Delo Mag - Sebastijan Kopušar: »Ustavili smo se na robu strmega prehoda, pred nami je bil napihan sneg. Takoj ko sem zapeljal nanj, sem začutil, kako so se tla začela premikati. V tistem trenutku so tudi prijatelji začeli vpiti plaz, plaz.
Skušal sem ostati na smučkah, čim hitreje smučati ter se počez izviti iz snežnega objema. Uspelo mi je, snežna gmota pa je zdrvela čez nekajmetrski skok. Ko sem se ustavil, je nad mano spet začelo pokati, vendar v drugo se plaz ni sprožil.«
Miha Pavšek, eden največjih strokovnjakov za snežne plazove, je nad Planino Govnjač na lastni koži občutil, kako je, ko te zajame zdrsela snežna gmota. »Ni prijetno,« lakonsko pravi. Med turnim smučanjem na Voglu je pod snegom umrl njegov prijatelj dr. Tomaž Vrhovec, nesporna avtoriteta pri preučevanju plazov. Dokaz, da so ti izredno nepredvidljivi, če lahko presenetijo tudi takšna poznavalca.
»Tudi mene je že zajel plaz, do kolen. Dvakrat pa sem mu ušel. Dejstvo je, da gorski reševalci nekaj več tvegamo, pa naj bo to zaradi reševalne akcije ali med ogledi, da lahko ocenimo nevarnost. Sproženja plazu se ne da predvidevati, lahko pa se mu izognemo, če smo dovolj izkušeni,« je prepričan Igor Potočnik, predsednik komisije za reševanje izpod plazov pri Gorski reševalni zvezi Slovenije.
In prav pomanjkanje snežne prakse naj bi bil eden od ključnih vzrokov za smrt trojice smučarjev, ki smo jim bili priča v letošnjem letu. Vsi so bili zelo neizkušeni, o snegu in plazovih niso vedeli veliko, je prepričan Potočnik. Skupaj s smrtjo znanega trbiškega alpinista Luce Vuericha, ki ga je plaz iztrgal iz stene, štiri žrtve belih zmajev, kot plazovom pravi Pavšek: »Nekaj časa spijo, ko pa se zbudijo, je hudič.«
Pasti gradi veter
Letošnjo zimo se očitno posebno radi zbujajo, za kar so krive posebne vremenske razmere. Meteorolog Andrej Velkavrh iz Agencije za okolje (ARSO) pojasnjuje, da je bil prvi del zime do novega leta razmeroma topel, plast snega pa dokaj plitva. Nato je začelo snežiti, ves čas pa je bil mraz, zaradi česar se sneg ni preobrazil. V posameznih sneženjih so nastale plasti, ki so bile med sabo slabo povezane. Sneg je bil ves čas suh, hkrati pa so zaradi vetra nastajale klože, plasti zbitega snega, pod katerimi je bila nestabilna podlaga.
Pavšek ugotavlja, da so stalni in močni vetrovi, ki so napihali snežne nanose, dodali pomemben del plaznega mozaika, saj je »veter mojster za gradnjo plazov«. Velkavrh dodaja, da so se letos plazovi prožili že pri majhnih količinah snega, denimo pri dvajsetih centimetrih. Čeprav ni šlo za obsežno plazenje, je bilo vseeno nevarno. Po njegovi napovedi se bo zaradi odjuge in verjetnega precejšnjega nihanja meje sneženja med padavinami ocena splošne nevarnosti plazov povečala na četrto stopnjo.
Evropska petstopenjska lestvica sega od prve (majhna nevarnost) do pete (zelo velika), pri čemer se največ nesreč zgodi pri nevarnosti 2. in 3. stopnje, ugotavljajo v Službi za sneg in plazove na ARSO. Velkavrh poudarja, da je treba razumeti posamezno stopnjo: »Tretja je lahko zelo zahrbtna, saj obstaja potencialna nevarnost, ki se je na prvi pogled ne vidi, sploh če imamo (pre)malo izkušenj, ob koraku na nepravo mesto pa se lahko snežna odeja hitro sproži«. Tudi druga stopnja ni nedolžna, plaz se sicer ne sproži tako hitro, toda z malo smole in hojo na nevarnih območjih se lahko zgodi tudi to.
Švicarski čudež
Teorija ima nekaj načel, kako ravnati v primeru plazu, praksa je zmes instinkta, naključij in trenutnih razmer. »Načeloma velja, da manjša, kot je specifična površina človeka, več možnosti ima, da ostane na površini plazu. To pomeni, da je treba odvreči nahrbtnik in čim več ostale opreme. V pršnih plazovih je treba delati plavalne gibe. Predvsem pa si je treba narediti prostor pred sabo, preden se ustaviš,« razlaga Pavšek. Izkušnja Marka Kerna in Marijane Cuderman, ki sta preživela močan plaz pod Storžičem (njuna zgodba je opisana na strani http://www2.arnes.si/~mcuder/tura/plaz.html), je ravno obratna, nahrbtniki so ju obvarovali hujših poškodb.
Ko sneg obmiruje, se iz židke mase skoraj v hipu spremeni v kot beton trdo gmoto, kar še posebej velja za južni sneg. Tudi če roke gledajo izpod snega, se ponesrečenec praviloma sam le stežka izkoplje. Suhi sneg je kot sipek prah, ki zaide v dihalne poti in prepreči dihanje. »Skušaš si narediti zračni kanal proti vrhu plazu. Ampak vse to je teorija. V praksi reševalci pogosto najdejo masko, stopljen sneg pred usti, ki kaže, da je ponesrečeni še nekaj časa dihal,« je Pavšek realist.
Reševalci v GRS ugotavljajo, da največjo možnost preživetja zagotavlja tovariška pomoč takoj po nesreči. Nekateri omenjajo dvajsetminutno časovno obdobje, razdeljeno v tretjine za iskanje, izkopavanje in oživljanje ponesrečenega. Drugi naštevajo hladne statistične podatke: pri izkopu v 15 minutah so možnosti preživetja 92-odstotne, po največ 35 minutah so še vedno okoli 80-odstotne. Potem izjemno hitro padajo, po dveh urah in pol so še samo 3-odstotne.
Dogajajo pa se tudi čudeži. Pavšek navaja zgodbo mladega Švicarja Cedrica Genouda, ki ga je v začetku meseca med smučanjem zajel plaz. Ko se je ustavil, je bil ujet v snežni sarkofag, ni mogel premikati ne rok ne nog, lahko je le obračal glavo, tako da si je naredil zračni žep in začel jesti sneg. Iz mrzlega objema so ga rešili šele po gromozanskih 17 urah, kljub temu je bil enaindvajsetletnik še vedno pri zavesti in se je lahko pogovarjal z reševalci.
Ni plazu denarja
Kljub svoji goratosti se naša država pri nadzoru nad plazovi ne more primerjati z alpskimi sosedami. Lavinske službe so pri njih organizirane različno, v Furlaniji - Julijski krajini jo imajo pri civilni zaščiti, nemško govoreče države večinoma pri deželnih vladah, z njo se ponašajo tudi Škoti, deluje pa pri njihovi športni zvezi.
Po Pavškovih besedah bi morali tudi v Sloveniji resno razmisliti o delovanju stalne lavinske službe. Z njim se strinja Igor Potočnik iz GRS, ki meni, da »naša država ni ravno najbolje organizirana, samo na avstrijskem Koroškem imajo več kot trideset državnih opazovalnih postaj. Pri nas pa člani GRS to počnemo na lastne stroške in v svojem prostem času.«
Naša služba za sneg in plazove na ARSO je bolj ali manj Velkavrhov »one men band«. Opazovanja potekajo na šestih lavinskih postajah (Vogel, Kredarica, Rateče, Krvavec, Lisca in Vernerica), kjer merijo temperaturo snežne odeje in opazujejo vrsto snega. Poleg opazovanj na lavinskih postajah osebje ARSO opravlja terenske oglede, na katerih preverjajo strukturo snežne odeje in preizkušajo drsnost posameznih plasti snežne odeje. Tudi pri tem se soočajo s pomanjkanjem ljudi, zato so omejeni na enega do dva ogleda v zimski sezoni.
Velkavrh se sicer strinja s pozivi po močnejši lavinski službi, toda ob tem realistično zavzdihne: »Predlagajte to vladi, ki skuša zmanjšati število uslužbencev v državni upravi …« Tudi uradni ARSO potrjuje njegove besede, saj imajo menda pripravljene podlage za reorganizacijo službe, vendar so te nasedle ob pomanjkanje denarja. »V zadnjih tridesetih letih je bilo zelo malo nevarnosti za naseljena območja, ki bi opravičevale obsežno službo, kot jo imajo denimo Švicarji. Če pa bi bile zime ekstremne, z več snega in podobnimi pogoji kot letos, bi se ogroženost gotovo povečala,« meni Velkavrh.
Škotske težave
Zanimivo je, da je Marko Koren pred dvema letoma že opozoril na možnost snežnih estremov. V publikaciji biotehniške fakultete Podnebne spremembe sta s pokojnim dr. Alešem Horvatom objavila prispevek o vplivu podnebnih sprememb na pogostost proženja in obseg snežnih plazov. Po njunih besedah »se v zadnjih letih lokalno pojavljajo nadpovprečne količine in intenziteta snežnih padavin, ki presegajo meje običajne spremenljivosti«. Napovedala sta, da lahko v posameznih zimah pričakujemo pogostejše proženje in večji obseg snežnih plazov, zaradi česar bi se moralo varstvu pred njimi namenjati večjo pozornost.
Velkavrh pravi, da si bi upal povezati podnebne spremembe in bolj zasnežene zime. Vendar tudi ob takšni predpostavki več snega še ne pomeni nujno več plazov. Kot primer daje leto 2001, ko je bilo na Kredarici sedem metrov snega, leto pa ni bilo zelo plazovito, saj se je sneg ves čas sesedal in preobražal. »Morda bi imeli podobne težave kot Škoti, ki se soočajo z obilnim sneženjem, nato se otopli in dežuje, kar spodbuja plazenje, plazovi pa so razmočeni in kompaktni, skoraj kot blato.
Sebastijan Kopušar