V spomin na dogodke izpred 20 let, poobjavljamo članek iz knjige Na vrhovih sveta (MK 1992): prvi slovenski pristop na to goro, dan kasneje še drugi, po...
15. januarja 1986 so se po Maestrijevi smeri na Cerro Torre kot prvi Slovenci povzpeli Bogdan Biščak, Rado Fabjan in Matevž Lenarčič.
16. januarja 1986, torej le dan za njimi, so bili na vrhu še Matjaž Fistravec, Silvo Karo, Franček Knez, Pavle Kozjek, Janez Jeglič in Peter Podgornik, po preplezani novi smeri prek vzhodne stene.
Na vrhovih sveta
MK 1992, članek s str. 46-49, faktografija je posebej
Cerro Torre
STANE KLEMENC
Nikoli nimaš dovolj izkušenj s patagonskim vremenom, da te ne bi vedno znova razjedali dvomi in te ne bi bilo vsak dan bolj strah, da lepega vremena sploh ne boš dočakal.
Oblaki so hitro zagrinjali do pred nekaj minutami zvezdno nebo, veter je čedalje bolj neusmiljeno tulil okrog roba stebra. Pol ure pozneje je na vso moč snežilo; orkanski veter je še naraščal. Trije smo se s težavo držali na ozki polički 150 metrov pod robom stebra. Sneg se je nabiral med steno in nami, odrival nas je proti 800-metrski globini. Nič bolje se ni godilo četrtemu nad nami. Noč je bila izredno dolga in mučna. Z dnevom seje divjanje narave še stopnjevalo. Morali smo se sprijazniti z umikom, čeprav nam je do konca smeri manjkalo samo tri ure plezanja. To je bil boj za preživetje. Srečno smo se umaknili iz ledene stene, ki so jo obvladovali plazovi in divji veter. Tri dni je trajal ta orkanski ples mrzlih elementov. Četrti dan so prijatelji srečno dokončali vzpon do vrha smeri. To je bilo pred dvema letoma v vzhodni steni Fitz Roya. Velika zajeda je bila preplezana.
Ta minula zgodba mi neštetokrat prekine misli, ko že deseti dan zaporedoma poslušam težke dežne kaplje, ki padajo na šotor. Dan pred Silvestrovim je bil zadnji z lepim vremenom. Prvega januarja seje vreme pokvarilo in zdaj vztraja in vztraja. Že mesec dni smo v Patagoniji, preplezali smo 750 metrov stene, najtežji del je za nami. Decembra smo imeli neverjetno srečo z vremenom. Od osemnajstih dni je bilo devet lepih. Spet močneje dežuje in mi budi težke misli. Kaj nam pomaga decembrsko lepo vreme, če ga mogoče v januarju ne bo toliko, da bi zlezli do vrha.
Štirinajstega decembra sta Knez in Karo začela plezati novo smer v vpadnici značilne Velike zajede v vzhodni steni. V prvem in drugem raztežaju sta našla sledove predhodnikov. Naprej je bila stena nedotaknjena. Jeglič in Svetičič sta ta dan izkopala bivak - veliko luknjo v snežnem pobočju. Naslednji dan je snežilo, do bivaka smo prinesli nekaj tovorov hrane in opreme. Šestnajstega je zasneženo steno spet obsijalo sonce. Kozjek in Podgornik sta se spoprijela z 20-metrskim previsom, ki je zapiral vstop v 500-metrsko zajedo. Previs je bil odet z ledeno in snežno prevleko, iz zajede je čezenj tekel slap vode. Ker nismo imeli potapljaške opreme, sta bila prijatelja popolnoma premočena in premražena, ko sta v dolgih štirih urah preplezala ta previsni slap. Popoldne se je vreme še poslabšalo, zračni pritisk je padel. Vsi smo se umaknili Skupina Cerro Torre - Fitz Roy v bazo. Tri dni »vremenskega počitka« nam je prišlo prav.
Urejali smo bazo, pripravili zalogo drv za nemoteno delo kuhinje in presortirali hrano za bazo in steno. Dvajsetega decembra se je Torre spet pokazal v vsej svoji fantastični veličini. Stena je bila popolnoma zasnežena. Najprej se mora obleteti. Zvečer smo v taboru praznovali moj rojstni dan. Pridružili so se nam še Švicarji Lucija, Fulvio in Marco ter Abdel iz Francije. Nepozaben večer nam je ob vinu, kitari in pesmi v vseh jezikih hitro minil. Naslednji dan smo naredili ponovno invazijo pod Cerro Torre. Osem nas je neslo opremo in hrano na bivak.
22. december je bil spet krasen dan. V steni sta bila Knez in Karo. Preplezala sta 145 metrov zajede. Raztežaji so bili večinoma v ledu. Plezanje ledenih sveč in slapov s krajšim odstavkom skalne plezanje. Popoldne se je vreme pokvarilo, zmanjkalo jima je vrvi, bila sta kot ponavadi mokra. Kadar so lepi dnevi, je v steni polno vode in nevarnih ledenih kosov. Nato je sledilo petdnevno slabo vreme.
