Delo, Panorama - Karolina Vrtačnik: Podzemna Trnuljčica pod Raduho
Najbrž je nastala že pred milijoni let, a so jo odkrili šele pred nekaj desetletji. Dolgo niti domačini niso vedeli, da se pod večnim snegom, ki je s šestmetrsko odejo pozimi in nekoliko tanjšo poleti pokrival kotanjo, imenovano Snežna jama, res skriva veličastna jama. Dokler niso preboldski jamarji nekega dne odkrili že dalj časa iskano udornico in zaznali močan prepih – pripeljal jih je do tega kraškega alpskega bisera.
Tako se Darko Naraglav, eden najstarejših preboldskih jamarjev, spominja odkritja Snežne jame pod Raduho nad Lučami, ki je tako osupnila stroko, da si še danes ni edina, kako je mogoče, da je na višini 1500 metrov nad morjem nastala kapniška jama. Take ni menda v vsej Evropi, mogoče niti na svetu. Jama, ki so jo zares odkrili šele leta 1981, je veličastna, dovolj velika, da traja ogled vsaj poldrugo uro, in po krivici zapostavljena. Le malo ljudi ve, da se pod Raduho, samo streljaj od koče na Loki, skriva možnost veličastnega sprehoda pod zemljo, ki v soju karbidovk pričara neponovljivo vzdušje.
Jamsko mleko
Iz Snežne jame, ki je bila z večnim snegom pokrita kotanja, so pastirji nad Lučami sprva zajemali sneg in ga v sušnih poletnih mesecih v koših nosili za kuho in napajanje živine. Zime so bile tedaj še drugačne. A kljub temu je znani jamski biolog Egon Pretner vhodno udornico leta 1938 vpisal v register jam, kjer je dobila številko 1254. Jamarji iz Prebolda, ki so dobro vedeli, da višje ko gredo, večja je možnost osupljivih in globokih podzemnih odkritij, so pod Raduho leta 1981 imeli tabor. Zadnji dan so med povratkom naleteli na udornico in ob steni med skalo in snegom, ki ga je bilo takrat kakšnih pet metrov, začutili močan prepih, po katerem so sklepali, da pod snegom »mora nekaj biti«. Z veliko vnemo so se lotili odkopavanja in se po strmem ledenem pobočju spustili do velike ledene dvorane s čudovitimi ledenimi skulpturami. Presenečeni nad izjemnim odkritjem, so se podali naprej v temo in iz metra v meter ugotavljali, da so odkrili jamo, ki je nekaj izjemnega, nepričakovanega, skrivnostnega, jamo, kakršne doslej ne le da še niso odkrili, tudi videli je še niso.
Presenečenj tudi v nadaljevanju ni manjkalo. Odkrili so, da Snežna jama meri v glavnem kanalu približno kilometer in pol, danes pa je vseh raziskanih rovov približno tri kilometre. Naraglav se spominja, da so od navdušenja vriskali in peli in si že tedaj obljubili, da jo bodo skušali približati tudi ljudem, ki se z jamarstvom ne ukvarjajo, a čim pristneje. Jamo so za ogled odprli pred dvajsetimi leti, julija 1990. Sprva je bil obisk adrenalinski (potrjujem iz prve roke), saj se je bilo treba po neskončnih metrih navpičnih lestev spustiti v nič, v temo. Danes je drugače, saj je jama opremljena s stopnicami, podesti, varovali ... in je primerna za obisk ne glede na starost. Ponaša se s kapniki, ki še nastajajo, pa tudi z ledenimi, ki vsako leto izginjajo. Posebnost Snežne jame so poleg večnega ledu (v Ledeni dvorani je temperatura vse leto okrog ničle) še veliko jamskega mleka malgonita. Jamarji niti po toliko letih ne vedo čisto natančno, kako nastaja; najbolj znana je razlaga, da je posledica raztapljanja starih kapnikov v višje ležečih rovih, ta snov pa se nabira v obliki belih oblog in kapnikov po stenah in stropu. Zaradi mikroorganizmov je mehka kot skuta ali sirni namaz. Takšnih kapniških tvorb ni mogoče srečati v nižinskih jamah.
Zimski sen
Naraglav, ki je obiskal že na stotine jam doma in po svetu (Galapagos, Ekvador, Kolumbija, San Andres, Kreta, trikrat Filipini), je prepričan, da se lahko jama brez sramu primerja z najlepšimi turističnimi pri nas in po svetu. Kapniki so nastali najmanj dvakrat prej kot v drugih nižinskih jamah – to je morda tudi odgovor na vprašanje, kako je mogoče, da je jama kapniška in ne klasično alpska kakor vse druge na tej višini.
Snežno jamo (iz Luč potrebujete z avtom do parkirišča vsaj tri četrt ure, od tod pa še četrt ure peš do vhoda v jamo) si splača ogledati. Tudi zato, ker jamarji iz kluba Črni galeb ne vedo, kako dolgo bo še odprta. Trenutno je po rednih popravilih stopnic in podestov ogled varen, a se zaradi dežja in posledičnega taljenja ledu vhodna udornica nenehno poseda, zato so pred nekaj leti že razmišljali o zaprtju. Tudi sončni žarki, ki segrevajo vhod v jamo, delajo jamarjem medvedjo uslugo. Zato so vhod zaščitili s ponjavami, a posedanja tal udornice ne morejo preprečiti. Prav tako kaže narava svojo premoč od novembra do maja, ko ogledov ni, ker je zaradi visokih zametov sicer dobro vzdrževana cesta neprevozna. Takrat se prebujena Trnuljčica za nekaj mesecev spet pogrezne v sen, ki ga je sanjala od pradavnine, ko sneg skopni, pa se ledeno bogastvo dostojanstveno, v nemem objemu podzemlja pokaže vsem, ki cenijo stvaritev narave, ki je (še) ne znamo ponarediti.
Besedilo in fotografije
Karolina Vrtačnik