Planinski vestnik - Mire Steinbuch: Iskal bom najlepše zavoje

Alpinist, ekstremni alpinistični smučar, učitelj in trener smučanja, alpinistični inštruktor, gorski reševalec, reševalec letalec, vodnik lavinskega psa, bivši tekmovalec v svetovnem pokalu alpskega smučanja, republiški članski prvak in podprvak Balkana v veleslalomu ter serviser v svetovnem pokalu. Vedno poudarja, da vse to ne bi mogel postati, če se ne bi rodil v gorniški družini na Jezerskem, kjer so mu hribi in smučanje zlezli pod kožo. Leta 2000 ga je revija Men's Journal proglasila za najboljšega ekstremnega športnika na svetu, mednarodno združenje športnih novinarjev pa ga nominiralo za nagrado World Alternative Sportsperson.

Smučal je s Triglava, Jalovca, Špika, Grintovca; čez Sinji slap, SV steno Eigerja, V steno Matterhorna, z Mont Blanca, Elbrusa, Annapurne (z bratom Drejcem); kot prvi Everest, štiritisočak Kamen na Kamčatki in z najvišjih vrhov vseh sedmih celin. Opravil je preko 1500 alpinističnih tur.

Kakšna priznanja si dobil v Sloveniji?
Srebrni častni znak svobode Republike Slovenije in Bloudkovo nagrado – na oboje sem zelo ponosen, priznanje Planinske zveze, najvišje priznanje Turistične zveze Slovenije, s katerim sem mislil, da bom povečal prepoznavnost Jezerskega, vendar ni bilo posluha. Svojevrstno krajevno priznanje je tudi to, da so mi ljudje čestitali, čeprav me po tistem tudi pozdravili niso več. Poleg omenjenega je zame zelo pomemben tudi dogodek, ki ga vidiš na fotografiji na steni za menoj – avdienca pri papežu Janezu Pavlu. Bil sem tudi pri tedanjem predsedniku OK Juanu Antoniu Samaranchu, ki je dejal, da je bil moj vzpon na vrh Everesta neolimpijski, spust pa olimpijski.

Je Fritsch-Lindenbach v S steni Grintovca še vedno najtežja presmučana alpinistična smer v Sloveniji?
Ja, ocena je S7.

Kolikokrat si presmučal Sinji slap?
Sedemkrat. Malo za korajžo. Je precej nevaren, temu zdaj rečejo freeride. Najbrž ga bom še kdaj.

Si kdaj pomislil na smučanje z vseh 14 osemtisočakov?
To je čista fantazija. Ko sem študiral možnosti, sem videl, da Kangčendzenga in Makalu nikoli ne bosta presmučana tako, kot jaz razumem smučanje z upoštevanjem etike – neprekinjeno z vrha do baze. Je pa to lepa ideja za bodoče generacije.

Februarja 2001 si na ledeniku Khumbu vodil prvo smučarsko šolo za nepalske otroke. Je kaj možnosti, da bi to ponovil?
Takrat sem imel smolo, ker pri Everestu zaradi logike sponzoriranja nisem pristal, da bi bilo na odpravi več novinarjev in sem se zameril marsikomu v novinarskemu lobiju. Ko sem imel šolo na Khumbuju, so se obširno razpisali, kaj je treba Karničarju nosit smuči v Nepal; najprej kruha, nato pa take traparije. Takrat me je minilo, čeprav so smuči in čevlji še vedno tam. Res sem užival z otroki, ki so hodili do tri ure, da so prišli do terena pod Ama Dablamom, pa se niso pritoževali, temveč so uživali. Tako veselje bi jim rad še kdaj pripravil.

