jo razgibati, sklenemo. Razgibati že, skrajšati pa zagotovo ne ... Borovci so pregosto raščeni, da bi bilo mogoče uhoditi stezo, snežna odeja med njimi pa je zgolj varljivo visoka in utrjena – vleče nas vase do pasu; korenine, ki se divje prepletajo od tal do skorajda vrhnje plati snega, nam nenehno nastavljajo pasti. Spotikamo se obnje, lovimo ravnotežje, padamo.
Še zmeraj smo sami, ko se zgodaj popoldne spustimo v gozd in v dolino. Počutimo se skorajda ... izbrani; za nič drugega kot za ta dan. Več kot dovolj.
Mateja Gruden
Fotografije: Matej Lazar