Janez Pikon: Odveč je pisati o njega krasoti, kljub temu, da Bohinj še vse premalo poznamo, osobito kot zimsko letovišče prvega reda in kot najbolj krasna zimskošportna postojanka. Sankališče Belvedere se tako otvori prve dni januarja v letu 1909. 
Deželna zveza je veliko vlagala v zimski turizem. Ocenila je, da so zanj najprikladnejše razmere v Bohinju, kjer so pričakovali zlasti dosti Tržačanov. Dunajska deželna zveza je posredovala pri obisku znanega sankaškega strokovnjaka dr. Rzihe, ki je pomagal poiskati primerno traso, kjer so do sezone leta 1908 - 1909 zgradili sankališče Belvedere, ki ga je trasiral inž. Maks Prelovšek iz Ljubljane. Čim več sportnega užitka inu pohitite na lepi zimski dan k nam. Odveč je pisati o njega krasoti, kljub temu, da Bohinj še vse premalo poznamo, osobito kot zimsko letovišče prvega reda in kot najbolj krasna zimskošportna postojanka. Sankališče Belvedere se tako otvori prve dni januarja v letu 1909.
Slovesno so ga odprli v začetku januarja leta 1909. Merilo je 2100 metrov. Na sankališču so postavili tudi okrepčevalnico. Sankališče je prinašalo občasni zaslužek večjemu številu domačinov od odraslih, ki so sankališče vzdrževali ali prevažali turiste kot fijakarji do otrok, ki so turistom nosili sanke. Sanke si je bilo mogoče tudi izposoditi. Tako so v zimski sezoni 1909 - 1910 našteli v sedmih nedeljah z lepim vremenom kar 2000 obiskovalcev z južnih krajev. Vsako nedeljo jih je razveseljevala vojaška godba.
Tako je bilo sankališče Belvedere na Bohinjski Bistrici poznano že pred vojsko širom Slovenije, osobito pa je bilo privlačna sila za prijatelje zimskega sporta iz Trsta in Gorice. Danes so razmere seveda drugačne. Trst in Gorica za enkrat odpadeta, ker prometne razmere s sedanjo Italijo še niso urejene. Zato moramo stremeti za tem, da postane to sankališče splošna jugoslovanska last, Bohinj pa torišče jugoslovanskih zimskih sportnikov.
Za časa svetovne vojske se za to sankališče ni, žalibog, brigal nihče. Zato je bilo sankališče še letošnje leto v naravnost škandaloznem stanju, tako da ga je bilo mogoče prej primerjati razdrapanemu hudourniku nego sankališču. Po zaslugi agilne Sportne zveze je na okroglo 1 km daljave sankališče bilo zopet popravljeno.
Sankališče je bilo to jesen na podlagi tekom let pridobljenih izkušenj popravljeno in tehnično zboljšano. Zato tudi pričakujem, da se bodo že to sezono zboljšali tudi pred vojsko doseženi hitrostni rekordi sankališča, ki so bili na daljavo 1200 m za enosedežne sanke 1 min. 22 sek. in za dvosedežne sanke 1 min. 28 sek.
Vsled velikih stroškov, ki so pri današnji splošni draginji združeni s takimi napravami, se je že iz vsega početka določilo, da se za letos tehnično popolnoma pravilno zgradi sankališče do največ 1 km dolžine in da se za prihodnja leta, odgovarjajoč obisku, polagoma podaljšuje. Ker pa je letos po daljšem presledku nastopila zopet enkrat prava stara bohinjska zima (ko to pišem, imamo v Bohinju v dolini že meter snega, pri sedanjem startu sankališča pa že skoro 1,5 metra) bo mogoče za večje, osobito pa za prvenstvene tekme podaljšati kljub pomanjkljivostim v terenu tehnično še dokaj pravilno sankališče poljubno navzgor in to podaljšanje ne bo združeno s previsokimi stroški, tako da bodo imeli sportniki ob takih prilikah priložnost naslanjati se nad težkočami, ki jih vsebujejo znameniti zgornji S-ključi prejšnjega celotnega sankališča.
