Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Mokrica mimo Medvedje jame

Iskanja - Stane Škrjanec: A leta ostrenja in klešenja srčnih želja so postopno naplavila dokončno spoznanje – celotna Mokrica je eno samo 'ubežno' kraljestvo! Tako za dejanska raziskovanja, kot za spuščanja v lastna očiščevalna brezna …

Poznavalcu kamniških hribov omemba Mokrice zlahka preide v novo ime. Valentin Slatnar – Bos. Saj veste, to je tisti možakar, ki spred Doma v Kamniški Bistrici, ovekovečen v bron, zamišljeno zre v njena divja pobočja. Drzni lovec je goro (s)poznal do obisti.

Sam sem na njej prvič sprožil korake po markirani poti med sestopom s sosednje Kompotele, in že tedaj me je pri skromni skrinjici z vpisno knjigo prešinilo – tale, večini visokogorskim osvajalcem nebodigatreba kucelj, pa mora biti osamljen! Kako neki ne, ko pa se še edina markirana pot z eminentnega Kompotelinega razgledišča zdi kar nekam odveč, saj z 'nepotrebnim' sestopom proti vrhu Mokrice, razen žiga, praktično ne pridobiš ničesar. Takrat sem bil po površnem razvedu prepričan, da druge steze ali vsaj 'normalnega' pristopa sem gori pač ni. A leta ostrenja in klešenja srčnih želja so postopno naplavila dokončno spoznanje; celotna Mokrica je eno samo 'ubežno' kraljestvo! Tako za dejanska raziskovanja, kot za spuščanja v lastna očiščevalna brezna.
Kar nekaj preljubih sva si z goro do danes izrekla, med drugim tudi eno skrajno nerodno, ki pa je bila v resnici posledica tretjega. Različnih vzponov in vandranj tule ne bom našteval, sem si pa tokrat izbral razmeram primernega …
Prečenje proti temenu Mokrice. Zadaj desno Kompotela, levo Košutna ...
Po nočni službi ugledam jasno nebo. Hlad mi predrami zaspanost ter obenem zaneti iskrico. Na pot? Dileme ni. Doma naberem celotno opremo za zimske razmere in se odpeljem proti Kamniški Bistrici. Pred spodnjo postajo gondolske žičnice za Veliko Planino zavijem v dolino Korošice. Avto parkiram pri peskokopu, ob desnem cestnem kraku, ki krožno pripelje nazaj v dolino (na Spodnje Brsnike). Lovsko stezo pohodim na peskokopovem levem robu. Ker rojstvo novega dne ravno tolaži umirajočega, umetne svetlobe ne rabim. Lepo opazni stezici sledim prečno v levo, pa v okljukih navzgor, vse do prvega razpotja pod stenami. Tu nadaljujem v desno (levo gre steza na Markovo raven). V pičlih nekaj minutah dosežem grobo razpotegnjeni skalnati jezik, sled podora v steni. Tu se steza ponovno cepi (možic). Tik pred jezikom se v strmih ključih usmerim navzgor ter pred skalno zaporo prečim v levo. Prečnica je pred iztekom v gozdno pobočje zavarovana celo z jeklenico, nedvomno zavoljo globokega listja, ki v jeseni sega preko kolen (preizkušeno). Zelo strmo pobočje zdrsom tu ne odpušča (iztek v prepaden graben) … 
V gozdu nad izpostavljenim prečenjem spet hodim lagodno. Pot se obarva v belo. Ko se izza obzorja prikradejo prvi sončevi žarki, ki celotno okolje polijejo z odtenki oranže ter zapovrh postane prijazno toplo, pristanem v nebesih. Na sredi tega opoja trčim ob ostaline nekdanje lovske koče. Tukaj se poti, ki se pri spodnjem jeziku razcepita, znova združita v eno. Dolgi okljuki široke steze me v lahnem sprehodu pripeljejo pred lično lovsko kočo pod Debelim hribom. Z jase ob njej pogled prosto zapluje prek Kamniškega vrha proti ljubljanski kotlini in kot pred tremi dnevi z Grintovca, tudi tokrat občudujem meglene pokrove v dolini. Težko pričakovan ter neprimerljivo bolj sočen razgled pa me kaj hitro potegne naprej.
Medvedja jama s pobočij Mokrice. Zadaj Kamniški vrh ...
Medvedja (Mokriška) jama. Na devetem levem ovinku od koče proti Debelemu hribu se prekrasni stezi izneverim. Tu me pričaka lep orientir. Majhno, ukrivljeno drevesce, kot bi želelo nakazati v pravo smer. Ob njem se nekaj metrov dvignem v pobočje, nato pa s horizontalnim prečenjem v desno sledim skromni stezici. Na povsem suhem filmu snega mi nesramno drsi. Medvedja jama je od udobne lovske steze nad kočo resda oddaljena le dobrih pet minut hoje, a jo ugledaš šele tik preden stopiš prednjo! Pogled na s soncem obsijana pobočja Mokrice nad njo me je v zamahu prepričal, naj se tu ne zadržujem. Po zasneženem grušču se podričam pod jamo in na levi najdem prehod. Le ta me skozi obžagano rušje pripelje v širok, travnati žleb, kjer mi ne uide nekaj globokega gaženja. Desno nad njim jo uberem čez poznani prehod (improvizirana brv), na odprta sklepna pobočja pod vrhom, preko katerih se vzpnem kar naravnost navzgor, ob izrazitem robu na levi. V prečenje proti temenu se namenim šele na višini njegove horizontalne vpadnice. V bližini grebena brez kakršnih koli težav najdem prehod skozi ruševje in na grebenu zasneženo stezo. Vrh Mokrice je blizu.
Plečata Planjava z Repovim kotom, Zeleniškimi špicami ...
Zimski poprhi po gorskih vršacih so eden tistih prizorov, ki se jim moje oči nikoli ne bodo zmožne privaditi; čaroben zajem mi bo vedno izžareval mejo med sanjami in resničnostjo …
Do lovske koče sestopim po smeri pristopa, pri spodnjih ostankih prvotne pa izberem levo stezo. Je bolj uhojena od pristopne in objektivno bolj varna, čeravno malenkostno daljša. Po prečenju grušča podora se združita. Na izhodišče pa znova po stezi pristopa.

Lep gorniški pozdrav in srečno v letu 2010!


Kje so tiste stezice ...


Vršno pobočje Mokrice


Podoba in pol!


Priskutila? ...


Kmalu spet pridem


Jermanov turn


Rogac nad planino Dol


Nad Korošico


Prvak


Pohvalno za vikende ...


Za Mira Štebeta ... 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti

2 komentarjev na članku "Mokrica mimo Medvedje jame"

Stane Škrjanec,

Jure, s smučmi?

Vidiš, sedaj si pa ti obudil spomine ... ;-)

Lp.


Jure Frelih,

Uf tole je pa obudilo par spominov.... Krasne fotografije, tako mimo grede!

Bo treba spet malo v tole samoto, le da bi šel tokrat tja s smučmi.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti