Roger Frison Roche: Plezali so v polnem zagonu proti vrhu, ko jih je nenadoma zagrnila megla.
Prav tedaj je nekje proti Dent du Géant zagrmelo.
»Georges, hitreje, hitreje!«

»Udarilo je v Madono,« je zamrmral Georges.
Kip Madone, na videz povečan skozi megleno zaveso, se je manjšal, kolikor bolj so plezalci napredovali. Ko so bili prav poleg njega, je dobil spet svojo pravo velikost: bil je le skromen kip Madone iz lahke kovine, pritrjen na granitni podstavek v nadmorski višini več ko 3700 metrov. Iz Madonine obleke so se utrinjale modre iskrice; iz kipa, prenasičenega z elektriko, je nenehno prasketalo. Bližala se je nevihta nenavadnega obsega in se širila nad visokimi vrhovi, nad katerimi so švigali bliski drug za drugim. Treskalo je brez prestanka.
Kmalu bo Dru središče vihre. Divji plamenčki so prasketali kar naprej iz Madonine obleke. Čudni šumi so polnili ozračje, da je prihajalo na ušesa plezalcem kot hrenčanje čebel. Hkrati se jim je zdelo, da jih nevidna roka vleče, vleče za lase.
»Georges, čebele ... poslušaj, čebele brenče hitro! Proč! Nevihta je nad nami!«
Jean Servettaz je prepoznal znamenja pretečega udarca strele. Spremljevalca sta ubogala, razumela sta, da je nevarnost blizu. Trije možje so se spustili v brezno, od koder so prišli in se spuščali v blazni dirki čez pečine. Ko so bili že nekoliko pod vrhom, je Jean potisnil tovariša v zavetje pod nek previs. Bil je skrajni čas. S silovitim treskom je treščilo v vrh, ki so ga pravkar zapustili. Zdelo se jim je, kakor bi se bila gora zamajala v temeljih in da se bo Dru razletel pod silnim udarcem. Grom je dolgo odmeval od stene do stene. Končno je utihnilo, a ta mir je bil še bolj vznemirljiv kakor grom. V mlečnobeli svetlobi se je vodnikov obraz zdel
Warfieldu nenavadno resen, poteze so bile trde. Vodnik je gledal klienta s pogledom, polnim očitkov. W.arfield se je hotel opravičevati, Jean pa mu ni dal do besede.
»To pot smo jo odnesli,« je rekel. »Bežimo! Stvar postaja nevarna. Georges, stopi naprej!Ti boš vpenjal vrvi! Vi, Warfield, skušajte se spuščati tako dobro, kakor ste plezali! Morda pridemo dol. Morda, kajti to je šele začetek!«
Drugi udarec strele je znova razpalil nevidno artilerijo.
»Ta je udarila v Sans Nom,« je pojasnil Georges in vlekel vrv iz nahrbtnika.
»Ko bi vsaj snežilo!« je rekel vodnik. »Rajši imam sneg ko strelo.«
Megla je zagrnila ozko polico med nebom in zemljo, na kateri so bili možje.
Čutili so se ujetnike gore. Amerikanec je čakal in ni več spregovoril, ker ni hotel z neprimerno besedo sprostiti očitkov, ki jih je več ko zaslužil. Georges je pripravil vrv. Ostanki stare sprane vrvi so pereli okrog granitnega stebra. Nadomestil jih je z vozlom nove vrvi in vanj vdel 50 metrov svoje vrvi. Stopil je na rob praznine in, kakor bi hotel z očmi prebosti skrivnost stene, je vrgel vrv skoraj vodoravno, da se ne bi konca zapletla med seboj. Vrv se je razvila in zažvižgala skozi zrak kakor laso, potem pa je padla ob steni natančno na kraj, ki ga je izbral vodnik. Po tej tanki vrvi so se mladi plezalci začeli spuščati.
Divje so se spuščali v mlečnobeli poltemi in neprenehno ponavljali isto delo: zvijali so vrv, jo pritrjevali, metali in jo spet vlekli iz vponk. Iskali so smer in prepoznavali pot po najmanjših nadrobnostih: po policah, po zarjavelem klinu v razpoki, po ostankih zmrznjene vrvi.
