Janez Pikon: Sredi petdesetih let prejšnjega stoletja so trdni temelji, že ustanovljenega Sankaškega kluba Bohinj s številnim članstvom, ki je naraščalo, podprli dolgoletno željo vseh v klubu o izgradnji prvega umetnega sankališča v Bohinju. 
Dogovor in izgradnja sta vneto stekla, za vpeta in hitra sankaška jekla. Gradnja umetnega sankališča v Bohinju se je začela v letu 1958. Že ustanovljeni sankaški klub si je zadal nalogo, da zgradi novo umetno sankaško progo. Takratni člani upravnega odbora Sankaškega kluba Bohinj so bili France Bajt, Stanko Hodnik, Ludvik Šuligoj, Peter Jensterle, Milan Pivk in Ivan Robič. Zelo smo bili neučakani in smo takoj prijeli za delo (pripoveduje Ludvik Šuligoj, glavni pobudnik in eden najbolj zaslužnih, da se je izgradnja sankališča Bohinj začela, do zaključnih del, kakor tudi do številnih tekmovanj, ki so se odvijale na omenjenem sankališču), ogledali smo si teren višje Za Hruškami, po katerem naj bi bila zgrajena nova Sankaška proga Bohinj.
Postavljena naj bi bila zahodno od bivšega že opuščenega (vzrok: nepravilna homologacija) Sankališča Belvedere, ter ob cilju takrat še kako zahtevne in po državi zelo poznane smuk proge, ki je vodila mimo Planinske koče dr. Janeza Mencingerja po Gregorčevem rovtu do cilja med sankališči Za Hruškami.
Pri pregledu smo ugotovili, da teren ustreza za tako vrstne proge. Na drugi seji Sankaškega kluba je bil Peter Jensterle zadolžen, da stopi takoj v stik z geometrom tov. Avgustom Mencingerjem iz Jesenic, zaradi trasiranja proge. Peter uredi vse potrebno in že naslednjo nedeljo je prišel geometer, tako smo začeli trasirati novo sankaško progo. Vsi smo bili zelo navdušeni nad to zamislijo. Proga je bila izmerjena zahodno od Sankališča Belvedere in Smik proge v dolžini 1150 m in 120 m višinske razlike, ter 11 umetno izdelanimi zavoji (bande).
Dva mesca je bilo potrebno še počakati in vsi načrti so bili pripravljeni. Prosili smo za kredit, vendar nam le-ta ni bil zagotovljen, ker načrti sankališča še niso bili potrjeni od športne komisije. Približno mesec dni se je tov. Bloudek pripravljal in dodal na že obstoječo dokumentacijo še nekaj svojih pripomb, vendar je le podpisal načrte, toda za pridobitev kredita je bilo že prepozno, rok zanj je že potekel.
Sankaški klub je imel prihranjenih 250.000 dinarjev. Člani odbora smo se domenili, da bomo vseeno pričeli z delom. Zadolžitev je bila dodeljena tov. Francetu Bajtu, Jožetu Rozmanu, Stanku Hodniku, Francu Bijolu in Ludviku Šuligoju, da pripravijo vse potrebno glede izkopa sankališča. Cena prvega ponujenega ustnega predračuna, ki je znašala 180.000 din se jim je zdela previsoka, zato sklenejo pogodbo z delavci iz Dalmacije, ki so izkop opravili honorarno po delovnem času. Zemeljska dela so bila zaključena v 14 dneh, vendar z zelo površnim izkopom niso bili zadovoljni, poleg tega so jim za opravljeno delo morali izplačati še več, kot pri prvi ustni pogodbi, to je 235.000 din.