Kako preživljaš družino, sedem otrok. Te je država primerno nagradila za tvoje dosežke?
Deset let sem imel status športnika svetovnega razreda, uveljavljal sem ga tri leta, potem sem prekinil. Ostalo je pri častnih poklonih; upanje imam še vedno, da se pomagati tudi drugače. Če se pošalim, živim od dobre volje moje žene in njenega potrpljenja. Povezujem se s proizvajalci alpinistične in smučarske opreme pri razvoju in promoviranju. Z ženo imava strategijo, da se moraš v tem prelepem alpskem okolju znati preživljati s programi in ponudbo v turizmu.

Napisal si knjigo Alpinizem, samoljubje, ljubezen. Je (bil) tak tudi vrstni red vrednot v tvojem življenju?
Alpinizem sem skušal pojasniti skozi ti dve nasprotujoči si dejstvi. Samoljubje ni nekaj, česar bi se moral sramovati, moraš si ga priznati, je temelj, da lahko nekaj dosežeš. Pri naslovni definiciji še vedno vztrajam. Alpinizem je samoljubje in ljubezen do dejavnosti same in širše do življenja.

Torej drži trditev večji egoist – boljši alpinist?
(Smeh). Uspehu na Everestu sem podredil vse ostalo v življenju, tudi z mislimi sem bil samo tam, ker sem bil prepričan, da to zagotavlja varnost izvedbe. S tem sem potrdil totalni egoizem.

Za razliko od ostalih ti svoj egoizem priznaš, dobil sem vtis, da si nanj celo ponosen, ker je do neke meje pozitiven. Kdaj postane negativen?
Z lastnim egoizmom ne smeš povzročati škode drugim. Tega se zaveš v različnih življenjskih obdobjih različno. Zato je pri višjem zavedanju odgovornosti do bližnjih težje izvajati skrajno egoistična dejanja. Očitek, da pred odhodom nisi izpolnil dolžnosti v vsakdanjem življenju, gre s teboj, odhajaš z občutkom krivde. Tvegane stvari je treba delati v stanju pomirjenosti s samim seboj in z bližnjimi, da nimaš slabe vesti. Ko odhajamo na tvegane težke ture, gremo potrjevat samega sebe. Jaz sem se ločil, potem sem ustvarjal novo ognjišče in novo družino. Tiste tri ali štiri leta prehodnega obdobja nisem bil spodoben kvalitetne akcije v hribih, ker nisem imel sam pri sebi urejenih občutkov. Z neke odprave sem predčasno odšel domov iz Himalaje, ker so za menoj prišle nerazčiščene zadeve.

Pišeš knjigo.
Ja, v tujini me nagovarjajo še bolj kot doma. Od mene pričakujejo, da napišem knjigo, četudi bi bila bolj slikanica. Želim napisati knjigo o smučanju s sedmih vrhov. Obstajajo interesi na nemškem in angleškem govornem področju. Sem počasen, toda za seboj imam gradnjo hiše, majhne otroke, zato gre bolj počasi. Najprej bo izšla slovenska verzija, verjetno konec naslednjega leta.

Vem, da si veren. Kaj želiš doseči z molitvijo?
To je precej intimna zadeva, ampak naj bo. Molitev je prošnja, da bi se pravilno odločil. Skozi obdobja se molitev razširi tudi na zahvaljevanje, takrat pomeni še več. Dokler se ne zahvaljuješ, ne čutiš, da si vreden pomoči. Tako sem vzgojen, tako čutim in verjamem.

Poglavje Everest. Nikjer nisem zasledil ocene težavnosti smučanja.
Na Everestu sta zelo izpostavljena zgornji greben in Hillaryjeva stopnja. Del hribovske javnosti dvomi v možnost smučanja. V razpravah sem začutil tudi kanček užaljenosti alpinistov, ker se je nekdo tam čez peljal dol. Večina pa je spregledala, da je bila odprava jeseni, ko je bilo snega dovolj, spomladi je stopnja kopna. Tistih osem metrov, ki sem jih abručal, je ocena S6, naklon okoli 60 st. Nadaljevanje z J vrha do J sedla je manj kot S5. Poleg višine so bile nevarne klože. Težja je Lhotsejeva stena, zlasti prehod čez Ženevsko ostrogo. Tam je krepka S5, konstantna strmina, bilo je precej ledeno. Zahodna globel je ravnina, S2, vendar voziš čez razpoke. Najtežji del, smučarsko in psihično, je ob Ledenem slapu pod sedlom Lho La. Nenehna nevarnost plazov, območje je polno razpok, razbito in razrito od plazov.

V knjigi Z Everesta si napisal poglavje o vzponu in spustu. Dobil sem občutek, da si z goro vzpostavil erotičen odnos. Nagovarjaš jo kot ljubico, prosiš jo, naj te pripusti k sebi. Če to prevedem v vsakdanji jezik, jo nagovarjaš, naj ti da. Si imel res toliko časa, da si to tuhtal med vožnjo?
Pred takim dejanjem si prestavljaš samega sebe v akciji. Bolj ko se bliža finale, bolj je meditacija intenzivna. Poskusiš si zamisliti vsak zavoj in težavo, kako ju boš obvladal. Prišlo je do komunikacije, ki si je v udobnem naslonjaču na toplem ne da prestavljati. Sagarmato sem vedno obravnaval kot ženskega spola. Zapiske sem naredil takoj po smučanju, bil sem zelo iskren, danes bi pisal bolj dopadljivo javnosti. Poglavje sem po zapiskih napisal na željo založnika, čeprav je sprva kazalo, da sem bom samo podpisal v knjigo.

Ostaniva še pri erotičnem odnosu: če je plezalni vzpon ali smučarski spust ljubezenska igra, kdaj pride do orgazma?
(Smeh). Evforija nastopi z uspehom, s prihodom v varno cono. Takrat lahko potegnem to asociacijo. Prej ni časa za doživljanje veselja, pri zahtevnih projektih si ga ne smeš dovoliti. To je sicer v nasprotju s tem, da hodimo v hribe zaradi veselja, ko nas vsak korak osrečuje. Pri zahtevnih projektih je sprostitev in največje veselje ali orgazem, kot praviš, zavedanje uspeha, ko si dosegel absolutno varno območje.

Pri alpinizmu moraš v zakup vzeti smrt. Žal kaže, da brez tega ne gre. Vsaka smrt prijatelja, ti si izgubil celo brata, je boleča. Se skušaš iz nesreč iz kaj naučiti?
V praksi je tako. Začneš plezati. Uspel si v eni smeri, greš v novo, težjo. Bil si na meji, pa ti je uspelo. Stopnjuješ težavnost. Raste ti samozaupanje. Zaradi samopotrditve in uspehov, ker si bil velikokrat na meji pa se je srečno izšlo, to dolgo časa pripisuješ lastni sposobnosti. Nočeš verjeti, da bi se ti lahko kaj zgodilo. Zaverovan si sam vase, upaš, čutiš, da se ti ne bo. Ko po dolgih letih ukvarjanja z alpinizmom spoznaš to, kar bi se moral že spočetka zavedati vsak, ki se vpiše v alpinistično šolo – da je sestavni del plezanja lahko tudi smrt, postaneš previdnejši.

Franc Oderlap je imel strašno smolo. Zelo dobro sta se razumela, bila sta prijatelja. Koliko je njegova smrt vplivala na tvojo odločitev, da se odpoveš smučanju s K2?
Precej. Zelo veliko. S Francem sva dosti razpravljala o umestnosti tveganja na K2. Spraševala sva se, ali sva še sposobna toliko tvegati kot pred 10 leti, da rabiva samo lepo vreme, pa bo šlo. Zdi se mi, da ni treba, da izgorevam na istem nivoju – vsakih par let veliko tveganje in veliko smučanje. Zdi se mi prav, da naredim korak naprej, da se izognem skrajnemu riziku in naredim še kaj drugega, čeprav rezultatsko ne tako imenitnega. Mislim, da je prav, da se tveganju zavestno izognem. Odločil sem se, da z osemtisočakov ne bom več smučal.