Spet se je umirilo. Nekaj redkih besed, ki so jih izmenjavali, je bilo slišali v
megli tako močno, kakor bi prihajale iz zvočnika. Po dveh ali treh raztežajih so sepribližali najtežjemu mestu.
Ko so dospeli do 8 do 10 metrov visoke navpične pečine, se je zrak tiho stresel, kot bi se v njem prelivala nevidna sila. Tresljaji so postali močnejši in spet je bilo čutiti brenčanje roja čebel. Ko sta vodnika drugič zaslišala nevarno brnenje, sta pobledela pod zagorelo kožo; to brenčanje je znova naznanjalo nenavadno nasičenost z elektriko. Megla, gora in možje so bili v tem trenutku prežeti z elektriko in sprostitev je bila neizogibna.
»Hitro, hitro!« je zaklical Servettaz. »Georges, vrzi vrv! Spuščaj se prosto! In vi, Warfield, ne čakajte, zgrabte vrv in spustite se! Brž! Smo že tam, me že vleče za lase! Pohitite, pohitite, za božjo voljo!«
Warfield je bolj padel kot zdrsnil na spodnjo polico, kjer ga je prestregel vodnik. Nad njunima gIavama se je vrv zgubljala v megli. Pričakovala sta, da bo prišel tretji, ko ju je oslepila silna svetloba. Neznana moč ju je dvignila od tal in ju vrgla z vso težo na granitno polico, kjer sta obstala brez zavesti kot razbiti lutki. Nihče ni slišal strahotnega treska, ki je spremljal električno sprostitev, niti zamolklega grmenja, ki je odmevalo po strminah.
Ko sta prišla k zavesti, omamljena in zmedena, je enakomerno snežilo. Pokrival je skale, razpoke je vklepal led. Sneženi kosmi so se topili na sivih obrazih, svežina ju je polagoma oživljala. Vrv je še vedno visela ob steni. Georges je vstal, jo zagrabil in stresel ob klicih: »Jean, Jean! Ti je slabo? Odgovoril« Zavijanje vetra je bilo edini odgovor. Krokar ki je jadral po zraku, je zateglo zakrehal, samo ta glas je oživel samoto.
»S klientom je vse v redu,« je še zaklical Georges, kot da bi to srečno naključje moglo vzpodbuditi Servettaza, naj odgovori. »Treba bo splezati gor, moralo ga je pretresti,« je mislil. S težavo se je odvezal, ker je bila vrv že mokra. Potem je večkrat potegnil za vrv in ugotovil, da trdno drži. Nato je plezal po gladki steni z razkoračenimi nogami tako, da se je s stopali upiral v steno. Globoko je sopel, kakor bi stokal. Ko je bila njegova glava v višini gornje police, se je odrinil nazaj z vsem svojim bitjem, da bi se bil skoraj izpustil. Vzklik bolečine je zamrl na njegovih ustnicah. Obvisel je otrpel na vrvi in ni imel moči, da bi splezal do konca.
Mokra vrv mu je počasi drsela med prsti. Končno je stisnil vrv, poiskal oporo s koncem čevlja v neki opoki in uspel, da je obležal na trebuhu na mali polički, kjer je Jean Servettaz, član društva chamoniških vodnikov, končal svojo življenjsko pot.
Vodnika je strela ubila v trenutku, ko se je pripravljal, da bi se oklenil vrvi. Bil je zadet stoje; desnico je dvignil in zgrabil z vso močjo vrv, levica pa je bila zravnana ob telesu, kot da išče vrv; obraz je bil nekoliko zasukan proti dolini. Vsa njegova drža je še izražala gibanje, življenje. Zdelo se je, kot da bi hotel nadaljevati s plezanjem in bdeti nad svojo navezo. Prsti desnice so bili skrčeni na skali; strela je udarila vanj skozi zapestje, kjer je pustila majhno črnkasto liso, in izstopila skozi levo nogo, na kateri je bil čevelj zoglenel. Telo je bilo nedotaknjeno, omrtvelo v drži, ki je značilna za plezalce. Samo oči so dobile steklen sij in njihova nepremičnost je navdajala Georgesa z grozo. Približal se je truplu in ga žalostno ogovoril:
»Jean, Ubogi Jean! Saj ni mogoče, da me takole zapuščaš, ko sva vzajemno napravila toliko poti. To ni res! Daj, odgovoril«
In vodnik je stresel čudni kip, ves pokrit z ivjem in snegom, in ni mogel verjeti. Veter je frfotal z ogli rdeče rute, ki si jo je bil Servettaz zavezal okoli vratu. To je dajalo mrtvecu neizrazljiv videz življenja.