Da me pa vsled teh mojih navedb morda kdo napačno ne razume, bodi tovarišem sankačem prav tiho na uho povedano, da tudi ta del sankališča, ki je v terenu popolnoma dograjen in, ki odgovarja vsem tehničnim zahtevam, zahteva zlasti v zgornjem, okoli 400 m dolgem delu od sankača največje tehnike hladnokrvnosti in telesne usposobljenosti, ako ga hoče absolvirati brez vsakih nezgod s stališča sportnika. Nezgode v ožjem pomenu besede so vsled sankalnega reda in odstranitve kamenja in drevja izključene. Zato pričakujem, da bo že trening na letos dograjenem delu sankališča zadovoljil vsakega in da se posamezniki že na tem delu izvežbajo do nevarnih tekmovalcev svetovnega slovesa. (Sankališče Belvedere so ponovno slovesno odprli 1. januarja 1921)
In sedaj mi bodi dovoljen kratek opis sankališča samega. Letos nanovo zgrajeni del sankališča leži na solastninskem svetu bistriških občanov nekako vzporedno ob poti, ki vodi iz Bistrice proti Črni prsti, katera pot se uporablja pozimi kot zveza med ciljem in startom, kajti pohajanje po sankališču samem je iz varnostnih razlogov prepovedano. Lega sankališča samega in odsojna, ker leži na severnem pobočju Črne prsti.
Da se pride na Bohinjsko Bistrico z železnico preko Jesenic in da se zove postaja Bistrica-Boh. jezero, mi menda ni treba povdarjati posebej.
Od bistriškega kolodvora do cilja sankališča je dobrih 20 minut peš, vendar se vsakdo lahko pripelje na saneh s konjem, ne samo do cilja sankališča, marveč prav do ob sankališču postavljene okrepčevalnice, ki leži kakih 300 metrov bližje startu.
Dohod k sankališču bo itak po načelih zimske markacije zaznamovan, a ga tudi brez te ne more nihče zgrešiti, kdor si zapomni, da mu je treba iti od železniške postaje po glavni cesti do razpotja tik za Hotelom Markeš, kjer se odcepi južno od glavne ceste dohod k sankališču. Kakih 100 korakov odtod, pri stanovanjskih hišah železničarjev je drugo razpotje; tu se pustijo te hiše južno in potem je vsaka zgrešitev nemogoča.
Sankališče samo je izkopano v zemljo povprečno 3 m široko, pri ključih pa se razširi do 6 m. Ob sankališču je tudi posebna dohodna steza, raz katero se življenje na sankališču prav lahko pregleda.
Sankališče samo teče najprej v smeri od juga proti severu, od zadnjega ključa naprej pa proti vzhodu. Sedanji start sankališča leži tik pred vhodom v znamenito Čončkovo korito z dvojnimi S-ključi. Napetost sankališča je najprej 15% in prehaja nato v napetost 22% - 25%, nakar se zopet zmanjša na 15% do 17%, ter končno po zadnjem ključu prehaja polagoma pri napetosti 5% - 8% v iztek, ki leži na mali ravnini. Od starta je sankališče kakih 80 m izpeljano popolnoma ravno, potem slede zaporedoma štirje ključi, prvi in tretji vzhodno, drugi in četrti zahodno. Najzanimivejši teh ključev je četrti, ki leži tik nad za nadzorovalca sankališča postavljeno opazovalnico. Nato poteka sankališče v skoraj ravni črti dobrih 100 metrov, zavije pri spodnjem ključu skoraj v kotu 45° proti vzhodu, ter se nadaljuje zopet v skoraj ravni črti mimo okrepčevalnice, pod katero se nahaja zadnji zložni ključ in doseže pri mostiču čez hudournikov jarek svoj cilj, ki se nahaja na ravnini vzhodno od mostiča.
Sankališče samo je deliti v dva dela, v okoli 750 metrov dolgo pravo sankališče s povprečno napetostjo 15% in v okoli 150 m dolgi, popolnoma ravni iztek s povprečno napetostjo 5%. Starim tradicijam sledeč pa se deli sankališče v zabavno in sportno. Start zabavnega se potem nahaja pri prej omenjeni opazovalnici.
Določilo se je, da se zahteva od vsakega sankača dnevne odškodnine za uporabo sankališča 2 din. = 8 K, za sezijske karte pa odškodnina po 20 din. = 80 K. Za one, ki nimajo lastnih sank bo proti odškodnini na razpolago tudi okoli 60 eno - in dvosedežnih sank in se bodo izposojevale proti dnevni odškodnini 2 din. ozir. 4 din.
Vremenska poročila, iz katerih bodo razvidne vse podrobnosti, se bodo pošiljale iz Bohinja vsak petek v Ljubljano in Zagreb.
