Polet, Dosjeji X - Iztok Tomazin: Nedotaknjena snežna opojnost lahko navdihuje in osrečuje, lahko pa tudi ubija.

Kaj je skupnega vse večji množici ljudi, ki se potijo na smučarskih tekaških progah, turnih smukih, v globokih gazeh na poti proti zasneženim vrhovom, ali pa vijugajo na urejenih smučiščih, zunaj njih ali celo po deviških strminah z visokih gora. Bela opojnost v najrazličnejših oblikah. Sneg, ki omogoča posebna gibanja, posebne užitke, gibalne, estetske in druge. Sneg, ki lahko navdihuje in zadovoljuje, sneg, ki lahko tudi ubija.

Zimska nevarnost
Vsaka dejavnost v zasneženih hribih in gorah je lahko tvegana, med nevarnostmi pa so prepričljivo na prvem mestu plazovi. V pretežno evropskih državah članicah Mednarodne zveze gorskoreševalnih organizacij IKAR v njihovem usodnem objemu vsako leto umre okrog 150 ljudi. Nesreč v plazovih, ki se končajo samo s poškodbami ali v najboljšem primeru celo brez njih, le s hudim strahom, pa je seveda veliko več. Med ponesrečenimi je največ turnih smučarjev, seveda so med žrtvami vsi, ki se zadržujejo v zasneženih gorah, od delavcev, smučarjev, deskarjev, planincev in drugih. V Sloveniji pod plazovi umre povprečno en človek ali dva na leto, imeli pa smo že nesreče z več mrtvimi hkrati. V zadnjih desetletjih je bila največja in najbolj tragična nesreča v Sloveniji, ko je leta 1976 plaz zasul skupino učencev in učiteljev, ki so v obupnem vremenu in kljub obilici novozapadlega snega sestopali po smučišču od Zelenice proti Ljubelju. Šest življenj se je takrat izteklo v ogromni snežni gmoti, ki je prihrumela izpod vrha Begunjščice. Letos so v treh plazovih ugasnila že tri življenja – pod Prisojnikom, na Krvavcu in Zadnjem Voglu. V zadnjih dveh primerih se je nesreča zgodila v neposredni bližini urejenega smučišča. V Evropskih gorah pa je letos žrtev že na desetine, čeprav se zima še niti ni prevesila v drugo polovico. Med žrtvami so bili tudi italijanski in švicarski gorski reševalci, a ne zaradi lahkomiselnosti, ampak zaradi velike želje pomagati zasutim, zaradi česar so tvegali preveč.
Tragedije se vrstijo iz leta v leto, kljub rednim, tudi v Sloveniji dostopnim poročilom o stanju snežne odeje, ki vsebujejo tudi aktualno evropsko petstopenjsko lestvico nevarnosti proženja snežnih plazov s stopnjami od 1 do 5, kljub vse boljši in dostopnejši varnostni opremi, kljub nekaterim metodam, ki nam na terenu omogočajo vsaj približno oceno nevarnosti. Kljub napredku znanosti o plazovih je še vedno nemogoče zanesljivo napovedati stopnjo tveganja na konkretni lokaciji. Nesreče v plazovih se dogajajo in se bodo dogajale, tudi najbolj izkušenim gornikom. To žal potrjuje tudi tragična nesreča našega vodilnega strokovnjaka za snežne plazove Tomaža Vrhovca pred nekaj leti na Voglu. Poleg preventivnih dejavnosti so zato zelo pomembni tudi ukrepi, ki povečajo možnost preživetja, ko se zgodi nesreča v plazu.
Med najpomembnejšimi medicinskimi vprašanji pri obravnavi nesreč zaradi snežnih plazov so dejavniki, ki vplivajo na preživetje žrtev. Na tem področju je bilo v zadnjih letih opravljenega veliko raziskovalnega dela tako v okviru Medicinske Komisije IKAR kot nekaterih drugih organizacij in institucij. Analiza 1886 ponesrečenih v plazovih je pokazala, da jih je 23 % umrlo, smrtnost pa je bila povezana s stopnjo zasutja. Med popolnoma zasutimi jih je umrlo 52 %, med delno ali nezasutimi pa le 4 %.

