Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Smisel nesreče

V Italiji se ob nesreči gorskih reševalcev, ki so ob reševanju drugih sami izgubili življenja, pojavljajo številna vprašanja in razprave o tem, kdaj oziroma ali sploh pristopiti k reševanju tudi ob največji nevarnosti proženja snežnih plazov, ponoči ...

V debato so se vključili visoki predstavniki oblasti, ki pravijo, da takšnih žrtev preprosto ne sme biti več. Zato so toliko bolj na udaru tisti, ki zagovarjajo takojšnje interveniranje.

Takšno stališče je razumljivo v človeškem smislu, vendar je res, da, ko se odločimo vedno takoj začeti, je glede na ceno lahko škoda večja in cena, ki jo je potrebno plačati, visoka. Čeprav je težko reči ne, lahko počakamo in rešujemo v manj kritičnih razmerah in okoliščinah. Vendar pa je treba logiko prostovoljnega reševalca, izjemno velikodušnega, izenačiti z zelo profesionalno, brez predrznosti, z odločnostjo in pozornostjo glede na položaj, tveganje in nevarnosti. Na te dejavnike ne smejo vplivati zunanji pritiski družine žrtev.

Alpinist, planinec ali turist se sam odloči, kdaj je dovolj pripravljen in kdaj bo izvedel svojo turo. Po pripravah je storitev tega dejanja le še izvedbeni postopek, ki je bil bolj ali manj dobro načrtovan. Pri reševalcih prostovoljcih ali profesionalcih, pa je ta stvar nekoliko drugačna. Razlika med profesionalci in prostovoljci je skrita v prvih trenutkih odziva klica na pomoč. Profesionalci so na takšen klic pripravljeni, ker so v službi ali v pripravljenosti na posredovanje. Volonterji pa doživijo presenečenje ob tem klicu. Njihova psihična pripravljenost na posredovanje je nizka. Učenje o teh postopkih, ki naj bi sledili, je pri amaterjih praktično na ničli. Priprava na te prve ukrepe in dejanja bi skorajda izničile prednosti, ki jih imajo profesionalci.

Tveganja, ki so prevelika za mero zaupanja, se ne smejo po krivem zanemarjati. Nanje je potrebno opozarjati in upati, da se dogodki v Val Lastiesu, ko je bila stopnja tveganja za proženje snežnih plazov izrazito nestabilna in je znašala povsem gornjo mejo, ne ponovijo. Gotovo so se tega zavedali tudi reševalci, ki so bili strokovno usposobljeni.

Biti gasilec, reševalec civilne zaščite v poplavnih območij, ko potres prizadene mesto ali gorsko reševanje, ni le težko in nevarno, ampak tudi zelo specializirano. Velikodušen in neustavljiv človeški impulz, da bi nudil pomoč in podporo ljudem v stiski, vsekakor poveča stopnja sprejemanja tveganja. Tega reševalec nikoli, ampak res nikoli ne sme postaviti pred svojo varnost, ker je s tem ogrožen tudi celoten potek reševanja. Ob vzpenjanju nikoli do konca ne izkoriščamo vseh možnosti, ampak se puščajo odprte možnosti. Morda ni najboljši ukrep iti naprej!
Alpinist Simone Moro se v teh urah zelo jezi na italijansko zakonodajo, ki preprečuje letanje s helikopterjem v času noči. Verjetno ima prav! Ampak če je vse to res, in če bi bil helikopter edini dovolj varen za ogled, zakaj se ni počakalo na jutro?

Ne vemo, če je tragedija rezultat, ki je posledica občutka iz branja črnih kronik, ampak vemo, da je treba oceniti ta niz incidentov in ukrepov ter res globoko premisliti. Nesreče morajo postati izkušnje iz katerih se nakaj naučimo!

Prenesti sprejetje etike življenja v gorah med najbolj nadarjene plezalce, ljudi, ki živijo pod in v gorah, je najmanj, kar moramo storiti. Pa vendar: »Najboljši plezalec je tisti, ki pride domov živ.«

Drugo vprašanje se nanaša na dva mlada »krpljarja, alpinista«, ki sta se skorajda zavestno podala v samomor. Popolnoma nemogoče je razumeti, kaj se je dogajalo v njunih glavah. Krivda, ki si jo preneseš s takšnim dejanjem, je omejena, a nepravična do ljudi, ki hitijo na pomoč. Takšno početje se odvrača s kulturo in dostopnostjo informacij, nato pa se izvaja z veljavno zakonodajo. Takšni, neusmiljeni dogodki naj bi po potrebi poostrili in prinesli posebna pravila. Nihče naj ne reče: »Nisem vedel za nevarnost.« Tisti, ki so prekoračili meje, pogosto krivi, se kaznujejo tudi ostro in samo po sebi. Vendar če to ni izvedljivo, naj obstaja vsaj obsojanje takšnih dejanj.

Kaj narediti? Posebni posamezni primeri niso merilo. Ampak vemo, da je življenje občutljivo in da je celo zaželeno, da se tveganja zavedamo, saj to potrebujemo za rast. Če vemo, da smo šli čez »svojo« mejo, moramo znati stopiti korak nazaj. Preveč je nesreč in smrtnih žrtev med ljudmi. Jasno je, da se zato preganja osebno herojstvo in zasebne nagrade ali neprimerne »šank« pojave v medijih in na televiziji. Celo sum, da se nekdo trudi, da bi bil »fenomen«, v nesreči škodi ugledu. V vsakem primeru je igra s smrtjo stalno zniževanje splošne ravni sprejemanja in zaznavanja nevarnosti.

Iz nesreč se moramo obrniti k preprečevanju in razumevanju naključij. Če tega ne storimo, se bo še povečalo število nesreč. Opozorilu za učinek dodamo primer in nato, kot za alkohol, bo za takšna tveganja potrebno prepričati zakonodajalca in institucije, da sprejme omejevalne in kazenske sankcije, ki lahko prenehajo s tragedijami, kar pa lahko odvzame okus svobode za tiste, ki so se spoprijateljili z goro.

Z globokim sočutjem do preminulih in njihovih svojcev, povzeto po spletnih straneh Montagna TV, z delčki lastnega izkustva in v upanju, da je novodobna človeška kultura že sposobna razrešiti skrivnostna naključja za dosego novih spoznanj.



»Naša« Lora na enem od lavinskih srečanj nad Arrabo!

SREČNO vsem Vam, sotrudnikom in gorskim reševalcem. Tudi tebi Lora (1999-2011).

Boris Štupar

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti