Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Po Kranjskem že Ajda leti

Nedelo - Grega Kališnik: Z balonom čez Julijce

Z baloni sem imel v življenju večkrat opravka. Prvič v študijskih svetoboljnih letih, ko sva s sošolcem iskala pot iz bivanjskih prepadov, globoke rešilne misli pa so naju ušpičile proti nebu. A sva kmalu izfilozofirala, da bi bilo blago za kupolo drastično predrago. Pa še šivanja nisva bila posebej vešča.
Sredi devetdesetih mi je šlo na bljuvanje nekaj deset metrov nad Ptujem, prireditev se je imenovala balonarski festival, plovilo je upravljal znanec Aleš iz osnovnošolske paralelke. Komaj desetletje in še nekaj nazaj pa sem imel ustni preskus z uniformirančevim balončkom, vseboval sem 2,01 promila. Če to sploh zraven sodi.
Za menoj je ta hip že četrto balonarjenje. Ker bi se notranjost moje glave utegnila upreti redkostim velikih višin, sem se o podvigu najprej pozanimal pri ta belih. Dva strokovnjaka sta polet z balonom enačila z gondolskim dvigom, doktorica iz drugega specialnega foha pa me je bolj kot na zgode in nezgode s pritiskom v glavi seznanjala z možnostjo, da dol padem. »Da dol padeš!« sem pobentil ob njeni spodmakljivi pripombi. A se vseeno zdrznil, ko je popolnoma enako strašenje izustila službena sonedelovka.
Ko so se najrazličnejši občutki začeli v meni prav lepo miksati, dogovorjeno pokliče toplozračni profi Grega Trček in tistega grdega petka izstreli: »V ponedeljek letimo!« Ves vikend sem upal, da mi bodo vetrovi naklonjeni in se bodo obrnili v smer, ki onemogoča skorajšnjo poletarsko neumnost – prelet Julijskih Alp.

Vse najboljše v nebesih
A je kar pihalo v približno pravo smer (menda severozahodnik) in zgodaj zjutraj se poparkiramo pri eni od šišenskih gostiln v Ljubljani. Poleg mene mati in hči Marija in Alenka, pa (najverjetneje mož in žena) Sabina in Doran, po besedenju sodeč s Primorskega, pa Janez, ki se je šel nad Alpe spravljat že četrtič. Povprečno smo bili precej starejši od abrahama. Peterica je šla v nebo z rojstnodnevnimi nagradnimi boni. »Ja, nekdo, ki te pošlje v nebesa, ti vnebovzetje še plača in ti za zabelo vošči srečno pot, no, ta te mora imeti neizmerno rad,« pretresen nad človeško dobroto in ljubeznijo brundam na zadnjem sedežu rdečega džipa.
Volan vrti Trček, zraven sta še zemeljska pomagača Martin in Blaž, v drugem avtu pa s peterico drvi proti jutru Filip Štucin, kaj kmalu bo izza volana moral presedlati h krmilu balona, na katerem bo pisalo BTC City, drugače pa mu je ime Ajda, pravzaprav peta Ajda oziroma Ajda 5.
In če smo se vzporedno s Storžičem veselili obrisov in slutenj popolne jasnine, nas je dan na začetku doline proti planiškim skakalnicam postavil na trdnejša tla. Oblaki so napovedovali množične, dasiravno nenasilne demonstracije svoje nepredirnosti. Visoki oblaki.
Že v avtu sem dremaje napredoval in použil podatek, da bomo kot gorivo uporabljali propan, ki ga potrebujemo za plamen, ta pa proizvaja topel zrak, od tod, logično, gre za toplozračni balon. Ne pa recimo plinskega, na helijev pogon. Čeprav smo enega helijevega, majcenega, spustili v zrak v preverko, kam nas bo neslo.
Slabo je kazalo. Filip je poklical Kredarico, nič obetavneje, grozilo nam je, da iz Planice zletimo k Italijanom. Da bi nas nad Avianom ogrožali sivomaslinasti avioni, bi bila malo prehuda. Zato se iz mrtvo hladnih Rateč odvlečemo v mondeno Kranjsko Goro, na smučišče, kjer pa v ranih urah nismo pričakovali drugih kot par Hrvatov, ki so želeli skijati kot Ivica dan prej v Wengnu ali kje že. Tudi pri Larixu je bil veter v breme, le da ne s smerjo, ampak še močjo, mene je motila tudi precej na gosto spredena elektronapeljava, pa kozolčki, hotelčki, apartmajčki, pa še vsaj od leta 2003 sem si predstavljal, kako bom, če kdaj, štartal prav s pogledom na Ciprnik, Mojstrovko in skalno sosesko.
Torej, spet nazaj na začetek planiških tekaških prog. Par srednje mladih let je malo bentil, ko smo s kolesnicami zmendrali tekaško klasično špuro, ampak saj bi vendar lahko vedela, da smo balonarji. Jasno?

