Anton Tožbar, p. d. Špik, je bil mali kmet in cerkovnik v Trenti.
Zaradi strašne poškodbe na obrazu je bil svojevrstna osebnost. Potopisci tedanjega časa ga omenjajo s posebnim zanimanjem in všečnostjo. Kot izvrsten lovec od mladih nog je zalezel divjo kozo v krnici, ne da bi ga predčasno opazila. V prvih časih je bil Kugyjev vodnik. S prožno hojo risa je tiho korakal ob moji strani.« Spremljal ga je na Mojstrovko, na Luknjo, čez Trebiščino na Dol. Prehodavec, Vršac in Kanjavec. Skupaj iščeta Scabioso in kadar Tožbar najde cvet, ki se mu zdi nenavaden in redek, že kliče in hiti h »gospodu«, držeč v rokah rastlinico ... Prehodila sta skupaj Razor s trentske strani, ponovno sta poizkusila Škrlatico in se povzpela na Bavški Grintavec. Tu ju zajame silovita nevihta. Nepretrgoma: blisk za bliskom, križ za križem ... »Nikoli ne bom pozabil«, pravi Kugy, »njegovega pogleda, njegove sključene, ponižne drže, ki je izražala v srce segajočo prošnjo k ljubemu Bogu. Mnogokrat še vidim v duhu ganljivo postavo Antona Tožbarja, kakor je stal v starih časih - podoba zvestobe, vdanosti, ponižnosti in pobožnosti v znamenju svetega križa.«
O njegovi težki nezgodi nam podrobno poroča Abram.
Dne 24. aprila 1871 se je podal Anton Tožbar skupaj z drugimi lovci na zadnjega medveda v Triglavu. Šli so čez Luknjo na Pihavec in od tam »Po kamnu«, to je po ozkem žlebu ob Šplevti in Pihavcu pod Planjo. Snega je bilo še veliko, bil pa je trd in dober za hojo. Lovci so se razkropili. Tožbar sam sreča medveda, strelja nanj in ga zadene v tilnik. Medved ubeži v rušje. Tožbar naglo nabije v drugo in hiti za krvavim sledom. V ozki skalni soteski, v hudih strminah, se nenadoma srečata. Anton Tožbar strelja ponovno in ga zadene v prsi, medved pade, pa se hipoma dvigne in gre nad lovca. Ta se brani nekoliko časa še s puškinim kopitom, vendar ga medved hitro spravi pod sebe. V borbi za življenje in smrt odgrizne medved Tožbarju celo spodnjo čeljust z jezikom vred, obgrize desno nogo in zasadi kremplje v ramo. Na pomoč priteče lovec Štrukelj, toda žival napade še njega. Odgrizne mu peto na čevlju in nato pogine. Tožbarjeve čeljusti niso našli nikjer. Medved je tehtal tri stote.
Anton je tudi to strašno rano prestal. Zdravil ga je župnik in pozneje ljubljanski zdravniki. Nosil je svoj živ dan ruto čez usta in vrat. Kadar je jedel, se je ulegel vznak in vlival v grlo tekočo hrano. Kljub temu se je rad šalil. Nazival se je »Špik Medved« Težko ga je bilo razumeti, ko je govoril. Po tej nezgodi je še vedno drvaril in bil vodnik v gorah. 24. decembra leta 1891 sta posekala s sinom Antonom smreko, a padla je na starega Špika in ga ubila.
Odlomek o Antonu Tožbarju je povzet iz knjige: V Triglavu in njegovi soseščini – Evgen Lovšin