»17. VII. (1924) ... Zorko primahal, vso noč je hodil. On je držal besedo brez obljub ... « Klement Jug, iz zapiskov nekaj tednov pred smrtjo v severni triglavski steni. Zorko Jelinčič, in memoriam - Vladimir Bartol
O Zorku Jelinčiču je dejala neka najina znanka v Trstu: »Zorko je tako dober, da človeka kar srce zaboli.«
Leta 1921 ali 1922 me je v filozofskem seminarju opozoril nanj Klement Jug: »Ga ne poznaš? To je Zorko Jelinčič, Goričan, eden od mojih najboljših soplezalcev. Fest fant in odličen tovariš. Ne govori veliko, toda nanj se lahko zaneseš kot na skalo.«
Jug je bil filozof, globok introspektivni psiholog, ki si je v zadnji dobi svojega življenja zastavil nalogo, da izvrta zakone človeške vesti, dobrega in zlega. Nakanil je napisati knjigo o materialni (se pravi: normativni) etiki, ki naj bi bila nekakšen pendant k Vebrovi »Etiki«, ki jo je Jug imenoval »formalno«. Njegovi zapiski, njegove intuitivne domislice so se nam ohranile in več let sem bil jaz njihov varuh. Prav o tej zapuščini govori zadnje Jelinčičevo pismo, ki mi ga je iz Trsta pisal nekaj mesecev pred smrtjo, letošnjega aprila.
V nasprotju s Klementom Jugom je bil Zorko Jelinčič praktičen organizator, čeprav je bil tudi samostojen mislec, o čemer pričajo prenekateri njegovi spisi z raznih področij. Toda Jug je stopil predenj z že formirano filozofijo, ki se je morala zdeti Jelinčiču uporabna za njegovo organizatorno, prosvetiteljsko, pa tudi za njegovo poznejšo borbeno revolucionarno delo na Primorskem. Prezgodnja smrt Klementa Juga je bila zanj, kakor za nas vse, zlasti za naš narod na Primorskem, prava tragedija. Zamislimo si samo, kakšna sila bi bila takšna dvojica, eden ideolog, drugi praktičen organizator, v borbi proti fašističnim zatiralcem.
Skrb za Klementovo zapuščino je Zorka mučila vse do pred smrti. Kajti domneval je, da se je je nekaj, zlasti Klementova disertacija o vrednotenjih, ki jo je imenoval profesor Veber epohalno delo, izgubilo.
V svojem poslednjem pismu letošnjega aprila mi piše Zorko, ko me vprašuje, če imam jaz kaj od Klementove zapuščine ter mi daje na potke, komu naj jo oddam, če jo imam:» ... poskušajmo rešiti ostanke!«, ter nadaljuje: »Kot si pač bržkone slišal, sem jaz tako ne kako v zaključni fazi s svojim zdravjem. Posledice ... Eden pač mora kot prvi za Klementom. Še dolgo se je vleklo ... «
Odpisal sem mu takoj in uredil po njegovih željah.
Zorka Jelinčiča je postavila usoda v eno najtežjih obdobij slovenske zgodovine. Borba za pravice slovenskega naroda na Primorskem mu je bila samo po sebi umeven etični imperativ. Vdano in brez pridržkov je sprejel ta klic in ga izpolnjeval do smrti. Kakor da bi Jugov etični voluntarizem živel naprej v njem, se je vrgel v organizatorno delo, najprej s prosvetljevanjem; ko pa je dokončno spoznal, da je edini cilj fašizma na naši zemlji uničenje slovenskega naroda na Primorskem, se je vrgel v podtalno delo in v borbo z orožjem. Bil je eden od vodilnih pri ustanovitvi tajne borbene organizacije »TIGR« (Trst, Istra, Gorica, Reka), ki se je z orožjem v roki uprla fašističnemu terorju. Na drugem procesu zoper bazoviške junake je bil obsojen na dvajset let ječe, od katerih jih je odsedel devet. Mučenja in trpljenje v zaporih so mu izpodkopali njegovo nekoč železno zdravje in povzročili njegovo prezgodnjo smrt. Kajti pri prvem sojenju je ležal v mavcu, ker si je pri padcu v planinah, ko je reševal dve dekleti, ki sta plezali z njim, spet ves Jelinčič, poškodoval hrbtenico.
Začetke svojega planinstva je Zorko Jelinčič prelepo opisal v 7. številki lanskega letnika Planinskega Vestnika v članku »Po Baški grapi in Pečeh«, kjer je pretresljiva upodobil lik svojega očeta, učitelja, narodnega buditelja, planinca in lovca. Opisal je v raznih člankih tudi nekatere druge svoje plezalne ture. Sam sem plezal z njim čez triglavsko severno steno (1925) v novi varianti iz slovenske smeri. Takratne zapiske hranim in o priliki bi morda to turo opisal Jelinčiču v spomin, zlasti ker je bila v zvezi s prvim Jugovim tečajem na Krnu, ki ga je vodil prav Zorko in katerega sem se s predavanjem udeležil tudi sam.
Po dveh desetletjih sva se z Jelinčičem spet srečala v Trstu pri kulturno prosvetnem delu. Da je bilo svidenje po tolikih letih za oba pretresljivo, mi ni treba posebej praviti. Videl sem ga, delavnega kot mravlja, pri najbolj raznolikem delu. Obudil je v življenje Slovensko planinsko društvo v Trstu in mu ostal predsednik vse do smrti. Obenem je zbiral etnografsko, narodno blago, iskal že skoraj pozabljena domača imena ne samo za razne kraje in vrhe, marveč tudi za vsako njivo in njivico. Na žalost ni utegnil več sam izdati knjige z rezultati tega svojega vestnega in nadrobnega dela, ki pa bo morala prej ali slej iziti. Vodil je tudi plezalne tečaje in še sam plezal, kolikor mu je dopuščalo zdravje. Bil je. izredno mnogostranski in zasluge, ki si jih je pridobil, bodo prihajale šele postopoma na dan. V nekem članku ob njegovi smrti ga je nekdo imenoval »legendo«. V resnici, če pogledamo nazaj na njegovo burno življenje, na njegovo raznovrstno dejavnost, se nam njegov lik resnično prikazuje legendarno ožarjen. Slava njegovemu spominu.
Vladimir Bartol
PV 1965