Zorenje statistike
Velikanska Ajda zahteva precejšnjo površino, da jo upravniki iz Balonarskega centra Barje spravijo iz kletke na bok, od koder se začne klitje. Ko je bila košara pritrjena na vrvičje, so začeli bulo, tako baroni, krščeni balonarji, pravimo kupoli, ventilirati, jo z zrakom polniti. Ko se je začela važiti, napihovati, pa je Filip, pozneje sem razumel, zakaj si pravi tudi kurjač in ne vedno pilot, začel vanjo spuščati plamen, torej topel zrak. Ki je lažje narave od hladnega, zato je Ajda začela pred našimi očmi zoreti. Ko bi videli, v kakšen klas je šla, z izkušenim Janezom sva se strinjala: »Fascinantno!« Možak je jadikoval, kako je imel pri alpski preletni trilogiji sončni kič: »Danes bo pa bolj tako.« Mene nejasnost ni peklila, bolj temperatura, ki me je grickala v nožne nohte. Posebej so me izučeni fotkarji opozarjali, kako mi bo zgoraj aparatura utajevala delovanje, kajti mraz je najbolj trmast sovrag baterijskim vložkom. Če povem, koliko sem si jih nabral v službenem magacinu, bom dobil knjižico.
Vsake zanesljivosti je slednjič konec. Dvignili smo se, prej let napovedali v Ljubljani. V košari je šest regalčkov, v enem je kurjač, v drugem tehnika, v štirih potniki. Svoj razdelek sem si delil s propansko bombo. Tu bi se za trenutek naslonil na pomisel Josifa Visarionoviča S. O eni smrti, ki je tragedija, in milijonu, ko govorimo o statistiki. Po analogiji – ko sem prvič nagnil peclje, na katerih so bile moje oči, čez rob košare, je moj pogum dobil košarico. Džip, na katerega sem se pet minut prej vznemirjen naslanjal, je bil bordo črtica. Filip pa mi reče, da smo naredili sto višincev. Če preskočim na počutje pol ure pozneje, zapišem: »Sto metrov nad tlemi pomeni strah pred višino, dva tisoč le še teoretično razpredanje o prostorskih razmerjih.« Osebna tragedija versus ogoljeni podatki.
Trček me je opozoril, da gre Ajda v Filipove roke tudi zato, ker se mojster Štucin spozna na hribe, pa na meteorologijo, pa da bomo imeli učne ure geografije. Kako sem se veselil, vedoč, da tudi sam poznam več kot dvajset julijskih špičk.
A komaj smo se nehali čuditi, kako je lahko smučarske letalce (od Ulage, ki se je javno izpovedal Čolniku) strah vrh zaletišča – ko pa je bila Bloudkova ta stara pod nami kot lego za liliputance –, sem ugotovil, da gre čez Alpe z balonom praviloma tisti, ki ima gorovja v žepu. Smo kar tekmovali z napiflanostjo in se potrjevali: »A ne, Filip, da je tamle Škrlatica?« In tako levo in tako desno. Osolzil sem se ob pogledu na kačo, ki se iz Kranjske vije na Vršič, prepoznal vsako serpentino, nekoč na dvokolesu pospremljeno z najsočnejšimi kletvicami. In sploh ni bilo videti pretirane strmine. Pa v kočo v Krnici mi ne bo treba telefonariti, kakšne so razmere na turni planjavi pod Kriško steno, razmere sem imel pod podplati. Pa Prisankovo prednje okno, ki je bilo zaloputnjeno s snegom, pa ... Bi povzel: videli smo na najmanj štiri strani, nad nami siva streha, a vid nasmejan, počivajoč na (snežno, kajne?) belih planjavah, v neizmernem nasprotju s plavino neba ali varljivo modrim drevesjem. Tam daleč v Italiji in malo bliže proti Ljubljani pa celo grižljaji jasnine in sončka.