Leto dni zatem ni bilo nikakršnih aktivnosti na sankališču, kajti zmanjkalo je denarnih sredstev. Nadaljevanje je sledilo in lokacijsko dovoljenje je bilo ponovno izdano od tov. Janeza Rozmana iz Bohinjske Bistrice. Pri zemeljskih delih naj bi nam priskočil na pomoč prvi delavni stroj, Gradisov buldožer, vendar s podjetjem Gradis nismo dosegli dogovora, tako se je celotno sankališče izkopalo ročno (razen pri zaključnih delih je Gradisov buldožer opravil nekaj prepotrebnih zemeljskih del). Prihranjenih 220.000 din uporabimo za nadaljevanje dela, ki so potekala na vseh delih proge, saj je bilo potrebno storiti še mnogo na trasi sankaške proge in ob njej.
Izdelava opeke za visoke in ukrivljene stene umetnih ovinkov je potekalo skozi vse leto. Številni prostovoljci so pomagali Sankaškemu klubu pri izdelavi betonskih zidakov. V klubu je bilo včlanjenih čez 150 članov. Vsak je obvezno moral izdelati določeno število betonskih zidakov, člani po 100 zidakov, članice in mladinci po 50 zidakov.
Proga je bila dolga 1150 metrov, od starta do cilja je bilo vsakemu od 11 poledenelih zavojev ali ovinkov (5 desnih - vzhodno in 6 levih - zahodno, ali banda) dodeljeno izvirno ime, ki so jim ga določili sankači, da so lažje spoznavali progo in se prilagajali težavam na progi. Od starta proti cilju so si sledili, start, Štartni ovinek, Ženski ovinek, Ludvikov ovinek, Zdravstvena drča, Fantovski ovinek, Mladinski ovinek, Turistični ovinek, Ciljni ovinek s ciljem.
Obisk predstavnikov Sankaške zveze Slovenije na novo zgrajenem sankališču nas zaradi nerazumljivo negativnega mnenja delno potre. Trdili so, da je proga zgrajena nesorazmerno z umetno izdelanimi visokimi zavoji (bande), preveč nevarna, čeprav izstopajo blagi ravninski predeli med številnimi dolgimi zavoji. Predstavniki Badaussea iz Avstrije pa so trdili ravno nasprotno in niso se mogli načuditi izredni konfiguraciji terena z številnimi umetno izdelanimi ovinki (bandami).
Štefanov trio so sredi petdesetih let prejšnjega stoletja sestavljali člani ansambla iz Bohinjske Bistrice: Štefan Pangeršič (harmonikar), Krekov Jaka, Anton Rozman - Rodarjov Tonk (kitarista) in Jože Štendler - Vandrovčov Joža, ter Franc Repinc (basista). Ansambel »Štefanov trio« je igral tudi dober mesec kasneje na otvoritvi koče dr. Janeza Mencingerja, 1. maja 1958.
Gradnja vsakega novega objekta terja določena finančna sredstva. Tudi gradnja sankaške proge v Bohinju ni bila izjema. Marsikaj so požrtvovalni sankači v tistih časih opravili s prostovoljnim delom, a vsega vendarle ni bilo možno rešiti udarniško, s športniki. Nekatera zemeljska dela, ki jih je bilo treba plačati je opravil buldožer. Prav tako je bilo potrebno plačati dela okrog napeljave vodovoda za polivanje in vzdrževanje nove proge (treningi, tekmovanja). Kje so bohinjski sankači poleg izrednega požrtvovalnega pristopa do želenega sankališča, dobili prepotrebna denarna sredstva? Skrbno preberite in preglejte, prepričali se boste, da je bila želja po novem sankališču zelo velika, neverjetna moč!
Sankališče je že dolga leta opuščeno, zaraščeno in pozabljeno, le redki vemo kje so se pred 40 leti odvijala tekmovanja v sankanju na poledeneli z udarniškim delom zgrajeni progi, kjer nemo iz grmovja štrlijo številne prostovoljno pozidane betonske stene (umetni ovinki) in pričajo o nekdaj s prostovoljnim delom zgrajeni in skrbno vzdrževani sankaški progi.
Vir s podatki: Ludvik Šuligoj, Stanko Hodnik in Viki Mencinger
Janez Pikon