Krik, ki je prišel od spodaj, je vodnika vrnil v resničnost. Bil je Amerikanec, ki ga je klical s slabotnim glasom. Ne da bi se mu zdelo vredno odgovoriti, je Georges poskušal položiti truplo na polico. Po neuspešnih poskusih je odnehal. Truplo je bilo kakor priraslo na skalo. Ni čutil dovolj poguma, da bi zlomil odpor skrčenih Prstov, zato je prenehal s tem preveč neenakim bojem med mrtvecem in živim. Odrezal je nekaj metrov vrvi in trdno privezal truplo k skali, da ga vihar ne bi strmoglavil v prepad. Nato se je odkril, postal nekaj dolgih minut tiho in opazoval svojega tovariša v navezi.
Vodnik je drhtel. Ni se bal smrti. Bila sta si z njo stara znanca. Ne moreš hoditi po gorah od šestnajstega leta, da se ne bi skoraj dnevno srečal s to malopridnico. Doslej jo je premagal kakor Jean Servettaz, ki se je tako pogosto igral z njo. Toda kakor vsi vodniki, kakor letalci, kakor mornarji, ki ne verjamejo v brodolom, je rad podil iz glave misel na nesrečo. In glej, v teh nekaj trenutkih je smrt ugrabila najbolj izkušenega izmed njih, prav tistega, ki bi se bil moral najbolj znati varovati njenih udarcev in zvijač.
»Ubožec!« je vzdihnil. »Človek ni velika stvar!«
Še slabotnejši klic klienta ga je zdramil iz premišljevanja. Otresel je sneg, ki se je prijemal njegove obleke, in se pripravil na sestop. Dolgo je preizkušal vrv; strela ji je prizanesla, bila je cela. Počasi drseč se je spustil v globino. Mokra vrv je nerada drsela in mu delala velike težave. Z bridkostjo je premišljeval, da jima je ostalo za sestop še 600 metrov stene v slabem vremenu. Boj ni bil končan. Vedel je, da strela ni več nevarna, toda prežal je nanju zahrbten sovražnik: sneg. Police so bile postlane s svilenimi blazinami, v kaminih so se začeli nevarno svetiti slapovi ledu. Georges je prišel do Amerikanca, ki je brez besed gledal njegovo spuščanje na vrvi. Warfield je šklepetal z zobmi ves onemogel in le počasi prihajal k zavesti.
Dolgo sta se gledala. Georges je zamolklo zlogoval:
»Lep posel, gospod Warfield, lep posel. Sedaj imate svoj Dru«
Tovariš je sklonil glavo, potem je kakor v sanjah vprašal:
»Jean? Je mrtev?«
»Strela ga je ubila. In midva nisva veliko na boljšem.« »Ali vam je bolje? Čudno nas je streslo!«
Vodnik se je sklonil nad prepad in resno zmajal z glavo.
»Če bi počakal, Georges,« je predlagal Warfield popolnoma onemogel, »bi sneg prenehal in tedaj nas bodo prišli iskat ... «
»Sneg bo prenehal ... sneg bo prenehal Ah, ali ste ob pamet? Bog daj, da ne bi takoj prenehal! Dokler je svež in mehak, je še mogoče priti od tod. Toda če nastopi lepo vreme, naju bo pritisnilo v steno. Mraz bo strdil vrvi kot železne palice in prav gotovo bova,tudi midva zmrznila. Zdaj ni časa za stokanje, treba se je lotiti dela, dosti je en mrtev danes! Moja dolžnost je, da vas pripeljem nazaj. Dajte, zberite se, potrebovala bova vse svoje moči! Hoteli ste jo imeti, svojo nevihto. Dobili ste jo! No, sedaj je treba sprejeti posledice. Šli boste dol. Pokonci! Primite to vrv! Pazite dobro, vrv je mokra.«
Georges je veleval, odločal in pred to voljo je Warfield klonil.
Sneg je v vrtincih padal na stene zamolkel glas vetra se je mešal v to enoličnost. Sneg se je v kupih kopičil na policah, pokrival ostre robove in se potapljal v svoji gmoti. Vodnik se je takoj spoprijel z največjimi težavami.
Ni mogel napredovati drugače, kakor da je odmetaval sneg z roko. Njegove volnene rokavice so bile pokrite z ledom, toda besno je nadaljeval poln neomahljive odločnosti: »Treba ga je rešiti. Jean mi ga je zaupal, moram ga pripeljati nazaj v dolino. Ali bom uspel?« In mladi vodnik je začel misliti na neizogibni bivak ter na grozno noč, ki se je obetala. Imel ni nobene predstave o času, njune ure so se ustavile. Kolikor je mogel presoditi, bi moglo biti dve popoldne; ob sedmih se znoči.
Dolgo je iskal majhno polico, za katero je vedel, da je na njej vozel iz vrvi.
Gora je bila sedaj vsa enaka: strahotna stena snega in ledu, ki se je izgubljala v megli; najmanjša napaka bi mogla biti usodna. Z rokami je kopal in odmetaval sneg ter po razpokah iskal konec vrvi, ki ga je potreboval za varovanje pri sestopu. Warfield je stal ob strani, se ves preplašen tresel in enolično mrmral pripev, ki je med težko sapo neprenehno prihajal iz njegovih zasopljenih ust:
»If you like an ukelele lady« (Če ljubite gospo, ki igra na havajko).
Sneg je padal in zasipal za njima sledove.
Končno je Georges našel vozel, ga stresel in ga gnetel v rokah, da bi ga zmehčal; vpel je vrv, že čisto trdo od mraza, in jo spuščal v praznino. Pod seboj je videl le v sneženih kosmih gibajoče se brezno. Razložil je klientu ravnanje z vrvjo.
»Dajte, Warfield, pogum! Primite vrv in brez strahu! Petnajst metrov niže se boste zazibali v praznem, nato boste spet stopili na čvrsta tla pod previsom. Pazite!
Morali se boste zazibati v desno, da boste pristali na polici, drugače boste na koncu vrvi zdrsnili v prepad. Samo na de1o, jaz vas bom varoval.«
Položil je vrv na ramena klientu, ki se je pustil voditi kot majhen otrok, brez zanimanja, topo; tiho je pel zopet pripev:
»Ukelele lady like you!«
»Nehajte s petjem, gospod, ali hočete, naj znorim?«
»If you like an ukelele lady,« je spet povzel Amerikanec.
Končno se je Warfield s težavo oklenil vrvi in se začel spuščati. Georges je oprt na steno pazil na vrv, s katero je bil navezan na Warfielda. V začetku je šlo vse v redu, Amerikanec se je spuščal kot avtomat, potem mu je izginil z vida. Minute so tekle, vrvje tekla enakomerno, nenadoma pa je vodnik začutil hud sunek; vrv, ki ju je vezala, je v sunku ušla za dva metra.
»Pazite, spuščajte se enakomerno, ne zapletajte vrvi!«
Toda klical je zamrl, kajti veter je znova zatulil v divjih sunkih po gorah.
Georges je pazil na vrv, da bi prestregel nepričakovan sunek, in ocenjeval višino sestopa: še petnajst metrov, še deset ... Nenadoma je vrv divje zdrsela med prsti in malo je manjkalo, da ga silen sunek ni odtrgal z mesta. Krčevito je stiskal vrv in jo skušal zaustavljati, hkrati pa je pravilno sklepal, da je Warfield spodaj popustil in obvisel kot lutka na koncu vrvi. Po nekaj trenutkih mu je uspelo zadržati padec.
»Warfield, zgrabite spet za vrv! Brž, za božjo voljo, tako ne morem večno držati. «
Oddaljen, zamolkel glas se je odzval, kakor bi prišel iz dna globokega vodnjaka:
»Spet držim vrv.« Takoj nato se je Georges začutil olajšanega vse Amerikančeve teže. Nekoliko kasneje je isti glas naznanil: »Na varnem sem.«
Tedaj je Georges , popustil vrv. Grozna opeklina je v zmrznjenih rokavicah krčila njegove izmučene roke. Rokavice so se na dlaneh krvavopordečile, rdeče lise so zmočile vrv na več metrov dolžine.
Sedaj ni bil čas, da bi mislil nase. Spodaj je bil Warfield, ki se mu je omračil um. Zdaj se je Georges spustil po vrvi. Moral je zakričati od bolečine, ko je visel v zraku in z vso silo stiskal zmrznjeni vrvi. Nekaj časa se je kot pajek vrtel na koncu vrvi, potem pa je z velikim skokom vstran dosegel klienta.
»Tako se ne dela, gospod Warfield,« je očital. »Pri spuščanju ne smete več popustiti vrvi, kajti zdaj« - pokazal mu je svoje roke - »vas ne bom mogel več zadržati.«
Warfield ga je pogledal, ne da bi videl ožgane in krvaveče vodnikove roke, ohranil je svoj odsotni izraz, potem pa je nenadoma izbruhnil v smeh, smeh, ki je zbujal željo po joku. »Ukelele lady like you,« je pel in se zabaval s tem, da je metal snežene kepe v prepad. Georges je bil odslej edino misleče in razumno bitje in imel je še hujšega sovražnika, kot sta strela in sneg - blaznost.
»Še tega je manjkalo,« je govoril sam s seboj, da bi se pomiril. »Znorel je ... da bi trudi jaz ne ... sam z norcem v Druju. Kakšen pasji posel! Dajmo, na delo! Nor ali ne, pripeljal ga boš v dolino, slišiš, pripeljal ga boš nazaj!«
Moral je sprostiti dvojno vrv; sprva je šlo dobro, vlekel je za en konec in druga polovica se je enakomerno dvigala. Nato se je nenadoma ustavila. Vzklik razočaranja se je utrgal iz vodnikovih ust: »Zagozdila se je, zataknila, zdaj pa imaš!«
Položaj je bil res strašen; vrv je bila nujno potrebna za nadaljnje spuščanje. Georges je zadnjič poskusil. Obesil se je z vso težo na vrv, toda ni se premaknila. Skušal je poklicati brezčutnega Warfielda, ki je čepel v snegu in gledal brez razumevanja. »Gospod Warfield, pomagajte!« je prosil. »Na vsak način morava imeti to vrv, morava ... Toda saj nič ne razumete več!«
Waarfield ni razumel, rekli bi lahko celo, da ga je obsedla zloba, kajti zamolklo se je rogal. Georges je znova poskusil, obesil se je na konopljeno vrv in bil podoben zvonarju. .
Sneg je neusmiljeno naletaval na čudno navezo.
»Pridite pomagat!«je prosil Georges, ki je bil že izčrpan. Krči so mu boleče lomili prste, roke so bile kakor iz svinca, Warfield pa je venomer pel.
»Oh, yes!« je spregovoril nenadoma Amerikanec, kot bi ga razsvetlila nenadna misel. »Zvonimo... Ringing the bells! Ding, dong, ding!« Ob tej domislici je spet bruhnil v smeh. Nato je mukoma šel pomagat Georgesu. Precej časa sta oba moža - eden krčevito, drugi pa smeje se na vso sapo - mukoma vlekla, viseč na vrvi, ki je plesala nad praznino. Ker se vrv ni premaknila, je Georges prenehal in odrinil nekoristnega Warfilda, ki se je zgrudil v sneg. Za vodnika je ostala ena sama rešitev: splezati nazaj po 20 metrov visoki zaledeneli steni, osvoboditi vrv in se spet spustiti. Rešitev je terjala to ceno, toda ali bo imel toliko moči, da bo to zmogel? Ponovno vzpenjanje je bilo strašno. Georges se je omoten od utrujenosti dvigal s težavo centimeter za centimetrom, na koncu svojih moči je sopel in brezupno grabil vrv. Sneg, ki se je usipal pri plezanju, mu je uhajal za rokave in za vrat, ga slepil in mu ledenel telo. Mislil je, da ne bo mogel nikoli premagati te strmine. V višini roke je zagledal v steni velik železen klin, na katerem je upal, da se bo odpočil. Toda poledeneli čevlji so zdrsnili in moral se je dvigati više le z močjo svojih rok. Minute in minute je poskušal in že obupal, da bo dosegel rešilni klin. Kako ga je dosegel? Kasneje je trdil, da mu ni mogoče to povedati. V trenutku, ko je premagan od utrujenosti odnehal in začel drseti nazaj, je začutil z levo nogo, ki je z njo brezuspešno drsal po gladki steni, majhen oprimek. Povzel je sapo. Položaj je bil
nejasen. Imel je še kakih dvanajst metrov stene nad glavo: Ali bo imel moč? Kolena
so ga bolela, obleka je bila vsa trda od mraza, da ga je stiskala kot železen oklep.
Tedaj je Georges pomislil na sestop. Vabljiva misel ga je oživljala: ni bilo še vse izgubljeno, še bi se mogel rešiti. Kaj mu mar klient! Privezal ga bo na polico in ga pustil tam. Vodnik je vedel, da bi sam pridobil ure in ure pri sestopu. Morda bi se mogel ogniti nevarnemu bivaku in priti do zavetišča Charpoua. Da, to bi bilo najbolje! Počasi bo zdrsel nazaj, privezal blazneža, mu pustil, kar ima v nahrbtniku in zbežal. Bežal bo pred hudim vremenom, pred to prekleto goro, bežal pred truplom Jeana Servettaza, ki je zgoraj s svojimi steklenimi očmi strmel v neznana obzorja.
Ob tej misli je Georges začutil, kako se je v njem znova rodilo veliko upanje. Bežati je pomenilo: Najti ledeniško grobljo, pašnik, gozd, dolino in pastirsko kočo sredi drevja. Bežati je pomenilo živeti. Nadaljevati pa je pomenilo skoraj neizbežen pogin, tveganje, da bo zdrknil s te peklenske stene, ali pa, če bo prišel dol živ, pogin od mraza v Amerikančevi družbi. Ah, Amerikanec! Nanj ni več mislil treba ga je bilo rešiti. Rešiti ga? Seveda je bila to dolžnost, toda to ni bilo nikakor pravično.
Zaradi napake tega trdoglavca je Jean okamnel; ali je nujno, da pogine tudi on, ki hoče za vsako ceno pripeljati nazaj blazneža.
Take burne misli so rojile Georgesu po glavi, ko je visel v steni in meril z očmi tistih nekaj strahotno izpostavljenih metrov, ki jih je še imel preplezati. Ta slabost je trajala le trenutek. Silen sram ga je prevzel. Živčno se je tresel. Da bi popustil on, ki je odgovoren, on, ki mu je umirajoči Jean molče zaupal tujca! Ali se mu je zmešalo kot Amerikancu, da je izgubil vse dostojanstvo? Ne! Osvobodil bo vrv, čeprav tvega, da bo zdrknil. Potem ho skušal pripeljati klienta v dolino. Umrla bosta oba ali se oba rešila.
Ob misli na žrtev se je nenadoma začutil močnejšega. Pozabil je, da je majhen, nebogljen človek, ki visi na gladki steni nečloveške gore. Glasno je prisegel:
»Ne vznemirjaj se, Jean, rešili ga bomo!«

Odlomek je iz knjige Rogerja Frisona-Rocheja, Premier de cordee; prevedel z dovoljenjem založnika B. Arthaud, Pariz, za PV France Sirk. PV 9/1958, Foto: splet