Krivulja preživetja
Analiza je pokazala tudi zanimivo odvisnost preživetja v plazu od dolžine časa zasutja, kar ima velik praktični pomen tako za sopotnike ponesrečenih kot za reševalce.
V prvih 18 minutah ima zasuti v plazu več kot 90 % verjetnost preživetja! Odkritje in izkopanje zasutega v tem času je glavna naloga in izziv za njegove sopotnike, saj v tako kratkem času reševalci večinoma ne morejo priti na kraj nesreče.
Med 18 in 35 minutami po zasutju se preživetje zmanjša na vsega 34 %, v tem času zasuti umirajo praviloma zaradi zadušitve. Po 35 minutah pod plazom zaradi zadušitve umrejo praktično vsi zasuti, ki nimajo prostih dihalnih poti in zračnega žepa pred obrazom. Ta podatek je pomemben za samopomoč. Če nas zasuje plaz, moramo poskušati odstraniti s telesa vse predmete (smučarske palice, smuči, nahrbtnik …), predvsem pa z rokami poskušati zavarovati dihala in si ustvariti tako imenovani dihalni žep – prostor pred usti in nosom. Od tega bo lahko odvisno naše preživetje.
Tista tretjina zasutih, ki preživijo prvih 35 minut, kar pomeni, da imajo prosta dihala in pred obrazom dihalni žep, ima velike možnosti, da bodo ostali živi vsaj 90 minut od zasutja, saj se v tem obdobju smrtnost skoraj ne povečuje. Ta čas, torej 90 minut od zasutja, pa je glavni izziv za reševalce, da kar najhitreje pridemo na območje plazu, najdemo in odkopljemo tiste zasute, ki jih niso že našli in odkopali sopotniki.
Po 90 minutah pa krivulja preživetja spet strmo pade, po 130 minutah je na primer živih le še sedem odstotkov zasutih, njihovo preživetje pa je odvisno od velikosti zračnega žepa in njegove povezave s površjem, gostote snega, oblačil in drugih, še ne popolnoma raziskanih dejavnikov.
Krivulja preživetja v odvisnosti od časa zasutja torej izpostavlja dva glavna cilja za reševanje zasutih pod plazom. Prvi cilj je izziv za sopotnike ponesrečenih – več kot 90 % zasutih v plazu preživi prvih 18 minut zasutja, zato jih morajo v tem času sopotniki najti in odkopati. Najti in odkopati zasute najkasneje v 90 minutah od nesreče pa je cilj in izziv za reševalna moštva. Učinkovite, dobro organizirane reševalne službe naj bi v tem času dosegle območje plazu ter našle in izkopale ponesrečence. Pogosto to ni mogoče tudi zaradi objektivnih okoliščin, npr. poznega sporočila o nesreči, slabega vremena ali noči, ki onemogočita helikopterski prevoz reševalnega moštva itd. Nesreča v plazu torej zahteva zbrano, hitro in učinkovito ukrepanje sopotnikov in gorskih reševalcev.

Dejavniki preživetja
V celoti gledano so odločilni dejavniki, ki vplivajo na preživetje po nesreči v plazu: stopnja zasutja (nezasuti, delno ali popolnoma zasuti), trajanje zasutja, (ne)obstoj dihalnega žepa in poškodbe, ki so nastale med zasutjem. Zmanjšanju negativnega vpliva prvih treh dejavnikov so namenjeni nekateri pripomočki, ki so opisani v nadaljevanju.
Posebno zanimiv je dihalni žep, prostor pred usti in nosom, ki lahko nastane naključno pri zaustavitvi snežnih gmot, predvsem pa kot posledica prizadevanj ponesrečenca, da si ta prostor z rokami pridobi med zasutjem, preden se gibanje plazu umiri in ga »zabetonira«. Dihalni žep pogosto omogoča vsaj zasilno dihanje in je zato torej ključi element preživetja zasutega v plazu. Raziskovala ga je skupina zdravnikov in fiziologov iz različnih evropskih držav, njihova spoznanja pa presegajo okvir tega prispevka. Za laike in reševalce je pomembno predvsem, da imajo ponesrečenci v plazu veliko večjo možnost preživetja, če med njihovim odkopavanjem ugotovimo, da imajo pred obrazom dihalni žep.

Reševanje
Hitrost in izvedba reševanja morata biti usklajeni z nevarnostmi na terenu, najpomembnejša pa bi morala biti varnost reševalcev. Včasih ni tako, zaradi velike motiviranosti, da bi čim prej odkrili in izkopali zasute, reševalci tvegajo in večkrat se je že zgodilo, da je nov plaz povzročil nesrečo tudi med njimi. Tudi letos so že taki primeri.
Vsaka nesreča v plazu je reševalno in medicinsko nujno stanje. Čim prej je treba na kraj nesreče prepeljati zdravnike, plazovne pse in njihove vodnike ter izkušene reševalce. Hiter prevoz moštva na kraj nesreče omogočajo predvsem helikopterji. Takoj ko je zasuti odkrit, mora biti pri izkopavanju zdravnik z vso opremo za oživljanje, da bo lahko ocenil dihalni žep, stanje dihal in življenjske znake ter se na podlagi ugotovitev odločil za optimalno ukrepanje.
Glede na čas zasutja ponesrečenca obstajata dve osnovni reševalni strategiji. Pri zasutju, krajšem od 35 minut, je ključen čim hitrejši izkop ponesrečenca, da preprečimo zadušitev. Poleg zadušitve je tak ponesrečenec lahko ogrožen tudi zaradi poškodb, podhladitve pa v tem času praviloma še ni. Zavedati pa se je treba, da se odkopani ponesrečenec lahko zelo hitro ohladi, zato ga moramo ustrezno zaščititi.
Pri daljšem zasutju pa je obzirnost pomembnejša od hitrosti izkopavanja zaradi zelo verjetne podhladitve zasutega in zato, da ne uničimo njegovega dihalnega žepa.
Če je treba, moramo takoj začeti izvajati ustrezne postopke oživljanja. Podrobnejša doktrina reševanja iz plazov presega namen in obseg tega prispevka.