Ampak z nižjih hribov boš pa še?
Seveda, smučal in iskal bom najlepše zavoje, ki se lahko ponudijo. Raziskovalno in doživljajsko želim narediti bistveno več. Ob velikih projektih, če ostaneva pri vzporednici z goro in žensko, sta največje veselje in sreča na koncu. Tako mora biti, če se hočeš približno odgovorno lotiti stvari. Rad pa bi užival tako, kot kadar grem doma zaradi veselja v hribe, da bi bilo ves čas približno enako lepo. Da ne gre zgolj za preverjanje ali sem še dovolj sposoben, temveč za uživanje. Imel sem že veliko sreče; če neprestano veliko tvegaš, tudi v normalnem življenju živiš bolj napeto.

Z Martinom Strelom sta bila pred leti gosta v oddaji Spet doma. Med vama se je nekaj zakresalo, Strel je dejal, da gre tudi on lahko na Everest, kajti če to zmore Karničar, zmore tudi on. Med plavanjem na Kitajskem je šel stavit, da bo prišel na Everest.
Strel me je celo poklical iz okolice Namče bazarja. Rekel je, da mu gre kar dobro. Očitno pa je dobil neko bakterijo v pljuča, ker nikakor ne more zajeti toliko zraka, kot bi ga rad. Dejal sem mu, da je to čudna bakterija, ki se z vsakim višinskim metrom bolj množi (smeh). Med nama je v oddaji prišlo do kratkega stika, morda zaradi moje samovšečnosti, ker sem dejal, da je obstaja razlika med plavanjem in smučanjem z Everesta. Ko je on končal etapo, je legel na posteljo in se prepustil maserjem, stregli so mu z vseh strani; mene pa je skrbelo, ali bom dobil tistega pol litra tekočine, do jutra me je bolj ali manj zeblo, nato sem šel naprej.

Pri Everestu imamo Slovenci prvi zakonski par na vrhu (Marija in Andrej Štremfelj), prvo nepretrgano smučanje z vrha in najtežjo smer po Zahodnem grebenu. Kar nekaj alpinistov je v svetovnem vrhu, imamo vrhunske tekmovalke v športnem plezanju. Kako to komentiraš? Da je strup v majhnih flaškah?
Lahko bi tudi tako rekli. Za dva milijona je to čudež. Mi smo na obrobju Alp. Če se ukvarjaš z alpinizmom, slej ko prej dobiš kompleks, da se imajo tisti tam čez za bolj taprave kot mi. Hočemo dokazati, da tudi mi zmoremo in znamo. Še nedolgo nazaj je bilo družbeno nezaželeno štrleti iz povprečja. To se je sicer spremenilo, naboj pa je ostal. Če konja predolgo zadržuješ, bo zbezljal, ko mu popustiš vajeti. Morda se bodo ti trendi počasi umirili, ne vem.

Zadnje dve leti imamo žalostno statistiko – izgubili smo pet izjemnih alpinistov.
Če skušam potegniti nek skupen imenovalec … najbolj nejasno mi je tisto, kar nam je najbližje. Bencetov odhod v razmerah, v katerih mu je bilo gotovo jasno, kaj se dogaja. Izjemna smola, ki ni bila posledica tveganja, je bila pri Francu. V ostalih primerih pa … želja biti srčen hribovec in izgoreti zaradi komercialnih vzgibov v hribih ... Miha se je zaradi tega trudil bolj, kot je bilo treba. Jaz zagovarjam tezo, da je pogubno biti ekonomsko odvisen od hribov. Vse skupaj je morda splet nesrečnih nabojev, napačnih odločitev. Vsi narodi, ki so delali velike stvari, so doživeli svoje katastrofalno obdobje. Upati moramo, da bo v prihodnje bolje.

Mire Steinbuch