Gorniška potepanja: Če ne veste, ali pa ste nemara že pozabili, katerih je sedem naj stvari na Jezerskem in v okolici, preberite še enkrat knjigo Tadeja Goloba, ki sicer govori o Davovem smučanju z Everesta, a tudi o najlepšem kraju boste izvedeli veliko zanimivega.
Med Košuto in Grintovci
Ob cesti na Zgornje Jezersko nas pred serpentinama, nad katerima se svet odpre, v Spodnjem kraju (zaselek se imenuje tudi Bajte) ob sotočju Kokre in 
Jezernice, številne smerne table povabijo na levo v dolino Komatevre. Povirje Kokre nam nudi na ogled veliko zanimivega. Kamnolom lehnjaka, partizanska bolnišnica Krtina, dobrih tisoč metrov visoko je nekoč najvišji dom v Komatevri, skoraj na državni meji pa nas pot pripelje do velike stražarnice, ki nedaleč stran premore tudi »depandanso«. Obe stavbi je zob časa že močno načel ... Z vzponom na katerega od okoliških sredogorskih vrhov, boste nedvomno doživeli prijeten gorniški dan. Moj predlog tokrat sliši na ime: Pečovnik (1668 m) in Plešivec (1801 m).
Najprej nekaj besed o največjem kamnolomu lehnjaka v Sloveniji. (Mimogrede, tudi sicer je tod okoli veliko presežnikov. 
Najvišji slap v Sloveniji se je lani žal podrl, a Čedca verjetno še ni rekla zadnje besede. Če ne veste, ali pa ste nemara že pozabili, katerih je sedem naj stvari v kraju in okolici, preberite še enkrat knjigo Tadeja Goloba, ki sicer govori o Davovem smučanju z Everesta, a tudi o najlepšem kraju pove veliko zanimivega – seveda v Tadejevem prepoznavnem stilu pisanja. Na Jezerskem je res lepo in Jezerjani so upravičeno ponosni na svoj kraj.) Aja, kje smo že ostali? Pri kamnolomu. Do njega prispemo kmalu zatem, ko se desno navzgor odcepi cesta proti Murnovi domačiji. Zgrešiti ga ni mogoče, čeprav je enkrat nekdo trdil, da je bil pri Krtini, kamnoloma pa ni videl. Krtin je pač več, še največ je tistih sredi travnika, ki se napišejo z malo začetnico in tudi Čopov Joža jih je v eni od svojih šal poznal kar precej. Prepričan sem, da se Jezerjani niti slučajno ne strinjajo z njim ... Skladi lehnjaka, ki je zelo porozna kamnina, so debeli do dvajset metrov. Uporabljajo ga tudi kot gradbeni kamen. Kamnolom je prva točka slovenske geološke poti, ki se čez planino Brsnino nadaljuje v dolino Tržiške Bistrice s slovito Dolžanovo sotesko.
Pod Robnikom je urejeno parkirišče, malo višje pa postavljena zapornica. Za njo zavijemo po levi cesti (desna pelje na Virnikovo planino). Ko stopimo iz gozda nas napis 
povabi na urejeno pot proti partizanski bolnišnici Krtina. V nekaj minutah smo pri njej. Pred leseno barako je skromna gomila Stanka Grošlja. Vrnemo se nazaj na cesto in nadaljujemo z vzponom do zapuščene domačije (1067 m), ki premore na zemljevidih različna imena: Komatever, Komatevra in Komendo. Žal mi vedno ne uspe vsega poizvedeti pri domačinih. Kolikor jaz razumem opis za kamnolom: »Nahajališče se nahaja na štirih hektarih v dolini Komatevre,« naj bi ime veljalo za celotno dolino in ne samo za to domačijo, kot je razumeti iz večine zemljevidov, vključno z »biblijo« slovenske kartografije – Atlasom Slovenije. Za pomoč prosim vse, ki vedo kaj več.
Še nekaj ovinkov in že pridemo na jaso z lovsko kočo Stanič, odkoder se nam spet, kot že prej od domačije, postavijo na ogled vrhovi Grintovcev. Nad domovanjem zelene bratovščine geološka pot zavije s ceste proti planini Brsnina, mi pa se še nadalje vzpenjamo po njej in na skoraj tisoč petsto metrih nad morjem dosežemo zapuščeno stražarnico Pečovnik.
V teh gozdovih bi se lahko rodila prav nič dolgočasna, pravzaprav precej razburljiva, skoraj adrenalinska zgodba o dekletu, fantu in oslu, ki gre menda samo enkrat na led, mulc pa (dobesedno!) vedno znova, a bi moral štorijo zaradi slabe vesti in neodgovornega početja tako zelo zaviti v celofan, da je najbrž bolje molčati. Pravijo, da gre v tretje rado. No ja, Smrekovec, Pečovnik ... Tretja je bila Dražgoška gora, a »posebne« sreče (na srečo) tudi tam ni bilo ...
Do glavnega grebena ni več daleč. Možnosti je več. Od stražarnice lahko odidemo proti severovzhodu in skoraj po plastnici dosežemo mejo (tod sva se 
midva vrnila), najbolje pa storimo, če se pri službovanju bivših vojakov obrnemo levo in med obema poslopjema (manjšega se »drži« ime pekara) stopimo na neoznačeno stezo, ki 
nas pripelje v gozd. Če smo na kakšnem razpotju v dvomih, jo uberemo po desni stezi in z malo sreče bomo kmalu prišli do meje, kjer pa se res ne da več zgrešiti nadaljnje smeri, saj je na vsakem mejnem kamnu narisana črta do naslednjega. Hja, kaj pa sedaj, ko je vse skupaj prekril sneg? Računam na to, da pozimi v gore zahajajo samo izkušeni in z orientacijo dobro podkovani gorniki.
Najprej bomo dosegli koto 1640 m. Ali je to Pečovnik? Zemljevidi (Storžič in Košuta, Jezersko z okolico in Karavanke - osrednji del) pritrjujejo, Stanko Klinar 
se ne strinja, Atlas Slovenije pa je nekje vmes. Bom poskušal poenostavljeno razložiti ... Za Klinarja je kota 1640 m brez planinskega pomena (pomembna je samo zato, ker se na njej proti jugu odcepi stranski greben proti Štegovniku – ta bi tudi zahteval svojo razpravo –, kjer je včasih potekala kranjsko-koroška deželna meja) in za povrh še pečevja nima, ki bi po njegovem mnenju opravičevala ime, zato predlaga, da se ime Pečovnik prestavi na brezimno koto 1668 m severno od tod, kjer pa je pečevja (glede na to, da smo v sredogorju) 
kar precej, za koto 1640 pa se naj uveljavi ime Mali Pečovnik. Sem pa res »poenostavil«, svaka mi čast, haha. Jejhata, pa še končal nisem ... Kartografi so očitno ta predlog (nemara je prišel še od kod drugod) malo po svoje razumeli in v Atlasu Slovenije in tudi na skoraj novi karti Alpski svet - Vzhodni del, ime Pečovnik – z napačno višino vred (1640 m) – prestavili na koto 1668 m. Ne vem, če ima Klinar prav, a sliši se logično. Na novem zemljevidu je vsekakor napaka.
Hoja po grebenu je en sam užitek. Pot čez Pečovnik vodi na Plešivec z visokim mejnikom. Malo pod vrhom je zanimiv skalni zob, vseskozi ob poti pa mnogo prijetnih kotičkov, naravno okno in še kaj. Tudi naokoli se splača ozreti. Prijazen svet brez globokih prepadov med Košuto in Grintovci je kot ustvarjen za to. Nama je bilo zelo všeč ...