Bolniška na Kredarici?
Čez Steno proti očaku. Veter smo imeli grintav, šli smo deset na uro, zato nam je Filip izjemoma lahko organiziral spoznavne minute na Kredarici. Ko so nas na postojanki opazili, smo se drug drugemu drli že na par sto metrov. Nato smo se spustili na doseg kulturnega pogovora. Posebej naj omenim turnega smučarja, ki nam je ponudil mrzel pir. Pri minus 12? Kdaj tretjič (primorska naveza poleg mene pa je tako in tako ponujala teranov liker). Potem se je turnik hvalil z zastonj kuhanim vinom, pa je bil Gorenjec (ki nas je prosil, naj tega nikomur ne izdamo). Srčno upam, da tistega dne šefu ni sporočil, kako ima bolniško, potem pa jo je na črno mahnil na 2515 metrov, saj ga objavljamo na eni od fotografij. Kredariški uslužbenec, kurjačev kamerad, nas je še pofotkal z mobilnikom, a mi smo morali po nareku sapic naprej.
Prva pristajalna postaja na poti proti jugu, če ne jugovzhodu, je Bohinj z okolico. Če ga fališ, imaš na izbiro Postojno, Logatec, morda Ljubljansko barje. Baških grap ne priporočam. A če bi se želeli prizemljiti za devetimi hribovji, bi potrebovali orkan, ta pa nas je čakal bistveno više. »Samo uro in pol bi vas zeblo kot mačke in nič ne bi imeli od tega,« pribije Filip.
Proti Bledu ni šlo, zatorej Bohinj. Zatorej Goreljek na Pokljuki. Štucin je manevriral, stranke pa njemu: »En nasmeh, prosim, za fotkanje.« Najbolj nas je skrbelo, da nas bo tik pred tedajci spred domačije nahrulil lastnik, da ne smemo aterirati na njegovi zemlji. Toda, če jo pokriva pol metra snega, je še njegova ali je državna? Lastnika ni bilo, smo pa z nežnim pristankom, v zadnji minuti smukajoč drevesne vršičke, verjetno kršili katerega od pametnejših tenepejevskih zakonikov.
Ob pristajališču se je zbrala zvedava gručica, sledilo je zahtevno pospravljanje bule, debitanti so pokleknili na tepih in bili krščeni, srknili smo šampanjec in si nato v Bohinjski Bistrici ogreli misli, besede in ude v gostišču. Filip je spisal diplome, Martin in Blaž sta jih opečatila, v knjigo vtisov bibličnih razsežnosti pa sem v imenu šesterice zapisal: »Triglav je majčken! Hvala za to spoznanje!«
Pa še nekaj spoznanj. Na balonu je čelada odveč, prav tako gorniški čevlji, precej primernejše so skibucke. Strah, da vam tam zgoraj predvajajo devedeje z dokumentarci o balonarskih nesrečah, tudi na toplem pustite. Vse, kar se dogaja na višini, je statistika. In vanjo vnesimo, da smo po Filipu najviše segli do 3800 metrov, čeprav so naše velike oči na cagerčku videle še sto metrov več.
Kolega, ki mu brezsrčno slepi nadrejeni ni dopustil z nami, mi je povedal, da nas je spremljal v mislih, z Jesenic pa tudi z očmi. Da smo bili obtriglavska packica.
Pa saj za to morda gre – če smo ves čas pičice na zemlji, zakaj ne bi vsaj dve uri uživali v občutju, da smo pičica na nebu.

Grega Kališnik

  24. 01. 2010

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti