Boris Štupar 03.01.2010 06:29 2038 0

Iskanja pomiritve v naravi-hribih

Za mavrične ljudi - blog: Bernadette McDonald: Tomaž Humar, Stane Belak - Šrauf: Veliki dnevi, ...

Biografija o Tomažu Humarju je ena redkih biografij o slovenskih alpinistih, težo pa ji daje tudi dejstvo, da jo je napisala dolgoletna vodja Festivala gorniškega filma Banff ter avtorica in urednica številnih knjig o gorništvu in alpinizmu. Biografija je nastajala predvsem v sodelovanju Bernadette McDonald in Tomaža Humarja, seveda pa tudi nekaterih Humarju bližnjih oseb. Predgovor h knjigi je napisal znameniti Reinhold Messner.
Vsako poglavje nudi vpogled v dve zgodbi - najprej v plezanje in kasneje v reševanje Tomaža Humarja iz Rupalske stene v Nanga Parbatu, nato pa še vpogled v celotno zgodbo njegovega odraščanja in alpinističnih dosežkov. Dotakne se vseh njegovih pomembnejših alpinističnih vzponov, a tudi njegovega zasebnega življenja - od težavnega odnosa z očetom v mladosti do zakonskih težav. Izvrstno prikaže samosvojo osebnost in izjemno trmo ene največjih alpinističnih oseb našega časa.
Kot vse zgodbe izjemnih alpinistov je tudi zgodba Tomaža Humarja zmes solz sreče in žalosti. Začetek Humarjeve himalajske kariere je predstavljal Ganeš V, kamor ga je povabil takrat že legendarni Stane Belak - Šrauf, ki je novinca označil za “mucka z dobro nabrušenimi kremplji”. Le eno leto kasneje (1995) je dosegel svoj prvi osemtisočak - Anapurno. Leta 1996 je sledil vzpon po severozahodni steni Ama Dablama, za katerega sta z Vanjo Furlanom dobila najvišjo alpinistično nagrado zlati cepin. Sledili so vzponi na Bobaje, Nuptse in El Capitan - Reticent Wall. Nuptse je bil izmed teh vzponov prelomen, saj je z vrha gore odpihnilo Tomaževega soplezalca Janeza Jegliča - Johana in po tej tragediji je Tomaž v večini plezal sam. Leta 1999 je preplezal južno steno Daulagirija, vzpon je iz Tomaža Humarja naredil zvezdo - ne le v alpinistični sferi, pač pa tudi med “navadnimi” ljudmi.
Zgodovinskemu vzponu je sledila nesreča, ki bi skoraj pomenila konec Humarjeve alpinistične kariere. Pa se ni zgodila v gorah, pač pa pri padcu med gradnjo lastne hiše. Po dolgem okrevanju je poškodovana noga ostala dva in pol centimetra krajša od zdrave. A Tomaža niti to ni ustavilo in leta 2002 je nadaljeval z osvajanjem gora in sten - zvrstili so se osemtisočak Šišapangma, prvenstvena smer v Acongcagui, Cholatse. Leta 2005 je sledil neuspešen (in medijsko zelo izpostavljen) poskus vzpona po osrednjem delu Rupalske stene. Zaradi helikopterskega reševanja in velike medijske izpostavljenosti odprave se je del alpinistične srenje še bolj kritično obrnil proti njemu. Od takrat je Tomaž plezal daleč od oči kamere in leta 2007 preplezal južno steno Anapurne.
Konec letošnjega leta je bil Tomaž še enkrat osrednja medijska osebnost. Med plezanjem v steni Langtang Lirunga se je ponesrečil, a je bilo tokrat helikoptersko reševanje žal prepozno. Za vedno je odšel eden najboljših in verjetno tudi najbolj kontroverznih alpinistov našega časa. Knjiga ostaja kot spomin na izjemno osebnost, ki je plezalski svet spremenila za vedno, hkrati pa je s svojo preprostostjo, dobrodelnostjo in stalno težnjo, doseči več in biti boljši, vplivala tudi na “navadne smrtnike” ... >> Bernadette McDonald: Tomaž Humar 25. 12. 2009