Preventiva in varnostna oprema
Za zdaj imamo tri načine povečanja verjetnosti preživetja ob nesreči v plazu:
1. Lahko zmanjšamo možnost in obseg zasutja. Pripomoček, ki to omogoča, je v nahrbtnik vgrajena posebna zračna varnostna blazina (airbag), podobna tisti v avtomobilih, ki jo aktiviramo, ko nas zajame plaz. V dosedanjih raziskavah je bilo ugotovljeno, da zelo zmanjša verjetnost popolnega zasutja v plazu (od 39 na 16 odstotkov), smrtnost pa od 23 % zmanjša na vsega 3 %. Dodatna prednost plazovne zračne blazine je, da njena učinkovitost ni bistveno pogojena z navzočnostjo sopotnikov in dodatne opreme (lopate, sonde). Precej življenj je bilo v zadnjih letih že rešenih z njeno pomočjo. Strokovna ocena je, da bi pred nedavnim tragično preminuli smučar na Krvavcu s plazovno zračno blazino verjetno preživel.
2. Druga možnost so pripomočki, ki posredno skrajšujejo čas zasutja s tem, da omogočijo hitrejše odkrivanje zasutega. Za zdaj so najučinkovitejši predstavniki te skupine tako imenovane plazovne žolne. Z analizo nesreč turnih smučarjev, ki so uporabljali plazovno žolno, so ugotovili, da je njena uporaba povprečni čas od zasutja do izkopa skrajšala od 120 minut na 35 minut, smrtnost pa je zmanjšala od 76 na 66 odstotkov. Ta skupina pripomočkov ima opisane ugodne učinke seveda samo ob navzočnoti sopotnikov in ustrezne dodatne opreme (lopate, sonde). Zasutemu samohodcu plazovna žolna ne more pomagati, če ni v bližini nikogar, ki bi ga s pomočjo signala žolne odkril in izkopal.
3.Tretja možnost je podaljšanje preživetja z uporabo pripomočkov, ki po zasutju omogočijo simulacijo dihalnega žepa oziroma vsaj zasilno dihanje do rešitve, npr. avalung.
Po dosedanjih raziskavah pri nesrečah v plazovih med posameznimi pripomočki daleč najučinkoviteje zmanjšuje smrtnost plazovna zračna blazina, ker v večini primerov prepreči, da bi snežna gmota popolnoma zasula človeka. Tudi uporaba plazovne žolne pripomore k manjši smrtnosti, vendar jo morajo imeti vsi člani skupine, obvezna oprema je tudi lopata za odkop zasutega, po možnosti tudi plazovna sonda, s katero lahko najdemo zasutega pod snežno površino. Za druge pripomočke, predvsem za skupino, ki olajšuje dihanje zasutega pod plazom, raziskave še potekajo, podatkov za utemeljeno oceno njihove koristnosti je še premalo, prve ocene pa so ugodne.
Še večjo stopnjo varnosti lahko dosežemo s kombinirano uporabo plazovne zračne blazine in žolne. Pripomočka sta sicer draga, vsekakor pa zelo smiselna za vse, ki pozimi pogosto zahajajo v gore zunaj urejenih smučišč. Vrednost preživetja je mnogo višja od cene navedene opreme. Seveda pa ima uporaba varnostne opreme tudi pasti, predvsem dejstvo, da opogumljeni s pripomočki, ki zmanjšujejo možnost najhujšega, lahko tvegamo več, kot bi drugače. In tako nismo nič dosegli.
Še vedno, kljub razvoju varnostne tehnike, je glavno pravilo varnega gibanja v zasneženih hribih in gorah, kar pomeni tudi strmine zunaj označenih in zavarovanih delov smučišč: ocena tveganja pred turo in med njo, previdnost in preudarnost, gibanje v skupini, ustrezna opremljenost, za zdaj najbolje s plazovno zračno blazino, žolno, sondo in lopato, upoštevanje vseh varnostnih ukrepov in seveda modrost, da znamo odnehati, če je prenevarno. Včasih to pomeni tudi opustitev načrtov, pa naj bele strmine s prelestnim pršičem ali spomladanskim srencem še tako vabijo. Plaz nas lahko odnese, zasuje in ubije marsikje, tudi le nekaj metrov od ograje urejenega smučišča ali na poti, ki smo jo poleti ali v trdnem snegu prehodili že neštetokrat.

* * *

V nedeljo sem z desetinami kolegov gorskih reševalcev iskal in po dolgem, predolgem času tudi odkopal nesrečnega mladega smučarja na Zadnjem Voglu. Zaman smo upali, da bomo pravočasni, da mu bo še mogoče pomagati. Težko je opisati, kako smo se počutili, kako nas je prizadelo, čeprav smo v letih in desetletjih iz snežnih grobov odkopali že desetine trupel. Nemogoče pa si je predstavljati, kako je bilo fantovim staršem. Bili so na Voglu, oče se nam je celo pridružil pri iskanju sina. Zaman.
Za božjo voljo, fantje in dekleta in tisti malo starejši navdušenci, ki se peš ali na smučeh in deskah podajate v deviške bele strmine, četudi samo nekaj deset metrov proč od urejenih in zavarovanih smučišč, kupite si in uporabljajte vsaj osnovno varnostno opremo, da vas bomo lahko prej našli, da vas bo teže zasulo. In še mnogo pomembneje – ostanite na varnem, če niste prepričani, da je sneg stabilen, da je stopnja nevarnosti sprejemljivo nizka.

Besedilo in foto prim. mag. Iztok Tomazin, dr. med., gorski reševalec in vodnik