Da se bodo vršile v Bohinju tudi to sezono sankaške tekme, je gotovo, samo podrobnosti in pogoji danes še niso določeni, objavijo pa se pravočasno v listih.
Ker je sankanje najbolj priljubljen, ter razširjen zimski sport je potrebno, da izpregovorimo najprej o nevarnostih tega sporta, katere mora vsak dober sankač temeljito poznati.
Pri prebiranju častnikov takoj opazimo, da pride največ nesreč pri zimskem sportu na račun sankanja. Smučanje zahteva le malo žrtev, največ v velegorju, kjer groze potniku zahrbtni elementi, nevarnost, ki ni prav nič utemeljena v bistvu tega sporta, izvzemši, da morebiti izproži smučar kako lavino. Sicer pa nima smučanje mnogo nevarnosti in dasi so tu padci bolj pogosti nego pri sankanju, so vendar skoro brez nevarnosti.
Ako bi se omejeval sankač le na raven teren, bi bile nevarnosti mnogo manjše, v resnici pa ljubi ravno zamrzla pobočja, ker na takem terenu doseže mnogo bolj oster tempo.
Največ nesreč povzroči vedno le neznanje, neizkušenost in lahkomiselnost. Pomotoma vlada v splošnem mnenje, da ni potreba učiti se sankanja in da ni potrebna nikaka izurjenost, da sankač obvlada sanke v vsaki situaciji. To naziranje je popolnoma napačno. Potrebno je, da se učimo sankati ravno tako kakor vsak drug sport, in tu so gotova pravila, kako se krmarijo sanke, kako zavirajo itd. Ta umetnost sicer ni preveč težka, vendar jo moramo znati in prav umeti. Spretni sankači bodo prišli le redko v nevarnost, že vsled tega, ker se ogibajo onih sankališč, katera si ravno izbirajo začetniki, torej nedisciplinirani sankači.
Največ nevarnosti povzroča vožnja po neprimernih progah. O tem piše dr. Rziha v svoji knjigi »Der Rodelsport,« »Najbolj nevarne so proge, ki so zamrzle po južnem vremenu.« Tako progo spoznamo takoj po lahki sivorjavi barvi, kovinskem sijaju in po drobnem finem sneženem prahu, ki leži na njej. Začetniku imponira kot »krasno sankališče.« Na takih progah so postali že mnogi mladi in močni ljudje invalidi. »Taka sankališča imajo veliko privlačno silo in primera z volčjo črešnjo, ki vabi otroke po svoji lepi barvi, a vsebuje smrtni strup, ni ravno slaba.«
K temu pride še dejstvo, da so nedisciplinirani sankači skoraj vedno nezadostno opremljeni. V največ slučajih nimajo težkih okovanih čevljev, ki so edino pravilno obuvalo za zaviranje, pa tudi če jih imajo, se jih ne znajo pravilno posluževati. Vedno in vedno opažamo, da začetniki zavirajo le s peto čevlja mesto s celim podplatom, kar je edino pravilno in brez nevarnosti. Ravno tako se ne znajo obnašati na ostrih ovinkih, kjer leži največja nevarnost za začetnike.
Največje poškodbe se dobe, ako zavozi sankač v drevesa, ograje ali zidovje, sploh na trde predmete. Slika je vedno ista: sankač izgubi oblast nad sankami in se oprime sank v obupu, kakor utopljenec slamnate bilke. Edino pravilno bi bilo v takem slučaju, da se voznik odtrga od sank in se vrže v stran. Taka manipulacija ni v nobenem slučaju zvezana s toliko nevarnostjo, kakor če zadene ob kako drevo. Padec med vožnjo je manj nevaren, ker se lahko prosto valimo po progi. Le nikakega blaznega oprijemanja na sanke! Te se lahko razdrobe na kosce; bolje da se razbije les nego kosti.
Da kratko ponovimo; sankač si ne sme izvoliti nikakih neprimernih prog. Ogibati se mora; prog z močnim padcem, slabim izletom ali z močnimi nevarnimi kurvami, ki ne dovoljujejo nikakega pregleda. Voznik naj se poda na sanke le primerno opremljen in naj se ogiba vsakih težjih prog, ako ne obvlada sani dovolj. Začetniki naj se vežbajo le na primernih, nenevarnih sankališčih in njih naloga naj bo, izuriti se najprej v sankanju na teh progah.
Vir: časopis »SPORT,« Ljubljana, leto 1921, Andrej Sodja (Bohinjske novice, april 2008)
Janez Pikon