Janez Pikon: Pred novoletnimi prazniki preživiva prve dni v novi koči na planini Za Liscem. Prvi nahrbtniki so težji, vendar nama ni bilo žal, spoznala sva, da je odločitev prava. Kočo sem hitro vzljubila in vzneseno pričakava prve planince za praznike. 
Dobila sva skrbništvo v Orožnovi koči, saj sva si ga tako močno želela! Lepo po vrsti. Že v oktobru sva prejela prvi kontakt na najin dopis, ki sva ga poslala ne samo na Orožnovo kočo na planini Za Liscem, temveč tudi ostale slovenske planinske koče. Dopis je bil precej skromen, midva pa tudi nisva pričakovala prav velikega odziva, saj sva v teh stvareh še čista novinca. Vsa vesela, da sva dobila odgovor, sva si kočo najprej pogledala na internetu. Zdela se nama je prijetna in po najinih pogovorih, sva si nekaj takega tudi želela. Čeprav veliko prostega časa preživiva v naravi in se potikava po slovenskih hribih, te koče nisva poznala, sploh pa ne, da je to naša prva koča, kar me je nekoliko sram, da tega nisem vedela in zato to povem s ponosom vsakemu, saj mislim, da bi to moral vedeti vsak Slovenec, predvsem pa slovenski planinec.
Potem pa se je vse odvijalo za naju precej počasi, saj sva bila polna elana, novih idej, in bi s skrbništvom pričela kar naslednji dan od prvega telefonskega pogovora. No pa se je vseeno vse izteklo tako, kot sva si želela, še celo v začetku predobro za naju. Spoznala sva predsednika PD Bohinjska Bistrica, tajnico, gospodarja in prejšnjega oskrbnika. Na prijetnem sestanku ob kavi so nama zaupali, da so se odločili za naju, nama predali ključe koče in naju vzpodbujali pri najinih novih zamislih, kako bi potekalo najino delo.
Sploh nisem razumela, kako je mogoče, da nekomu zaupajo že takoj na začetku in imela sva tako dober občutek ob sproščenem pogovoru, da sem imela še več poguma, saj mi je pravzaprav nekje v notranjosti mojega telesa govoril glas. V kaj se spuščaš na stara leta? Živi naprej mirno in ne nakoplji si novega dela na glavo? Kako pa boš vse to zmogla? Pa ravno to, ko so mi razložili, da koča ni dostopna z avtom, da imajo v vasi planinci akcije tako pri pripravi drv kot oskrbovanju koče, me je vzpodbudilo, da si to želim, da je to nekaj zame in da bom to zmogla.
Predaja ključev potem pa hajd na planino in v kočo na ogled. Ko vidiš kočo v resnici je še lepša kot na objavljeni internetni strani. Res, da je bila zgrajena šele pred nekaj leti (seveda z akcijami domačinov in njihovim požrtvovalnim prostovoljnim delom), a tako urejene koče ne vidiš kar vsak dan. Koča diha svežino in vse je na svojem mestu, zgrajena je tako, da ji ničesar ne manjka in kar užitek je bilo pregledovati kuhinjo, pa dnevni prostor, pa klet in skupna ležišča......To je vsekakor zasluga prejšnjega oskrbnika in tudi sama se bom trudila, da bom kočo vzdrževala in ohranila v takem stanju, kot sem jo prevzela.
Z možem sva pred Novim letom preživela nekaj prečudovitih vikendov in kljub temu, da sva znosila v kočo kar precej težke nahrbtnike za dopolnitev shrambe, nama ni bilo žal nobene minute in spoznala sva, da sva se odločila prav. Kočo sem v začetku vzela kot za svojo in po nekaj tednih sem se zavedala, da sem tu jaz glavna. Dobila sva namreč prvi obisk in s tem tudi moja prva gostilniška strežba.
Potem pa je sledil Božič in Novo leto. Posekala sva smreko in jo okrasila, povabila nekaj prijateljev na praznovanje, oglasili so se tudi alpinisti iz Ljubljane, pa planinci iz Trebnjega in dve domačinki. To je bila naša Novoletna družba. Že doma me je črvinčilo po trebuhu ali sploh znam pripraviti hrano za toliko oseb, kaj če bom kaj narobe skuhala, pa vprašanje je, če bom imela dovolj hrane. Vprašanja so kar deževala po mojih mislih in spet tisti »zakaj« si se to odločila? Domačini so me ob mojem razmišljanju vzpodbujali in so bili prepričani, da bo vse dobro.
Potem pa so mi lepo povedali, da je že to veliko, da je koča odprta, vse ostalo pa je samo še dobra volja oskrbnika. Novo leto je mimo, naslednji dan so prišli domačini iz doline in ob prijetni družbi in burnem pogovoru bi si morala zapomniti vsakega posebej, ki ima zasluge v tej koči, vsak prispeval ali gradbeni material ali pa delavno roko. Bilo jih je preveč, da bi si jih zapomnila in spoznala sem, da se radi vračajo v toplo kočo, ki jo pozimi segreva peč, poleti pa prijazna beseda. Začutila sem, da moram biti z njimi povezana in upam, da mi bo to uspelo. Moja nagrada bo njihovo vračanje v kočo. Mislim, da mi koče ni potrebno posebej opisovati. Rada bi samo pripomnila, da lahko vsak obiskovalec najde tu kar išče ali hoče. Za nekoga je dovolj le nekoliko daljši vzpon do koče, nekdo lahko tu prespi, spet drugi se poda malo više ali pa se spusti po drugi poti nazaj v dolino, nekdo, ki ima rad cvetice bo prišel spomladi, tudi počitek v koči je za marsikoga dobrodošel.
Dobrodošel meditacije ob nižje ležečem potočku pa ti napolnijo dušo za naslednji delavni teden. Torej le korajžno do koče, midva - nova oskrbnika vas čakava. Koča bo odprta večidel v lepih vikendih tudi pozimi vse do junija, nato bo odprta stalno, vsekakor pa je preudarno prej poklicati na (051 442 550).
Vse ljubitelje gorskega sveta bi rada povabila k nam v kočo, načeloma bo odprta vsak lepši vikend, kjer lahko ob topli peči kaj pojeste ali popijete, vsekakor pa je najbolj smotrno, da nas pokličete:
Andreja - 051 442 550 - Slavko
e-pošta: Orožnova koča
Vabim vas, da si ogledate stran Orožnova koča kjer boste prišli do podrobnejših novic, vse tiste, ki ste nas že obiskali prosim, da vpišete kakršenkoli komentar.
Torej kaj čakate? Odpravite se na izlet v osrčje Bohinjskih gora.
Jaz sem že premagala tremo in prvi obiskovalci so me naučili kako se obnašati, torej, pridite upam, da vam ne bo žal.
Predvsem pa bi se rada zahvalila vsem domačinom za zaupanje in vzpodbudne besede. V življenju naletiš na marsikaj in mnogotere ljudi, a tokrat sem bila res pozitivno presenečena.
Ves čas bom imela v mislih, da bom skrbela za kočo tako, da bodo obiskovalci zadovoljni in se bodo radi vračali, da bodo povedali še drugim, kajti »Dober glas seže v deveto vas.«
Andreja in Slavko Šivec, oskrbnika Orožnove koče na planini Za Liscem
Janez Pikon