V bivaku sta čakala na svoj lepi dan Pavle in Peter. Vsak dan sta se morala na novo odkopavati iz zasute luknje. Dnevi so se jima neskončno vlekli. Stena je bila vsak dan bolj snežena in ledena. 27. december je bil spet čudovit dan. V steno sta lahko vstopila šele okrog enajste ure. Prej je po zajedi neprestano plazilo. Fiksne vrvi so bile poledenele, ponekod celo do 30 cm globoko v ledu, štiri ure in pol sta žimarila do konca vrvi. Do noči jima je uspelo preplezati dva ledna raztezaj a s 60 do 80° naklona.
Naslednji dan sta še enkrat vstopila Peter in Pavle. Zlezla sta tri težke raztežaje. Prvi je bil čez 30 metrov visok trebušast previs (V+, A2), nato tehničen raztezaj po kaminasti zajedi, sledil je lažji raztezaj v boku stebrička. Malo za njima sta vstopila še Jeglič in Svetičič. Njuna naloga je bila, da izbijeta vse kline in potegneta vrvi do vrha stebra 100 metrov pred koncem zajede. Plezali so celih 16 ur, da sta najprej prva dva izplezala na steber in da sta nato druga dva potegnila gor vseh 500 metrov vrvi in izbila vse stojiščne kline. Nato so vrvi obesili ob desnem boku stebra navzdol po ploščah. To je bil najuspešnejši dan dotlej. Fantje ne bodo več izpostavljeni neprestanim nevarnostim v zajedi, vzpenjanje po fiksnih vrveh bo hitrejše, ker jih ne bo vsak dan znova zalival led.
Zajeda je zbiralnik vseh padavin. Preplezati ta del je bilo odločilno za potek vzpona. Vreme nam je bilo še naprej naklonjeno. Peter, Pavle in snemalec Matjaž so šli v bazo, Johan in Slavko pa ponovno v steno. Vzpon do konca fiksnih vrvi je bil zdaj neprimerno hitrejši. Srednji del stene, ki smo se ga najbolj bali, je bil zares zelo gladek, zanj smo imeli s seboj veliko število svedrovcev, vendar sta tudi ta najtežji del zmogla s tehniko. Vrv sta fiksirala 15 metrov nad previsnim kaminom in nad rdečim pasom. Zadnje dni lepega vremena smo res odlično izkoristili. Preplezali smo 700 metrov stene. Naslednji dan smo pripravili enkratno silvestrovanje. Za novo leto smo si nazdravili dvakrat, najprej po evropskem, nato pa še po argentinskem času.
Prvega januarja popoldne se je vreme poslabšalo. V bivak sta odhajala Peter in Pavle, v bazo pa sta se vrnila Knez in Karo. Če ne bo v steni prevelikih presenečenj, smo lahko v treh dneh na vrhu. Srečno fanta! Na pot sem jima dal slovensko zastavo za vrh. Privoščil sem jima priložnost, da prva poskusita priti na vrh. Do zdaj sta največ žrtvovala za vzdrževanje bivaka, premetala sta že cele vagone snega. Vendar Peter in Pavle spet nista imela sreče. Naslednjih dvanajst dni smo imeli neznosno vreme. V bazi je vsak dan deževalo, nekajkrat tudi snežilo. Skoraj vsako noč je bivak na gori popolnoma zasulo. Vstopni rov se je podaljšal za več metrov. Po steni so grmeli plazovi, prijatelja sta noč in dan kljubovala ogromnim količinam snega.
11. januarja je bilo še vedno slabo vreme. Odšel sem v dolino do Osterije poiskat prevoz do El Calafateja, da obnovim zaloge hrane. Naslednji dan so padavine prenehale, gore so se odkrile povsem zasnežene. Po dvanajstih dneh padavin, poležavanja v majhnih šotorih in bojazni, da Torreja do odhoda še videli ne bomo več, je bil pogled na zasneženo verigo teh edinstvenih gor najlepša nagrada. Popoldne sem se z avtobusom odpeljal v El Calafate, Dan pozneje sem bil z veliko količino kruha, mesa, sira, masla in marmelade že nazaj. Pripeljal sem se s kamionom skupaj z delavci, ki so to sezono zgradili most prek reke Fitz Roy. Nič več nam ni bilo treba bresti ledeno mrzle vode. Toda tega napredka civilizacije nisem bil preveč vesel. Romantika izginja, cesta bo napredovala naprej globoko v nacionalni park, zgradili bodo še celo vrsto mostov prek Rio Vueltasa, malo naprej pod Co Rosadom bo zraslo rudarsko naselje. Na koncu doline so velike zaloge premoga in urana.
V bazo sem prišel tipajoč v popolni temi brez svetilke nekaj po polnoči. Ko sem šaril po kuhinji, so se prijatelji v najbližjem šotoru zbudili, niso me pričakovali, mislili so, da je v kuhinji lisjak, ki nam je že nekajkrat »pomival posodo«. Prva novica je bila slaba, Slavko sije pri treningu na bližnjih balvanih izpahnil palec desne roke. Zdravnik mu ga je naravnal in mu dal roko v mavec.
Vreme je bilo lepo, stena seje že malo obletela. Peter in Pavle staj po dolgih dneh čakanja zgodaj zjutraj žimarila navzgor. Čez 700 metrov tistih fiksnih vrvi sta se morala pretelovaditi, preden sta lahko začela plezati naprej proti stebrom. Preplezala sta tri zahtevne tehnične raztezaje v zadnjem, previsnem delu. Do bivaka so se ta dan povzpeli Jeglič, Knez, Karo in snemalec Fistravec.
Petnajstega januarja ob štirih zjutraj sta Jeglič in Karo ponovno vstopila. Pozneje sta jima sledila še Knez in Fistravec z opremo za bivak. Prva dva sta preplezala najprej dva skrajno težka raztežaja (VII, A1), nato pa še pet raztežajev po kombinirani zajedi med dvema stebroma. Tehnična ocena teh raztežajev je Al, v ledu 90°. Popoldne smo jih opazovali z daljnogledom. Plezalce je bilo večkrat zelo dobro videti. Ob zadnji dnevni svetlobi sem opazil dva plezalca nekaj deset metrov pod robom stebrov.
Ob 22. uri je Jeglič splezal še zadnji raztežaj do vrha stebrov. Nova smer je bila preplezana! Na stebrih se naša smer priključi Maestrijevi po jugovzhodnem grebenu. Fantje so bivakirali malo pod robom stebrov. Ponoči sta se iz bivaka po fiksnih vrveh spet začela vzpenjati Peter in Pavle. Ob sedmih zjutraj sta se priključila prijatelju. Ker sta bila od žimarjenja dobro ogreta, sta prevzela vodstvo po galeriji klinov v vrhnjem delu. Petletne sanje so se uresničile. Nova smer prek veličastne stene je bila preplezana, šest fantov pa je tik pod vrhom. Žal mi je bilo, da se jim nisem mogel pridružiti, malo pred odpravo so mi amputirali prst na roki. V vršni steni je bila to dopoldne velika gneča. Naših šest se je vzpenjalo navzgor, dol pa so se spuščali prijatelji Lenarčič, Biščak in Fabjan. Prejšnji dan so se po jugovzhodnem grebenu povzpeli na vrh in na njem bivakirali.
Najbolj iskana stvar je bil tudi ta dan daljnogled. Izmenoma smo opazovali zgornji del stene. Vzdušje je bilo zelo napeto. Kot muhe na steklu so bili prijatelji pod nadnje visečimi ledenimi opastmi vršnega dela in gobe. Samo da se kakšen del gobe ne bi odlomil ravno zdaj!
Vreme je bilo prekrasno. Med 11. in 12. uro so vsi zlezli čez gladki del med koncem tehničnega dela in snegom. Čudovito je bilo videti šest pikic na vrhnjem platoju in 16. januarja točno ob 12. uri in 36 minut je bilo vseh šest fantov na vrhu ledene gobe, ki krasi vrh Cerro Torreja. Fantastično, devet Slovencev na tem vrhu! Tako množičnega obiska Torre še ni doživel, in to prek tako veličastne stene! V zgodovini Patagonije smo obrnili nov list in malo prekmalu preplezali smer naslednjega tisočletja.
Ko so fantje še sestopali z vrha, je pritekel v bazo Francoz Jean Marc s sporočilom: njegov prijatelj Ive si je poškodoval nogo. Z zdravnikom sva takoj odšla pod steno do našega bivaka. Vanj so naši fantje prenesli ponesrečenca. Naslednji dan smo ga v petih urah spravili na ledenik pod Mochom, od koder ga je odpeljal helikopter argentinske armade. 17. januarja smo bili vsi v bazi. Popoldne se je vreme pokvarilo.
Imeli smo še štirinajst dni časa. Načrtovali smo nekaj vzponov v bližnjih stenah. Žal se vreme spet celih dvanajst dni ni spremenilo. Padalo je vsak dan, spodaj dež, zgoraj sneg. Po tednu dni smo se sprijaznili z usodo in se odpovedali nadaljnjim vzponom.
Zadnji pogled na vzhodni steni Fitz Roya in Cerro Torreja je nepozaben. Preblisne me spomin na zadnjo noč leta 1983. Precej po polnoči sem ob polni luni s prijateljema Ennanom in Mauricijem iz Italije obiral kalafate. Star rek pravi: Kdor je kalafate, se vrne v Patagonijo. Tudi letos sem jih jedel, ali se bom vrnil?!
Glej še
faktografijo o gori, ki je bila natisnjena ob tem članku.